UNIVERZA V MARIBORU PRAVNA FAKULTETA DIPLOMSKO DELO MUNCHAUSNOV SINDROM

Transcription

1 UNIVERZA V MARIBORU PRAVNA FAKULTETA DIPLOMSKO DELO MUNCHAUSNOV SINDROM Študentka: Simona Balek Številka indeksa: Študijski program: UNI-PRAVO Študijska smer: Javno pravo Mentor: doc. dr. Suzana Kraljić Maribor, april 2011

2 Zahvala Ob koncu študija bi se rada v prvi vrsti zahvalila svojim staršem za vso podporo in pomoĉ, ki sta mi jo nudila tekom šolanja. Hvala sestri Tatjani, ki me je ves ĉas študija vzpodbujala in mi pomagala, kjer je le lahko. Hvala Sašu in vsem prijateljem, da ste mi stali ob strani. Posebej velja zahvala mentorici doc. dr. Suzani Kraljić za njene nasvete in strokovno pomoĉ pri oblikovanju diplomskega dela.

3 POVZETEK: V svojem diplomskem delu z naslovom Munchausnov sindrom opisujem vrsto duševne motnje, ko se nekdo, ki rabi pozornost, pretvarja, da je bolan ali pa se namenoma poškoduje. Predvsem pa sem se osredotoĉila na Munchausnov sindrom po namestniku, ko neka oseba, veĉinoma je to mati, namerno povzroĉi bolezen pri svojem otroku oziroma druge prepriĉa z laţmi, da je bolan. Skozi diplomsko delo so analizirani vzroki, simptomi, posledice in zdravljenje tega sindroma. V zaĉetku diplomskega dela je opisano nasilje v druţini, katero se nato opredeli na nasilje nad otroki in potem konkretno na Munchausnov sindrom. Ker je naslov diplomskega dela marsikomu nepoznan, se je prepoznavnost tega sindroma ugotavljala z anketo, ki tako sestavlja zadnji del diplomskega dela. Prav tako je opisanih nekaj primerov, s katerimi so navedbe o Munchausnovem sindromu tudi podkrepljene. Ključne besede: nasilje v druţini, nasilje nad otroki, Munchausnov sindrom, Munchausnov sindrom po namestniku.

4 ABSTRACT: In my diploma work entitled Munchausen syndrome I describe the type of mental disorder when someone who needs attention is pretending to be sick or deliberately injures himself or herself. In particular, I focus on Munchausen syndrome by proxy, when a person, usually the mother, intentionally causes a disease at her child or she persuades others through lying, that her child is sick. Throughout diploma work I try to identify the causes, symptoms, consequences and the treatment of this syndrome. At the beginning of my diploma work I describe domestic violence, on the basis of which I pass on violence against children, and then specifically on Munchausen syndrome. As the title of my diploma work was unknown to many people, I decided to find recognisability of this syndrome with a survey which composes the last part of the diploma work. I also describe a few examples, which support my quotes about Munchausen syndrome. Key words: domestic violence, violence against children, Munchausen syndrome, Munchausen syndrome by proxy.

5 KAZALO UVOD V DIPLOMSKO DELO DRUŢINA NASILJE V DRUŢINI NASILJE MED PARTNERJEMA NASILJE MOŠKEGA NAD ŢENSKO NASILJE ŢENSKE NAD MOŠKIM NASILJE NAD STAREJŠIMI NASILJE MED ISTOSPOLNIMA PARTNERJEMA NASILJE NAD OTROKI OBLIKE NASILJA NAD OTROKI TELESNO NASILJE PSIHIĈNO NASILJE SPOLNO NASILJE ZANEMARJENJE OTROK MEJE DOPUSTNEGA KAZNOVANJA OTROK ZAKONSKA UREDITEV PREPREĈEVANJA NASILJA NAD OTROKI SLOVENSKA UREDITEV USTAVA ZAKON O PREPREĈEVANJU NASILJA V DRUŢINI KAZENSKI ZAKONIK MEDNARODNOPRAVNA UREDITEV MUNCHAUSNOV SINDROM IZVOR IMENA MUNCHAUSNOV SINDROM SPLOŠNO O MUNCHAUSNOVEM SINDROMU VZROKI IN SIMPTOMI... 25

6 6.4 MOŢNI ZAPLET ZDRAVLJENJE MUNCHAUSNOVEGA SINDROMA MUNCHAUSNOV SINDROM PO NAMESTNIKU DEFINICIJA MUNCHAUSNOVEGA SINDROMA PO NAMESTNIKU SIMPTOMI MUNCHAUSNOVEGA SINDROMA PO NAMESTNIKU KLINIĈNI PRIMER MUNCHAUSNOVEGA SINDROMA PO NAMESTNIKU VPLIV MUNCHAUSNOVEGA SINDROMA NA OTROKA KAKO POMAGATI OTROKU? KAKO RAVNATI V PRIMERU, KO SE SUMI NA MUNCHAUSNOV SINDROM PO NAMESTNIKU? MANIPULACIJA STARŠEV Z ZDRAVSTVENIM OSEBJEM OBNAŠANJE STARŠEV KAKO STRAŠI POVZROĈIJO OTROKU BOLEZEN? OZADJE STARŠEV, KI TRPIJO ZA MUNCHAUSNOVIM SINDROMOM ZDRAVLJENJE MUNCHAUSNOVEGA SINDROMA PO NAMESTNIKU ZDRAVLJENJE OTROKA ZDRAVLJENJE BOLNIKA Z MUNCHAUSNOVIM SINDROMOM PO NAMESTNIKU PO KRIVEM OBDOLŢENI MUNCHAUSNOVEGA SINDROMA PO NAMESTNIKU REZULTATI ANKETE ZAKLJUĈEK LITERATURA... 59

7 UVOD V DIPLOMSKO DELO Nasilje v druţini je pojav, ki je v druţbi prisoten ţe od nekdaj. Tako ţe razliĉni pravni in religiozni viri omenjajo nasilje, saj je oĉe lahko prodal sina v suţenjstvo, sinu so lahko odsekali roko, ĉe je udaril oĉeta. Vendar je dandanes nasilje v druţini vedno bolj transparentno in javno znano, in tako je tudi vedno veĉ primerov kazenskih ovadb. O nasilju se govori na glas, prav tako so ţrtvam nasilja v pomoĉ razliĉne ustanove, kamor se lahko zateĉejo in obrnejo po pomoĉ, naprimer varne hiše, SOS telefon. Prav tako pa drţava in druţba s svojo kaznovalno politiko podrobno urejata to podroĉje. 1 Druţina, ki bi naj predstavljala okolje, v katerem vlada ljubezen, razumevanje in predanost se spremeni v okolje nasilja in konfliktov. Vzroke za to lahko išĉemo marsikje: alkoholizem, droge, slabe socialne razmere, nezadovoljstvo s samim sabo. Nasilje v druţini je v Sloveniji urejeno v Zakonu o prepreĉevanju nasilja v druţini, ki nasilje v druţini opredeljuje kot druţbeni pojav, pri katerem gre za uporaba fiziĉnega, spolnega, psihiĉnega ali ekonomskega nasilja enega druţinskega ĉlana nad drugim druţinskim ĉlanom oziroma zanemarjanje druţinskega ĉlana, ne glede na starost, spol ali katerokoli drugo osebno okolišĉino ţrtve ali povzroĉiteljice oziroma povzroĉitelja nasilja. Ker sama osebno zelo nasprotujem tej vrsti nasilja in nikakor ne morem razumeti ljudi, ki izvajajo nasilje nad ţenami, otroki in starejšimi, sem se odloĉila o tej temi pisati v svojem diplomskem delu. Ker pa je nasilje v druţini širok pojem, sem se pri pisanju osredotoĉila predvsem na nasilje nad otroki, ki predstavljajo najšibkejše ĉlane druţbe. Osredotoĉila sem se na konkretno netipiĉno vrsto nasilja nad otroki, ki še v druţbi ni prav poznano, in je bilo toliko bolj zanimivo o njem pisati. Munchausnov sindrom po namestniku je vrsta nasilja, ko mati otroku namerno povzroĉi bolezen. Poslediĉno je otrok izpostavljen številnim nepotrebnim zdravstvenim posegom. Zraven Munchausnovega sindroma po namestniku pa poznamo tudi Munchausnov sindrom. To pa je sindrom, ko posameznik sam sebi povzroĉa bolezen ali poškodbe z namenom biti v oskrbi zdravstvenega osebja, saj se le tako poĉuti varno in zadovoljno. Vendar sem v svojem diplomskem delu dala poudarek na Munchausnov sindrom po namestniku. 1 A. Dvoršek in L. Selinšek, Nasilje v družini: kazensko pravni, kriminalistični in kriminološki problemi, avtor: S. Kraljid, Razveza staršev kot oblika psihičnega nasilja nad otroci, Fakulteta za varnostne vede in Pravna fakulteta, Ljubljana, 2010, str

8 V prvem poglavju sem za zaĉetek opredelila druţino in opredelila, katere ţivljenjske skupnosti razumemo pod pojmom druţine. V drugem poglavju sem pisala o nasilju v druţini, vendar le toliko, kolikor je bilo potrebno za potrebe diplomskega dela. Tako sem razdelila nasilje v druţini na nasilje med partnerjema, nasilje nad starejšimi, nasilje med istospolnima partnerjema in nasilje nad otroki. Nasilje nad otroki sem v tretjem poglavju definirala podrobneje, in sicer sem pisala o telesnem nasilju: kateri so neposredni telesni napadi na otroke, ter kateri so tisti prikriti agresivni odnosi do otrok, ki pa vseeno spadajo pod telesno nasilje; o psihičnem nasilju in njegovih posledicah; o spolnem nasilju in o posledicah, ki se pojavijo takoj po spolni zlorabi in kasneje ter o zanemarjenju otrok. V ĉetrtem poglavju sem pisala o tem, kje je meja med dopustnim in nedopustnim kaznovanjem otrok ter ali je klofuta, ki ne povzroĉa nobenih poškodb še v mejah dopustnega kaznovanja. Nekatere drţave, kot so Švedska, Finska, Danska, Norveška, Avstrija, Ciper in Hrvaška so kaznovanje otrok uredile na drugaĉen naĉin, saj na primer po švedski zakonodaji ni nezakonito samo telesno kaznovanje, ampak tudi vse poniţujoĉe metode, kot so: groţnje otroku, strašenje, zasmehovanje, zaklepanje otrok v sobo. Peto poglavje je sestavljeno iz zakonske ureditve prepreĉevanja nasilja nad otroki v Sloveniji ter aktov, ki urejajo to podroĉje na mednarodni ravni, kjer sem podrobneje izpostavila Konvencijo ZN o otrokovih pravicah (KOP), UL RS, št. 35/1992, UL RS-MP, št. 9/1992. Pri slovenski zakonski ureditvi sem izhajala iz Ustave Republike Slovenije, UL RS, št. 33/1991, 42/1997, 66/2000, 24/2003, 69/2004, 68/2006, Zakona o prepreĉevanju nasilja v druţini (ZPND), UL RS, št. 16/2008 ter iz Kazenskega zakonika (KZ-1), UL RS, št. 55/2008. Šesto poglavje predstavlja zaĉetek osrednjega dela diplomskega dela in govori o Munchausnovem sindromu, o izvoru imena tega sindroma, o simptomih in vzrokih ter zdravljenju Munchausnovega sindroma. Sedmo poglavje predstavlja vrsto nasilja nad otroki, ko mati namerno povzroĉa otroku bolezen ali pa se pretvarja, da je otrok bolan. V tem poglavju sem opisala tako definicijo Munchausnovega sindroma po namestniku kot simptome in zdravljenje tega simptoma. Za laţje razumevanje in argumentiranje tega, kar sem napisala, sem opisala kliniĉni primer štirimeseĉne deklice. Zelo me je zanimal naĉin, s katerim lahko starši oziroma skrbniki otroku 2

9 povzroĉijo bolezen ter kako lahko otroku v takem primeru pomagamo. Prav tako sem opisala ozadje staršev, ki trpijo za Munchausnovim sindromom po namestniku oziroma, kaj bi lahko bili vzroki, ki jih pripeljejo do tako krutega poĉetja. Osmo poglavje mojega diplomskega dela pa sestavljajo navedbe o tem, ko so starši po krivem obdolţeni Munchausnovega sindroma po namestniku, saj v praksi pride do zelo veliko takih primerov. Vedno veĉ se pojavi laţnih obtoţb o Munchausnovem sindromu po namestniku, ko so starši obtoţeni, da namerno povzroĉijo svojemu otroku bolezen, ĉeprav to ni res. Diplomsko delo sestavlja tudi praktiĉni del, v katerem so analizirani rezultati ankete, ki sem jo opravila v ĉasu pisanja diplomskega dela. Skozi opravljeno anketo sem ţelela ugotoviti odgovore na bistvena vprašanja, ki so se mi zastavljala tekom pisanja, predvsem vprašanj, ki se tiĉejo razpoznavnosti Munchausnovega sindroma, saj sem sama mnenja, da je ta sindrom v moji bliţnji okolici nepoznan. Cilj diplomskega dela je podrobneje opredeliti in raziskati Munchausnov sindrom. Natanĉneje ţelim raziskati in spoznati ta sindrom, ki je v slovenski literaturi zelo redko oziroma skoraj ni omenjen. Prav zaradi tega menim, da je sindrom pri nas premalo poznan in je oĉem javnosti skrit. Ker pa zasledimo pojav tega sindroma po celem svetu, predvidevam, da je prisoten tudi v naši druţbi, vendar se ga okolica niti ne zaveda. Prav zaradi te domneve ţelim opraviti anketo in vsaj okvirno ugotoviti razpoznavnost tega sindroma. Vendar cilj mojega diplomskega dela ni le v tem, ampak bom skušala raziskati in se poglobiti v razloge za to vrsto motnje. Predvsem me zanimajo vzroki matere, ki otroku namerno povzroĉi neko bolezen v prepriĉanju, da ga le tako lahko zašĉiti in mu pokaţe neizmerno ljubezen. Osnovne delovne teze mojega diplomskega dela so: - ozadje in vzroki, zakaj si starši izmišljajo, da je otrok bolan; - kako starši prepriĉajo zdravstveno osebje, da je otrok bolan; - kaj vzbuja sum, da gre za Munchausnov sindrom po namestniku. 3

10 1. DRUŽINA Druţina je obstajala ţe pred pravom in pred drţavo in v tem dolgem obdobju so se tudi njene funkcije venomer spreminjale. Primarne funkcije, ki jih druţina ima oziroma jih je imela so: zagotavljanje reprodukcije druţbe z rojevanjem potomstva, osebnostna stabilnost odraslih, socializacija otrok, zadovoljevanje spolnih potreb moškega in ţenske. Vendar je drţava nekatere funkcije druţini odvzela ali pa jih je s svojimi aktivnostmi omejila. Vrtec in šolski sistem sta postala pomembna dejavnika pri socializaciji otrok, otroški dodatki in nadomestila za brezposelnost pomagajo pri zagotavljanju eksistence druţinskih ĉlanov. Prav tako drţava posega s svojim normativnim urejanjem v druţinske odnose; doloĉa pravila za sklepanje zakonske zveze in razveze, vsebino roditeljske pravice, ki jo lahko posamezniku tudi odvzame, pravila o dedovanju, pravila o doloĉanju oĉetovstva in pravila o prepovedi nasilja v druţini. Vendar se z izgubo nekaterih funkcij, ni zmanjšal pomen druţine za druţbo in za posameznika, kveĉjemu so nekatere funkcije postale pomembnejše, kot naprimer ĉustvena podpora, ki jo nudi druţinsko razmerje. 2 Odbor za ĉlovekove pravice Sveta Evrope je zavzel stališĉe, da se mora termin druţina široko interpretirati, da zajame vse oblike, ki jih drţava pojmuje kot druţina. Zato v teoriji pod pojmom druţine razumemo naslednje oblike ţivljenjskih skupnosti: - druţina orientacije: druţina v kateri se posameznik rodi - druţina prokreacije: druţina, ki se oblikuje s sklenitvijo zakonske zveze ali s skupnim ţivljenjem z drugo osebo - zvezo istospolnih partnerjev - dopolnjena druţina: ţivljenjska skupnost roditelja in otrok z novim partnerjem in njegovimi otroci ali skupnim otrokom - nuklearna druţina: oĉe, mati, otroci - razširjena druţina: druţina, ki poleg zakoncev in njunih otrok vkljuĉuje tudi druge sorodnike (brate, sestre, strice, tete). 3 Na podlagi teh razliĉnih oblik druţine, ne moremo natanĉno doloĉiti definicije druţine, saj bi s tem, ko bi dajali prednost eni vrsti druţine, izkljuĉili vse druge. 2 K. Filipčič, Nasilje v družini, Bonex, Ljubljana 2002, stran K. Filipčič, Nasilje v družini, Bonex, Ljubljana 2002, stran 21. 4

11 V Resoluciji o temeljih oblikovanja druţinske politike v Republiki Sloveniji, ki jo je Drţavni zbor sprejel 9. julija 1993, je v 2. poglavju Opredelitev druţinske politike, druţina opredeljena kot ţivljenjska skupnost staršev in otrok. Predstavlja primarni socialni prostor, ki daje optimalne moţnosti za emocionalni in socialni razvoj otrok, obenem pa nosi tudi odgovornost za njihovo blaginjo. Poleg tega pa ima tudi pomembno vlogo pri ohranjanju kohezije druţbe in kot pomembna proizvodna in potrošniška enota vpliva tudi na gospodarski razvoj druţbe. 4 Zakon o zakonski zvezi in druţinskih razmerjih 5 v svojem 2. ĉlenu druţino opredeljuje kot ţivljenjsko skupnost staršev in otrok, ki zaradi koristi otrok uţiva posebno varstvo. Druţino torej sestavljajo mati, oĉe in mladoletni otroci, to je tako imenovana nuklearna druţina, ki je v razvitem industrijskem svetu najpogostejša. V predlogu Druţinskega zakonika bi se 2. ĉlen interpretiral širše in sicer:»družina je življenjska skupnost otroka z enim ali obema staršema ali z drugo odraslo osebo, če ta trajno skrbi za otroka in ima po tem zakoniku do otroka določene dolžnosti in pravice.«6 Pojem druţine, podan v predlagani doloĉbi, je širši kot po besedilu ZZZDR. Za druţino štejemo tudi nekatere skupnosti ţivljenja otroka z odraslo osebo, ki ni njegov roditelj ali posvojitelj, pod pogojema, da v skupnosti vlada individualni (dolgo)trajni odnos skrbi odrasle osebe za otroka in da je ta skupnost tudi pravno blizu druţinski skupnosti staršev in otrok, to je, da gredo po zakoniku odrasli osebi v razmerju do otroka doloĉene dolţnosti in pravice, ki jih imajo sicer starši v okviru starševske skrbi. Najpomembnejši element, po katerem se presoja, ali gre za druţino po tem zakoniku, je dolţnost oziroma pravica do preţivljanja med otrokom in odraslo osebo. Po drugi strani pa ne pomeni druţine, ĉe s starimi starši ţivi mladoletni vnuk ali ĉe odrasli sorodnik ţivi z mladoletnim sorodnikom, ĉetudi odrasli sorodnik individualno in trajno skrbi za mladoletnika, kajti med sorodniki, ki niso v razmerju starši-otrok, po našem pravu ni nobenih pravic in dolţnosti, niti dolţnosti preţivljanja. 7 4 Resolucija o temeljih oblikovanja družinske politike v RS, UL RS, št. 40/ Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR), UL SRS, št / povzeto dne pdf/word/dzak.doc, str. 166, povzeto dne

12 2. NASILJE V DRUŽINI Za druţino sta znaĉilni predvsem visoka stopnja intimnosti in zasebnosti in ravno ti dve znaĉilnosti loĉita druţino od vseh drugih socialnih skupin. Druţina in dom bi naj predstavljala varno okolje, kamor se posamezniki vraĉajo vsak dan in kamor se posamezniki lahko umaknejo pred oĉmi javnosti. Vendar se v tem varnem zavetju stikajo razliĉni generacijski, starostni, spolni interesi, ki pa lahko privedejo do konfliktov. Zato je druţinska zasebnost tesno povezana z moţnostjo nasilnega vedenja. Druţinsko nasilje tako poteka v okolju, v katerem bi naj vladala ljubezen, razumevanje, predanost, spoštovanje nikakor pa ne nasilje in kaznivo dejanje. Naloge sodobne druţine so reprodukcija, ĉustvena in telesna nega otrok, uĉenje, doţivljanja mišljenja in govora, prvo uĉenje pravilnega in lepega vedenja ter medsebojna ĉustvena nega odraslih ĉlanov, brez katere starši ne morejo ustrezno poskrbeti za svoje otroke. Doloĉen del druţin veĉ tem nalogam ne more slediti oziroma jih ne more izpolnjevati, kar se v druţini kaţe kot odtujenost druţinskih ĉlanov, v skrajnih primerih lahko tudi v obliki nasilja med njimi. 8 Zakon o prepreĉevanju nasilja v druţini opredeljuje nasilje v druţini kot poseben druţbeni pojav, pri katerem gre za uporaba fiziĉnega, spolnega, psihiĉnega ali ekonomskega nasilja enega druţinskega ĉlana proti drugemu druţinskemu ĉlanu oziroma zanemarjanje druţinskega ĉlana, ne glede na starost, spol ali katerokoli drugo osebno okolišĉino ţrtve ali povzroĉiteljice oziroma povzroĉitelja nasilja. Druţinski ĉlani po ZPND so vse osebe, med katerimi obstaja ali je obstajala tesnejša ĉustvena vez. Tako sodijo med druţinske ĉlane tudi nekdanji zakonski ali zunajzakonski partnerji, partnerji in nekdanji partnerji v registrirani istospolni partnerski skupnosti, osebe, ki imajo skupnega otroka in osebe, ki ţivijo v skupnem gospodinjstvu. Nasilje se najpogosteje dogaja v druţinskih oziroma partnerskih odnosih. Statistiĉni podatki kaţejo, da so ţrtve druţinskega nasilja v Sloveniji predvsem ţenske, otroci in ostareli druţinski ĉlani. 9 Na podlagi vrste opravljenih raziskav je mogoĉe zaznati porast prijav nasilja v druţini. Razlogi za takšno situacijo so razliĉni, kot so alkoholizem, droge, brezposelnost, osebna izkušnja iz otroštva. 8 Več o tem uredila S. Kraljid, avtor članka Selinšek L., Kazenskopravni vidiki-zanemarjenje družinskih obveznosti, PRAVO-DRUŽINA-CIVILNA DRUŽBA, Maribor, Pravna fakulteta, 2004, str pdf/r_nasilje_v_druzinah_rezulta ti.pdf, str. 6, povzeto dne

13 2.1 NASILJE MED PARTNERJEMA Nasilje v druţinskem krogu (s strani intimnega partnerja ali roditelja) se pojavlja v vseh drţavah, neodvisno od socialnega, ekonomskega, religioznega ali kulturnega okvira. Ĉeravno so lahko tudi ţenske nasilne v partnerskih odnosih in se nasilje pojavlja tudi v homoseksualnih razmerjih, pa je prevladujoĉ vzorec nasilja v partnerskih odnosih tisti, ko je nasilneţ moški in ţrtev ţenska. Partnersko nasilje je veĉje v druţbah, kjer se vloga ţenske spreminja. V okoljih, kjer imajo ţenske nizek status in malo druţbene moĉi, je nasilje nad ţenskami nepotrebno, saj je tukaj moška avtoriteta nesporna. V druţbah, kjer pa imajo ţenske dober status, kjer imajo veĉ druţbene moĉi, torej kjer so bolj modernizirane spolne vloge, pa je partnersko nasilje bolj prisotno, saj ţenske prevzemajo netradicionalne vloge ter se bolj vkljuĉujejo na trg delovne sile NASILJE MOŠKEGA NAD ŽENSKO Vloge ţenske v druţbi se je skozi zgodovino zelo spreminjala. V antiĉnih ĉasih se je ţenska vloga kazala predvsem v tem, da je moţu zagotovila potomstvo, torej, da je rojevala. Moţu je bilo ţeno dovoljeno pretepati in v nekaterih primerih celo ubiti. Ţena je morala moţa ubogati, drugaĉe je zaradi neposlušnosti bila kaznovana. V petdesetih in šestdesetih letih prejšnjega stoletja se je poloţaj ţensk v druţbi z ţenskim gibanjem zaĉel zelo spreminjati. V tem obdobju se je zaĉel poudarjati problem nasilja v druţini, sprejete so bile nove inkriminacije in zaĉeli so ustanavljati zatoĉišĉa za pretepene ţenske. 11 Ţal, ţenske še vedno prepogosto padajo po stopnicah in se pri tem udarijo na najbolj nenavadna mesta. Ţenske, ki so preţivele ali še preţivljajo nasilje, ki ga (je) nad njimi izvajal partner, velikokrat ne govorijo o oblikah nasilnega ravnanja in naĉinih, ki jih partner uporablja, da bi odnos ohranile tak kot je. Lastnost nasilja v druţini je ta, da se ne pojavlja samo v eni obliki, ampak se praviloma pojavlja veĉ oblik nasilja hkrati. Nasilje tako zajema: odvzem denarja; odrekanje skupnega denarja; uniĉevanje skupne lastnine; uniĉevanje osebnih stvari; partnerjev popoln prevzem odloĉanja in gospodarjenja v druţini; odklanjanje dela ali 10 P. Selič, Prepoznavanje znakov nasilja in zlorabljanja v družini: povzeto dne K. Filipčič, Nasilje v družini, Bonex, Ljubljana, 2002, str

14 skrbi za druţino; zahteva po partnerkini pokoršĉini; siljenje v stvari, ki jih partnerka ne ţeli; obnašanje, kot da je partnerka suţnja; prepriĉevanje, da je partnerka slaba ţena, mati; groţnja, da bo partner otroka odpeljal ali poškodoval; prepreĉevanje izhoda iz hiše; kriĉanje; ţaljenje; zbujanje strahu; udarci z roko, s predmeti; butanje ob predmete; brcanje; pljuvanje; davljenje; vleĉenje za lase; zvijanje rok; siljenje v spolne odnose; groţnje z oroţjem in drugo. 12 V Sloveniji še ni bila opravljena obseţnejša raziskava, s katero bi natanĉneje ugotovili prisotnost nasilja v partnerskih odnosih, vendar je društvo SOS telefon pripravilo oceno, da je nasilje prisotno v vsaki peti druţini v Sloveniji. Društvo SOS telefon za ţenske in otroke je bil ustanovljen leta Pobuda za organiziranje telefona je prišla s strani feministiĉne skupine, kar je tudi pomenilo, da je telefon izkljuĉno namenjen pomoĉi ţenskam in otrokom, ki so ţrtve kakršnegakoli nasilja v druţini oziroma izven nje. 13 Posledice nasilja nad ţensko so prav tako številne in raznovrstne. Najpogostejše so psihiĉne posledice na ţrtvi, ki pa v okolju ne vzbujajo suma: poveĉana stopnja anksioznosti in depresije: ţenske ţivijo v nenehnem strahu, saj vedo, da jih bo moţ, ko se bo vrnil domov pretepel, posilil ali oboje. Ţenske ne vedo, kdaj bo prišlo do nasilnega dejanja in katero dejanje bo moškega izzvalo in zato so ves ĉas na preţi in s tem ţivijo v neki negotovosti in nepredvidljivosti. Vztrajanje v nasilni zvezi je pogosto povezano s prepriĉanjem ţensk, da je za otroke bolje, ĉe odrašĉajo v druţini z obema staršema, ĉeprav je eden nasilen. Ţrtev je prepriĉana, da druţina mora ostati skupaj tako v dobrem kot v slabem. Vendar je to prepriĉanje zelo zmotno NASILJE ŽENSKE NAD MOŠKIM Na vprašanje, ali obstaja nasilje ţensk nad moškim, lahko odgovorimo pritrdilno. Vendar je ta vrsta nasilja manj opazna in zato se v okolju ne govori veliko o njej. Najpogostejša oblika napada oziroma nasilja ţensk nad moškim poteka predvsem na verbalni ravni. Gre za zmerjanje, ţaljenje, poniţevanje. Ĉe še k temu prištejemo glasnost in jezo, dobimo kar neprijetno nasilno situacijo. Telesnega nasilja in napadov ţensk nad moškimi je 12 Društvo za nenasilno komunikacijo: povzeto dne Lovran, Nasilje nad ženskami: zlasti v družini: seminar, Inštitut za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, Ljubljana, 1990, str Posebno poročilo: Nasilje v družini-poti do rešitev, Varuh človekovih pravic, Ljubljana, 2004, str

15 manj, in to iz preprostega razloga, ker so moški preteţno telesno moĉnejši. Raziskave so pokazale, da so ţenske le nekoliko manj nasilne kot njihovi partnerji in da sta pri nasilnih parih v polovici primerov nasilna oba partnerja. Konec sedemdesetih se je v ZDA oblikoval nov termin sindrom pretepenega moškega (batteened husband syndrom). 15 Ţenske so šibkejše in zato so poškodbe, ki jih povzroĉijo moškim, le redko hujše. Ta naĉin nasilja povzroĉa pri moških hude travme in psihološke posledice. Pri tej vrsti nasilja se pojavlja izredno nizka stopnja prijav. Vzrok temu pa lahko pripišemo obĉutek sramu, saj je status takšnega moškega v popolnem nasprotju z vlogo moškega, ki ga okolica od njega priĉakuje. Samo priznanje, da je ţrtev nasilja, bi ga v druţbi stigmatiziralo in povzroĉilo obĉutek izgube moškosti. Ko so na Dunaju poskusno ustanovili skupino za samopomoĉ moškim, ki so doţiveli nasilje ţensk, se je sproţil plaz vprašanj in polemik. Medtem ko so eni trdili, da takšen projekt sploh ni potreben, so drugi odloĉno zatrjevali, da nasilja ţensk nad moškimi kratko malo ni, ĉeprav policijski registri ponujajo drugaĉno podobo. Polemike in razprave so bile polne zbadljivk, predvsem na raĉun tistih, ki so oblikovali skupino, in tistih, ki so se vanjo zatekli NASILJE NAD STAREJŠIMI Starostniki so posebej izpostavljena skupina, v kateri se godijo zlorabe tudi v domaĉem okolju. Tako tudi v zadnjih letih ugotavljamo, da v Sloveniji narašĉa nasilje, zlorabe, diskriminacije nad starejšimi. Vendar, ker starejši nasilja ne prijavijo, odgovorne institucije ne ukrepajo, ĉeprav ga v druţbi zaznajo. Starejši druţinski ĉlani so ţrtve vseh oblik nasilja, tako fiziĉnega kot materialnega. Zdravstveno stanje starostnikom onemogoĉa upiranje nasilju in zato se veĉkrat takšnemu dejanju podredijo in raje o tem molĉijo, saj bi se v primeru prijave stanje le poslabšalo. Prav tako je treba omeniti tudi medicinsko zlorabo. To je vrsta zlorabe, ko starejši osebi dajemo zdravila, ki za bolnika niso potrebna, na primer uspavala, pomirjevala, ali pa neutemeljeno prenehamo nadaljnje zdravljenje z razlogom, da je bolnik za doloĉeno vrsto zdravljenja prestar. 17 Nekateri vidijo rešitev v odpiranju domov za ostarele, kjer se ostarelim nudi ustrezna pomoĉ in skrb, vendar raziskave kaţejo, da do zlorab prihaja tako doma kot v domovih za ostarele. Najveĉ nasilja utrpijo osebe med 75. in 85. letom. Ţrtve so preteţno osebe z niţjo izobrazbo, med ţenskami so najpogostejše vdove ali ţenske, ki ţivijo same. V Sloveniji smo dokaj pozno zaĉeli odkrivati to vrsto nasilja. V zadnjem ĉasu 15 Posebno poročilo: Nasilje v družini-poti do rešitev, Varuh človekovih pravic,ljubljana, 2004, str povzeto dne Posebno poročilo: Nasilje v družini-poti do rešitev, Varuh človekovih pravic, Ljubljana, 2004, str

16 razliĉna društva organizirajo okrogle mize na to temo, prav tako se te teme pogosteje pojavljajo tudi v medijih NASILJE MED ISTOSPOLNIMA PARTNERJEMA V primerjavi z drugimi oblikami druţinskega nasilja je zelo malo literature o nasilju v homoseksualnih skupnostih. Ţe teţko je ugotoviti število takšnih skupnosti, saj mnogi homoseksualni pari ne ţelijo, da bi okolica izvedla za njihovo usmerjenost. Še teţje pa je potem raziskati nasilje med temi pari. Nekatere raziskave trdijo, da je stopnja nasilja pri homoseksualnih parih enaka kor pri heteroseksualnih parih in da so lezbijke agresivnejše od gejev ali heteroseksualnih ţensk. Ţrtve so enako podvrţene telesnemu, spolnemu in psihiĉnemu nasilju. Vendar so v homoseksualnih zvezah ţrtve ujete v nasilno zvezo, saj ţrtve nasilja vedo, da bodo pri sluţbah za pomoĉ naleteli na gluha ušesa, zgolj iz razloga usmerjenosti. Prav tako veĉkrat te ţrtve ne morejo najti utehe pri svoji druţini, ki jih je izloĉila zaradi njihovega ţivljenjskega sloga. Zato bi se homoseksualne skupnosti morale še posebej odzvati na te probleme ter ţrtvam nuditi pomoĉ. Vendar so tudi same skupnosti do tega dokaj zadrţane, saj obstaja verjetnost, da bi priznanje tega problema še poveĉalo druţbeno nestrpnost do njih NASILJE NAD OTROKI Spolnost, odnos do telesa, ugodje, bolezen, smrt - vse to so teme, o katerih se nekaj desetletjih nazaj ni govorilo na glas. To so teme, ki so v naši kulturi dolgo ostale zastrte, z namenom, da ne bi vznemirjale našega notranjega ravnoteţja. Bilo je tvegano govoriti o stvareh, ki so se zdele osebne, zato je bilo bolje, ĉe so te teme ostale skrite nekje v predalih, kateri se naj ne bi odprli. Vendar so se sĉasoma tudi tukaj zaĉele dogajati spremembe. Za mnoge od teh, vĉasih strogo tabuiranih tem, si danes teţko predstavljamo, zakaj jih je bilo potrebno potiskati izven meja našega zavedanja. Dobile so mesto v našem ţivljenju in prav zato znamo z njimi ravnati bolje in z manj bojazni, tesnobe. Nekateri tabuji pa šele poĉasi prihajajo iz teme. Med te bi lahko prišteli tudi nasilje nad otroki. Mnogi med nami še danes 18 M. Kožuh-Novak, Starejši o nasilju nad starejšimi v slovenski družini, Ljubljana, Slovenska filatropija, 2005, str. 51, K. Filipčič, Nasilje v družini, Bonex, Ljubljana, 2002, str. 233,

17 odvraĉajo pogled od te teme, vendar je cena za nekatere zaradi tega previsoka - za otroke, ki so ţrtve zlorabe. 20 Otroci spadajo med najbolj obĉutljive in najbolj nemoĉne ĉlane vsake druţbe. Vendar so kljub temu podvrţeni nasilju, zlorabi, krivici in drugim škodljivim vplivom, ki lahko usodno vplivajo na otrokovo nadaljnjo ţivljenje, mu onemogoĉajo enakovredno uveljavljanje v druţbi in prepreĉijo razvoj v zrelo, zdravo, uravnoteţeno osebnost. Kot sem ţe dejala, so otroci najšibkejši ĉlen vsake skupnosti, ne morejo se zagovarjati, ne morejo se braniti, niti ne morejo izraziti svojega mnenja. In prav zaradi tega je pravni sistem poln pravnih aktov, ki te najšibkejše ĉlane šĉiti. Slovenska ustava v svojem 56. ĉlenu doloĉa, da otroci uţivajo posebno varstvo in skrb ter, da se jim zagotavlja posebno varstvo pred gospodarskim, socialnim, telesnim, duševnim ali drugim izkorišĉanjem in zlorabljanjem. 21 Ustava s to doloĉbo otrokom poleg temeljnih pravic in svobošĉin zagotavlja tudi posebno varstvo. Tako je zakonodajalec otroka zavaroval s predpisi na druţinskopravnem, delovnopravnem, kazenskopravnem, socialnovarstvenem in drugih podroĉjih. S posebnim varstvom otroka se uveljavlja pozitivni vidik pravice do spoštovanja druţinskega ţivljenja. Po 56. ĉlenu Ustave so otroci nosilci vseh ĉlovekovih pravic in svobošĉin, vendar Ustava doloĉa, da temeljne pravice otroci uţivajo v skladu s svojo starostjo in zrelostjo. 22 V teoriji ta doloĉila predstavljajo okvir za zašĉito otrok pred kakršnimkoli nasiljem, ampak realnost je drugaĉna. Kljub natanĉni pravni ureditvi tega obĉutljivega podroĉja, obstaja mnogo oblik in primerov trpinĉenih otrok, ki pa so velikokrat skriti za številnimi zidovi, pa naj gre za šolsko ali domaĉe okolje. 20 M. Tomori, Nasilje nad otroki-tabu,ki ga lahko odstremo. Trpinčen otrok:kako prepoznati in preprečevati fizično in duševno trpinčenje otrok, Razširjen zbornik II. cikla seminarjev Namesto koga roža cveti. Ljubljana, str. 218, Ustava Republike Slovenije, UL RS, št. 33/1991, 42/1997, 66/2000, 24/2003, 69/2004, 68/ L. Šturm, Komentar Ustave Republike Slovenije, Fakulteta za podiplomske državne in evropske študije, Ljubljana, 2002, str

18 3. OBLIKE NASILJA NAD OTROKI V zaĉetku šestdesetih let prejšnjega stoletja so pediatri prvi zaĉeli opozarjati na telesno nasilje nad otroki v druţini. Ameriški zdravnik Henry Kempe je leta 1961 organiziral simpozij o zlorabi otrok ter predlagal sindrom pretepenega otroka (The battered child syndrome). Tudi v Sloveniji so prvi o trpinĉenju otrok javno spregovorili zdravniki, vendar komaj dve desetletji pozneje kot v ZDA. 23 Na podlagi statistiĉnih analiz se ocenjuje, da zdravniki med vsemi trpinĉenimi otroki ugotovijo pribliţno 70% telesne zlorabe, 25% spolne zlorabe in 5% zastoja rasti zaradi nedohranjenosti. Najbolj so ogroţeni dojenĉki, 30% med zlorabljenimi je starih od 1 do 6 let, nedonošenĉki so trikrat bolj ogroţeni. 24 Bolj so ogroţeni otroci, ki so nezaţeleni, otroci pri katerih obstaja dvom o oĉetovstvu, otroci za katere so starši nezadovoljni s spolom, otroci s telesnimi hibami, duševno prizadeti. 3.1 TELESNO NASILJE Kot telesno nasilje se šteje vsak namerni telesni napad ali kontakt, s katerim se otroka fiziĉno ogroţa, poškoduje, se mu povzroĉi telesna boleĉina, neugodje ali smrt. ZPND v 3. ĉlenu opredeljuje fiziĉno nasilje kot vsako uporabo fiziĉne sile, ki pri druţinskem ĉlanu povzroĉi boleĉino, strah ali poniţanje, ne glede na to, ali so nastale poškodbe. Nedvoumno gre za telesno nasilje otroka v primerih: kaznovanje je bilo tako hudo, da ima za posledico natrganine, zlome, zvine sklepov ali znatnejše modrice; kaznovanje vkljuĉuje udarce s trdim ali ostrim predmetom: palica, pas; odrasla oseba izgubi ob kaznovanju samokontrolo, kar se kaţe z metanjem otroka ob zid ali s porivanjem otroka po stopnicah; nasilje vkljuĉuje neobiĉajne ali nesprejemljive oblike telesnih poškodb, kot so opekline, oparjenje K. Filipčič, Nasilje v družini, Bonex, Ljubljana, 2002, str J. Balažic, Zloraba in nasilje v družini in družbi. XII. Spominsko srečanje akademika Janeza Milčinskega, Inštitut za sodno medicino, Ljubljana, 2006, str. 85, A. Mikuš- Kos, Psihosocialni vidiki trpinčenja otrok. Trpinčen otrok; Kako prepoznati in preprečevati fizično in duševno trpinčenje otrok, Ljubljana, Meridiana, 1997, str

19 Med neposredne telesne napade na otroke prištevamo: udarci s palicami, nogami, rokami, dlanmi, elektriĉnimi kabli, jermeni, letvami; metanje otroka ob tla, razliĉne predmete in steno; klofutanje in puljenje las, zvijanje ušes, nosu in okonĉin; povzroĉanje opeklin z razliĉnimi predmeti, cigaretami, vrelo vodo; okrutno obnašanje in grobi napadi, privezovanje otrok k stolu, omari, postelji, mizi. 26 Za telesno trpinĉenega otroka je znaĉilno, da se v šoli teţko zbere, pri njem se pojavljajo vedenjske motnje - agresivnost, krutost, kraje. Na trpinĉenega otroka moramo posumiti tudi v primeru pretirane podredljivosti, izredne pasivnosti, splošnega strahu, ţalosti, brezvoljnosti, nagnjenosti k samomoru, slabega šolskega uspeha, ki ne ustreza otrokovim zmogljivostim. Pogosto ima nepojasnjene podplutbe, praske, otekline. Za telesno nasilje velja, da je dokaj prepoznavna oblika, vendar pa tudi obstajajo številni manj prepoznavni in prikriti agresivni odnosi do otrok:»frcanje«otroka po glavi - z roko ali drugim predmetom; groba šĉipanja; vleĉenje za lase, okonĉine; pogosto vbadanje s svinĉnikom ali drugim zašiljenim predmetom; udarci s komolcem v ledja in rebra; izmikanje stola; odtegnitev pomoĉi v primeru poškodbe, padca s pretvarjanjem, da se ni niĉ zgodilo; metanje otroka na tla in prepreĉevanje, da bi vstal; namerno prepreĉevanje otroku, da uporabi sanitarije; siljenje slabotnega ali mlajšega otroka, da nosi teţke stvari J. Zlokovid in O. Dečman Dobrnjid, Zaprte oči ne vidijo zla, Trpinčenje, zanemarjenje in spolna zloraba otrokodgovornost družine, družbe in šole, Ljubljana, Zavod RS za šolstvo, 2007, str J. Zlokovid in O. Dečman Dobrnjid, Zaprte oči ne vidijo zla, Trpinčenje, zanemarjenje in spolna zloraba otrokodgovornost družine, družbe in šole, Ljubljana, Zavod RS za šolstvo, 2007, str. 47,

20 3.2 PSIHIČNO NASILJE Vsaka oblika trpinĉenja otrok, bodisi da gre za telesno, bodisi za spolno zlorabo, spremlja tudi psihiĉno trpljenje otroka. Glede na to, da je psihološko nasilje prisotno v vseh drugih oblikah nasilja, lahko domnevamo, da je ta oblika nasilja dokaj pogosta. ZPND opredeljuje v 3. ĉlenu psihiĉno nasilje kot vsa ravnanja, s katerimi povzroĉitelj nasilja pri druţinskem ĉlanu povzroĉi strah, poniţanje, obĉutek manjvrednosti, ogroţenosti in druge duševne stiske. Pod psihološko nasilje bi lahko šteli ponavljajoĉe se oblike vedenja, ki bi naj otroka prepriĉale, da je niĉvreden, neljubljen, nezaţelen, da je njegova vrednost zgolj v zadovoljevanju potreb drugih, da je nesposoben. Nasilno je lahko prav tako pretirano omejevanje otroka kot prevelika zašĉita, ki otroka ne usposobi za to, da bi se osamosvajal. Prav tako so pretirana priĉakovanja od otrok, skozi katera starši ţelijo doseĉi neko samopotrditev, lahko škodljiva vrsta psihološkega nasilja. In vso to negativno oznaĉevanje otroka lahko pusti trajne posledice na njegovem vedenjskem, kognitivnem, ĉustvenem in telesnem razvoju. 28 Kot oblika psihiĉnega nasilja nad otroki je velikokrat tudi razveza/loĉitev staršev. Otroci na razvezo staršev reagirajo razliĉno. Ker se otroci pogosto identificirajo z razlogi, ki so pripeljali do loĉitve staršev, je zelo pomembno, da se otrokom pojasni, da niso oni krivi za loĉitev. Razveza staršev kot oblika psihiĉnega nasilja nad otrokom je velikokrat vodilo k slabšim šolskim uspehom, k slabšemu samospoštovanju otrok, k slabšemu ĉustvenemu delovanju otroka. Prav tako lahko oznaĉimo za vrsto psihiĉnega nasilja nad otroki tudi neprimerno komunikacijo staršev. Ĉeprav se prepir med staršema ne nanaša neposredno na otroka, starši veĉkrat pozabijo, da so prav otroci tisti, ko to spremljajo. Prav zaradi tega je zakonodajalec v 2. odst. 4. ĉlena ZPND doloĉil, da je otrok ţrtev nasilja tudi, ĉe je prisoten pri izvajanju nasilja nad drugimi druţinskimi ĉlani ali ţivi v okolju, kjer se nasilje izvaja. 29 Avtorji razliĉnih raziskav so izdelali dokaj obseţen seznam posledic psihiĉnega nasilja nad otroki: slab tek, obĉutek krivde, laganje, tatvina, agresija, majhna samozavest, zmanjšana 28 J. Pajk, Trpinčenje otrok v družini in izven nje, Obzornik zdravstvene nege, 1999, št. 33. str A. Dvoršek in L. Selinšek, Nasilje v družini: kazensko pravni, kriminalistični in kriminološki problemi, avtor: S. Kraljid, Razveza staršev kot oblika psihičnega nasilja nad otroci, Fakulteta za varnostne vede in Pravna fakulteta, Ljubljana, 2010, str. 86,

21 ĉustvena odzivnost, nesposobnost postati neodvisen, depresija, prostitucija, uţivanje drog, nagnjenost k samomoru, nagnjenost po trpinĉenju drugih SPOLNO NASILJE Za spolno nasilje uporabljamo razliĉne izraze: spolno nadlegovanje, spolna zloraba, posilstvo, nasilni spolni stik, incest - samo poimenovanje je odvisno od naĉina in od osebe od katere je ţrtev bila ogroţena. Spolno nasilje nad ţenskami in otroki v druţbi še vedno ni dovolj resno obravnavano. Zadnje ĉase se zakonodaja spreminja, pa ĉeprav je še vedno premila za storilce spolnih zlorab. Strokovna in širša javnost se vedno bolj zaveda tega problema in o njem glasno spregovori, vendar je kljub temu toleranca in strpnost ljudi do tega problema prevelika. Spolna zloraba ţensk in otrok je velik problem, ki je veĉkrat razumljen kot zasebna stvar, vendar je to širši druţbeni problem, ki je vedno bolj pogost v naši druţbi. Druţina je najintimnejši in najvarnejši prostor, kamor se otrok lahko zateĉe, prostor kjer mu naj bi starši zagotovili varno in brezskrbno otroštvo. Vendar pa se najveĉ spolnih zlorab zgodi prav v druţinskem krogu oţje ali razširjene druţine. Statistika navaja, da so najpogostejši storilci spolne zlorabe v druţini oĉetje, oĉimi, dedje in bratje ter da se spolna zloraba ne zgodi samo enkrat, ampak je to dolgotrajen proces. 31 Vedno znova se postavlja vprašanje, zakaj odrasla oseba od otroka zahteva doloĉene spolne aktivnosti in zakaj se med storilci najpogosteje pojavijo starši in krušni starši. Odgovor na to je seveda zapleten. Vendar bi lahko rekli, da ni vodilni motiv ţelja po spolnosti in intimnosti, ampak ţelja po uveljavljanju in dokazovanju moĉi. Posledice spolne zlorabe so razliĉne in dolgotrajne. Travma pri spolno zlorabljenih otrocih s strani druţinskih ĉlanov je še toliko veĉja, saj temelji na obĉutku, da je naše zaupanje izdal nekdo, ki nam je blizu. 32 POSLEDICE SPOLNEGA NAPADA: Takoj po spolnem napadu: šok, strah, jeza, jok, ihtenje, zmedenost, slabost, bruhanje, nemir, fiziĉne poškodbe. 30 K. Filipčič, Nasilje v družini, Bonex, Ljubljana, 2002, str J. Zlokovič in O. Dečman Dobrnjič, Zaprte oči ne vidijo zla, Trpinčenje, zanemarjenje in spolna zloraba otrokodgovornost družine, družbe in šole, Ljubljana, Zavod RS za šolstvo, 2007, str K. Filipčič, Nasilje v družini, Bonex, Ljubljana, 2002, str

22 Kasneje (nekaj mesecev po spolni zlorabi): obĉutki krivde, sramu, samoobtoţevanje, strah, travmafobije, ţalost, depresivnost, samomorilne misli, izguba zaupanja vase in v druge ljudi, izoliranost, umaknjenost vase, motnje spanja, izguba spomina. 33 Posledice spolnega nasilja so dolgotrajne in zahtevajo svoj ĉas. Ţrtve potrebujejo veliko ĉasa, da ponovno vzbudijo obĉutek ravnovesja v svojem ţivljenju, obĉutek varnosti in osnovnega dobrega poĉutja s samim seboj in drugimi ljudmi. 3.4 ZANEMARJENJE OTROK Zanemarjenje je opustitev dejanja ali vedenja, s katerim odgovorni odrasli zadostijo otrokovim telesnim, ĉustvenim, intelektualnim in drugim potrebam, ki otroka varujejo in mu omogoĉajo normalen razvoj. Zanemarjenje je lahko: fiziĉne narave: neustrezno prehranjevanje; odsotnost skrbi za otrokovo varnost; neustrezna skrb za otrokovo zdravje; ne iskanje zdravniške pomoĉi, ko je to potrebno. ĉustvene narave: otrok je hudo prikrajšan za pozitivne ĉustvene odnose v druţini, ki mu omogoĉajo zdrav razvoj. izobraţevalne narave: odrasli onemogoĉajo otroku, da se izobraţuje- da obiskuje šolo, vrtec. 34 Nekateri raziskovalci loĉijo pasivno in aktivno zanemarjenje. Pri pasivnem gre za nehoteno skrbnikovo nudenje pomoĉi in nege, morda zaradi pomanjkanja znanja, informacij. Pri aktivnem zanemarjenju pa skrbnik le-to izvaja zavestno in se zave tudi morebitnih posledic povzeto dne A. Mikuš- Kos, Psihosocialni vidiki trpinčenja otrok, Trpinčen otrok; Kako prepoznati in preprečevati fizično in duševno trpinčenje otrok, Ljubljana, Meridiana, 1997, str

23 4. MEJE DOPUSTNEGA KAZNOVANJA OTROK V šestdesetih letih prejšnjega stoletja, ko se je glasneje zaĉelo govoriti o nasilju nad otroki, se je pod pojmom telesno nasilje razumelo takšno pretepanje, ki je otroku pustilo vidne poškodbe, pa ĉeprav manjše: npr modrice. To pomeni, da je zakonodaja pustila zmerno in razumno telesno kaznovanje. Doloĉitev meje med dopustnim in nedopustnim kaznovanjem otrok je bilo prepušĉeno sodišĉem, ki pa je odloĉalo glede na konkretni primer. Dopustnost kaznovanja je bila odvisna od starosti otroka, njegovega psihofiziĉnega razvoja, spola otroka in od kulture druţbe, v kateri je otrok odrašĉal. Na splošno je veljalo in še velja v veĉini drţav, da je dovoljeno kaznovanje otrok v milejši obliki: klofute, udarec po zadnji plati, ki ne povzroĉajo nobenih poškodb. Torej, ko govorimo o nasilju nad otroki, sem ne prištevamo milejših oblik kaznovanja otrok. Takšne oblike kaznovanja še torej veljajo za dovoljene oblike nasilja v druţini. Strokovnjaki so na tem podroĉju deljenega mnenja, nekateri menijo, da na primer zaušnica otroku ne more škodovati, saj ga starši le opozorijo, da neko njegovo ravnanje ni dobro. Nekateri pa so mnenja, da zaušnica lahko vpliva na otrokov razvoj in da to ni primeren naĉin kaznovanja ter da nas zaušnica, ki je morda na kratki rok uĉinkovito vzgojno sredstvo, lahko na dolgi rok pripelje le v slepo ulico, v zaĉarani krog nasilja. Tako je Švedska bila prva drţava, ki je leta 1979 sprejela zakonsko prepoved telesnega kaznovanja otrok v druţini. Po švedski zakonodaji ni nezakonito samo telesno kaznovanje, ampak tudi vse poniţujoĉe metode: groţnje otroku, strašenje, zasmehovanje, zaklepanje otrok v sobo, veĉdnevno ignoriranje otroka. Še istega leta je Komisija za ĉlovekove pravice prejela pritoţbo staršev, ki so trdili, da švedska zakonodaja s tem krši njihovo pravico do spoštovanja druţinskega ţivljenja, saj verjamejo v nujnost telesnega kaznovanja otrok. Komisija je pritoţbo zavrnila kot nesprejemljivo in sklenila, da zakonodaja, ki prepoveduje vse oblike telesnega kaznovanja otrok in ne doloĉa nobene sankcije, ne predstavlja posega v izvrševanje pravic staršev do spoštovanja druţinskega ţivljenja. 35 Prav tako so v osemdesetih letih sprejeli prepoved telesnega kaznovanja otrok Finska, Danska, Norveška in Avstrija, v devetdesetih letih pa Ciper in Hrvaška. Za vse navedene drţave, razen za Ciper, velja, da so to prepoved vkljuĉili v civilno zakonodajo, kjer sankcija ni doloĉena, ĉe starši ne spoštujejo take prepovedi Podrobneje glej: Seven Individuals v. Sweden 8811/ K. Filipčič, Nasilje v družini, Bonex, Ljubljana, 2002, str. 161, 173,

24 V internetni izdaji ĉasopisa Dnevnik sem zasledila naslednjo zanimivo izpoved otroka, v kateri dvanajstletni fant opiše svoje mišljenje glede svojega kaznovanja. Prav tako pa se mi pri tem zastavi vprašanje, ali je navedena oblika kaznovanja še v mejah dopustnega?»po riti bi jo s kuhalnico. Fajn bi jo. Tako kot ona mene.«"mene oči velikokrat po riti, zato ker prepozno pridem domov." Zakaj pa prepozno prideš domov? "Ker sem rad na dvorišču. Ampak mene ne s pasom, mene s kuhalnico." Kako pa to zgleda? "Grdo. Tako, da me boli." A te po nagi riti? "Ne, čez hlače." Pa si velikokrat tepen? "Ja." In potem jokaš? "Ja. Pa mami me bolj natepe. Oči udari samo enkrat, mami pa večkrat." Pa je prav, da otroke tepejo s kuhalnicami? "Ja." Zakaj? "Zato, ker ne ubogajo." In morajo biti kaznovani? "Ja." Zakaj pa so otroci najveĉkrat kaznovani? "Zato, ker delajo škodo in prepozno pridejo domov." Pa bi kazen manj zalegla, ĉe bi otroke samo kregali? "Ja." Nekaj mi povej, ĉeprav veš, da jih boš dobil po riti, vseeno prideš prepozno domov. Zakaj? "Zato, ker pozabim, koliko je ura... Dobim jih po riti, potem sem pa hud na mamico. Ne govorim z njo. Pa če me hoče pobožati, se umaknem". Kaj bi najraje takrat naredil z mamico? "Najraje bi šel stran. In po riti bi jo s kuhalnico. Fajn bi jo, desetkrat jo bi! Tako ko ona mene." ZAKONSKA UREDITEV PREPREČEVANJA NASILJA NAD OTROKI 5.1 SLOVENSKA UREDITEV V Sloveniji nimamo zakona, ki bi v celoti uredil nasilje v druţini, zato je problematika nasilja urejena v podroĉnih zakonih USTAVA V Ustavi ne zasledimo doloĉb, ki bi se izrecno nanašale na nasilje v druţini. Vendar pa nasilje pomeni kršitev ene ali veĉih ustavnih pravic, ki so zagotovljene v poglavju Ĉlovekove pravice in temeljne svobošĉine. V 18. ĉlenu (Prepoved mučenja) Ustava doloĉa, da nihĉe ne sme biti podvrţen muĉenju, neĉloveškemu ali poniţujoĉemu kaznovanju ali ravnanju. Prepovedano je vsakršno 37 Podrobneje glej: povzeto dne

25 neĉloveško ali poniţujoĉe kaznovanje ali ravnanje, kar je zajeto tudi v 34. ĉlenu Ustave (Pravica do osebnega dostojanstva in varnosti). Posebno mesto med ĉlovekovimi pravicami in temeljnimi svobošĉinami imajo doloĉbe, ki varujejo ĉlovekovo osebnost in dostojanstvo, osebnostne pravice, njegovo zasebnost in varnost (od 34. do 38. ĉlena). 38 Ustava RS doloĉa, da uţivajo otroci posebno varstvo in skrb. Drţava je dolţna skrbeti za otroke, predvsem na podroĉjih, kjer so izpostavljeni ali nemoĉni. Otrokom se zagotavlja posebno varstvo pred gospodarskim, socialnim, telesnim, duševnim in drugim izkorišĉanjem ali zlorabljanjem. Takšno varstvo ureja zakon ZAKON O PREPREČEVANJU NASILJA V DRUŽINI V ZPND se 56. ĉlen Ustave RS tudi dejansko realizira. ZPND v svojih ĉlenih nudi posebno varstvo otrokom v naslednjih doloĉbah: - 4. ĉlen: Posebno varstvo pred nasiljem uţiva mladoletni druţinski ĉlan. Prav tako je otrok ţrtev nasilja tudi, ĉe je prisoten pri izvajanju nasilja nad drugim druţinskim ĉlanom ali ţivi v okolju, kjer se nasilje izvaja ĉlen: Ĉe je ţrtev nasilja otrok, imajo koristi in pravice otroka prednost pred koristmi in pravicami drugih udeleţenk oziroma udeleţencev postopka. S tem ZPND povzame temeljno naĉelo Konvencije ZN o otrokovih pravicah (3. ĉlen) ĉlen: Organi in organizacije ter nevladne organizacije, so takoj dolţne obvestiti Center za socialno delo, ĉe sklepajo, da se na podlagi okolišĉin izvaja nasilje. Prav tako morajo strokovni delavci v zdravstvu ter osebje vzgojno- izobraţevalnih zavodov obvestiti Center za socialno delo, policijo ali drţavno toţilstvo, ĉe sumi, da je ţrtev nasilja otrok KAZENSKI ZAKONIK 39 V Kazenskem zakoniku so inkriminirane razliĉne oblike druţinskega nasilja: fizično nasilje - umor (116. ĉlen), vse vrste telesnih poškodb ( ĉlen), nasilništvo (296. ĉlen); 38 L. Šturm, Komentar Ustave Republike Slovenije, Fakulteta za podiplomske državne in evropske študije, Ljubljana, 2002, str. 209, Kazenski zakonik, UL RS, št. 55/

26 spolno nasilje: posilstvo (170 ĉlen) in spolno nasilje (171. ĉlen); psihično nasilje: grdo ravnanje (274. ĉlen). Kadar so ta dejanja izvršena nad otroki, predstavljajo teţjo obliko kaznivega dejanja. Otroci so po naši kazenski zakonodaji deleţni kazenskopravnega varstva pred vsemi kaznivimi dejanji, tako kot odrasle osebe. Poleg tega pa so otroci deleţni posebnega varstva pred nekaterimi ravnanji, ki napadajo ali ogroţajo njihove specifiĉne pravice in interese. V kazenskem zakoniku je na novo vkljuĉen 191. ĉl., ki inkriminira nasilje v druţini. Ta ĉlen pravi, da se z zaporom do petih let kaznuje tisti, ki v druţinski skupnosti z drugim grdo ravna, ga pretepa ali drugaĉe boleĉe ali poniţujoĉe ravna, ga z groţnjo, neposrednim napadom na ţivljenje ali telo preganja iz skupnega prebivališĉa ali mu omejuje svobodo gibanja, ga zalezuje, ga prisiljuje k delu ali opušĉanju dela ali ga kako drugaĉe z nasilnim omejevanjem njegovih enakih pravic spravlja v skupnosti v podrejen poloţaj. V drugem odstavku piše, da se enako kaznuje, kdor stori tako dejanje v kakšni drugi trajnejši ţivljenjski skupnosti. Po tretjem odstavku se kaznuje storilec z zaporom do treh let, ĉe je dejanje iz prvih dveh odstavkov bilo storjeno proti osebi, s katero je storilec ţivel v druţinski ali drugi trajnejši ţivljenjski skupnosti, ki je razpadla, je pa dejanje s to skupnostjo povezano. Temeljno kaznivo dejanje, ki nudi kazensko varstvo otroku pred nasiljem v druţini in je najbolj pogosto storjeno dejanje nad otroki, je kaznivo dejanje zanemarjanja mladoletne osebe in surovo ravnanje po 192. ĉlenu KZ-1. V sodbi Višjega sodišĉa v Ljubljani (VSL sodba II Kp 973/2009) se doloĉa, da ko obtoţeni z razliĉnimi izvršitvenimi oblikami iz 1. odst ĉlena KZ-1 izvaja nasilje v druţinskem krogu do svoje ţene v priĉo njunih otrok in da je to takšno, ki prehaja v stanju, s tem stori ne samo kaznivega dejanja nasilja v druţini po 1. odst ĉlena KZ-1, ampak tudi kaznivo dejanje zanemarjanja otroka po 1. odst ĉlena KZ-1, v kolikor se ugotovi, da takšen vedenjski vzorec obtoţenca vpliva na nadaljnji psihofiziĉni razvoj njegovih otrok. V 195. ĉlenu je zakonsko sankcionirano kaznivo dejanje krvoskrunstva: Oseba, ki spolno obĉuje z mladoletnim krvnim sorodnikom v ravni ĉrti ali z mladoletnim bratom oziroma sestro, se kaznuje z zaporom do dveh let. V 173. ĉlen se kaznuje spolni napad na osebo, ki je mlajša od 15 let. 20

27 5.2 MEDNARODNOPRAVNA UREDITEV Na pravice otrok se nanaša tudi kar nekaj mednarodnopravnih aktov: - Ustanovna listina OZN (1945), UL FLRJ-MP, št. 2/65 in 12/66, UL RS-MP, št. 35/92; - Mednarodni pakt o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah (1966), UL RS, št. 35/1992, UL RS- MP, št. 9/1992; - Mednarodni pakt o drţavljanskih in politiĉnih pravicah (1966), UL RS, št. 35/1992, UL RS- MP, št. 9/1992; - Konvencija ZN o otrokovih pravicah (1989), UL RS, št. 35/1992, UL RS- MP, št. 9/1992; - Evropska konvencija ĉlovekovih pravic (1950), UL RS, št. 33/1994, UL RS- MP, št. 7/1994; - Evropska socialna listina (1961), UL RS, št. 24/1999, UL RS- MP, št. 7/1999; - Evropska konvencija o prepreĉevanju muĉenja in neĉloveškega ali poniţujoĉega ravnanja ali kaznovanja: EKPM s protokoloma (1989), UL RS, št. 2/1994, UL RS- MP, št. 1/1994; - Evropska konvencija o uresniĉevanju otrokovih pravic (1996), UL RS, št. 86/1999, UL RS- MP, št. 26/1999. Kot najpomembnejša med njimi je Konvencija ZN o otrokovih pravicah, ki je eno izmed pomembnejših dejanj pri spreminjanju pravnega poloţaja otrok. Ta dokument je prvi mednarodnopravni zavezujoĉ pravni akt na podroĉju otrokovih pravic ter otroka obravnava kot osebo (individuum), kateremu pripadajo doloĉene pravice. Glede prepovedi nasilja nad otroki, KOP v 19. ĉlenu doloĉa:»države pogodbenice bodo z vsemi ustreznimi zakonodajnimi, upravnimi, družbenimi in vzgojnimi ukrepi varovale otroka pred vsemi oblikami telesnega ali duševnega nasilja, poškodb ali zlorab, zanemarjanja ali malomarnega ravnanja, trpinčenja ali izkoriščanja, vštevši spolne zlorabe, medtem ko je pod skrbništvom staršev, zakonitih skrbnikov ali katerekoli druge osebe, ki skrbi zanj.«tukaj KOP opredeljuje dolţnost drţave, da otroka varuje pred vsemi oblikami telesnega in duševnega nasilja, saj otrok zaradi svoje telesne in duševne razvitosti, ne more uveljavljati svojih pravic sam. 40 Odbor za otrokove pravice, ki je najvišji organ za interpretacijo KOP, je veĉkrat poudaril, da je zakonodajna in druţbena sprejemljivost telesnega kaznovanja, nezdruţljiva s KOP. V 40 N. Belopavlovič in A. Šelih, Pravni vidiki otrokovih pravic, Ljubljana, Uradni list RS, 1992, str

28 obliko telesnega kaznovanja so zajete vse oblike kaznovanja, tako milejše kot najmilejše. Odbor je formalno priporoĉil prepoved vsakršnega telesnega kaznovanja otrok, tudi kaznovanja v druţini. Le takrat, ko bo druţba spremenila odnos do telesnega kaznovanja otrok v druţini, bo le-to lahko tudi zakonsko prepovedano. V nasprotnem primeru bo zakonska sprememba brez pomena in brez uĉinka. Tega se morajo v prvi vrsti zavedati zagovorniki prepovedi kaznovanja v druţini in javnost o tem informirati, ne pa samo strmeti za dosego reforme K. Filipčič, Nasilje v družini, Bonex, Ljubljana, 2002, str. 165,

29 6. MUNCHAUSNOV SINDROM Ţe viri v zgodovini omenjajo samopoškodbe. V 2 st. n. š je grški zdravnik Galen pisal o pacientih, ki so si povzroĉali ali simulirali simptome, kot so bruhanje ali rektalne krvavitve. Tudi biblija navaja ljudi, ki so se samopoškodovali. Omenjeno je predvsem v primeru prisotnosti demonov. 42 Soditi o zgodovinskih poroĉanjih skozi sodobno miselnost je pogosto problematiĉno in teţko je reĉi, ali je dejansko šlo za fiktivno motnjo. Leta 1883 je škotski vojaški zdravnik Gavin objavil esej z naslovom:»on the Feigned and Factitious Diseases of Soldiers and Seaman, on the Means Used to Simulate or Produce Them, and on the best Modes of Discovering Impostors.«Ĉeprav je veĉina Gavinovih osebkov simuliralo simptome, z namenom izogniti se in postati ena izmed mnoţiĉnih ţrtev v Napoleonovi vojski, pa Gavin vseeno omenja, da je bil motiv nekaterih vojakov preprosto vzbuditi soĉutje ali zanimanje od drugih. Prav tako poroĉa tudi o izjemnem zadovoljstvu teh vojakov, ki so uspeli prevarati svoje ĉastnike, tovariše in kirurge IZVOR IMENA MUNCHAUSNOV SINDROM Karl Friedrich Hieronymus, Freiherr von Münchausen ( ), poznan kot Baron Münchausen, je bil nemški baron, rojen leta 1720 v Bodenwerderju. V svoji mladosti je bil ĉlan ruske vojske, ki jo je sluţil do leta Po vrnitvi domov, je baron priĉel razlagati izjemne zgodbe o svojih izmišljenih dogodivšĉinah. Po pripovedovanju drugih, med Baronove presenetljive podvige sodijo jahanje topovskih krogel, potovanje na Luno, in pobeg iz moĉvirja, tako, da se je sam za lase potegnil iz njega (ali pa za pas na škornjih, odvisno od pripovedovalca). 44 Leta 1951 je Richard Asher prvi opisal motnjo, pri kateri pacient simulira bolezen z namenom, da bi pridobil od drugih pozornost in naklonjenost. Tako je napisal:»tukaj je opisan splošni sindrom, ki ga je ţe videla veĉina zdravnikov, a je o njem zelo malo napisanega. Tako kot slavni baron Münchausen, so omenjene osebe divje potovale, njihove 42 Glej Sveto pismo, Marko 5: Kaplan & Sadock's: Comprehensive textbook of psychiatry, Philadelphia, Lippincott Williams & Wilkins, 2005, str povzeto dne

30 zgodbe, pa so tako kot baronove, dramatiĉne in neresniĉne.«in ta bolezen je bila tako poimenovana po baronu Münchausnu. 6.2 SPLOŠNO O MUNCHAUSNOVEM SINDROMU Munchausnov sindrom je resna duševna motnja, ko se nekdo, ki rabi pozornost pretvarja, da je bolan ali pa se namenoma poškoduje. Ljudje s tem sindromom si lahko izmislijo simptome, na podlagi katerih tvegajo nevarne operacije ali pa poskusijo prirediti laboratorijske teste, z namenom, da bi bili deleţni soĉutja in skrbi drugih. Ĉeprav je Munchausnov sindrom poznan ţe stoletja, še naprej ostaja skrivnosten in teţek za zdraviti. Medicinska pomoĉ je kljuĉnega pomena, da bi se prepreĉile resne poškodbe ali celo smrt, ki je lahko posledica samopoškodb, ki pa so dokaj znaĉilne za Munchausnov sindrom. 45 Gre torej za kompulzivno naravo vedenja. Edini cilj takega vedenja je pridobivanje pozornosti in statusa bolnika. Pogosto postane hospitalizacija cilj in naĉin ţivljenja. Bolnik zahteva boleĉe, neprijetne in potencialno nevarne preiskave, vendar se kljub temu stanje ne izboljša. Motnja je dokaj pogosta. Po nekaterih opravljenih študijah naj bi bilo kar 9% vseh sprejemov v bolnišnice zaradi izmišljanja simptomov Od tega so 3% sprejemov zaradi povišane temperature. Bolniki ponarejajo katerokoli psihiĉno ali telesno bolezen: Najpogostejše psihiĉne bolezni so: depresija; disociativne motnje; bizarno vedenje; blodnja. 46 Najpogostejši telesni simptomi pa so: krvavitve; abdominalne boleĉine; 45 povzeto dne B. Brinšek in V. Stamos, Nevrotske, stresne in somatoformne motnje v splošni medicini in psihiatriji, Ljubljana, Psihiatrična bolnica Begunje, 1996, str

31 vroĉina; slabost, bruhanje; vrtoglavica; krĉi. 47 Ti bolniki imajo zelo verodostojne predstavitve bolezni. Tekom let so se nauĉili, kaj ţeli zdravnik od njih slišati in ob katerih besedah zdravnik postane zaskrbljen. Svoje stanje opisujejo zelo realno in dramatiĉno. 6.3 VZROKI IN SIMPTOMI Veliko duševnih motenj se razvije na podlagi zapletene kombinacije biologije, genetike in ţivljenjskih izkušenj. Ampak do zdaj obstaja zelo malo dokazov, ki bi potrdili, da prav biologija in genetika igrata pomembno vlogo pri Munchausnovem sindromu. Raziskovalci še vedno raziskujejo, kaj je tisto, kar povzroĉa, da ima nekdo moĉno ţeljo po igranju vloge bolne osebe. Vendar pa so mnenja, da obstajajo dejavniki, ki lahko pri posamezniku poveĉajo moţnost za nastanek sindroma: otroške travme, kot so ĉustvena, fiziĉna, spolna zloraba; hude bolezni v otroštvu, zaradi katerih so bili deleţni posebne nege; izguba identitete ali samopodobe; izguba ljubljene osebe zaradi smrti, bolezni ali zapustitve zgodaj v ţivljenju; neizpolnjena ţelja postati zdravnik oziroma delovati na podroĉju zdravstva; osebnostne motnje. 48 Znaki in simptomi Munchausnovega sindroma se vrtijo okoli pretvarjanja ali namernega povzroĉanja bolezni ali poškodbe z namenom, da se zadovoljijo globoke ĉustvene potrebe. Ljudje z Munchausnovim sindromom storijo veliko v smeri prikrivanja njihove prevare in prav zaradi tega je vĉasih teţko opaziti, da imajo simptome bolezni, ki je pravzaprav del resne duševne motnje. Munchausnovega sindroma ne moremo enaĉiti s 47 B. Brinšek in V. Stamos, Nevrotske, stresne in somatoformne motnje v splošni medicini in psihiatriji, Ljubljana, Psihiatrična bolnica Begunje, 1996, str povzeto dne

32 hipohondrijo. Ljudje s hipohondrijo resniĉno verjamejo, da so bolni, medtem ko ljudje z Munchausnovim sindromom niso bolni, ampak to le ţelijo biti. 49 Simptomi Munchausnovega sindroma so lahko: razliĉne dramatiĉne zgodbe o številnih zdravstvenih teţavah; pogoste hospitalizacije; nejasni zdravstveni simptomi; zdravstveno stanje se poslabša brez oĉitnega razloga; zagnanost, da se opravijo pogosta testiranja ali riziĉne operacije; obseţno znanje medicinske terminologije in bolezni; zdravljenje pri razliĉnih doktorjih ali v razliĉnih bolnišnicah; v primeru hospitalizacije pride na obisk malo ljudi; nestrinjanje pacienta, da bi zdravstveni delavec govoril z druţino ali prijatelji; pogoste zahteve po zdravilih, ki lajšajo boleĉine ali po drugih zdravilih. 50 Ljudje z Munchausnovim sindromom postanejo strokovnjaki pri pretvarjanju in izmišljanju bolezni oziroma povzroĉanju poškodb na sebi, tako da zdravstveni delavci in domaĉi teţko vejo, ali so te bolezni resniĉne ali ne. Ti ljudje si lahko izmislijo simptome ali povzroĉajo bolezni na veĉ naĉinov: izmišljanje zgodovine: osebe z Munchausnovim sindromom lahko domaĉim, zdravstvenem osebju ali skupinam za samopomoĉ podajajo laţne anamneze, kot na primer, da so imeli raka ali HIV: samopoškodovanje: lahko se sami poškodujejo ali pa si povzroĉijo bolezen z injiciranjem bakterij, mleka, bencina ali iztrebkov. Lahko se poreţejo ali zaţgejo, uţivajo zdravila, s katerimi oponašajo bolezen: zdravila za redĉenje krvi, zdravila za kemoterapijo. manipuliranje: te osebe lahko manipulirajo z medicinskimi pripomoĉki, tako da le-ti prikaţejo neresniĉne podatke, kot je ogrevanje termometra ali pa zlorabljajo laboratorijske preiskave z onesnaţevanjem vzorca urina s krvjo ali drugimi snovmi povzeto dne povzeto dne

33 6.4 MOŽNI ZAPLETI Ljudi z Munchausnovim sindromom pesti takšna moĉna ĉustvena potreba po tem, da bi bili videti bolni in slabotni, da so pripravljeni tvegati svoje ţivljenje. Pogosto trpijo tudi za drugimi duševnimi motnjami. Ti ljudje se sooĉajo s številnimi moţnimi zapleti, kot so na primer: poškodbe ali smrt zaradi številnih samopoškodb; hude zdravstvene teţave zaradi operacij ali drugih opravljenih postopkov; izguba organov ali okonĉin zaradi nepotrebne operacije; alkohol in zasvojenost; poveĉano tveganje za samomor; finanĉne teţave; številne teţave v vsakdanjem ţivljenju, tako v medsebojnih odnosih kot v sluţbi ZDRAVLJENJE MUNCHAUSNOVEGA SINDROMA Munchausnov sindrom je dokaj redek pojav, vendar ni znano, koliko ljudi trpi za to vrsto motnje. Nekateri ljudje uporabljajo laţna imena, da jih ne bi odkrili, spet nekateri obiskujejo razliĉne zdravnike in bolnišnice. In tako je toliko teţje ugotoviti, koliko oseb pravzaprav trpi za to vrsto motnje. Po podatkih bi naj bilo veĉ moških, ki imajo Munchausnov sindrom in sicer mlajši moški oziroma moški srednjih let. Relativno malo empiriĉnega znanja je na voljo o etiologiji, epidemiologiji, poteku in prognozi ter o uĉinkovitem zdravljenju izmišljenih motenj. Najveĉ znanja prihaja iz poroĉil o primerih, informacij, ki so veĉkrat sumljive, ali napaĉno podane. Znaĉilne so metodološke teţave za študij teh zavajajoĉih pacientov, saj je te paciente teţko odkriti, ko pa jih, pa pogosto beţijo, da bi se izognili obtoţbam bolnišnice ali zavarovalnic zaradi goljufije povzeto dne povzeto dne Kaplan & Sadock's: Comprehensive textbook of psychiatry, Philadelphia, Lippincott Williams&Wilkins, 2005, str

34 Ljudje z Munchausnovim sindromom se zavedajo nevarnosti poškodbe ali celo smrti, ki je lahko posledica samopoškodb, vendar kljub temu ne morejo nadzorovati svojega vedenja in je zato malo verjetno, da bodo poiskali pomoĉ. Ĉe menite, da se oseba, ki jo poznate, pretvarja glede svojih zdravstvenih teţav, lahko pomagate tako, da se z njo pogovorite o vaših skrbeh. Vendar se izogibajte jezi, oĉitanju, sojenju, temveĉ nudite podporo in ĉe je le mogoĉe pomagajte pri iskanju primernega naĉina zdravljenja. Pot do ozdravitve Munchausnovega sindroma je lahko teţka. Za tiste, ki se odloĉijo za ta korak, pa lahko pomagajo naslednji nasveti: držati se je potrebno načrta zdravljenja: udeleţiti se je potrebno terapij in upoštevati je treba nasvete glede jemanja zdravil. Ĉe bolnik obĉuti ţeljo po samopoškodovanju ali po povzroĉitvi bolezni, se naj iskreno pogovori s terapevtom. zavedati se je treba nevarnosti: z vsako samopoškodbo ali nepotrebno opravljeno operacijo, si lahko te osebe zadenejo trajno poškodbo ali celo smrt. hipnotiziranje: nekatere raziskave kaţejo, da lahko hipnoza sprosti in da moĉan obĉutek nadzora nad boleznijo. neizogibanje težavam: upreti se je potrebno skušnjavi, da bi si pacient poiskal drugega zdravnika ali pa, da bi šel nekam drugam, kjer zdravstveni delavci ne poznajo njegovega ozadja. navezovanje stikov: osebe z Munchausnovim sindromom pogosto nimajo prijateljskih in drugih razmerij. Zato je priporoĉljivo, da te osebe najdejo nekoga, ki mu lahko zaupajo, se z njim zabavajo in mu nudijo svojo podporo povzeto dne

35 7. MUNCHAUSNOV SINDROM PO NAMESTNIKU Leta 1977 je pediater Roy Meadow iz Anglije prvi opisal dva primera Munchausnovega sindroma po namestniku: prva mati je zastrupila svojega otroka s prevelikimi koliĉinami soli, druga pa je vnesla svojo kri v vzorec dojenĉkovega urina. Tako je Munchausnov sindrom po namestniku opredelil kot novo obliko zlorabe otrok, ime zlorabe pa je povzel po Munchausnovem sindromu. Povzroĉitelji so lahko mame, oĉetje, babice, maĉehe, varuške oziroma vsi, ki za nekoga skrbijo. V nenavadnem primeru je 34 letni moţ zastrupljal svojo ţeno z uspavalnimi tabletami, katere ji je dodajal v kavo. Prav tako ji je pod koţo vbrizgaval bencin z namenom povzroĉati poškodbe, zaradi katerih je kasneje tudi umrla. Prav tako je svoje dejanje kasneje ponovil pri varuški. V obeh primerih je deloval zelo zaskrbljen in je bil v središĉu dogajanja v bolnišnici. 55 Vendar je v devetdesetih odstotkih povzroĉitelj zlorab biološka mati. Vzrok za prevlado ţensk na tem podroĉju je najverjetneje tipiĉni socializacijski vzorec, ki spodbuja ţenske, da išĉejo soĉutje in pomoĉ. Raziskave so pokazale, da razlik med spoloma ni, da so ţrtve tako deĉki in deklice. V pribliţno devetdesetih odstotkih pa se simuliranje otrokove bolezni konĉa z otrokovo smrtjo. 56 Kot sem ţe navedla, je Munchausnov sindrom stanje, ko se ljudje pretvarjajo, da so bolni, ali si bolezen povzroĉajo sami brez drugega oĉitnega razloga, kot pa da prevzamejo vlogo bolnika in se s tem izpostavijo boleĉim medicinskim posegom. Izraz Munchausnov sindrom po namestniku pa se je prviĉ uporabil v zvezi s trpinĉenjem otrok, s katerim bi oznaĉili otroke, katerim simptome bolezni povzroĉajo starši. Glede poimenovanja Munchausnovega sindroma po namestniku je sprva bilo nekaj nejasnosti, ker ni bilo opredeljeno, da gre za obliko trpinĉenja otrok ali vsaj, ker ni bilo uveljavljenih tipiĉnih naĉel obravnave trpinĉenja otrok. Kliniĉni zdravniki, ki so se sreĉevali s tem pojmom, so tako navedli razloge po katerih se Munchausnov sindrom po namestniku razlikuje od drugih oblik trpinĉenja: 55 Kaplan & Sadock's: Comprehensive textbook of psychiatry, Philadelphia, Lippincott Williams&Wilkins, 2005, str M. Sever in D. Žužej Urlep, Zloraba otrok z izmišljanjem in povzročanjem bolezni, Munchausen syndrom by proxy, Medicinski mesečnik, 2008, let. 4. str

36 Munchausnov sindrom po namestniku je posebna psihiatriĉna motnja pri storilcu. Smrtnost in obolevnost sta veĉji kot pri drugih oblikah trpinĉenja. Munchausnov sindrom po namestniku nastane v preteţni meri z naklepom, ne da bi ga spodbudila nenadna jeza ali pa ĉustvena prizadetost. Seveda pa ti razlogi niso striktno zanesljivi, saj tudi tukaj lahko pride do odstopanj in izjem. Vsakršno trpinĉenje, vkljuĉno z Munchausnov sindrom po namestniku, se najlaţje dokaţe z navedbami ţrtev, s telesnimi pregledi ţrtev in drugimi preiskavami DEFINICIJA MUNCHAUSNOVEGA SINDROMA PO NAMESTNIKU Munchausnov sindrom po namestniku je stanje, pri katerem neka oseba, v veĉini primerov je to biološka mati, namerno povzroĉi bolezen pri svojem otroku oziroma prepriĉa druge ljudi z laţmi, da je otrok bolan. Tako lahko mama pretirava, izdela in celo injicira simptome bolezni otroku. Kot rezultat teh dejanj zdravniki opravijo številne preiskave, poskušajo razliĉne vrste zdravil, otroka hospitalizirajo ali celo operirajo, da bi ugotovili vzrok bolezni. Znaĉilno je, da se oseba z Munchausnovim sindromom po namestniku poĉuti zadovoljna, ko s strani doktorjev otrok in tudi ona sama pridobivata pozornost in naklonjenost. Ker starš v tem primeru deluje zelo skrbno in pozorno, velikokrat nihĉe ne pomisli na kakršnokoli kršitev. Zelo zanimivo je tudi dejstvo, da ima starš sposobnost, da manipulira in zavaja zdravnike in jih prepriĉa, da je otrok bolan. Velikokrat zdravniki spregledajo, da bi na podlagi teh simptomov šlo za Munchausnov sindrom po namestniku, saj je to velikokrat v nasprotju z njihovim prepriĉanjem, da bi katerikoli izmed staršev namerno poškodoval svojega otroka. 58 Mati poskuša pridobiti pozornost in priznanje za sebe, medtem ko v javnosti deluje kot predana in ljubeĉa mati. Vendar pa, ko je sama z otrokom, bo otrok ţrtev zlorabe, tako fiziĉne in ĉustvene, medtem ko ga bo naĉrtno skušala predstaviti kot bolnega. Na spletni strani»munchausen by Proxy Survivors Network«59 je podana razširjena definicija za to vrsto motnje:»otrok je žrtev slabega ravnanja, medtem ko odrasli poneverjajo fizične in 57 T. Donald in J. Jureidini, Münchausnov sindrom po namestniku, Munchausen syndrome by proxy, JAMA, 1997, št. 4, str povzeto dne Podrobneje: povzeto dne

37 psihološke znake pri otroku, da bi se le-ti šteli za bolne ali prizadete. Storilec, ki je ponavadi starš ali skrbnik, namerno poneverja zgodovino, znake ali simptome bolezni otroka in s tem zadovolji svoje egoistične psihološke potrebe. Ostali člani v družini pa pri tej prevari lahko sodelujejo ali pa storilca podpirajo.«otroci, ki so bili ţrtve staršev, ki trpijo zaradi Munchausnovega sindroma po namestniku, dokaj pogosto zahtevajo veliko zdravstvene oskrbe, veĉkrat je potrebno opraviti nepotrebne preiskave, kot so boleĉe operacije in psihiĉne preskušanje. Starši z Munchausnovim sindromom po namestniku se obiĉajno ne pojavijo psihotiĉni, ampak so mirni in zbrani. Ţrtve so po starosti zelo razliĉne. Najmlajši poznan primer je bila mati, ki je namerno škodovala svojemu plodu. 60 In sicer si je sproţila porod tako, da si je z nohtom poškodovala amnijsko ovojnico SIMPTOMI MUNCHAUSNOVEGA SINDROMA PO NAMESTNIKU Kazalniki, ki lahko pokaţejo, da starši trpijo za Munchausnovim sindromom po namestniku vkljuĉujejo, vendar niso omejeni na neskladje med zdravstvenimi evidencami otroka in kaj se dejansko zdi logiĉno, da se je zgodilo. Otrok kaţe simptome, a se ne odziva na zdravljenje, kot je bilo priĉakovano. Kaţejo se bolezni, ki se pojavijo samo ali postanejo izrazitejše v prisotnosti staršev. Sum na Munchausnov sindrom po namestniku vzbujajo: trajni in ponavljajoĉi se bolezenski znaki nepojasnjenega vzroka; razkorak med anamnezo, kliniĉnimi izvidi in splošnim zdravstvenim stanjem otroka; domnevna diagnoza je redko obolenje ali pa izkušeni kliniki»še nikoli niso videli kaj takega«; simptomi se pojavljajo le v prisotnosti matere: ko je otrok v bolnišnici, brez obiskov matere pa izginejo; 60 J. Feurtado, Münchausen by Proxy Syndrom: A Deadly disorder, AllPsych Journal, 2004, povzeto po dne povzeto dne

38 mati je zelo skrbna in pozorna do otroka in vztraja, da bi bila stalno ob njem v bolnišnici; simptomi ne reagirajo na ustrezno terapijo; mati je manj zaskrbljena glede otrokove bolezni kot pa zdravstveno osebje; pogosto se je zgodila v druţini nenadna smrt otroka; mati je bila v preteklosti v ĉasu šolanja ali na delovnem mestu povezana s kako zdravstveno dejavnostjo oziroma je imela dolgotrajne bolezenske teţave. 62 Raznolikost medicinskih predstavitev pri Munchausnovem sindromu po namestniku je velika. V obširnem pregledu tega sindroma, ki je bil objavljen leta 1987, je Rosenberg opisal 68 razliĉnih izmišljenih simptomov. Najpogostejši izmišljeni simptom je bila krvavitev (44%), kapi (42%), depresije (19%), driska (11%), bruhanje (10%), vroĉina (10%), izpušĉaji (9%). Veĉ otrok je imelo veĉ kot le en simptom. 25% primerov bolnikov je predstavljalo le simuliranje bolezni, pri 50% bolnikov je bila bolezen povzroĉena, pri ostalih 25 % bolnikov se je pojavljalo tako simuliranje, kot povzroĉanje bolezni KLINIČNI PRIMER MUNCHAUSNOVEGA SINDROMA PO NAMESTNIKU Starši so pripeljali štirimeseĉno deklico v sprejemno ambulanto Klinike za pediatrijo zaradi opaţanja krvave vsebine ob kašlju. Tri dni pred pojavom sveţe krvi v izpljunku je bila deklica hospitalizirana zaradi akutne okuţbe dihal. Po odhodu domov je mati opisala, da je deklica neprestano kašljala, sililo jo je na bruhanje, ob kašlju je bila prisotna precejšnja koliĉina krvi. Zdravniki so opravili številne preiskave, vendar niso našli vzroka za opisano krvavitev. Opazili pa so nenavadno obnašanje mame. Ko je zdravstvenemu osebju pokazala plenico s krvjo, ni kazala zaskrbljenosti, ampak je delovala tako, kot da bi bila zadovoljna, da je odkrila krvavitev pri deklici. Tekom hospitalizacije je zdravstveno osebje nakljuĉno opazilo, da mama drgne s plenico po dekliĉinih ustih. Tako so pregledali dekliĉino nebo, ki je kazalo na ranjeno sluznico. 62 A. Mikuš- Kos, Psihosocialni vidiki trpinčenja otrok. Trpinčen otrok; Kako prepoznati in preprečevati fizično in duševno trpinčenje otrok, Ljubljana, Meridiana, 1997, str Kaplan & Sadock's: Comprehensive textbook of psychiatry, Lippincott Williams&Wilkins, Philadelphia, 2005, str

39 Nato je sledil pregled zdravstvene dokumentacije pri bratcu te deklice, ki je bil hospitaliziran mesec dni pred hospitalizacijo sestrice. Mama ga je pripeljala zaradi pojavljanja sveţe krvi v blatu. Tudi tukaj zdravniki niso našli nobenih odstopanj od normale. Zaradi ponovnega pojava sveţe krvi med blatom je bila opravljena rektoskopija in glede na izvid preiskave bi lahko pri deĉku šlo za namerno poškodovanje analnega predela. Obravnavan kliniĉni primer lahko uvrstimo v sklop ene izmed oblik zlorabe otroka, saj je mati svoji hĉerki namerno povzroĉala krvavitve, ki so bile povod za nepotrebne preiskave in hospitalizacijo VPLIV MUNCHAUSNOVEGA SINDROMA NA OTROKA V veĉini primerov Munchausnovega sindroma po namestniku starši ali skrbniki naredijo marsikaj, da bi njihov otrok bil bolan. V nekaterih primerih, kadar je obstajal sum na Munchausnov sindrom po namestniku, so v bolnišniĉne sobe otrok namestili kamere in tako so storilce posnemali pri svojih dejanjih. Nekateri med njimi so zamenjavali zdravila, otroku vbrizgavali urin, da se je povzroĉila okuţba ali pa so dajali kapljice krvi v otrokov urin. Doloĉeni starši so poslabšali otrokovo stanje tako, da so otrokovo koţo ribali z ĉistilom za peĉico, kar je povzroĉilo dolgotrajen izpušĉaj, spet drugi so na vse moţne naĉine skušali doseĉi, da se rane niso zacelile. Otrok ima lahko zaradi Munchausnovega sindroma po namestniku številne telesne in psihiĉne posledice, kot so: strah; boleĉina; trpljenje; stranski uĉinki zdravil; posledice operativnih posegov in obremenilnih preiskav; teţave pri navezovanju stikov in v odnosih z vrstniki; izostajanje od pouka in teţave pri uĉenju; epilepsija; kroniĉne telesne okvare M. Sever in D. Žužej Urlep, Zloraba otrok z izmišljanjem in povzročanjem bolezni, Munchausen syndrom by proxy, Medicinski mesečnik, 2008, let. 4, str M. Sever in D. Žužej Urlep, Zloraba otrok z izmišljanjem in povzročanjem bolezni, Munchausen syndrom by proxy, Medicinski mesečnik, 2008, let. 4, str

40 Munchausnov sindrom po namestniku pa ima tudi širše druţbene in socialne posledice, kot so: nepotrebna poraba finanĉnih sredstev za zdravljenje, izguba zaupanja med zdravstvenim osebjem in druţino KAKO POMAGATI OTROKU? Ĉe ţrtev Munchausnovega sindroma po namestniku ţivi toliko ĉasa, da se zave, kaj se dogaja, so lahko psihiĉne poškodbe precejšnje. Otrok se bo lahko ĉutil ljubljenega le takrat, ko bo bolan in zaradi tega bo lahko staršem celo pomagal prevarati zdravnike. In tako nekatere osebe, ki so bile ţrtve Munchausnovega sindroma po namestniku, pozneje same postanejo storilci. In zaradi tega je pomembno, kako bi v primeru suma na Munchausnov sindrom po namestniku ravnala drţava? Otroci v Sloveniji uţivajo po 56. ĉlenu Ustave posebno varstvo pred izkorišĉanjem in zlorabljanjem. ZZZDR ureja tri oblike varstva otrok, za katere starši ne skrbijo: rejništvo, skrbništvo in posvojitev. ZZZDR duševne bolezni kot je Munchausnov sindrom izrecno ne našteva med razloge za odvzem otroka staršem, vendar pa je to razlog, zaradi katerega bi starši lahko zanemarjali otrokovo varstvo, kar pa je razlog za odvzem otroka. Odvzem otroka opravi Center za socialno delo v primeru objektivne odgovornosti staršev, ĉe so zanemarili otrokovo vzgojo in varstvo, ali ĉe je to potrebno iz drugih pomembnih razlogov v otrokovo korist. Prav tako je duševna bolezen lahko take vrste, ki ne omogoĉa otroku pogojev za zdravo rast in osebnostni razvoj, kar pa od staršev zahteva roditeljska pravica. V nekaterih primerih Munchausnovega sindroma po namestniku so se otrokom razvile razliĉne skeletne spremembe, duševne zaostalosti, moţganske poškodbe, ki so nastale kot posledica tega sindroma. In zaradi tega je v takih primerih potrebno delovanje tako zdravstva kot drţave. 67 V primeru P., C. AND S. v. ZDRUŽENO KRALJESTVO je P. spoznala C - ja v ZDA, ki je prouĉeval ţenske, ki so po krivem bile obdolţene Munchausnovega sindroma. P. je bila v ZDA obsojena zaradi namernega povzroĉanja bolezni sinu, zaradi ĉesar je nad njim izgubila skrbništvo. Leta 1977 je P. prišla v veliko Britanijo, kjer se je poroĉila s C-jem in z 66 M. Sever in D. Žužej Urlep, Zloraba otrok z izmišljanjem in povzročanjem bolezni, Munchausen syndrom by proxy, Medicinski mesečnik, 2008, let. 4, str M. Longar, Kronika Evropskega sodišča za človekove pravice, Pravna praksa, 2002, let. 36, str

41 njim zanosila. Ker so socialni delavci bili seznanjeni s P-jevo preteklostjo v ZDA in so bili v skrbeh za še nerojenega otroka so se s P-jem in C-jem ter njunimi odvetniki dogovorili, da strokovnjak oceni nevarnost, ki preti nerojenemu otroku, kot to zahteva 47. ĉlen Zakona o otrocih (Children Act 1989). Otrok se je rodil 1998 leta in zaradi P-jine preteklosti v ZDA ter njenega in C-jevega nesodelovanja s socialnimi delavci, je lokalna oblast zahtevala odvzem otroka staršem, ker naj bi bil to edini ukrep, s katerim bi lahko deklici zagotovili popolno varnost. Tako sta P- ju bila odvzeta oba otroka. Na podlagi tega ukrepa so še isti dan otroku dodelili skrbnika za posebne primere, deklico staršem odvzeli in jim priznali pravico do stikov pod nadzorom. Lokalna oblast je na sodišĉu kmalu zahtevala oddajo otroka v varstvo in vzgojo, decembra 1998 pa je vloţila še zahtevo za odvzem roditeljske pravice zaradi namena posvojitve potem, ko je na podlagi mnenja strokovnjakov za deklico bilo bolje, da ne ţivi s svojimi roditelji. 68 V Sloveniji bi v takem primeru Center za socialno delo bil dolţan odvzeti otroka staršem zaradi Munchausnovega sindroma. Odvzem roditeljske pravice s sodno odloĉbo in oddaja otroka v posvojitev pa bi prišla v poštev le kot skrajni ukrep za zavarovanje otrokove koristi. Milejši ukrep bi bilo rejništvo ali skrbništvo, saj v tem primeru starši ne izgubijo vseh pravic in dolţnosti. O pravici do stikov bi odloĉalo socialno varstvo, vendar po vsej verjetnosti stikov ne bi dovolilo, saj v tem primeru stiki ne bi prinesli otroku nobene koristi. In prav zaradi otrokove koristi je bil staršem otrok odvzet KAKO RAVNATI V PRIMERU, KO SE SUMI NA MUNCHAUSNOV SINDROM PO NAMESTNIKU? V literaturi se opaţa nejasnost glede razlikovanja med dejavniki, ki so za Munchausnov sindrom po namestniku diagnostiĉni in tistimi, ki nanj le vzbudijo sum. Prav vpletenost medicine je tista osnova, na kateri lahko Munchausnov sindrom po namestniku razlikujemo od drugih oblik trpinĉenja. Veliko avtorjev je opozorilo na vlogo zdravnikov in sester, pri ponavljanju in trajanju sindroma, saj je povpreĉen ĉas, ko zdravstveno osebje dejavno sodeluje v primerih Munchausnovega sindroma po namestniku, veĉ mesecev. 68 Podrobneje glej: CASE OF P., C. AND S. v. THE UNITED KINGDOM, Application no / M.Longar, Kronika Evropskega sodišča za človekove pravice, Pravna praksa, 2002, let. 36, str

42 Zdravnik je tista oseba, ki bo najveĉkrat pomislila na moţnost, da gre za Munchausnov sindrom po namestniku. Razlogi, ki ga bodo pripeljali do tega suma, so: otrokove zdravstvene teţave se ne odzivajo na zdravljenje, ali potekajo neobiĉajno; znaki in simptomi otrokove bolezni se ne ponavljajo, ko starša nista zraven; fizikalne in laboratorijske izvide se ne da razloţiti z obolenjem, so zelo nenavadni, ali se zdijo neverjetni; v druţinski anamnezi odkrivamo številne zdravstvene teţave, ki pa jih je teţko dokazati in je njihova verodostojnost dvomljiva; v druţinski anamnezi pripovedujejo o podobnih nerazloţljivih boleznih pri drugih otrocih. 70 Ko se pojavi sum, ga je potrebno razĉistiti z nepristransko poizvedbo o anamnezi otrokovih bolezni in drugih druţinskih ĉlanov. Kadar se potrdi sum na Munchausnov sindrom po namestniku, je potrebno zadevo predloţiti ustrezni drţavni skrbstveni sluţbi, vĉasih je potrebno tudi vkljuĉiti policijo. Tudi kadar ni zbranih dovolj podatkov, vendar se meni, da je ogroţeno otrokovo zdravje in ţivljenje zaradi Munchausnovega sindroma po namestniku, se je priporoĉljivo povezati z uradnimi sluţbami. Ţe od vsega zaĉetka pa mora biti poudarek na ugotavljanju stopnje otrokove varnosti in ogroţenosti. Ko gre za zašĉito otrokove varnosti, je pomembno, da se za to zavzamejo in poveţejo vse drţavne uradne ustanove. Pomembno je, da se ugotovi storilĉeva diagnoza in da se prepreĉi, da bi ponovno prizadel ţrtev. Primeri Munchausnovega sindroma po namestniku predvsem zdravstveno osebje opomni na to, kako pomembno je temeljito in skrbno jemanje anamneze ter da se vedno natanĉno preverijo pridobljeni podatki, posebno takrat, ko gre za neke redke primere. V teţavnih in sumljivih primerih pa je posvetovanje med zdravstvenim osebjem še kako pomembno. 71 Po kliniĉnih izkušnjah se kaţe, da so ponekod ţe bolj sposobni prepoznati Munchausnov sindrom po namestniku in tako zmanjšati število primerov in skrajšati ĉas trpinĉenja otroka. Kljub temu pa se še vedno dela preveĉ nepotrebnih preiskav, otroci pa se še naprej muĉijo zaradi bolezni, ki so jim jo starši povzroĉili ali si jo izmislili. 70 T. Donald in J. Jureidini, Münchausnov sindrom po namestniku, Munchausen syndrome by proxy, JAMA, The journal of the american medical association, 1997, št. 4, str T. Donald in J. Jureidini, Münchausnov sindrom po namestniku, Munchausen syndrome by proxy, JAMA, The journal of the american medical association, 1997, št. 4, str. 31, 34,

43 7.5 MANIPULACIJA STARŠEV Z ZDRAVSTVENIM OSEBJEM Vedno znova se nam postavi vprašanje, kaj starši storijo, da lahko preslepijo zdravnike in medicinske sestre, ki veljajo za strokovno osebje, da je otrok bolan? Vendar so znani trije naĉini, kako starši oziroma skrbniki lahko z zdravstvenim osebjem manipulirajo: Izmišljevanje anamneze: starši si paĉ izmislijo nek doloĉen simptom, ki bi se naj pri otroku pojavil. In tako zdravniki opravijo najrazliĉnejše preiskave, vĉasih celo otroka hospitalizirajo. Spreminjanje laboratorijskih vzorcev in podatkov na temperaturnem listu. Povzroĉanje simptomov z izpostavljanjem otroka toksinom, zdravilom, telesni travmi (vkljuĉno z dušenjem). 72 Pri prvem in drugem naĉinu se otroku škoduje indirektno preko nepotrebnih diagnostiĉnih preiskav zaradi bolezni, ki je sploh ni. Pri tretjem naĉinu pa se otroku škoduje direktno. Najpogostejši naĉini, s katerimi starši otroku škoduje direktno so: zastrupitve (z inzulinom, solmi, antidepresivi, antikoagulanti in belili) in dušenje. Zastrupitev je verjetno najbolj pogost naĉin zlorabe otrok, v primeru ko starši trpijo za Munchausnovim sindromom po namestniku. Ĉeprav je zastrupitev precej nenavadna oblika zlorabe otrok, vendar ko pride do nje, je nevarnost preţivetja zelo majhna. V primeru California case of People v. Phillips je Priscilla Phillips zaporedoma zastrupljala obe svoji hĉerki, saj jima je namerno v hrano dajala mešanico natrija. 73 Philipsovi so kot prvo izmed dveh hĉerk posvojili Tio. V štirih mesecih po njeni posvojitvi, je bila Tia v bolnišnici na opazovanju zaradi simptomov, kot so zvišana telesna temperatura in bruhanje. Medtem ko je bila v bolnišnici, je bilo materi dovoljeno ostati ĉez noĉ pri njej in jo hraniti. Tia je še naprej imela ponavljajoĉe se napade bruhanja in driske, ki pa so bili milejši, ko so jo hranili intravenozno, in so se spet okrepili takrat, ko ji je hrano 72 M. Sever in D. Žužej Urlep, Zloraba otrok z izmišljanjem in povzročanjem bolezni, Munchausen syndrom by proxy, Medicinski mesečnik, 2008, let. 4, str ey=20_t &parent=docview&target=results_documentcontent&tokenkey=rsh #n546n546, povzeto dne

44 dajala mati. Medtem, ko je bila hospitalizirana, je bila podvrţena številnim diagnostiĉnim preiskavam, vendar testi niso pokazali nobene nepravilnosti. Po skoraj petih mesecih v bolnišnici, je bila Tia iz bolnišnice odpušĉena, vendar je le devet dni kasneje mama klicala pediatra, da je Tia ponovno zbolela za bruhanjem in drisko. Tia je bila hudo dehidrirana, otrpla in se ni odzvala na stimulacijo. Ponovno je bila sprejeta v bolnišnico, kjer so testi pokazali, da ima v krvi izjemno visoko raven natrija. Vendar Tiini zdravniki za ta pojav niso imeli nobene razlage. Tiino stanje se je v bolnišnici hitro izboljšalo in tako je bila po treh dneh odpušĉena. Dva tedna pozneje, je bila spet hospitalizirana zaradi istih simptomov. Ta isti vzorec sprejemov v bolnišnico in pa hitro okrevanje je bilo v naslednjih petih mesecih veĉkrat ponovljeno. Kasneje je bila Tia sprejeta na urgenco, bila je v kritiĉnem stanju in v krvi je imela spet visoko vsebnost natrija. Naslednji dan je umrla. Nekaj mesecev po smrti Tie, je Phillipsova posvojila drugega dojenĉka z imenom Mindy. Leto po Tiini smrti je bila Mindy sprejeta v bolnišnico zaradi bruhanja, driske in povišane ravni natrija v krvi. Na podlagi podobnosti v primerih Tie in Mindy in na podlagi dejstva, da nista bili gensko povezani, je pediater zaĉel razmišljati o moţnosti, da je Mindyeva zastrupitev povezana z njeno materjo. Ko materi ni veĉ bilo dovoljeno skrbeti za Mindy, se je hĉerkino stanje takoj izboljšalo. Na sojenju gospe Phillips, ki je bila obtoţena za umor Tie in ogroţanja ţivljenja druge hĉerke, je oglednik priĉal, da je bil vzrok Tiine smrti zastrupitev z natrijem. Po obseţnem zasliševanju je porota obsodila mater za umor Tie in namernega ogroţanja ţivljenja druge hĉerke OBNAŠANJE STARŠEV Ko starši pridejo z otrokom v urgentno sluţbo, predstavijo otrokove simptome zelo dramatiĉno, prepriĉljivo in na slikovit naĉin. Zelo dobro so seznanjeni o bolezni, ki jo simulirajo, in s tem znanjem se radi postavijo v ospredje. Bolezen, ki jo simulirajo, je ponavadi zelo redka, nenavadna in simptomi se ne ujemajo z opravljenimi preiskavami. Ko se izkaţe, da izvid preiskave ne sovpada s simptomi, niso nad tem razoĉarani, ne navdušeni. Prav tako ti simptomi izginejo, ko staršev ni zraven. Starši zahtevajo številne kliniĉne preiskave, ki so nepotrebne. Prav tako z lahkoto sprejmejo in dovolijo opraviti preiskave, ki so za otroka neprijetne ali celo boleĉe. Starši se v bolnišnicah poĉutijo sreĉni, sprošĉeni, 74 ey=20_t &parent=docview&target=results_documentcontent&tokenkey=rsh #n546n546, povzeto dne

45 navdušujejo jih podrobnosti bolezni in sami se radi zanimajo za podrobnosti zdravljenja. Ko mati trpi za Munchausnovim sindromom po namestniku, si stalno prizadeva, da bi prikrila ţivljenje za zaprtimi vrati. Ta proces nekateri imenujejo»materinska prevara«. Mati poskuša prikazati navzven podobo popolnosti. Ona kaţe soĉutje in predanost do otroka tako, da veliko ali ves svoj ĉasa porabi za spremljanje otroka v bolnišnici. Ĉeprav je zloraba otrok najbolj razširjen vidik Munchausnovega sindroma po namestniku, pa je središĉe motnje odnos med zdravnikom in staršem. Ko pediater ne izkaţe dovolj pozornosti materi in njenemu bolnemu otroku, se simptomi še stopnjujejo, in mati poskuša še bolj vneto pridobiti pozornost zdravnika. Mati se kar»razcveti«ob izkazovanju soĉutja in pozornosti, še posebej ĉe prihaja iz strani zdravnika. Še en znak, ki je skupen staršem, je njihova upraviĉena jeza, ko jih zdravnik sooĉi z otrokovo fiktivno medicinsko zgodovino, ali povzroĉanjem simptomov pri svojem otroku. Pogosto starš grozi s toţbo zaradi malomarnosti, ali celo povzroĉi, da otrok postane smrtno bolan, samo da dokaţe, da je imel prav glede slabega otrokovega zdravja KAKO STRAŠI POVZROČIJO OTROKU BOLEZEN? Starši lahko otroku povzroĉijo bolezen na veĉ naĉinov: z delnim dušenjem otroka, s toksini in zdravili starši lahko povzroĉijo pri otroku krĉe. Z dušenjem je lahko povezana tudi nepojasnjena smrt dojenĉkov v posteljici, starši dajejo otroku emetike (zdravila, ki sprožijo bruhanje) in s tem izzovejo kroniĉne driske, injiciranje inzulina za povzroĉanje epileptiĉnih napadov, injiciranje glukoze za simuliranje diabetesa, injiciranje okuţenih raztopin, odpadne vode in mleka pod koţo, s koţnimi spremembami, ki se povzroĉijo s opeklinami, obarvanjem, tatuji, se simulira na akutne in kroniĉne koţne bolezni, 75 J. Feurtado, Münchausen by Proxy Syndrom: A Deadly disorder, AllPsych Journal, povzeto po dne

46 z nanašanjem kisline, lugov in drugih škodljivih substanc, z gnetenjem, drgnjenjem lahko pride do krvavitve in zastoja limfe, kontaminacija krvnih vzorcev s tujo krvjo ali blatom, umetno dvigovanje telesne temperature (z jemanjem škodljivih substanc), umetno povzroĉene krvavitev, umetno povzroĉanje prekomernega delovanja šĉitnice (jemanje šĉitniĉnih hormonov), izkašljevanje krvi ( otroku starši namaţejo ustno votlino z ţivalsko krvjo), travmatske poškodbe uretre (cev, ki odvaja seč iz ledvic v sečni mehur) z namenom, da se prikaţe kri na blatu OZADJE STARŠEV, KI TRPIJO ZA MUNCHAUSNOVIM SINDROMOM 77 Obstaja veĉ teorij o vzroku Munchausnovega sindroma po namestniku. Nekateri so mnenja, da lahko bolni otrok zbliţa mater in njenega partnerja. Kajti pri bolnikih, ki hlinijo pri otroku bolezen, pogosto sreĉamo teţave v partnerskih odnosih in prekinitve razmerij. Kot oĉetje se v kliniĉnih podatkih pojavljajo moški, ki so odsotni, a si jih matere ţelijo imeti ob strani. Ĉe mati ĉuti poveĉano odsotnost oĉeta v druţini se lahko zateĉe k poškodovanju svojega otroka, z namenom spet doseĉi povezanost v druţini. Odsoten partner povzroĉi, da je mati veliko ĉasa sama in lahko prizadene otroku poškodbe in bolezni, ki je sicer morda ob prisotnosti svojega moţa, ne bi mogla. Zelo verjetno je, da so matere, ki trpijo zaradi te motnje, bile v otroštvu ĉustveno prikrajšane in obstaja velika verjetnost fiziĉnih zlorab v otroštvu. Pri starših teh oseb lahko sreĉamo najrazliĉnejše odvisnosti, zaradi ĉesar so bile same pogosto zanemarjene in prepušĉene same sebi. Takšne ţenske so najbolj verjetno depresivne in negotove, in usmerjajo svoj osebni primanjkljaj v neprimerno obnašanje, s ĉimer obraĉajo pozornost nase. Za te starše so znaĉilne tudi psihosomatske motnje, torej izraţanje ĉustvenih motenj na telesni ravni 76 M. Sever in D. Žužej Urlep, Zloraba otrok z izmišljanjem in povzročanjem bolezni, Munchausen syndrom by proxy, Medicinski mesečnik, 2008, let. 4, str M. Sever in D. Žužej Urlep, Zloraba otrok z izmišljanjem in povzročanjem bolezni, Munchausen syndrom by proxy, Medicinski mesečnik, 2008, let. 4, str T. Donald in J. Jureidini, Münchausnov sindrom po namestniku, Munchausen syndrome by proxy, JAMA, The journal of the american medical association, 1997, št. 4, str. 31. J. Feurtado, Münchausen by Proxy Syndrom: A Deadly disorder, AllPsych Journal, povzeto po dne

47 oziroma s telesnimi simptomi. V ozadju so lahko tudi duševne motnje, kot so narcisoidnost, osebnostne motnje, depresija, anksioznost, shizofrenska psihoza. Starš, ki povzroĉa otroku bolezen, je lahko ţe prej skušal z boleznijo iskati in dosegati osebno zadovoljitev. Ĉe je sam imel kako telesno okvaro, imamo lahko Munchausnov sindrom po namestniku za nadaljevanje utrjenega vzorca odnosa do bolezni. Tako je moţno, da bi se Munchausnov sindrom po namestniku priĉel z neko poškodbo, ki ni bila prizadejana z namenom pretvarjati bolezen, ampak si zaĉnejo starši izmišljati šele, ko ugotovijo, da zdravstvu ustreţejo, ko poskušajo prikriti trpinĉenje otroka. Bolnišniĉno okolje daje materi priloţnost, da se znebi starševske odgovornosti, medtem ko medicinsko osebje skrbi za njenega otroka. Njen bolni otrok ji pomaga vzpostaviti skupno vez z drugimi materami v bolnišnici in tako dobi mati obĉutek pripadnosti. Starši, ki za svoje otroke navajajo laţne simptome ali bolezni, da bi vzbudili zdravnikovo pozornost in slišali za»diagnozo«, obdrţijo torej prednost v prizadevanju, da ostane vse pod njihovim nadzorom. 7.9 ZDRAVLJENJE MUNCHAUSNOVEGA SINDROMA PO NAMESTNIKU Znanja, kako ravnati z Munchausnovim sindromom po namestniku, so omejena. Znaki, ki zahtevajo bolnišniĉno zdravljenje, vkljuĉujejo samomorilna ali morilska nagnjenja in hude invalidnosti (npr. bolniki, ki so nevarni za sebe ali druge, ali tisti, ki ne morejo skrbeti sami zase). Zdravljenje Munchausnovega sindroma po namestniku vkljuĉuje zdravljenje otroka (ţrtve), bolnika in druţine ZDRAVLJENJE OTROKA Zdravljenje otroka zajema veĉ podroĉij, in sicer: Najprej je treba otroku zagotoviti varno okolje, kjer je mogoĉe spremljati njegove simptome, in sicer v odsotnosti bolnika z Munchausnovim sindromom po namestniku. Tam lahko otrok prejme ustrezne terapije povzeto dne

48 Zdravljenje lahko vkljuĉuje skupinsko terapijo in / ali individualno terapijo, odvisno od otrokove starosti. Drug pomemben vidik je specifikacija/pojasnjevanje otrokovega zdravstvenega stanja. Le en zdravnik, ki je seznanjen z zadevo bi moral biti odgovoren za spremljanje in zdravljenje otroka ZDRAVLJENJE BOLNIKA Z MUNCHAUSNOVIM SINDROMOM PO NAMESTNIKU Zdravljenje osebe z Munchausnovim sindromom po namestniku zahteva temeljito oceno, individualno terapijo in šolo za starše. Brez zdravljenja, je moţnost ponovitve zelo visoka. Pomembno je, da se ne spregleda zdravstvenih in drugih psihiatriĉnih bolezni. Matere z Munchausnovim sindromom po namestniku imajo tako rekoĉ vse osebnostne motnje, zaradi katerih se obnašajo ĉudno in celo uniĉujoĉe, še posebej, ĉe se poĉutijo pod stresom. Pomembno je, da se matere vkljuĉijo v obseţno psihoterapijo. V veĉini primerov se mati popolnoma zaveda svojega vedenja in ravnanja, ampak ga nerada odkrito prizna. Terapevtova naloga je odkriti in interpretirati te fantazije in vedenja bolniku. Za starše, ki trpijo zaradi Munchausnovega sindroma po namestniku, je zelo malo verjetno, da se prostovoljno udeleţijo psihoterapije. Na ţalost je zelo malo spodbudnih podatkov na voljo za uspešno terapevtsko delo z materami, ki imajo ta sindrom. 80 Kliniĉne preiskave se izvajajo z namenom, da se ugotovi, ali so prisotni še drugi problemi, ki zahtevajo zdravljenje. Študije vsebujejo naslednje: fiziĉni pregled, laboratorijske preiskave, psihiatriĉne in / ali psihološke ocene povzeto dne J. Feurtado, Münchausen by Proxy Syndrom: A Deadly disorder, AllPsych Journal, povzeto po dne

49 Individualna terapija je usmerjena k zmanjšanju anksioznosti, stresa in drugih teţav, ki vodijo v bolezen. odkrite teţave je potrebno ustrezno obravnavati, uspešno zdravljenje temelji na sposobnosti bolnika, da premaga zanikanje in je pripravljen, da opravi terapijo, ĉe bolnik ne more premagati ugotovljenih teţav, so njegove moţnosti za ozdravitev zelo slabe. Potrebna je tudi šola za starše, da se bolnika pouĉi, kako uĉinkovito vzgajati kljub izpolnjevanju svojih potreb. Druţinske terapije: druţinska terapija se zaĉne z izobraţevanjem o Munchausnovim sindromom po namestniku in pogovarjanjem o tem, ali je moţna ponovna zdruţitev bolnika in otroka. Ĉe še drugi otroci ţivijo na bolnikovem domu, je potrebno oceniti njihovo zdravstveno stanje in poskrbeti za ustrezno zdravljenje. Vsi ĉlani druţine naj bi prejeli zdravljenje, vkljuĉno s starši, brati, sestrami in bolnim otrokom. Ĉe je druţina ponovno zdruţena, je obvezen nadzor, da se zagotovi varnost otroka PO KRIVEM OBDOLŽENI MUNCHAUSNOVEGA SINDROMA PO NAMESTNIKU Omenila sem ţe številne simptome, ki kaţejo na Munchausnov sindrom po namestniku. Na simptome, na katere bi okolica in zdravstvo moralo biti pozorno. Prav tako je pri ugotavljanju tega sindroma kljuĉno obnašanje staršev: ali so zaskrbljeni, ali pa zadovoljni in potešeni, ko se nahajajo z otrokom v bolnišnici, saj so mnenja, da so takrat v središĉu pozornosti ne glede na zdravje otroka. Vendar pri vseh teh simptomih in znakih moramo biti zelo previdni. V praksi pride do zelo veliko primerov, ko so starši po krivem obdolţeni Munchausnovega sindroma po namestniku. Vedno veĉ se pojavi laţnih obtoţb o Munchausnovem sindromu po namestniku. Starši so obtoţeni, da namerno povzroĉijo svojemu otroku bolezen, ĉeprav to ni res. Vedno bolj so druţine po vsej Ameriki, Veliki Britaniji, Avstraliji, Kanadi in na Novi Zelandiji uniĉene zaradi zdravnikov in drugih 81 povzeto dne

50 strokovnjakov, ki dajejo laţne in celo zlonamerne obtoţbe zoper obupano mater kroniĉno bolnih otrok. Vedno bolj pogosto se pojavljajo obtoţbe, da ima mati Munchausnov sindrom po namestniku. Te obtoţbe so orodje, ki se pogosto uporablja s strani drţave za odstranitev otrok iz skrbništva staršev, prenehanje starševske pravice ali v primeru smrti otroka, so starši obsojeni umora. Pogoste so obtoţbe, ki jih uporabljajo zdravniki ali druge ustanove, z namenom izogniti se zdravniški toţbi, ali da se preprosto znebijo moteĉe matere, ker ne morejo diagnosticirati otrokovega stanja. Vsak od staršev, ki se resno zavzema za svojega otroka, je v neposredni nevarnosti te krute in smešne trditve. Matere so ĉustveno posiljene, javno obrekovane, kazensko obtoţene in celo zaprte v zapor. Tudi ĉe so spoznane za nedolţno in dobijo nazaj svojega otroka, bodo celo ţivljenje trpele travmo, saj so bile obtoţene le zato, ker so skrbele in se zavzemale za zdravje lastnega otroka. 82 Beseda sindrom se navadno uporablja, ĉe je zdruţenih veĉ neobiĉajnih simptomov ali znaĉilnosti za diagnosticiranje številnih razliĉnih genetskih bolezni. Beseda "sindrom" pri diagnozi Munchausnovega sindroma po namestniku je zbirka normalnih osebnostnih lastnosti (vĉasih celo opozorilnih znakov) skrbnika. Pediater nikoli ne bi smel sodelovati pri oceni motiva staršev, ki so obdolţeni suma zlorabe. Pediater pri svojem delovanju ne sme biti pristranski, temveĉ mora delovati v skladu s svojim podroĉjem. Nedolţne matere, ki so obsojene takega ravnanja, so loĉene od bolnega otroka brez kakega dokaza, ki bi kazal na kaznivo dejanje. Ţe en sam telefonski klic od zdravnika bo zadošĉal, da bo otrok staršem odvzet. Starši po teh obsodbah najveĉkrat niti niso izprašani s strani uradnih oseb (primer Venema v the Netherlands). Mama in oĉe sta takoj obravnavana kot kriminalca, vse dokler ni dovolj dokazov, da sta nedolţna. Do takrat pa se lahko zgodi, da jima Center za socialno delo odvzame preostale otroke. 83 Zelo odmeven primer, v katerem je mati bila po krivem obsojena Munchausnovega sindroma po namestniku, je primer Julia Patrick. Philip Patrick se je prezgodaj rodil z veĉimi prirojenimi napakami. V prvih desetih mesecih svojega ţivljenja se mu ni uspelo razviti in tako je prestajal razliĉne operacije in je bil hospitaliziran v razliĉnih bolnišnicah. Zdravniki v bolnišnici Vanderbilt so ga zdravili zaradi veĉ okuţb, nato pa so poĉasi zaĉeli verjeti, da bi lahko bila njegova mati Julie odgovorna za Philipovo bolezen. Bila je osumljena, da je v sina vbrizgavala njegove iztrebke, 82 Mothers against Munchausen syndrome by proxy: povzeto dne Mothers against Munchausen syndrome by proxy: povzeto dne

51 kar je povzroĉalo krvne okuţbe. Za te obtoţbe pa ni bilo niti enega dokaza. Drţava je prevzela skrbništvo nad njenim sinom in Julie je imela pravico le do 15-minutnega nadzorovanega obiska. Kljub loĉitvi od svoje matere, je Philip postajal vse bolj bolan; odpovedale so mu ledvice, treba ga je bilo prikljuĉiti na respirator in dobival je transfuzijo krvi. Umrl je sam, v roku enega meseca, odkar so ga mami odvzeli. In tako Julie Philip ni bila nikoli obdolţena kaznivega dejanja. 84 In sedaj se postavi vprašanje, komu verjeti v primeru, ko je nekdo obdolţen takšne zlorabe? Vsekakor se zdravniki, sodniki in toţilci morajo v primerih Munchausnovega sindroma po namestniku drţati stroţjih pravil glede dokazovanja tega sindroma. Veĉkrat se zgodi, da zdravniki in toţilci nimajo zadostnih dokazov, ko obtoţijo nekoga takšne hude zlorabe. V primeru Venema proti Nizozemski 85 je drţava odvzela otroka staršem, ker je mama bila osumljena Munchausnovega sindroma po namestniku. Hĉerka jima je bila odvzeta, ne da bi starša sploh bila seznanjena z razlogom, ki je do tega pripeljal. Gospod Venema in gospa Venema- Huiting sta bila starša hĉerke Kimberly, rojene Kmalu po njenem rojstvu sta starša opazila, da je vĉasih prenehala dihati in da je njeno srce zaĉelo hitreje biti. To je starša spodbudilo, da sta poiskala zdravniško pomoĉ. Vendar pa so zdravniki ugotovili, da fiziĉno ni niĉ z njo narobe. Zaĉeli pa so sumiti, da je moţno, da gospa Venema trpi zaradi psihološke motnje, znane pod pojmom Munchausnov sindrom po namestniku. Na podlagi razliĉnih poroĉil, je okrajno sodišĉe izdalo odredbo, s katero je bila Kimberly oddana v rejniški dom, in sicer brez vednosti njunih staršev. Starša ves ĉas postopka nista bila seznanjena z obsodbami in sumi s strani bolnišnice. Zaradi pomanjkanja vkljuĉevanja staršev v proces odloĉanja so starši vloţili toţbo zaradi kršitve 8. ĉlena EKĈP, ki pravi:»pravica do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja Vsakdo ima pravico do spoštovanja svojega zasebnega in družinskega življenja, svojega doma in dopisovanja. Javna oblast se ne sme vmešavati v izvrševanje te pravice, razen če je to določeno z zakonom in nujno v demokratični družbi zaradi državne varnosti, 84 Podrobneje glej: povzeto dne Podrobneje glej: Case of Venema v The Netherlands, 35731/97. 45

52 javne varnosti ali ekonomske blaginje države, zato, da se prepreči nered ali zločin, da se zavaruje zdravje ali morala ali da se zavarujejo pravice in svoboščine drugih ljudi.«v obravnavani zadevi je ESĈP sklenilo, da je prišlo do kršitve 8. ĉlena (pravica do spoštovanja zasebnega in druţinskega ţivljenja) EKĈP. Sodišĉe je dejalo, da vĉasih zaradi nujnosti zadeve in varstva otrok ni moţno v proces vkljuĉiti oseb, ki imajo skrbništvo nad otrokom. Vendar v tem primeru ni bilo dovolj dokazov, ki bi utemeljevali nenadno odstranitev otroka od staršev brez predhodnega stika ali posvetovanja z njimi. Ni bilo pravega razloga, zakaj se zdravniki, ki so bili vpleteni v ta primer, ali pa Center za socialno delo ne bi mogli predhodno s starši pogovoriti o svojih pomislekih in jim dati moţnost, da bi le-te starši ovrgli. 46

53 9. REZULTATI ANKETE V tem poglavju bom predstavila rezultate ankete, ki sem jo opravila z namenom, da bi vsaj malo ugotovila razpoznavnost Munchausnovega sindroma oziroma Munchausnovega sindroma po namestniku v bliţnji okolici. Tako sem za ta raziskovalni del diplomskega dela pripravila kratki anketni vprašalnik s sedmimi vprašanji. Uporabila sem vzorec tridesetih oseb, ki sem jih razdelila v tri skupine, med katerimi sem opravila tudi primerjavo rezultatov. Prva skupina desetih oseb je predstavljala študente razliĉnih študijskih smeri: pedagoške smeri, kmetijstvo, ţivilstvo in prehrana, kemijske tehnologije, hortikulture, politologija-mednarodni odnosi, socialno delo. Tukaj sem izbrala študente, ki se izobraţujejo na razliĉnih podroĉjih, saj me je zanimalo ali se bo njihovo poznavanje Munchausnovega sindroma po namestniku glede na vrsto študija kaj razlikovalo. V drugi skupini desetih oseb pa sem anketirala pedagoške delavce bliţnje osnovne šole, in sicer so med njimi bili svetovalna delavka, profesorji tujih jezikov, biologije, slovenskega jezika in knjiţniĉarka. Prav oni so vsakodnevno v stiku z otroki in prav zaradi tega sem ţelela med njimi ugotoviti razpoznavnost tega sindroma. V tretjo skupino pa sem vkljuĉila deset študentov Medicinske fakultete. Tekom diplomskega dela sem veĉkrat omenila, da so zdravstveni delavci tisti, ki bi naj najprej pomislili na Munchausnov sindrom, saj imajo najveĉ stikov s temi pacienti. Tako ţelim z anketo pokazati njihovo poznavanje tega sindroma in prav tako me je zanimalo, ĉe se mišljenje bodoĉih zdravstvenih delavcev kaj razlikuje od mišljenja preostalih dveh skupin. Za laţji prikaz sem odgovore ankete prikazala v grafih ter zraven rezultate opisala. Prav tako sem zraven analiz še podala svoje mnenje in razmišljanje. 47

54 1. Ali ste ţe kdaj slišali za pojem Munchausnov sindrom po namestniku? a) Da b) Ne c) Sem slišal/a, vendar ne vem kaj pomeni % Študenti različnih smeri Pedagoški delavci Študenti medicine Da Ne Sem slišal/a, vendar ne vem kaj pomeni Prvo vprašanje mojega praktiĉnega dela diplomskega dela bi naj pokazalo dejstvo, ki sem ga tekom pisanja veĉkrat omenila, in sicer, da Munchausnov sindrom po namestniku druţbi ni najbolj znan. Pridobljeni rezultati so pri študentih razliĉnih smeri in pri pedagoških delavcih podobni, saj anketiranci obeh skupini v 80 % še niso slišali za pojem Munchausnov sindrom po namestniku. 20% pedagoških delavcev je za ta pojem ţe slišalo, vendar niso vedeli, kaj pomeni. Medtem ko sem od študentov medicine dobila drugaĉne rezultate. Kar 60% anketirancev je ţe slišalo za pojem Munchausnov sindrom po namestniku, medtem ko le 20% še ni slišalo. Preostalih 20% je ţe slišalo, vendar ne vedo kaj pomeni. Ţe pri prvem vprašanju sem tako dobila razliĉne rezultate od študentov razliĉnih smeri in pedagoških delavcev, kar sem tudi priĉakovala, saj študenti medicine Munchausnov sindrom po namestniku obravnavajo pri predmetu Druţinska medicina. 48

55 2. Ali ste ţe kdaj slišali za motnjo, ko mati namerno povzroĉa otroku bolezen, tako da je ta izpostavljen nepotrebnim zdravniškim posegom? a) Da b) Ne % Študenti različnih smeri Pedagoški delavci Študenti medicine Da Ne Drugo vprašanje pa je bilo podobno prvemu, vendar je bilo postavljeno z opisom Munchausnovega sindroma po namestniku. S tem vprašanjem sem ţelela ugotoviti, ali je anketirancem na podlagi opisa Munchausnov sindrom po namestniku, kaj bolj znan. In tako so rezultati pokazali, da so vse tri skupine na podlagi opisa ţe slišale za to vrsto motnje. Kar 90% študentov medicine je vedelo in slišalo ţe za to vrsto motnje. Tudi 70% pedagoških delavcev je ţe slišalo, da takšna motnja obstaja. Študentje razliĉnih smeri so glede tega manj seznanjeni, vendar jih je tudi kar polovica ţe slišala za to vrsto motnje. Tako sem ugotovila, da je veĉina anketirance ţe slišala za motnjo, ko mati namerno povzroĉa otroku bolezen, tako, da je ta izpostavljen nepotrebnim zdravniškim posegom. Vendar jim je motnja bolj znana skozi opis, kot pa po imenu. Tudi sama bi pred zaĉetkom pisanja diplomskega dela odgovorila podobno. Kot samo ime Munchausnov sindrom po namestniku mi ne bi veliko povedalo, vendar pa sem o tem, kaj matere vse poĉnejo, ţe bila seznanjena. 49

56 3. Munchausnov sindrom po namestniku je vrsta nasilja nad otroki. V 90% je povzroĉiteljica biološka mati in kar 10% zlorab se konĉa s smrtjo. Ali menite, da je ta sindrom prisoten tudi v naši druţbi/okolici? a) Da b) Ne % Študenti različnih smer Pedagoški delavci Študenti medicine Da Ne Pri pisanju diplomskega dela sem se veĉkrat spraševala, ali je Munchausnov sindrom po namestniku prisoten tudi v naši druţbi, recimo Sloveniji? Statistiĉnih podatkov o tem ni, prav tako ni veliko napisanega o tem, zato so me rezultati tega vprašanja kar presenetili. Kar 70% študentov medicine meni, da je ta sindrom prisoten tudi v naši okolici/druţbi. Enakega mnenja je tudi veĉina pedagoških delavcev, saj je kar 60% prepriĉanih, da se ta vrsta motnje pojavlja tudi pri nas. Študenti razliĉnih smeri pa so kar z 80% prepriĉani, da Munchausnov sindrom po namestniku v naši druţbi ni prisoten. Sama bi na to vprašanje podala pritrdilen odgovor, saj sem mnenja, da se to dogaja tudi okoli nas, vendar je okolica glede tega zelo malo osvešĉena in zato marsikdo na to vrsto nasilja sploh ne pomisli. Vsaka vrsta nasilja, ki se izvaja nad otroki, je huda in mora biti sankcionirana. Vendar je o telesnem, spolnem, in psihiĉnem nasilju velikokrat kaj napisano in povedano, medtem ko redkokdaj slišim, da bi kdo omenjal takšno vrsto nasilja kot je Munchausnov sindrom po namestniku. In na podlagi rezultatov, bi se moralo o tem zaĉeti ĉim prej govoriti, saj so ljudje prepriĉani, da se to dogaja tudi pri nas. 50

57 4. Mati najveĉkrat otroka zastruplja tako, da mu v kri vbrizgava urin, sol ali celo blato, z namenom, da se povzroĉi okuţba. Nekatere matere so s ĉistilom za peĉico ribale otroško koţo, saj je tako nastal zapleten, dolgotrajen izpušĉaj. Kaj menite so vzroki, ki mater pripeljejo do takih zlorab? Ĉetrto vprašanje pa sem podala odprtega tipa, saj sem ţelela, da o vzrokih anketiranci povejo lastno mnenje. Nekateri anketiranci so se razpisali, spet drugi so mi pripisali, da so zgroţeni, da nekaj takega sploh obstaja. Tako je pri študentih razliĉnih smeri bil najpogostejši odgovor kot vzrok za to vrsto materinega ravnanja psihosomatski vzrok, torej psihiĉne motnje. Veliko jih je bilo mnenja, da je vzrok za to preobremenjenost z otroki, ter da mater pomiri misel, da za otroke skrbi zdravstveno osebje. Prav tako se je med odgovori veĉkrat pojavil odgovor, da mati ţeli, da bi njen otrok bil v središĉu pozornosti, da se bi mu vsi posveĉali. Ostali odgovori pa so bili raznoliki: študentje so mnenja, da vzrok za to poĉetje tiĉi v socialni stiski, alkoholizmu, nezaţeleni noseĉnosti, ţelji po mašĉevanju. Zanimiv mi je bil odgovor, da pri tem gre za vrsto sadizma, ker mamo zadovolji dejstvo, da ima takšno premoĉ nad otrokom. Tudi pedagoški delavci so kot vzrok za to poĉetje najveĉkrat napisali psihološke motnje. Ostali odgovori niso bili tako raznoliki, kot pri prejšnji skupini, vendar so prepriĉani, da vzrok za to poĉetje tiĉi v slabi samopodobi matere, v disfunkciji druţinskih odnosov, v nezaţeleni noseĉnosti, osamljenosti matere, v pomanjkanju pozornosti matere in v podoţivljanju otroštva- mati je bila mogoĉe sama v svojem otroštvu podvrţena trpinĉenju ali zlorabam. Študentje medicine pa so v veĉji meri mnenja, da je vzrok za takšno poĉetje duševna motenost ali pa ţelja matere po vzbujanju pozornosti v okolici. Ta dva odgovora sta bila najpogostejša, saj sta se pojavila pri veĉini študentov. Ostali odgovori so se nanašali predvsem na ĉustveno nestabilnost matere ter na pomanjkanje pozornosti v otroštvu. Zanimiv odgovor in tudi najbolj opisan je bil ta, da mati veĉkrat poĉne to zaradi prikrivanja kakega druţinskega problema. Pogosto se dogaja, da na primer matere, ki so ţene alkoholikov, k zdravniku vozijo otroka, ki sploh ni bolan, ampak mu le matere pripišejo, da je bolan. To se še bolj pogosto zgodi, ko pijan oĉe fiziĉno obraĉuna z materjo, ta pa to podzavestno prenese na otroka in ga pelje k zdravniku. To pa naj bi pri oĉetu vzbujalo obţalovanje in kesanje, saj 51

58 se mu vsaj otrok smili in takrat ne pije. V glavnem se na ta naĉin ustvarjajo druţinski miti o bolehnem otroku, ki pa sploh ni bolan, ampak so problemi v druţini nekje drugje. Moj odgovor na to vprašanje bi bil podoben ţe opisanemu. V prvi vrsti sem prepriĉana, da je vzrok za to duševna motenost matere. Kljub vsem socialnim stiskam, nezaţeleni noseĉnosti, mašĉevanju, mati, ki je duševno zdrava, nekaj takega ne bi poĉela. Se pa strinjam z navedbami, da je mogoĉe mati v otroštvu sama bila izpostavljena nasilju in zlorabam in sedaj to nasilje izvaja nad lastnim otrokom. Vendar tukaj ne moremo govoriti o telesnem nasilju, ampak o tem, da je mati prepriĉana, da je njen otrok najbolj varen v rokah zdravstvenega osebja in da se mu tako ne more niĉ zgoditi. Zato vedno znova otroku povzroĉa bolezen in se pri tem ne zaveda, v kakšno nevarnost spravlja otroka, pa ĉeprav ona misli, da je tako najbolj prav. Spet po drugi strani pa je s tem ravnanjem v središĉu pozornosti, saj se takrat vse vrti okrog nje in okrog otroka, kar pa ji ustreza in se zaradi tega poĉuti pomembno in ljubljeno. Ustreza ji, ko so vsi okrog nje zaskrbljeni, in ko je od vseh deleţna soĉutja, sama pa se poĉuti moĉno, ker ve, da je pametnejša in bolj prebrisana od zdravnikov. 52

59 5. Zdravniško osebje je prvo, ki bi simptome Munchausnovega sindroma po namestniku moralo prepoznati, saj so ti otroci velikokrat hospitalizirani in mame so zelo zadovoljne, ko se jim osebje posveĉa. Menite, da bi slovensko zdravstveno osebje pomislilo, da gre za ta sindrom? a) Da b) Ne c) Mogoĉe % Študenti različnih smeri Pedagoški delavci Študenti medicine Da Ne Mogoče Pri petem vprašanju pa me je predvsem zanimalo, kakšnega mnenja so anketiranci glede tega, ali bi slovensko zdravstveno osebje pomislilo, da gre za Munchausnovega sindroma po namestniku. Tako niso ne skupina študentov razliĉnih smeri, ne pedagoški delavci mnenja, da bi zdravstveno osebje ta sindrom prepoznalo. Medtem, ko je 30% študentov medicine prepriĉanih, da bi prepoznalo znake tega sindroma. Študenti razliĉnih smeri so glede znanja našega zdravstva kar pesimistiĉni, saj je kar 70% prepriĉanih, da zdravstveno osebje ne bi pomislilo, da gre za ta sindrom. Po drugi strani pa ni nobeden izmed študentov medicine mnenja, da zdravstveno osebje ne bi pomislilo na ta sindrom. Veĉina pedagoških delavcev, kar 90% je mnenja, da bi zdravstvo mogoĉe pomislilo na ta sindrom, prav tako meni 70% študentov medicine. Sama bi pri tem vprašanju odgovorila na odgovor c-mogoĉe. Ne morem trditi, da bi zdravstvo pomislilo na ta sindrom, saj je o tem zelo malo pisanega, prav tako ni nobenih 53

60 primerov s tem sindromom v Sloveniji. Prav tako ne morem trditi, da nikakor ne bi pomislili na ta sindrom, saj je na podlagi odgovorov študentov medicine vidno, da se o tem uĉijo in da so glede tega kar dobro seznanjeni. 6. Ali ste se pri svojem delu, študiju ţe kdaj sreĉali z Munchausnovim sindromom po namestniku in, ĉe da, kakšne so bile vaše izkušnje? a) Da b) Ne % Študenti različnih smeri Pedagoški delavci Študenti medicine Da Ne Pri predzadnjem vprašanju pa sem od vseh treh anketiranih skupin dobila enake odgovore. Vsi so 100% odgovorili, da se še pri svojem delu, študiju niso sreĉali z Munchausnovim sindromom po namestniku. Takšne odgovore sem nekako ţe priĉakovala, tako da me niso presenetili. Tudi sama se še nisem sreĉala s tem sindromom, bom pa v prihodnje vsekakor bolj na to pozorna, saj nikoli ne vemo, kaj vse se lahko dogaja za zaprtimi vrati. 54