ZAPOSLOVANJE BIVŠIH ZAPORNIKOV

Transcription

1 UNIVERZA V MARIBORU FAKULTETA ZA ORGANIZACIJSKE VEDE Smer: Organizacija in management kadrovskih in izobraževalnih procesov ZAPOSLOVANJE BIVŠIH ZAPORNIKOV Mentor: red. prof. dr. Marija Ovsenik Kandidata: Petar Stojni Nada Varagi Kranj, junij 2007

2 ZAHVALA Zahvaljujeva se svojima družinama za vso podporo, ki sva jo bila deležna pri izobraževanju. Iskrena hvala najini mentorici prof. dr. Mariji Ovsenik za navodila, svetovanje in vodenje pri izdelavi diplomske naloge. Hvala tudi vsem sodelujoim anketirancem, brez katerih ne bi bilo mogoe napisati te diplomske naloge.

3 POVZETEK V diplomski nalogi predstavljamo problem zaposlovanja nekdanjih kaznjencev. - namen kazni zapora; - predstaviti povratništvo, ki mu kazensko pravo posvea posebno pozornost; - pokazati kako zaporniki obdržijo svoje delo ali pa kako ga na novo pridobijo; - kakšne možnosti imajo nekdanji zaporniki pri ponovni zaposlitvi oziroma pri povratku na staro delovno mesto. Za temo zaposlovanja bivših zapornikov sva se odloila zaradi tega, ker je pri nas problem dobiti zaposlitev oziroma je velika brezposelnost. Še težje pa je zaposlovanje bivših zapornikov in naju zelo zanima s kakšnimi dodatnimi težavami se sreujejo le ti. KLJUNE BESEDE Kazen Resocializacija Povratništvo Zaposlitev

4 ABSTRACT In our degree, we discuss about employment of ex prisoners. - purpose of prison punishment; - to introduce return, which penal code devotes special attention; - to show how prisoners keep their employment or how do they get new employment; - what are the chances of ex prisoners to get new employment regardly at returning to their old jobs. We decidet for this topic because it is hard to get employment, regardly there is big unemployment. However it is much harder for ex prisoners and we wanted to know what are the extra issues which they are dealing whith. KEYWORDS punishment resocialization receiption employment

5 KAZALO 1. Uvod... 3 I. Teoretini del Metodološki okvir Opredelitev predmeta preuevanja Opredelitev ciljev preuevanja Hipoteza raziskovalne teme Raziskovalne metode Populacija Posledice, ki jih pusti zapor Vzroki za deviantnost Biološka in psihološka teorija kriminala in deviantnosti Resocializacija Vzroki in namen zapiranja Metode dela v zaporu Nasilje v zaporu Dolžina prestajanja kazni Izobraževanje in delo II. Metodološko in empirini del Profil izobrazbe Zaporniški profil Prejšnje delovne izkušnje in dohodek Zaposlitev Psihino zdravje, mentalno zdravje in tema zlorabe Poveati delovne priložnosti v zaporu Razširiti delovne priložnosti izven zapora Prehodno delo Polni delovni as Možnosti zaposlitve Delo obsojencev po prestani kazni Obeti omejenih možnosti zaposlitve Odnos med delom in vrnitvijo Prednosti dovolitve dela zaporniku Zadržanje zaposlitve Delovni programi po prestani kazni Prepreke za dopolnitev zaporniških delovnih programov Pogojni izpust Motivacija Case management Gledanje naprej Družba Slovensko javno mnenje Stigma kot posledica družbene determiniranosti Primerjava organiziranosti dela zaprtih oseb med nekaterimi evropskimi državami in Slovenijo Kaj naj primerjamo? Kako v Sloveniji zaposlujemo zaprte osebe? S kom naj se primerjamo? Delo zaprtih oseb Zbiranje potrebnih podatkov... 54

6 19.4 Bavarska Avstrija Bolgarija Finska Norveška Romunija Slovaška Analiza podatkov Primerjava anketiranih držav s Slovenijo Identifikacija vrzeli v organizaciji dela za zaprte osebe Predlogi za izboljšanje stanja Viri in literatura... 79

7 1. Uvod lovek kot avtonomni, avtopoetini sistem oblikuje lastne paradigme o tem kako svet deluje. Osebna paradigma je sistem spoznanj, predpostavk, preprianj, priakovanj, obutkov, vrednot organiziranih tako, da z njimi razumemo okolišine in dogodke v svetu, ki nas obdaja. Vsi ljudje kot posamezniki imamo razline paradigme o tem kako svet deluje(ovsenik, Ambrož, 2006). Zaradi paradigem smo si razlini in nekateri ne sprejmejo norm okolice in zakonov ter s tem pristanejo v zaporu. Zapor je ustanova, ki jo sestavljajo osebe, obsojene, da so storile hujše kaznivo dejanje in uslužbenci, zaposleni v tej ustanovi, ki omogoajo obsojenim osnovne pogoje za življenje znotraj zapora( Langan in Levin 2002). V družbi ima ta vrsta totalne organizacije negativni predznak ravno zaradi dejstva, da je prostor, kjer so zaprte osebe, ki so najnevarnejše za družbo. Ljudje mnogokrat istovetimo zapor s sivo in mrano ustanovo, kjer kraljujeta železo in fizina sila. Prvo kot simbol zaporniških rešetk, druga kot simbol ravnanja z zaporniki v obliki fizinega nasilja. Glavno poslanstvo zavodskega osebja je, da šiti družbo pred storilci kaznivih dejanj in rehabilitacija zaprtih oseb, kajti po prestani kazni so le-ti vrnjeni nazaj v družbeno okolje. Najve nalog in prizadevanj penologov, strokovnjakov, ki se ukvarjajo z zaporsko tematiko, je usmerjeno v zagotavljanje nemotenega, družbenim normam in vrednotam prilagojenega življenja oseb, ki so prestale kazen zapora. Ko razmišljamo o nevarnostih, ki bi jih lahko zaprte osebe prizadejale družbi, najprej pomislimo, kako delujejo ustanove, kjer zaporniki prebivajo. Ni dovolj, da so zaprti v prostorih, ki jih obdaja visok zid. Pomembni pri varovanju in prepreevanju pobegov so namenska arhitektura objektov in primerna tehnina sredstva varovanja. Petar Stojni, Nada Varagi: Zaposlovanje bivših zapornikov stran 3

8 Zapori so institucije, kjer na relativno majhnem prostoru živi velika koncentracija oseb, ki so bile sem poslane z namenom, da se jih kaznuje z odvzemom svobode. Osebe, ki so zaprte v zavodih, so zagrešila kazniva dejanja najhujših razsežnosti. To so osebe, ki jim spoštovanje družbenih norm in vrednot ni nekaj samoumevnega. Vsa ta dejstva kažejo na to, da je to kategorija oseb, ki jim morajo biti zagotovljena najvišja strokovna pomo in sredstva, da se zagotovi varnost družbe in hkrati vzpostavi neko novo stanje, ko bodo te osebe spet živele v širšem družbenem okolju. Možnosti integracije bivših zapornikov po odsluženi kazni so zaradi splošnih družbenih razmer, nezaposlenosti, etiketiranja in odtujenosti zapornikov zelo zmanjšane. Razlini stereotipi, ki jih pripisujejo zapornikom, so naju privedli do vprašanja, kako so zaporniki dejansko nevarni družbi, iz katere so bili za doloeno krajše, bodisi daljše asovno obdobje izkljueni in kako okolica odreagira na njihovo vrnitev še najbolj naju zanima kakšne možnosti imajo pri ponovni zaposlitvi oziroma pri povratku na staro delovno mesto, to je tudi hipoteza, ki jo bova preverjala skozi vsa poglavja najine diplomske naloge. Prehod iz zapora v skupnost ni noben nov fenomen. Veina bivših zapornikov je sooena z družbo in sprejema izzive ki vodijo k svobodi, samostojnosti,odgovornosti, obnašanju na cesti. Kar se spreminja je število izpušenih zapornikov, kar štirikrat ve kakor pred petindvajsetimi leti. Dejstvo poveanega števila letne odpustitve zapornikov je v tem, da so zaporniki asovno ve v zaporu, imajo možnost šolanja ali pa trening šolanja s katerim si pomagajo do izpustitve. Kakorkoli zelo majhno število izpušenih zapornikov se zaposli v podjetju, ki stagnira in v katerem se napoveduje brezposelnost ter imajo nizke dohodke. Bivši zaporniki se po opravljeni kazni odpravijo opravljati pošteno delo in so zelo motivirani in polni pozitivne energije, izzivov in pripravljeni na rizik. Literatura navaja, da bivši zaporniki v veini primerov nadaljujejo z življenjem polnega kriminala, se dejansko vrnejo na staro pot. e pogledamo samo leto 2002 je bilo 62.5% bivših zapornikov zopet aretiranih tri leta po izpustitvi( Langan in Levin 2002). To je dokaz da pravni sistem ne dela v smislu kontrole kriminala. Le tisti Petar Stojni, Nada Varagi: Zaposlovanje bivših zapornikov stran 4

9 zaporniki, ki spoštujejo zakon ko pridejo ven so lahko koristni družbi. Na obisku sva bila tudi pri d.med., Željko uriu, ki se je v svoji rani mladosti intenzivno ukvarjal z zaporniki in je potrdil da se število zopet aretiranih zapornikov po parih letih ni spremenilo. Spremembe so v zelo majhnih odstotkih v primerjavi z letom Vedno se pojavlja kar nekaj vprašanj ob tem, kako pomagati bivšem zaporniku za boljši obstanek v družbi ko odsluži kazen, za boljše odnose z družbo, družino, možnost nove zaposlitve ali pa vrnitev k stari in pa kako se lahko teorija in praksa izboljšata v kratkem asu? Namen je poudariti ustrezno raziskavo in identificirati kljuno taktiko. Obraava se k odnosu med delom in vrnitvijo v družbo, osnutek med dobikom zaposlitve individualnega, družinskega, družbenega, socialnega rezultata ko je zapornik na prostosti. Nato se opisuje potek» praznine«, katero lahko bivši zapornik potencialno zapolni z povratkom in pridnim delom. Žariše spremembe položaja raziše vešine, položaj izobrazbe, delo v preteklosti in zdravstveno stanje, potrebe bivših zapornikov. S to seznanitvijo populacije, lahko primerjamo preteklost in trenutno stanje dela znotraj države in zapora. V tem odstavku poroilo identificira potencialno korist od razlinih tipov sojetnikov. Profil nam tako prikaže efektivne programe, pomembnosti dela znotraj in zunaj zapora. Konno pa dokument, ki vsebuje cilje za poveane možnosti zaposlitve bivših zapornikov. Petar Stojni, Nada Varagi: Zaposlovanje bivših zapornikov stran 5

10 I. Teoretini del 2. Metodološki okvir 2.1 Opredelitev predmeta preuevanja V diplomski nalogi sva predstavila problem zaposlovanja nekdanjih zapornikov. Zaradi velike brezposelnosti med ljudmi, ki niso bili nikoli v zaporu, je veliko težje dobiti zaposlitev osebam, ki prestajajo ali pa so že odslužili zaporno kazen. Prav zaradi tega sva se odloila napisati diplomsko nalogo s to tematiko. 2.2 Opredelitev ciljev preuevanja - namen kazni zapora in njihovo doseganje - predstaviti povratništvo, ki mu kazensko pravo posvea posebno pozornost - pokazati, kako zaporniki obdržijo svoje delo ali pa kako ga na novo pridobijo 2.3 Hipoteza raziskovalne teme - 30 odstotkov ljudi, ki pridejo v zapor obdrži svojo službo. - V zaporu se zaposli 60 odstotkov zapornikov odstotkov zapornikov zadrži službo, ko odidejo iz zapora odstotkov bivših zapornikov si na novo pridobi službo. 2.4 Raziskovalne metode Pri pisanju diplomske naloge sva uporabila naslednje delovne metode: -primarni vir: anketa -sekundarni viri: knjige, diplomska dela in razlini lanki/deskripcija 2. 5 Populacija Populacija zapornikov v najini anketi je bila zanimiva, kajti veje število zapornikov je moških mladih(od 18 do 34 leta) kar predstavlja 86 odstotkov, od 35 leta dalje pa okoli 14 odstotkov. Anketiranih je bilo 72 odstotkov moškega spola in 28 odstotkov ženskega spola. Petar Stojni, Nada Varagi: Zaposlovanje bivših zapornikov stran 6

11 2.6 Posledice, ki jih pusti zapor Zapor pusti doloene posledice na loveku. Te posledice so: - hospitalizem, ki se kaže v odtujenosti, motena je sposobnost komuniciranja in navezovanja stikov, zavrtost; zlasti je prisoten pri zapornikih, ki prestajajo daljše zaporne kazni; - dvolinost v znaaju; zapornik je podredljiv do avtoritet, do šibkejših pa brezobziren in nasilen; - prilagodljivost instituciji; nesamostojni, odvisni zaporniki se ne znajdejo v normalnem okolju, medtem ko zavodski prostor obvladajo; - sprejemanje subkulture in vrašanje vanjo; zaradi prizonizacije pride do motenj v komunikaciji z osebjem v instituciji, motnje se veajo s stopnjo vrašenosti v subkulturno okolje; negativna samopodoba, k njej prispeva ta kontrola in nadzor, ki vodita k popolni odvisnosti (Skalar, 1984: 36). Delo zapornikov je že neko veljalo za pomemben element, v sodobni tretmanskih programih pa postaja celo najpomembnejši del v tretmanu zapornikov. Pomembno je iz dveh razlogov: resocializacije zapornikov in hkratnega omogoanja, da se izkoristi delovna sila v zaporu. Tu ne gre za kakršnokoli ali nesmiselno delo, ampak za koristno in imbolj uinkovito, ekonomino delo. Biti mora družbeno koristno in ekonomsko upravieno, vendar mora hkrati dati svoj kreativni prispevek tretmanu in usposabljanju zapornikov (Atanackovi, 1988: 96). Cilji izobraževanja zapornikov so uspešna resocializacija, izboljšanje morale in vedenja zaponikov in njihovega samospoštovanja. Z izobraževanjem pridobijo zaporniki znanje, ki jim omogoa razumevanje življenjske situacije v kateri se nahajajo, dejavnikov, ki so vplivali na delikventno obnašanje, kar predstavlja velik pomen za prihodnje družbeno sprejemljivo obnašanje. Splošno in strokovno izobraževanje imata pomembno vlogo, vendar v ospredje vedno bolj prihajajo izobraževanja, ki se ukvarjajo z obogatitvijo osebnega izkustva, krepitvijo osebnosti in družbene koristnosti ter poveanjem možnosti za resocializacijo. Vsem zapornikom je potrebno nuditi pomo za uspešno vrnitev v družinsko življenje, družbo, zaposlitev. Raziskave kažejo, da je najboljši napovedovalec bodoega vedenja zapornika samospoštovanje, ki ga ima zapornik po odpustu iz zavoda. im višje je bilo samospoštovanje zapornika ob odpustu, manj je bilo povratništva. Na samospoštovanje lahko v odloilni meri vpliva kazenski zavod Petar Stojni, Nada Varagi: Zaposlovanje bivših zapornikov stran 7

12 s svojo organizacijo in z odnosi med delavci in zaporniki. (Atanackovi, 1988: 99). Zakon o izvrševanju kazenskih sankcij iz leta 2001 je prinesel nekaj novih ugodnosti, ne pa tudi bistvenih sprememb. Osnova novega zakona je humanizacija izvrševanja kazenskih sankcij in uzakonja, kar se je že izvajalo v praksi. Zapornik ima vse pravice, ki jih zagotavlja ustava, razen omejitev svobode.»pri vsakem delu s to populacijo je treba izhajati iz upoštevanja lovekovih pravic, ki so pri zaprtih osebah sicer do doloene mere zakonsko predpisano zmanjšane, ampak jih je treba dosledno spoštovati«( Kotnik, intervju ). Dve novosti zakona: 1. Nadomestna sankcija izvrševanje dela v korist humanitarnih organizacij ali lokalnih skupnosti (e je zaporna kazen do treh mesecev). 2. Spremenjen nain izvrševanja zapora do šestih mesecev; tak zapornik lahko normalno dela na svojem delovnem mestu, biva doma, v zavodu pa mora biti samo v prostih dneh in ob koncu tedna. 3. Vzroki za deviantnost eprav namen diplome ni bil iskati kavzalnosti kriminalnih dejanj, je smiselno upoštevati neloljivo povezanost resocializacije s povodi za deviantno dejanje. Za doseganje eksplanatorne ravni je potrebno pri družbenih pojavih preuevati tako vzrok kot tudi posledico kriminalnih dejanj. Sociologi zavraajo tako biološke kot tudi psihološke teorije deviantnosti na enak nain: Tovrstne teorije zanemarjajo družbene in kulturne dejavnike, sporna je njihova metodologija, poleg tega pa psihološke teorije po mnenju sociologov pretirano poudarjajo pomen dogodkov iz otroštva in pri tem ignorirajo vse druge pomembne družbene dejavnike, ki tudi vplivajo na loveka. Sociološke teorije za nosilca patoloških pojavov torej doloajo družbo. 3.1 Biološka in psihološka teorija kriminala in deviantnosti Dve glavni interpretaciji deviantne osebnosti v zgodovini sta bili biološka in psihološka.»prva je dokazovala, kako imajo deviantne osebnosti neki doloen primanjkljaj ali patološki premik, s katerim so že rojeni in ki vpliva oziroma je vzrok za njihovo obnašanje«(haralambos, 1994: 392). Psihološka teorija pa»je dokazovala, Petar Stojni, Nada Varagi: Zaposlovanje bivših zapornikov stran 8

13 kako so deviantne osebnosti psihološko neuravnotežene zaradi nekega emocionalnega preobrata v njihovi preteklosti. Ta neuravnovešenost vpliva na njihovo obnašanje in ga povzroa«(haralambos, 1994: 392). Psihološke teorije skušajo povezati kriminalno obnašanje z doloenimi tipi osebnosti.»tako naj bi bili psihopati zadržani,»neemocionalni» karakterji, ki uživajo v nasilju«(giddens, 1989: 124). Ob tem je potrebno poudariti, da obstajajo tudi zadržani, neemocionalni ljudje, ki nikoli niso nasilni. 4. Resocializacija Danes mnogi zapori skušajo resocializirati zapornika tako, da poskušajo znotraj zapora imitirati zunanje okolje. Zapornikom so na voljo zdravniška oskrba, rekreacija, izobraževanje, knjižnica, obiski itd. Vse to z namenom, da bo zapor manj zapor in bo bolj podoben življenju na prostosti. S takšnim ravnanjem poskušajo vplivati na vedenje zapornika po zapustitvi zapora, ki naj bi bilo nedelinkventno. Vpliv takšnega pristopa na posameznika ni znan, saj (zaenkrat še) ne obstajajo veljavne meritve, s katerimi bi ugotavljali, ali takšen zaporniški režim vpliva na zapornika pozitivno, negativno ali se ga enostavno ne dotakne. Zaposleni v zaporu se oprijemajo upanja, da e imitacija zunanjega življenja v zaporu nima pozitivnih posledic, jim zagotovo tudi ne škoduje (Sykes, 1958). V zaporu so tako zaposleni svetovalci, psihologi, vzgojitelji in duhovniki, katerih naloga je vzbuditi samoobsodbo pri zapornikih, kar jih bo (ali bolje naj bi jih) obvarovalo pred kriminalno potjo v prihodnosti. Vendar pa prizadevanja za rehabilitacijo zapornikov ostajajo zgolj na verbalni ravni in so prej le poraba javnih sredstev kot pa celovit in usklajen program strokovnega osebja. Nekateri pisci trdijo, da so vsi poskusi rehabilitacije zapornikov jalovi.»prehod s prostosti je navadno grob, ne toliko telesno, zato pa toliko bolj duševno.«(brinc, 1976: 91.) Trdijo namre, da vzroki za delinkventno vedenje ne izvirajo iz posameznika samega, temve jih je treba poiskati v socialnem okolju, v revšini, v revnih mestnih etrtih, v kriminalnem podzemlju itd. In ker se zapor teh dejavnikov ne dotakne, je ukvarjanje z zaporniki v smislu njihove rehabilitacije samo zapravljanje asa. Spet drugi trdijo, da so vzroki za delinkventno vedenje v posameznikovi podzavesti, vendar pa zaposleni v zaporu niso dovolj usposobljeni in izkušeni, da bi lahko te Petar Stojni, Nada Varagi: Zaposlovanje bivših zapornikov stran 9

14 vzroke izkoreninili. Zaposleni ob tem obutijo neko mešanico optimizma, cinizma (Sykes, 1958) in so razoarani nad svojo nemojo, prizadet pa je lahko tudi zapornik, ki je priakoval pomo (Brinc, 1982). Kot že reeno so med življenjem v zaporu najpomembnejši in tudi odloilni odnosi med osebjem in zaporniki. To vpliva tudi na njihovo poboljšanje. Za korekcijsko vplivanje na zapornike so najbolj pomembna stališa in odnosi (zaznava) delavcev do zapornikov, njihova lastna samopodoba (Brinc, 1984) in zmanjševanje komunikacijskega prepada med njimi. Ob tem je treba upoštevati tudi pazniško subkulturo (ki so ji bolj podvrženi mladi pazniki) (Brinc, 1984) in njihovo izobrazbeno raven. Resocializacija se v zavodih uresniuje preko razlinih tretmanov; s tem pojmom oznaujemo vse, kar delajo institucije s posameznikom od zaetka kazenskega postopka do trenutka, ko se preneha skrb za storilca kaznivega dejanja, ki družbi»ni ve«nevaren. Kandu (1997) pravi, da splošna in abstraktivna zamisel o rehabilitaciji obsega raznolike ukrepe od razliic tako imenovanega socialnega uenja (npr. v obliki socialnega treninga, katerega namen je odpraviti ali omiliti pomanjkljivosti primarne socializacije); izobraževanja in poklicnega usposabljanja; dela (dela kot vira zaslužka in socialne varnosti, pa tudi kot vira pridobivanja delovnih izkušenj, navad in vešin); medicinske, socialne in psihološke pomoi (npr. v obliki svetovanja, uenja sooanja z življenjskimi problemi in dilemami); zagotavljanja ustreznih življenjskih razmer v zaporu; pomoi po prestani kazni zapora (postpenalni pomoi), ki olajša ponovno vkljuitev v»normalno«družbo (se pravi reintegracijo); sodnega varstva pravic zapornikov med prestajanjem kazni; postopnega odpiranja zavoda v odnosu do družbe in poveanja njegove»transparentnosti«(socialne vidljivosti); psihosocialnih pristopov, ki so usmerjeni na sprejemanje ali samozavedanje lastne odgovornosti, do»dovzgoje«. Koncept tretmanske usmeritve lahko opredelimo z individualizacijo, vsestranskim preuevanjem delinkventa, njegovim spreminjanjem in spravo s samim seboj, diskrecijo terapevta, ki se z njim ukvarja,»pobotanjem«/rehabilitiranjem ter naelom empirizma (Cusson v Žišt, 2004). Penološki delavci se pri izvajanju tretmanov opirajo v glavnem na etiološke teorije, vendar dokler so morilci, tatovi in posiljevalci, goljufi ipd. v istem kazenskem zavodu, v isti vzgojni skupini, resocializacija ne more biti uspešna (Kneževi v Žišt, 2004). Zaporniki so le»zaprti«in družba je zadovoljna z njihovo zaasno onesposobitvijo, ker se pred njimi uti varna, eprav je ta obutek mono varljiv, saj se zaradi zaprtih prestopnikov prav ni ne zmanjša kriminaliteta v Petar Stojni, Nada Varagi: Zaposlovanje bivših zapornikov stran 10

15 asu, ko so zaprti. In tudi izloitev je samo zaasna. Zapornik se slej ko prej vrne v»normalno«življenje, saj v Sloveniji (pa tudi v nekaterih drugih državah) ne poznamo ne smrtne ne doživljenjske zaporne kazni. Brinc (2002) pravi, da rehabilitacija zapornikov v Sloveniji ni pokazala zmanjševanja zapornih kazni, prav tako dolžina kazni ne vpliva na postopke resocializacije. In tudi Perhaveva (v Žišt, 2004) ugotavlja, da si izvajalci izvrševanja kazni ne domišljajo, da s programi pomoi v zaporih»popravljajo«ljudi in jih povsem spremenjene vraajo v sredine, iz katerih so prišli. Programi pomoi temeljijo na odnosu z zaprto osebo, v katerem je zaprta oseba subjekt. V tem odnosu se s strokovnimi oblikami dela zaprto osebo vodi do uvida v lastno vedenje, do prevzemanja lastne odgovornosti in do motiva za spreminjanje svojega vedenja. Torej: na kakšen nain»vplivati«,»prevzgajati«in obravnavati zapornike? Kakšne strategije uporabiti, e teorija za sedaj poznane tretmane ugotavlja, da so v veini manj uspešni od priakovanega? Po mnenju nekaterih avtorjev ti ne smejo temeljiti le na doslednih ugotovitvah znanosti, temve morajo imeti podporo tudi v kaznovalni politiki, osredotoeni na rehabilitacijo, namesto na retribucijo in izloevanje (Crow, 2001). Po drugi strani Petrovec (2000) omenja novo penologijo, ki se ne ukvarja ve s posameznikom, njegovim vedenjem in tretmanom, temve poskuša identificirati in upravljati tisti del populacije,ki se ne drži družbenih pravil. Gre za preprianje, da bo kopienje opazovanj in poskusov z delinkventi zadošalo za odkritje vzrokov problemov in njihovo reševanje (Cusson v Žišt, 2004). Nova penologija uporablja pojme, kot so pravina kazen,»trda roka«, resnina kazen, najmanjše možne kazni, dosmrtni zapor po treh deliktih, odprava pogojnega odpusta, intenzivno nadzorovanje, nadzor z uporabo elektronskih sredstev in posebna kazenska taboriša (Normandeau v Petrovec, 2000). Ne poskuša prepreevati kriminala, temve z onesposabljanjem in strogim nadzorovanjem poskuša»upravljati«z njim. Skrbi za varnost prebivalstva tako, da upravlja oz. obvladuje doloene marginalne skupine in tako povzroi stigmatizacijo doloenega dela družbe kot nevarnega. Ne ocenjuje posameznikov, temve skupino, ki je visoko rizina in jo je treba obvladovati ter tako varovati preostalo družbo pred kriminaliteto. Pa so takšni prijemi lahko merljivi? Lahko izmerimo njihovo (ne)uinkovitost? In e se tudi pri»novih«pristopih sooimo z neuspehom, kdo je za to odgovoren? So za to»krivi«nepravilni pristopi? Ali (kot ugotavljajo razlini avtorji, Wigend, Mitford in Conklin v Petrovec, 1992) je to posledica Petar Stojni, Nada Varagi: Zaposlovanje bivših zapornikov stran 11

16 neuresnievanja/neizvajanja ideje tretmana v praksi? Dejstvo je, da e neesa ne izvajamo, tudi ne moremo ocenjevati. Vendar kako vemo, kaj se je dejansko izvajalo in kaj ne? O družbenem sistemu (kot o kompleksni celoti vzorcev vedenja) znotraj zapora je malo znanega in tudi sam sistem je težko odkriti. Problem je še veji, ker so obiajno raziskovalci in izvajalci tretmana razline osebe, zaporniki pa svoje ideologije, mite ali obiaje zelo redko zapišejo. Notranje obveševalce hitro oznaijo za izdajalce, na zunanje opazovalce pa gledajo z nezaupanjem. Imajo tudi svoj žargon in napana uporaba terminov takoj izda»prevaranta«. Poleg nezaupanja zapornikov pa se raziskovalci v bitki za dostop do razmišljanja in življenja zaprtih in zaposlenih pogosto sreujejo tudi s tihim odporom s strani zaposlenih. Njihove kariere, službe in ugled so odvisni od uinkovitosti delovanja zapora in kar je mogoe zaupen birokratski problem v zaporu, lahko postane škandal za upravo, e pride v javnost. Zato je raziskovanje življenja v zaporu podroje, kjer odkritja lahko drago stanejo (Sykes, 1958). Vendar rehabilitacijski ukrepi niso zasnovani zgolj v korist zapornikov, temve tudi penoloških delavcev, saj je njihov namen med drugim zagotoviti boljše (bolj loveško) socialno vzdušje v zaporu. Pri tem pa moramo biti pozorni tudi na doloene»stranske uinke«takšnega obravnavanja, ki so jih zaznali v zaetku 70. let. Raziskovalci so s pojmom»tretmanska igra«opredelili zapornikovo vkljuevanje v tretmanske programe (od skupinske psihoterapije, delovne terapije itd.) izkljuno zaradi najudobnejše poti do predasnega, pogojnega odpusta. Tretma je s tem pridobil neko drugo, farsino kakovost. Zaporniki pragmatino hlinijo spreminjanje, izboljšanje, terapevti in drugo osebje v zaporu pa»tišijo glave v pesek«in ne želijo videti, kaj se res dogaja (Zebec - Koren v Žišt, 2002). To poleg družbenega vzdušja oblikuje tudi življenje v zaporu. 5. Vzroki in namen zapiranja Zaporna kazen ima tri cilje: kaznovanje, zastraševanje in resocializacijo. Ti trije cilji se mogoe na videz zdijo jasni in enostavni, vendar ni tako. Zapori združujejo nenavadno kombinacijo omejevanja, kaznovanja internega reda,»samovzdrževanja«(angl. self-maintenance) in rehabilitacije. Sredstva za to pa so strogo omejena tako s strani zakona, javnega mnenja kot tudi paznikov samih. Petar Stojni, Nada Varagi: Zaposlovanje bivših zapornikov stran 12

17 Zapor predstavlja temeljni simbol družbene izloitve delinkventov in stene zapora predstavljajo mejo med istim in umazanim. Vendar zapor vseeno ni avtonomen sistem moi, temve je inštrument države, ki ga oblikuje širše socialno okolje (Sykes, 1958). In koliko je ta»inštrument«uinkovit? Oblikovanje ustanov zapiranja hospici, zaporne ustanove, kongregacije, verske ustanove in ustanove javnega reda, pomoi in kaznovanja ter vladne dobrodelnosti in skrbstveni ukrepi sodi v obdobje vzpostavitve absolutne monarhije. V asu protireformacije, ko je katoliška cerkev doživela preporod, sta oblast in cerkev sprožila pojav evropske razsežnosti, saj je v nekaj letih mreža ustanov zapiranja prekrila vso Evropo. V nemško govoreih pokrajinah so ustanovili poboljševalnice, ki jih je bilo v 18. stoletju vedno ve, v Angliji pa je že v drugi polovici 16. stoletja, sredi ekonomske recesije, v industrijsko najbolj razvitih mestih, špital ali poboljševalnico lahko odprl kdorkoli in to brez uradnega dovoljenja. V 17. stoletju so nastali workhouses iz njih pa so, zato da se le-ti ne bi spremenili v špitale, pregnali vse bolnike z nalezljivimi boleznimi. Uspešna vkljuitev posameznikov po prestani kazni v družbo je lahko le posledica sprave z okolico, ki je rezultat preprievanja in kompromisa z obeh strani, a je reakcija ponavadi enostranska. Ker obstoj družbe nujno predpostavlja medsebojno delovanje med ljudmi, bivši kaznjenec iz svojih lastnih izkušenj in interakcij subjektivno zaznava negativno naravnanost drugih do sebe. Permanentni vpliv drugih na posameznikovo življenje je nedvomno velik, saj posameznik internalizira in skladiši njihove generalizirane interpretacije. Ker je takih tujih interpretacij zelo veliko in se posameznik do neke mere z njimi strinja, pogosto pred internalizacijo celo izpusti tako zelo pomembno fazo kot je presojanje. Na tak nain se posplošene interpretacije utrjujejo in razširjajo na posameznika, ga oznaijo in prisilijo, da sprejme pripisano vlogo. 6. Metode dela v zaporu Spremljanje in nadaljevanje socioterapevtskih oblik strokovnega dela. Spremljanje, kreiranje in razvijanje pedagoškega dela v zaporih. Izobraževanje in prostoasne aktivnosti zaprtih oseb. Spremljanje, razvijanje in kreiranje socialnega dela in Petar Stojni, Nada Varagi: Zaposlovanje bivših zapornikov stran 13

18 postopenalne obravnave zaprtih oseb in projekta prostovoljnega svetovanja. Zagotavljanje in skrb zdravstvenega varstva zaprtih oseb. Kreiranje, razvijanje in spremljanje obravnave zasvojenosti in izdelava modelov obravnave, kakor tudi drugih specifinih oblik in metod dela z zaprtimi osebami. Spremljanje, kreiranje in razvijanje psihološkega dela v zaporih. Sodelovanje s fakultetami, strokovnimi združenji ter drugimi organi in organizacijami na nacionalnem kakor tudi na mednarodnem nivoju. 7. Nasilje v zaporu V zaporu lahko vsak postane žrtev, vendar so nekatere skupine zapornikov v veji nevarnosti, da bodo viktimizirane, kot druge. V tako imenovano rizino skupino spadajo mladi, neizkušeni zaporniki; telesno šibkejši ali manjše postave; mentalno zaostali ali duševno bolni; tisti, ki izhajajo iz spodnjega srednjega ali spodnjega družbenega razreda in so šibkejši; zaporniki, ki niso lani tolp v zaporu; homoseksualci; zaporniki, zaprti zaradi spolnega nasilja, posilstev; tisti, ki so v zaporu prekršili zakon molka; izdajalci; ovaduhi ter nepriljubljeni pri zaposlenih ali zapornikih Zaporniki komunikacijo v zaetku prestajanja kazni praviloma doživljajo kot odraz moi paznika nad njimi, kar pa lahko kasneje s pravilnim komunikacijskim pristopom odpravimo in dosežemo, da zapornik pazniku zaupa in v njem prepozna tudi sogovornika (Brako, 2004). Bowker (v Žišt, 2004) pravi, da v vsakem zaporu najdemo ve vrst viktimizacij, do njih pa lahko pride med zaporniki ali med zaposlenimi in zaporniki. V bitki za zaporniški status, pozitivno samopodobo in materialne dobrine se zaporniki ne morejo povsem zanesti le na svojo telesno mo; tveganje, da jih bodo napadli, je namre preveliko. Najhujšo obliko viktimizacije (tudi) v zaporu vsekakor predstavlja spolno nasilje. Posilstvo moških je že od nekdaj sestavni del življenja v zaporih (Kury v Žišt, 2004). Poleg tega je to najbolj podcenjujoe ravnanje s loveškim bitjem; še posebej pri moških, ki jim posilstvo poleg bolein predstavlja še sramoto in jih navdaja s sovraštvom. Za takšna dejanja med zaporniki še vedno obstaja»strogo pravilo«molka. S tem lahko pojasnimo tudi zelo nizko število prijavljenih primerov spolnih napadov v zaporih. Poleg tega»tabu«dejavnika pa se zaporniki, žrtve Petar Stojni, Nada Varagi: Zaposlovanje bivših zapornikov stran 14

19 spolnega nasilja, bojijo stigmatizacije, ko bodo ponovno na svobodi, in posledic znotraj zapora. V zaporih se poleg posilstev dogajajo tudi druge oblike fizinega nasilja; najve je verbalnega. Nasilna dejanja spremljajo trgovanje z nedovoljenimi in prepovedanimi substancami ali predmeti (mamila, tobak, noži itd.), vendar žrtve tovrstnih dejanj ne prijavljajo, saj se bojijo posledic, ker so bile vpletene v prepovedano dejavnost. O'Donnell in Edgart (v Žišt, 2004) sta mnenja, da so najpomembnejši faktorji, ki pripomorejo k nastanku viktimizacije v zaporu, zapornikovo vedenje, njegova stopnja nasilja in vpliv socialnega okolja, iz katerega je prišel v zapor. Na viktimizacijo v zaporu tako vplivajo številni faktorji v zaporu kot tudi zunanji. Na njen nastanek v zaporu vpliva tudi nain življenja, ki ga živi zapornik v zaporu. Življenje zapornika v zaporu pogojujejo njegove individualne znailnosti, odnosi z ostalimi, kaznovalna naravnanost in seveda družbeno vzdušje, ki prevladuje v zaporu. Vsak zapornik sicer zaporniško življenje dojema na edinstven nain, vendar lahko s primernimi metodami kljub temu ugotovimo splošno/povpreno vzdušje v zaporu. Na Fakulteti za policijsko-varnostne vede so se priela izvajati predavanja predmeta Penologija, v okviru katerega so se sreali tudi z vprašanjem življenja v zaporu. Nastala je ideja o raziskavi, ki bi podala sliko o življenju v zaporu z vidika zapornikov. Spoznati so želeli odnose med zaporniki, med zaporniki in pazniki, odnos zapornikov do zaporniških pravil ter pogostost doloenih vedenj zapornikov v zaporu. Tudi naju je to zanimalo in sva se tega tudi malo dotaknila.tako so v decembru 2005 v Zavodu za prestajanje kazenskih sankcij na Dobu izvedli raziskavo o tem, kako življenje in odnose v zaporu doživljajo zaporniki( Gorazd Meško, Danijela Frangeš, Mojca Rep, Kristina Senik, 2006) 8. Dolžina prestajanja kazni Današnji zaporniki prestajajo dalj asa v zaporu kakor njihovi predhodniki pred približno 10-mi leti. Med leti se je statistika spremenila, iz približno 13 odstotkov na 21 odstotkov in se še vedno spreminja. Za take zapornike, ki so na primer v zaporu pet ali še ve let je iskanje službe zelo težko, kajti s tem so izgubili veliko asa. V tem obdobju bi si na prostosti pridobili veliko znanja in izkušenj. Raziskava je pokazala, Petar Stojni, Nada Varagi: Zaposlovanje bivših zapornikov stran 15

20 da so zaporniki, ki so bili dolgo asa v zaporu izgubili kontakte, ki bi jim pripomogli pri zaposlitvi, ko pridejo ven iz zapora. as v zaporu ima tudi svoj pomen in sicer ojaati lanstvo družbe in kot cilj pokazati jim dostope do legalnega posla. 9. Izobraževanje in delo Idealni cilj institucij izobraževanja je: vsakemu omogoiti izbor takšnega šolanja, ki ga želi, kar bi mu pomagalo pri izbiri poklica. Problem vkljuevanja zapornikov v izobraževalne procese je finanne narave, ker poteka samoplaniško, pri tem pa premalo pomagajo centri za socialno delo in zavodi za zaposlovanje. Pripravljenost za izobraževanje ni tako zelo velika. V principu je tako, da morajo sami izkazati interes, da se izobražujejo.»šele ko prideš na teren, vidiš, kako težko jih je zmotivirati. Socialni delavci k izobraževanju spodbujajo predvsem mlade, e mislijo, da bo dosežen priakovani uinek«( intervju z T. J., 2002). V zaporu se mora nauiti, da uporablja svoje talente (kar zmore), motivacijo (kar hoe) in izobrazbo ( kar zna). Z veliko zavzetostjo se tudi pri odraslih doseže marsikaj, vendar ne smemo biti razoarani tudi nad neuspehi, ki bodo v nekem obsegu stalni spremljevalci pri izvajanju resocializacije. Delovno okolje štejemo za pomembnega socializatorja. Zaporniki se pri delu uijo medsebojnih odnosov, složnosti in reagiranja v vsakdanjih situacijah. Izbira pravega dela je kljuna, da bi dognali svoje zmožnosti za posamezne tipe dela in zainteresiranost, saj je zadovoljstvo pri delu, kot tudi po dobro opravljenem delu, odloujo faktor pri realizaciji zastavljenih ciljev resocializacije in nartovanju za poklicno napredovanje. Zapornikom dani ali pridobljeni življenjski cilj odvzame ogromno prostega asa, saj ga morajo im dejavneje uresnievati in izkoristiti za zmanjševanje kulturnih, družbenih, intelektualnih in drugih zaostankov. Pri delu se lahko konstruira dobro vzdušje, pri emer se družabno življenje zapornikov lahko omeji na delovni prostor. V zaporih se fizino izolacijo od zunanjega sveta blaži s preokupacijo z delom. Najbolje je za tiste, ki zmorejo svoje interese poiskati med dolžnostmi na delu. Glavna poanta dela ni toliko v tem, da bi se zapornike opazovalo, analiziralo njihovo vedenje, odnos do dela ali vezi na delovnem mestu, kot dejstvo, da se posamezniki sami analizirajo in poišejo svoj jaz ( Remše, 2002). Petar Stojni, Nada Varagi: Zaposlovanje bivših zapornikov stran 16

21 II. Metodološko in empirini del 10. Profil izobrazbe Zaporniki imajo zelo nižjo raven izobrazbe od ostale populacije. Anketa kaže, da jih kar 40 odstotkov nima dokonane srednje šole, v primerjavi z 18 odstotkov generalne populacije nad 18 letom starosti. Zaporniki stari od 20 do 39 leta imajo manj dosežkov doseženih kakor njihovi vrstniki. V primerjavi s celotno populacijo, so bili tisti v zaporu 2 krat manj zainteresirani da bi konali srednjo šolo. 4 krat veje število celotne populacije pa je zainteresirano dokonati srednjo šolo, višjo ali pa kakšno fakulteto. Tudi zapori nudijo možnost izobrazbe. Pa si poglejmo kakšno in koliko izobrazbe imajo zaporniki. Anketirala sva 40 bivših zapornikov. Tabelni prikaz ( v odstotkih) TIP PROGRAMA DRŽAVNI ZAPOR SO SE ŠOLALI V ASU PRIPORA Celotna udeležba Osnovna izobrazba Srednja šola 64 0 Fakulteta 0 0 TABELA 1: Profil izobrazbe profil izobrazbe odstotki celotna udeležba osnovna izobrazba srednja šola fakulteta izobrazba GRAF 1: Profil izobrazbe Petar Stojni, Nada Varagi: Zaposlovanje bivših zapornikov stran 17

22 10.1. Zaporniški profil Kot dodatek za razumevanje ekonomskega in delovnega položaja, h kateremu se zapornik vrne je potrebno upoštevati karakteristike zapornikove populacije, kako bi lažje razumeli povezavo med delom in vrnitvijo. Zanimiva je tudi trenutna populacija zapornikov. Veje število zapornikov je moških mladih( od 18 do 34 leta) in sicer po anketi sodee jih je kar 86 odstotkov, od 35 leta dalje pa okoli 14 odstotkov. starost anketirancev odstotki leta 35 in dalje leta GRAF 2: Starost anketirancev Povprašala sva tudi po spolu zapornikov in je kar 72 odstotkov moškega spola in 28 odstotkov ženskega. spol anketirancev odstotki moški spol ženske GRAF 3: Spol anketirancev Petar Stojni, Nada Varagi: Zaposlovanje bivših zapornikov stran 18

23 Zanimal naju je tudi njihov zakonski stan. 72 odstotkov bivših zapornikov ( najinih anketirancev ) je bilo samskih in 28 odstotkov poroenih. Prav te bivši zaporniki, ki so bili poroeni pred zaporno kaznijo, so ostali poroeni tudi po odsluženi kazni. Nihe od teh se ni loil med tem asom, ko je bil v zaporu. status odstotki samski zakonski stan poroeni GRAF 4: Status Povprašala sva tudi, koliko asa so bili v zapor. Odgovori so bili razlini. Po anketi jih je bilo 28 odstotkov v zaporu 1 leto, 42 odstotkov od 2 do 3 let in 30 odstotkov od 5 do 18 let. as zaporne kazni odstotki leto 2-3 let 5-18 let obdobje GRAF 5: as zaporne kazni Petar Stojni, Nada Varagi: Zaposlovanje bivših zapornikov stran 19

24 Kraji kjer so bili v zaporu so bili razlini. Najini anketirani bivši zaporniki so bili v veini v Sloveniji, bili pa so tudi v Tuniziji, Italiji, Bratislavi, na Hrvaškem. Ko sva jih povprašala za razlog kazni, zaradi katerega so bili v zaporu, so bili zelo zgovorni in so nama po pravici odgovorili. Kar 58 odstotkov jih je bilo zaradi droge obsojenih, 28 odstotkov zaradi izterjav, 28 odstotkov zaradi orožja, prav tako 28 odstotkov zaradi ilegale in najmanjši del, 7 odstotkov zaradi umora. vzrok obsodbe odstotki droga izterjava orožje ilegala umor podroja GRAF 6: Vzrok obsodbe Po vprašanju ali se jim zdi, da so bili po krivem obtoženi, so odgovorili v 35 odstotkih pritrdilno in 64 odstotkih negativno. ocena obtožbe odstotki krivi obsodba niso krivi GRAF 7: Ocena obtožbe Petar Stojni, Nada Varagi: Zaposlovanje bivših zapornikov stran 20

25 Ali se jim je življenje spremenilo, ko so prišli iz zapora? 57 odstotkov bivših zapornikov je odgovorilo, da se jim je in 43 odstotkov, da se jim ni spremenilo. sprememba po kazni odstotki spremenilo ni spremenilo izbira GRAF 8: Sprememba po kazni Zelo zanimive odgovore in hkrati ne prav prijazne za spoznanje sva dobila, ko sva jih vprašala, ali bi kaj spremenili preden so odšli v zapor, da do tega nebi prišlo. Le 28 odstotkov jih je reklo da bi in velika veina, kar 72 odstotkov da nebi ni spreminjali. možnost izbire odstotki bi spremenili nebi spremenili odloitev GRAF 9: Možnost izbire Petar Stojni, Nada Varagi: Zaposlovanje bivših zapornikov stran 21

26 Po vprašanju ali so se poutili odrinjene preden so odšli v zapor, so vsi anketirani bivši zaporniki odgovorili ne. Nihe od njih ni pritrdil, da se je poutil odrinjen v asu pred obsodbo. odrinjenost družbe odstotki odrinjen obutki ne odrinjen GRAF 10: Odrinjenost družbe Po prihodu iz zapora, pa so dobili drugane izkušnje. Kar 36 odstotkov jih je pritrdilo, da so se poutili odrinjene v družbi in 64 odstotkov je tistih, ki še vedno niso utili odpora družbe do njih. odrinjenost po prihodu odstotki odrinjen obutki ne odrinjen GRAF 11: Odrinjenost po prihodu Petar Stojni, Nada Varagi: Zaposlovanje bivših zapornikov stran 22

27 Ali je pustil zapor posledice na njih? Jih je 72 odstotkov reklo da je in 28 odstotkov da ni pustil nikakršnih posledic. posledice zapora odstotki pustil posledice stanje ni pustil posledice GRAF 12: Posledice zapora 11. Prejšnje delovne izkušnje in dohodek Prejšnje delovne izkušnje in dohodek sta tudi omejena. Po najini anketi sodee je okoli 72 odstotkov zapornikov, bilo nezaposlenih tik preden so odšli v zapor. 28 odstotkov zapornikov je prijavilo dohodek plae mesec dni preden so odšli v zapor. To so tudi osebe, ki so imele boljše izobrazbo. Zanimivo je, da osebe z nižjo izobrazbo niso ni manj zaslužka dobile pri ilegalnih poslih. zaposlenost pred zaporom odstotki so bili zaposleni stanje niso bili zaposleni GRAF 13: Zaposlenost pred zaporom Petar Stojni, Nada Varagi: Zaposlovanje bivših zapornikov stran 23

28 V anketi sva jih vprašala ali so delali, ko so bili v zaporu. Odgovori se niso ni razlikovali od stanja preden so odšli v zapor. Tisti, ki so delali tudi preden so odšli v zapor, so delali tudi v zaporu. Tisti, ki pa se dela niso lotili pred zaporno kaznijo, pa niso delali tudi v asu zaporne kazni. delo v zaporu odstotki so delali niso delali stanje GRAF 14: Delo v zaporu Naslednje vprašanje se je izkljuno navezovalo na tiste anketirance, ki so delali preden so odšli v zapor. Vprašala sva jih, e so obdržali isto službo, kjer so prej delali, ko so odslužili zaporno kazen. Le majhna pešica, 7 odstotkov ih je pritrdila in kar 93 odstotkov teh so izgubili položaj po vrnitvi v družbo. vrnitev na staro delovno mesto odstotki obdržali službo niso obdržali službe stanje GRAF 15: Vrnitev na staro delovno mesto Petar Stojni, Nada Varagi: Zaposlovanje bivših zapornikov stran 24

29 Od teh 93 odstotkov, jih je zopet le majhen delež, 21 odstotkov našel službo nekje drugje in 79 odstotkov nikjer drugje. iskanje službe odstotki našli službo drugje stanje niso našli službe GRAF 16: Iskanje službe Po vprašanju ali bi delali za minimalno plao kakor nekateri v družbi. Jih je 28 odstotkov reklo da bi in velika veina, kar 72 odstotkov da nebi. plaa odstotki bi delali odloitev nebi delali GRAF 17: Plaa Petar Stojni, Nada Varagi: Zaposlovanje bivših zapornikov stran 25

30 12. Zaposlitev Tabelni prikaz ( v odstotkih) Polni delovni as 15 Krajši delovni as 5 Brezposelnost 80 TABELA 2: Zaposlitev zaposlitev odstotki polni delovni askrajši delovni as delovnik brezposelnost GRAF 18: Zaposlitev Informacija, kolikšna je zaposlitev bivših zapornikov se spreminja z leti. Ugotovila sva le, da so mladi moški, stari do 34 leta v velikih primerih manj krat zaposleni kakor moški,njihovih let, ki niso nikoli sedeli v zaporu. Pa si poglejmo statistiko delovnika naših zapornikov( iz ankete, ki sva jo naredila). Le 15 odstotkov bivših zapornikov ima polni delovni as, 5 odstotkov skrajšani delovni as, kar 80 odstotkov bivših zapornikov pa je brezposelnih. Prav vsi zaporniki, ki delajo ali polni delovni as ali skrajšani, delajo posel, katerega so opravljali preden so odšli v zapor. Povedali so, da so sicer skušali dobiti posel drugje ampak je bilo brez uspeha, zato so se vrnili tja kjer ih poznajo in mislijo da bodo imeli najmanj težav. 13. Psihino zdravje, mentalno zdravje in tema zlorabe Iz naslednje tabele je razvidno, da imajo zaporniki kar velike težave s psihinim zdravjem, mentalnim in prav tako zlorabami. To pa lahko tudi povzroi težave v Petar Stojni, Nada Varagi: Zaposlovanje bivših zapornikov stran 26

31 pripravljenosti ali udeležbi za nadaljni razvoj. Bolezni, ki se najbolj pogosto pojavljajo so tuberkoloza, psihino in mentalno stanje. Tabelni prikaz( v odstotkih) Tip problema zdravstveno stanje Odstotki psihino oz. mentalno zdravje 31 stanje, ki omejuje možnost dela 21 TABELA 3: Zdravstveno stanje zdravstveno stanje odstotki psihino zdravje stanje stanje, ki omejuje delo GRAF 19: Zdravstveno stanje Tabelni prikaz (v odstotkih) Tip problema Mentalno zdravje ogroženo mentalno zdravje oziroma možnost dela kadarkoli ostali ez no v psihiatrini bolnišnici dobili predpisana zdravila za emocionalni problem TABELA 4: Mentalno zdravje Odstotki Petar Stojni, Nada Varagi: Zaposlovanje bivših zapornikov stran 27

32 mentalno zdravje odstotki mentalno zdravje psihiatrija zdravila (emocije) stanje GRAF 20: Mentalno zdravje Tabelni prikaz (v odstotkih) Tip problema Substance Odstotki redna uporaba drog 70 uporaba drog en mesec pred aretacijo 57 uporaba drog za as aretacije 33 uporaba alkohola za as aretacije 37 TABELA 5: Substance substance odstotki redna en uporaba mes.pred drog areta. za as areta. as uporabe alkohol za as areta. GRAF 21: Substance Petar Stojni, Nada Varagi: Zaposlovanje bivših zapornikov stran 28

33 Raziskava je pokazala, da so sojetniki, ki so udeleženi v program od odvajanja drog, manj primerni ponovni vrnitvi, kakor tisti, ki tega programa niso udeleženi oziroma nimajo težav z drogami ali kakršnimi koli drugimi substancami. Ne glede številko zapornikov s težavami z drogo, zelo majhno število teh prejema med zdravljenjem substance in alkohol. Tako je jasno, da je potrebno za kakršenkoli trud za izboljšavo zaposlitvenih rezultatov bivših zapornikov delati tudi na zdravstvenem stanju. In sicer zakaj, ker je potrebno navesti fizino, mentalno zdravje in to lahko ovira zmožnost dosei in ohraniti posel. Tabelni prikaz ( v odstotkih) Tip problema Tip programa Odstotki Mentalno zdravje zdravljeno s strani profesionalcev 13 Zdravljenje od substanc 10 Skupinsko svetovanje in odvajanje od mamil 20 TABELA 6: Zdravljenje zdravljenje odstotki mentalno zdravljenje zdravlj.od substanc odvajanje od mamil programi GRAF 22: Zdravljenje e povzameva celoto, je 36 odstotkov anketiranih priznalo, da so imeli zdravstvene težave v zaporu in so se zdravili v tem asu, ko so bili v zaporu, 64 odstotkov pa je reklo, da ni imelo nikakršnih zdravstvenih težav in zato tudi niso imeli potrebe po zdravljenju. Petar Stojni, Nada Varagi: Zaposlovanje bivših zapornikov stran 29

34 zdravstvene težave v zaporu in odprava teh odstotki ima težave in se zdravi nima jih stanje GRAF 23: Zdravstvene težave v zaporu in odprava teh Zanimivo je spoznanje, da ima 36 odstotkov zapornikov, ki odslužijo kazen in pridejo ven še vedno zdravstvene težave. 64 odstotkov je tistih, ki jih nimajo. zdravstvene težave po zaporu odstotki ima zdrav.težave nima jih stanje GRAF 24: Zdravstvene težave po zaporu 14. Poveati delovne priložnosti v zaporu Omogoiti zapornikom zaželene delovne priložnosti in sodelovanje programih, ki se nanašajo na zaposlitev dobro vpliva na obdobje prestajanja kazni. Tu je priložnost nadomestimo pomakanje z spoštovanjem do izobrazbe, tehninim in strokovnim vešinam in delovno zgodovino. e se s temi stvarmi ukvarjamo ko posameznik še Petar Stojni, Nada Varagi: Zaposlovanje bivših zapornikov stran 30

35 prestaja zaporno kazen potem ima ve možnosti da bo dobro pripravljen za zavzetje želene zaposlitve. Poveevanje števila in kvalitete delovnih priložnosti, ki so na voljo zahteva politiko poslovanja, ki dodeli prednost zaporniškem zaposlovanju. e delu v zaporu pripisujejo iznajdljiv namen in so delovne priložnosti strukturirane da zagotovijo ve delovnih izkušenj potem je pozaporniška zaposlitev veliko bolj verjetna. Zaposlovanje zapornikov v zaporniški instituciji (vzdrževalna dela, ), ne pomaga vedno razviti sposobnosti, ki jih zapornik potrebuje pri ponovnem vraanju v normalno življenje in k poveanju splošne varnosti. V prouevanju za izboljševanje delovnih priložnosti za zapornike je jasno da si vladna zakonodaja glede zaporniškega industrijskega dela zasluži veliko pozornosti. Ponudba dela v zaporniških sistemih bi morala biti preusmerjena in osredotoena na industrijske sektorje. Tako bi se zaporniki nauili vešin, ki bi bile zanimivejše za trg dela po in tako tudi pomagali BDP-ju Razširiti delovne priložnosti izven zapora Pri ustvarjanju priložnosti znotraj zapora za pripravo zapornikov za zaposlitev po izpustitvi, morajo mehanizmi, ki pomagajo nekdanjim zapornikom, posredovati v dnevih in tednih takoj po izpustitvi in prehodu k zaposlitvi za polni delovni as Prehodno delo Obdobje takoj po izpustitvi iz zapora je zapolnjeno z nalogami od zagotavljanja bivališa in vrnitve k svojim družinam do sreanja s pravili pogojnega izpusta in postati finanno sebi zadosten. Vsi zaporniki so prepušeni podobnim sosledjem takojšnjih izzivov. Prehodni programi, ki povežejo posameznika z agencijami za zaposlovanje in delovnimi priložnostmi v skupnosti so tako pomembni kot zaporniško delo. Ne samo da ta dela omogoijo dostop do zakonskih zaslužkov, ampak ponuja sekundarne ugodnosti že narejenih sestav in poznejšega nadzorstva. Zavedati pa se moramo, da za nekatere zapornike ne bo najbolj pomembna zaposlitev takoj po izpustitvi (zdravstveni razlogi, ). Ne glede na to je povezava med delom v in izven zapora zelo pomembna. Petar Stojni, Nada Varagi: Zaposlovanje bivših zapornikov stran 31

36 14.3 Polni delovni as Ko je nekdanji zapornik namešen na prehodne delovne izkušnje bi se moralo zaeti planirati za dolgorono delo oziroma delovno mesto. Tudi ko je delo s polnim delovnim asom zagotovljeno se moramo zavedati da namestitev težko zaposljivega posameznika na delovno mest ne dvigne iz revšine ne moremo upoštevati kot uspeh. Zaposlitveni programi bi morali biti osredotoeni na to da dobijo posamezniki sprejemljive zaslužke in ponujajo možnost poveanja le teh. Zagotoviti pozitiven prispevek nekdanjih zapornikov k delodajalevem okolju je pomemben dejavnik v pobudi»iz zapora na delo«. To je odvisno od posameznikovega dostopa do uinkovitega narta in privlanih delovnih nalog med prestajanjem kazni in po izpustu iz zapora. poleg tega prehodne agencije lahko z zaporniki razvijajo medsebojne odnose, vešine ter pomagajo pri razlogih, ki bi lahko motili posameznikovo zmožnost sooiti se z obveznostmi, ki jih ima doloeno delovno mesto. Dati poudarek prehodnemu delu lahko prispeva k zaetnemu uspehu. Prehodno delo dobro vpliva na vse strani- zaposlenemu (ta bo naredil izvleek iz svojega dela), delodajalcu(ta se izogne stroškom odpustitve zaposlenega) in posrednim agencijam (s tem bodo lahko pomagale veim zapornikom ne pa le nekaterim iskala ve služb). Partnerstva so zelo pomembna za uspeh. Agencije lahko nudijo podporo ki je ve kot strokovno znanje in storilnost veine zaposlenih. Ker deluje kot posredovalec, je tudi dostopna za pomo tako zaposlenemu kot delodajalcu za reševanje problemov namesto prekinitve delovnih razmerij. Delodajalci lahko pripomorejo k uspešnosti programov z poveanjem privlanosti zaetnega dela in reditvijo pripadnosti podjetju. Na primer delodajalci lahko ponudijo zaslužke, ki ne pomenijo življenja v revšini, lahko ponudijo dodatna izobraževanja in možnosti napredovanja, mentorstvo in osebno pozornost prvih nekaj mesecev zaposlitve, prilagojen urnik dela, Obstajajo tudi vladni programi, ki za podporo in tako nekdanji zapornik lažje preživi prehajanje na delo. Ti vkljuujejo skrb za otroka(brezplaen vrtec), subvencioniran prevoz na delo, pomo na domu ta pomo pa je na voljo tudi delodajalcem in vzpodbuja zaposlovanje za daljša asovna obdobja. Petar Stojni, Nada Varagi: Zaposlovanje bivših zapornikov stran 32