Spodbujanje zaposlovanja invalidov

Transcription

1 Gradivo je nastalo s finančno pomočjo EU, in sicer Evropskega socialnega sklada. Za vsebino je odgovoren Zavod RS za zaposlovanje. Vsebina gradiva v ničemer ne izraža stališč EU. Spodbujanje zaposlovanja invalidov Temeljni mednarodni in nacionalni predpisi ter programi

2 2 1 KAZALO PREDGOVOR Mag. Cveto Uršič, Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve 3 1. PREDSTAVITEV EVROPSKEGA SOCIALNEGA SKLADA Mag. Aleksandra Tabaj, Inštitut Republike Slovenije za rehabilitacijo 5 2. ZAGOTAVLJANJE DOSTOPNOSTI IN NEDISKRIMINACIJE INVALIDOM: PRIROČNIK ZA UPORABO STRUKTURNIH IN KOHEZIJSKEGA SKLADA EVROPSKE UNIJE EVROPSKA ZAKONODAJA IN PROGRAMI NA PODROČJU INVALIDNOSTI Mag. Aleksandra Tabaj, Inštitut Republike Slovenije za rehabilitacijo ZDRUŽENI NARODI IN PRAVICE INVALIDOV Mag. Aleksandra Tabaj, Inštitut Republike Slovenije za rehabilitacijo KODEKS O RAVNANJU Z INVALIDNOSTJO NA DELOVNEM MESTU Mag. Tanja Hočevar, Zveza delovnih invalidov Slovenije 47 NASLOV: Spodbujanje zaposlovanja invalidov PODNASLOV: Temeljni mednarodni in nacionalni predpisi ter programi Izdajatelj: Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje Priprava besedil: Inštitut Republike Slovenije za rehabilitacijo Uredila: mag. Aleksandra Tabaj in mag. Janez Vidmar Prevod gradiva Zagotavljanje dostopnosti in nediskriminacije invalidom: Priročnik za uporabo strukturnih skladov in kohezijskega sklada Evropske unije: Urška Korošec Jezikovni pregled: Tomaž Petek Skrbnik projekta Usposabljanje in informiranje strokovnih delavcev in širše javnosti z namenom spodbujanja vključevanja invalidov in drugih funkcionalno oviranih oseb na trg dela, njihovih enakih možnosti in socialne vključenosti na Zavodu RS za zaposlovanje: Sabina Špehar Vodja projekta Usposabljanje in informiranje strokovnih delavcev in širše javnosti z namenom spodbujanja vključevanja invalidov in drugih funkcionalno oviranih oseb na trg dela, njihovih enakih možnosti in socialne vključenosti, v okviru katerega je gradivo nastalo: Nina Sankovič, STUDIO 3S, podjetje za tržne komunikacije, d. o. o. Prelom in oblikovanje: STUDIO 3S, podjetje za tržne komunikacije, d. o. o. Naklada: Maj 2009 CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana (497.4:100)(094) SPODBUJANJE zaposlovanja invalidov : temeljni mednarodni in nacionalni predpisi in programi / [uredila Aleksandra Tabaj in Janez Vidmar ; prevod Urška Korošec]. - Ljubljana : Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje, 2009 ISBN Tabaj, Aleksandra ZAKON O ZAPOSLITVENI REHABILITACIJI IN ZAPOSLOVANJU INVALIDOV Karl Destovnik, Centerkontura, d. o. o ZAKON O POKOJNINSKEM IN INVALIDSKEM ZAVAROVANJU Metka Teržan, Inštitut Republike Slovenije za rehabilitacijo AKTIVNA POLITIKA ZAPOSLOVANJA Mag. Janez Vidmar in mag. Andreja Švajger AKCIJSKI PROGRAM REPUBLIKE SLOVENIJE ZA INVALIDE IN NACIONALNE USMERITVE ZA IZBOLJŠANJE DOSTOPNOSTI Mag. Aleksandra Tabaj, Inštitut Republike Slovenije za rehabilitacijo in mag. Tatjana Dolinšek, Racio, d. o. o DOSTOPNOST IN PRILAGODITEV DELOVNEGA MESTA Simona Korez in mag. Karmen Vodenik, Racio, d. o. o PODROČJE RAVNANJA Z LJUDMI PRI DELU IN RAZVOJU KARIERE Silva Verzegnassi, Racio, d. o. o Zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu za delavce invalide 89 Operacijo delno financira Evropska unija, in sicer iz Evropskega socialnega sklada. Operacija se izvaja v okviru Operativnega programa razvoja človeških virov, 4. razvojne prioritete: Enakost možnosti in spodbujanje socialne vključenosti; prednostne usmeritve 4.1: Enake možnosti na trgu dela in krepitev socialne vključenosti.

3 2 3 PREDGOVOR Med pravniki sta dobro znana pregovora»ius vigilantibus scriptum est«in»ignorantia iuris nocet«. Prvi pregovor pomeni, da je pravo pisano za budne oziroma da moramo biti pri uporabi prava previdni in pozorni. Kdor svojih pravic ne uveljavlja pravočasno, jih izgubi. Drugi pregovor pa pomeni, da nepoznavanje prava škoduje. Oba nas torej opozarjata, da moramo svoje pravice poznati in jih pravočasno uveljavljati. Oba rimska reka smo imeli na ministrstvu v mislih, ko smo pripravljali javno naročilo za izvedbo projekta Usposabljanje in informiranje strokovnih delavcev in širše javnosti z namenom spodbujanja vključevanja invalidov na trg dela. Zato je del projekta tudi priročnik s temeljnimi slovenskimi in z mednarodnimi dokumenti s področja zaposlovanja invalidov. Vsakdo, naj bo invalid, ki je vključen v program usposabljanja, ali strokovni delavec pri delodajalcu oziroma v strokovni ustanovi, mora poznati svoje pravice in možnosti/dolžnosti države. Žal se pogosto tega zavemo prepozno. In potem se jezimo nase, na druge, državo Knjiga Temeljni dokumenti s področja zaposlovanja invalidov bo prav gotovo gradivo, po katerem bodo posegali invalidi, delodajalci in strokovnjaki. Prinaša informacije, ki jih potrebujemo pri vsakodnevnem delu. Priročnik je vreden branja vsaj zaradi dveh razlogov. Najprej zato, ker so na enem mestu zbrani vsi ključni povzetki nacionalnih in mednarodnih predpisov. To je za laičnega uporabnika pa tudi strokovnjaka zelo pomembno. Za slovenski prostor je prav posebej pomembno poglavje, ki prinaša prevod priročnika Zagotavljanje dostopnosti in nediskriminacije invalidom Priročnik za uporabo strukturnih in kohezijskega sklada Evropske unije, ki ga je pripravil Oddelek za invalide pri Evropski komisiji. V gradivu, ki je bilo predstavljeno prvič letos konec marca v Bruslju, so predstavljeni politike in predpisi Evropske unije ter primeri dobrih praks v državah članicah o sodelovanju invalidskih organizacij v odborih strukturnih skladov, zagotavljanju dostopnosti za invalide ipd. Knjigo je treba brati skupaj z drugimi gradivi, pripravljenimi v okviru projekta Usposabljanje in informiranje strokovnih delavcev in širše javnosti z namenom spodbujanja vključevanja invalidov na trg dela, tj. s priročnikom za upravljanje projektov na tem področju in smernicami za ravnanje z invalidnostjo na delovnem mestu. Predstavljajo trikotnik predpis program praksa, ki lahko prispeva kratkoročno h gašenju požara gospodarske krize in dolgoročno k zagotavljanju enakih možnosti oziroma preprečevanju diskriminacije invalidov na trgu dela. Ljubljana, 14. april 2009 Mag. Cveto Uršič generalni direktor Direktorata za invalide

4 4 5 PREDSTAVITEV EVROPSKEGA SOCIALNEGA SKLADA Evropski socialni sklad (ESS), ustanovljen leta 1957, je glavno finančno orodje Evropske unije za vlaganje v ljudi. Podpira zaposlovanje ter pomaga ljudem do boljše izobrazbe in kompetenc. S tem izboljšuje njihove možnosti za zaposlitev. Države članice in regije razvijajo lastne operativne programe ESS in se tako odzivajo na dejanske potrebe v državi. V obdobju bo ESS porabil več kot 10 milijard evrov letno v vseh državah članicah. To predstavlja več kot 10 % skupnega proračuna Evropske unije. Pet prednostnih nalog financiranja ESS na ravni Evropske unije se v obdobju osredinja na: pomoč delavcem in podjetjem pri prilagajanju na spremenljive pogoje v gospodarstvu; izboljševanje dostopa do zaposlitve in lažje vključevanje v delovno silo; izboljševanje usposabljanja in veščin za posameznike; spodbujanje partnerstva med akterji, kot so: delodajalci, sindikati in nevladne organizacije, za reformo na področju zaposlovanja in vključenosti na trg dela; spodbujanje socialne vključenosti prikrajšanih ljudi in boj proti diskriminaciji na trgu dela. Od ustanovitve naprej je ESS pomagal milijonom ljudi. Danes sklad omogoča državam članicam izvajanje politike aktivnega trga delovne sile, od katere imajo korist vsi. Sklad pomaga ljudem pri usposabljanju za nova delovna mesta ali pri iskanju prve zaposlitve. Prav tako ščiti najranljivejše skupine na trgu dela in jim zagotavlja pomoč pri iskanju zaposlitve, vrnitvi na delo ali pri njihovih boljših možnostih pri socialnem vključevanju. Eno glavnih vprašanj, s katerim se je Evropa ukvarjala na začetku novega tisočletja, je bilo, kako ohraniti konkurenčnost v vedno bolj globalnem svetu. Evropa v primerjavi z drugim svetom ni mogla konkurirati s plačami, zato se je morala osrediniti na različne konkurenčne prednosti. Lizbonska strategija je bila utemeljena na cilju, da Evropska unija postane najbolj konkurenčno in dinamično gospodarstvo na svetu, ki temelji na znanju. To pa zahteva prilagodljive in visokoučinkovite delavce, ki imajo znanja, potrebna za tehnološki napredek, se učijo novih veščin in ki so zmožni prilagajati se potrebam neprestano spreminjajočih se delovnih mest. Evropska unija se danes srečuje tudi s številnimi novimi globalnimi izzivi od novih tehnologij, starajočega se prebivalstva, raziskav, inovacij do gospodarske krize. Evropski socialni sklad v Sloveniji Slovenska strategija za financiranje iz Evropskega socialnega sklada ima preprost cilj, tj.: vlagati v ljudi in s tem doseči bolj konkurenčno gospodarstvo z manj regionalnimi razlikami, višjo stopnjo zaposlenosti, boljšo socialno vključenost in višji življenjski standard. Eno izmed ključnih področij ESS je boj proti vsem oblikam diskriminacije in ustvarjanje enakih možnosti! V novem tisočletju so glavni cilji na področju preprečevanja diskriminacije ciljna področja: rasna in etnična pripadnost, religija, prepričanje, invalidnost, starost ali spolna usmerjenost. Po uspehih prejšnjih pobud Skupnosti je bila leta 2000 predstavljena pobuda Equal, s katero so se razvijali projekti za nove oblike boja

5 6 7 proti diskriminaciji in neenakosti na trgu delovne sile in za spodbujanje polnejšega poklicnega življenja za različne skupine, med njimi tudi za invalide. V Sloveniji so v okviru pobude Equal potekali štirje projekti za ciljno skupino invalidov: ENAKOVREDEN ŠTUDIJ; UFO; IN-VALID-IN; SINTEZA. Načela in struktura Equalovih projektov, tj. partnerstvo, ki je transnacionalno, integracijsko, tematsko in inovativno, so se pokazali kot izredno učinkoviti pri pilotskih celostnih pristopih na področju boja proti diskriminaciji. EU se zaveda, da globalizacija in tehnološki napredek hitro spreminjata potrebe delavcev in podjetnikov. Podjetja so pod velikim pritiskom hitrega prilagajanja in razvijanja svojih izdelkov in storitev. Če se želijo obdržati na trgu, se morajo neprestano prilagajati načinom proizvodnje in delovni sili. To podjetjem nalaga obveznosti, da pomagajo svojim delavcem pri pridobivanju novih izkušenj. Prav tako pa delavcem postavlja velike zahteve glede njihovih zmožnosti in pripravljenosti na spremembe. Hkrati se delavci zavedajo, da se prestrukturiranje podjetij ne dogaja po naključju, ampak postaja del vsakdana. Da bi lahko načrtovali svojo življenjsko in poklicno pot, potrebujejo delavci nove vrste varnosti, ki jim pomagajo obdržati zaposlitev in se spopadati s spremembami. Prožna varnost je poskus združiti ti temeljni potrebi. Prožna varnost je kombinacija prilagodljivih trgov delovne sile in visoke stopnje varnosti zaposlenosti ter dohodka; torej bi bila lahko odgovor na dvom EU, kako obdržati in izboljšati konkurenčnost, hkrati pa ohraniti evropski socialni model. ESS si bo še naprej prizadeval za ustvarjanje prilagodljivega trga delovne sile. Za obdobje bo prednostna naloga povečati prilagodljivost delavcev, podjetij in podjetnikov z namenom izboljšanja predvidevanja in učinkovitega obvladovanja gospodarskih sprememb. V okviru te prednostne naloge bo podpora ESS osredinjena na modernizacijo in krepitev ustanov trga delovne sile, ukrepe aktivnega trga delovne sile in na dejavnosti vseživljenjskega učenja, vključno s tistimi v podjetjih. Sklad bo še vedno obravnaval teme zaposlovanja, zagotavljal dostop do trga delovne sile in spodbujal zastopanost na tem trgu. Poleg tega si bo sklad prizadeval za preprečevanje družbene izključenosti in se z zagotavljanjem dostopnosti trga ter vključevanjem prikrajšanih delavcev boril proti diskriminaciji. Novo področje ESS je od leta 2007 naprej krepitev zmogljivosti javnih ustanov na vseh področjih vlade (nacionalni, regionalni in lokalni ravni), da razvijajo in izvajajo strategije in storitve. ESS bo spodbujal tudi partnerstva med delodajalci, sindikati, nevladnimi organizacijami in javnimi upravami z namenom, da bi olajšal reforme na področju zaposlovanja in izključevanja. Čezmejno sodelovanje bo ključni del vseh ukrepov ESS, inovacije pa bodo postale del vseh njegovih aktivnosti. Dolgoročna vizija V letih, ki prihajajo, bo Evropski socialni sklad še naprej spodbujal gospodarsko in socialno kohezijo in solidarnost med državami članicami. Podpiral bo cilje Evropske unije, ki so: polna zaposlenost in socialni napredek, doseganje enakosti moških in žensk, solidarnost med generacijami ter hkrati tudi boj proti družbeni izključenosti in diskriminaciji. Socialno-ekonomski in zaposlitveni položaj v Sloveniji Slovenija je bila v obdobju pred globalno gospodarsko recesijo v sorazmerno ugodnem gospodarskem položaju, saj je bila povprečna gospodarska rast v zadnjem desetletju 3,9 %. Vstop Slovenije v območje evra je bil dodaten pozitiven kazalnik zdravih gospodarskih razmer, vendar pa razvojnih izzivov ne manjka. Regionalne razlike se kažejo v vzhodni Sloveniji, ki precej zaostaja za gospodarskim razvojem in ki ima občutno višjo stopnjo brezposelnosti kot preostala Slovenija. In čeprav je stopnja rasti storilnosti visoka, še vedno ostaja močno pod povprečjem EU. Gibanja na področju zaposlovanja so bila pred globalno finančno krizo spodbudna. Stopnja brezposelnosti je bila s 6 % med najnižjimi v EU. Vendar pa sta bili za trg dela značilni nizka zaposlenost starejših delavcev in razmeroma visoka brezposelnost mladih. Dolgotrajna brezposelnost odraža strukturni problem vključevanja nekaterih kategorij brezposelnih ljudi v trg dela. To se zaostruje s starostjo in v kombinaciji z dejavniki, kot so: nizka izobrazba in invalidnost. Tako je na primer samo 1/7 invalidnih ljudi zaposlenih; 20 % dolgotrajno brezposelnih je invalidov. Gibanja na področju brezposelnosti tudi kažejo na povečevanje brezposelnosti ljudi nad 40 let. Nekvalificirani brezposelni ljudje predstavljajo skoraj polovico vseh brezposelnih (cca 4/10). Poleg omenjenega obstajajo velike regionalne razlike, brezposelnost pa je največja v Pomurju, Podravju in v Zasavju. Za skupino invalidov pa je značilno, da njihovo aktivnost na trgu dela otežuje več dejavnikov invalidnost, višja starost in nižja izobrazba prispevajo k višji brezposelnosti in nižji zaposlenosti te skupine. Zato so tudi ena ciljnih skupin v programu Evropskega socialnega sklada. Prednostne naloge Slovenije v programu ESS Operativni program (OP ESS) razvoja človeških virov ( ) je podlaga za črpanje sredstev iz ESS v novi finančni perspektivi; Evropska komisija ga je potrdila Namen slovenskega operacijskega programa za financiranje iz ESS z naslovom Razvoj človeških virov v obdobju je vlaganje v ljudi in s tem pospeševanje inovativnosti, zaposljivosti in gospodarske rasti, s čimer bi zagotovili visoko stopnjo zaposlenosti in socialne vključenosti ter zmanjšanje regionalnih razlik. Temeljno načelo, na katerem temelji slovenski operativni program, je načelo nediskriminacije ter spoštovanje in spodbujanje enakosti možnosti. Načelo nediskriminacije bo usmerjeno tudi k ciljnemu področju invalidnosti. Celotnemu področju Enakosti možnosti je namenjenih 8,4 odstotka vseh sredstev. Invalidi oz. področje invalidnosti pa se lahko vključujejo tudi v druge razvojne prioritete, kot so definirane v operativnem programu, oz. njihovo vključevanje temelji na horizontalni ravni vključevanja v vseh pet tematskih področij (prioritet): Prioriteta št. 1: Spodbujanje podjetništva in prilagodljivosti Spodbujanje mobilnosti med visokostrokovno izobraženimi kadri in prilagajanje na spremembe je med glavnimi cilji Slovenije. Aktivnosti bodo usmerjene v spodbujanje prenosa znanja med ustanovami za raziskave in razvoj, univerzami in podjetji; podpiranje konkurenčnosti gospodarstva; usposabljanje zaposlenih; izpopolnjevanje veščin tistih zaposlenih, katerih zaposlitev je najbolj ogrožena zaradi pomanjkanja priložnosti za usposabljanje tudi zaradi prestrukturiranja. Cilj te prednostne naloge je zagotavljanje bolj prilagodljivega in konkurenčnega gospodarstva s pomočjo povezovanja gospodarstva, izobraževanja, raziskav, razvoja in zaposlovanja. Prioriteta št. 2: Spodbujanje zaposljivosti iskalcev dela in neaktivnih V okviru te prioritete bodo iskalci dela prejeli podporo in pomoč pri iskanju možnosti za vključitev na trg dela. Brezposelnim, neaktivnim brezposelnim ljudem in starejšim delavcem bodo na voljo informacije, spodbude in strategije za razvoj kariere, prilagojene njihovim potrebam, vključno z dostopom do programov usposabljanja in izobraževanja. Spodbujanje zaposlovanja v manj razvitih območjih bo zmanjšalo regionalne razlike v brezposelnosti. Obstoječe najboljše prakse bodo razširili in nadgradili tako, da bodo podpirale nove pristope na trgu dela, učinkovitost aktivnih ukrepov zaposlovanja pa bo zato večja. V drugi razvojni prioriteti bodo za invalide v okviru horizontalne usmeritve»zagotavljanje enakosti možnosti«namenjeni predvsem programi in aktivnosti za usposabljanje in izobraževanje za večjo zaposljivost invalidov in drugih brezposelnih funkcionalno oviranih ljudi, tj. v okviru naslednjih dejavnosti: krepitev informiranja, svetovanja, motiviranja in vseživljenjske karierne orientacije ter razvoj multimedijskih pripomočkov za učinkovito karierno svetovanje brezposelnim in neaktivnim; programi oz. projekti za spodbujanje neaktivnih za uspešen vstop na trg dela; usposabljanje in izobraževanje brezposelnih za pridobivanje potrebnih znanj in veščin; usposabljanje na delovnem mestu in druge krajše oblike usposabljanja; spodbujanje zaposlovanja v regijah z nizkim gospodarskim potencialom;

6 8 9 podpora inovativnim ukrepom in specifičnim pristopom na področju aktivnih oblik trga dela in mednacionalnim projektom (npr. programi Equal). Prioriteta št. 3: Razvoj človeških virov in vseživljenjsko učenje Tu bo poudarek na posodobitvi sistemov izobraževanja in usposabljanja ter na spodbujanju in izboljševanju dostopnosti vseživljenjskega učenja za posameznike. Poklicne kvalifikacije bodo usmerjene v potrebe gospodarstva in trga dela. Podprlo se bo dostopnost informacijskih in komunikacijskih tehnologij pa tudi dejavnosti za zmanjšanje števila tistih, ki zgodaj zapustijo izobraževanje, ter tistih, ki ne končajo šole. Skupni cilj je razvoj človeških virov v Sloveniji s posodobitvijo obstoječega sistema izobraževanja in z vpeljevanjem novih priložnosti za vseživljenjsko učenje. Prioriteta št. 4: Enakost možnosti in spodbujanje socialne vključenosti Boju proti diskriminaciji na trgu dela, v sistemu izobraževanja in družbi ter zmanjšanju socialne izključenosti in spodbujanju enakih možnosti bodo namenjena tri področja delovanja. Prvič: podprte bodo socialne in druge inovativne oblike podjetništva, ki bodo ustvarjale nova delovna mesta in širile socialne storitve za ranljive skupine prebivalstva. Drugič: med mladimi bodo spodbujane enake možnosti in socialna vključenost, še posebej v sistemih izobraževanja in usposabljanja. Tretjič: inovativni ukrepi bodo povečali zavedanje javnosti o enakih možnostih kot pozitivnih vrednotah in spodbudili delodajalce k opuščanju diskriminacijskih postopkov pri zaposlovanju. Med ranljive skupine prebivalstva, ki se srečujejo z večjo stopnjo tveganja socialne izključenosti in neenakih možnosti, uvrščamo tudi invalide. Njihova stopnja brezposelnosti je namreč višja kot splošna stopnja brezposelnosti. Prav tako je za invalide značilno daljše trajanje brezposelnosti. Invalidi se v manjši meri kot preostalo prebivalstvo odloča za vstop na trg dela. Če se invalidi že odločijo za prijavo v evidenco brezposelnih, pa jim njihove strukturne značilnosti starost in izobrazba, ne pomagajo pri pridobivanju služb, ampak ravno nasprotno. Večinoma pa invalidi prejemajo invalidske pokojnine ali nadomestila. Na trgu dela zasledimo le manjši delež tega prebivalstva od cca le Za spodbujanje zaposlovanja invalidov so v Sloveniji že prisotne oblike socialne ekonomije, tj. invalidska podjetja in zaposlitveni centri. Te oblike socialne ekonomije temeljijo na primarnem poslanstvu usposabljanja in zaposlovanja invalidov, ki je povezan z integracijo oz. reintegracijo v delovno in življenjsko okolje. Dolgoročni cilj za ciljno skupino invalidov ni samo polna zaposlenost, ampak tudi ustrezna kakovost dela, produktivnost na delovnem mestu ter posledično socialna kohezija in vključenost v družbo. vključevanja v družbo s pomočjo boja proti diskriminaciji in lažjega dostopa do trga delovne sile za invalide, spodbujanje partnerstev za reforme na področju zaposlovanja in vključevanja. Uredba Evropske komisije o dodeljevanju sredstev Uredba Evropske komisije o dodeljevanju sredstev iz strukturnih skladov in kohezijskega sklada vključuje sveženj podrobnih predpisov glede upravljanja finančnih kohezijskih instrumentov. Več o tem lahko preberete v naslednjem poglavju. Povzeto po naslednjih virih: Evropski socialni sklad, 50 let vlaganja v ljudi, Urad za uradne publikacije Evropskih skupnosti, Luxembourg,; Evropski socialni sklad v Sloveniji ; sl_sl.htm. Operativni program razvoja človeških virov za obdobje , , Služba Vlade Republike Slovenije za lokalno samoupravo in regionalno politiko. UREDBA KOMISIJE (ES) št. 1828/2006 z dne 8. decembra 2006 o pravilih za izvajanje Uredbe Sveta (ES) št. 1083/2006 o splošnih določbah o Evropskem skladu za regionalni razvoj, Evropskem socialnem skladu in kohezijskem skladu ter Uredbe (ES) št. 1080/2006 Evropskega parlamenta in Sveta o Evropskem skladu za regionalni razvoj. Uradni list Evropske unije , L 210/25: Uredba Sveta (ES) št. 1083/2006 z dne 11. julija 2006 o splošnih določbah o Evropskem skladu za regionalni razvoj, Evropskem socialnem skladu in Kohezijskem skladu in razveljavitvi uredbe (ES) št. 1260/1999. Uradni list Evropske unije L 210/12: Uredba (ES) št. 1081/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 5. julija 2006 o Evropskem socialnem skladu in razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1784/1999. Sklop uredb, ki urejajo financiranje ESS v obdobju , je dostopen na: employment_social/esf/discover/regulations_sl.htm. Razpisi Evropskega socialnega sklada so objavljeni na spletnih straneh Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve in Zavoda za zaposlovanje: zaposlovanje/evropski_socialni_sklad/ess_javni_razpisi_in_pozivi in na Za spodbujanje zaposlenosti in zaposljivosti ter socialne vključenosti ranljivih skupin med njimi so invalidi ena izmed ciljnih je treba izvajati ustrezne programe, ki bodo ustvarili primerno okolje, ki bo motiviralo ljudi k večji aktivnosti in v katerem bodo lažje in hitreje našli delo, hkrati pa bodo uživali tudi vso potrebno socialno zaščito. Hkrati je treba stremeti k preprečevanju vsake oblike diskriminacije. V ta namen je treba razviti programe, ki bodo povečevali možnosti za aktivnost in preprečevanje pasti brezposelnosti in neaktivnosti. Projekti naj bi temeljili na transnacionalnem pristopu, tj. ob upoštevanju evropskih pobud mobilnosti, elearning ter inovativnih in promocijskih aktivnosti, ki bodo prispevale k ozaveščanju celotne javnosti ter spodbujale delodajalce na trgu dela k odpravi diskriminatornih praks pri zaposlovanju ter tako dodatno prispevali k zaposlovanju invalidov. Prioriteta št. 5: Institucionalna in administrativna usposobljenost Tematika tega področja je razvoj ustrezne institucionalne in administrativne usposobljenosti za učinkovito strukturno prilagajanje in rast ter razvoj delovnih mest in gospodarstva. Za tekoče obdobje financiranja ESS ( ) je bil leta 2006 in leta 2007 sprejet sklop uredb, ki urejajo delovanje in financiranje sklada: Splošna uredba za strukturne sklade in kohezijski sklad Uredba opredeljuje splošna načela, pravila in standarde za izvajanje treh kohezijskih instrumentov: Evropski sklad za regionalni razvoj (ESRR), Evropski socialni sklad (ESS) in kohezijski sklad. Uredba o Evropskem socialnem skladu Evropski socialni sklad opredeljuje področja posredovanja določenega instrumenta: večja prilagodljivost delavcev in podjetij, povečan dostop do delovnih mest in sodelovanje na trgu delovne sile, krepitev

7 10 11 ZAGOTAVLJANJE DOSTOPNOSTI IN NEDISKRIMINACIJE INVALIDOM: PRIROČNIK ZA UPORABO STRUKTURNIH IN KOHEZIJSKEGA SKLADA EVROPSKE UNIJE 1 1. NAMEN PRIROČNIKA Namen tega priročnika je: nuditi praktično orodje organom upravljanja, posredniškim telesom in predlagateljem projektov pri pripravi, izvajanju, nadzoru in pri evalvaciji programov in projektov v okviru strukturnih skladov 23. pomagati predlagateljem projektov pri načrtovanju in izvedbi projektov, ki so dostopni invalidom. Zlasti je gradivo namenjeno spodbujanju razumevanja in izvajanja zahtev s področja nediskriminacije in dostopnosti, ki izhajajo iz obveznosti, ki so določene v 16. členu Splošne uredbe za strukturne in kohezijski sklad 4 o specifičnih potrebah invalidov. Ta priročnik lahko koristi invalidom, organizacijam, ki jih zastopajo, in vsem tistim, ki bi radi izvedeli več o invalidnosti (npr. organizacijam, ki zastopajo interese starejših ljudi, ki bi jim dostopnost prav tako koristila). Kako brati priročnik Priročnik je zasnovan za bralce z različnimi stopnjami znanja o invalidnosti. Ni treba vsem brati vsakega poglavja od A do Ž. Glavna poglavja lahko beremo neodvisno od preostalih. Ljudje, ki so seznanjeni s tematiko nediskriminacije in dostopnosti, lahko začnejo pri tretjem poglavju, ki govori o Uredbi o strukturnih skladih. Za druge bralce bi bilo mogoče bolj praktično, če bi začeli četrto poglavje, ki se ukvarja z implementacijo 16. člena, ali pa s primeri v prilogah. 2. POLITIČNO OZADJE IN GLAVNA NAČELA Prebivalstvo držav EU-27 šteje več kot 494 milijonov ljudi, od katerih je vsaj 16 % delovno sposobnega prebivalstva invalidov 5 ; veliko izmed njih je sposobnih in si želijo delati. Invalidi torej predstavljajo znaten potencial, ki bi lahko prispeval h gospodarstvu in k trgu delovne sile. Stopnja zaposlenosti invalidov, ki znaša 50 % v primerjavi z več kot 68-odstotno stopnjo zaposlenosti neinvalidov, je pokazatelj, da potencial invalidov še vedno ostaja neizkoriščen. Invalidi imajo v primerjavi z neinvalidi skoraj dvakrat večjo možnost, da so neaktivni. Poleg tega verjetnost invalidnosti narašča s starostjo; glede na trenutno demografsko situacijo v EU je zelo verjetno, da se bo odstotek invalidnosti še zvišal. Zato je izjemno pomembno izbrati preventiven pristop in na primeren način obravnavati potrebe invalidov, da bi jim omogočili lažjo vključitev na trg delovne sile in sodelovanje v družbi. Veliko držav članic ima pravila in standarde glede dostopnosti, ki zadevajo grajeno okolje, transport in informacijske ter komunikacijske tehnologije. V nekaterih državah članicah so te določbe obvezne, v drugih pa prostovoljne. Določbe v različnih državah članicah se lahko razlikujejo. V grajenem okolju imajo lahko evropsko 1 Izvorni naslov dokumenta je Ensuring non-discrimination of people with disabilities and accessibility Toolkit for using EU Structural and Cohesion Funds 2 Gradivo nam je z dovoljenjem Evropske komisije posredoval mag. Cveto Uršič, član delovne skupine High level disability group, ki sodeluje pri pripravi gradiva. 3 Zaradi lažjega branja bomo Evropski socialni sklad, Evropski sklad za regionalni razvoj in kohezijski sklad v nadaljevanju imenovali strukturni skladi Izmerjeno s samooceno nezmožnosti za delo ali dolgotrajnih zdravstvenih težav (Ad hoc modul o zaposlovanju invalidov, Evropska anketa o delovni sili, 2002).

8 12 13 dimenzijo, na primer krajevni javni avtobusni prevoz je urejen z direktivo 2001/85/ES 6. V drugih primerih, kot je na primer področje interneta, pa obstaja de facto konsenz, da v vseh državah članicah veljajo mednarodni standardi dostopnosti, kot so tisti, ki jih je postavil Konzorcij svetovnega spleta W3C (World Wide Web Consortium). Ob grajenem okolju obstajajo mednarodni standardi, ki se posvečajo dostopnosti zgradb, kot je standard ISO/TR 9527 : 1994, Gradnja objektov Potrebe invalidov in drugih funkcionalno oviranih ljudi v stavbah Smernice za projektiranje. Obstajajo tudi nacionalni standardi, kot je standard DALCO 7 Španske zveze za standardizacijo in certificiranje (AENOR), ki so opremljeni s sistemom potrjevanja. Ti standardi in smernice so na voljo nosilcem projektov. Oblasti v državah članicah lahko zahtevajo upoštevanje teh smernic, če tako želijo, na primer v javnih razpisih. Različne države članice imajo določbe v povezavi z dostopnostjo v splošni protidiskriminacijski zakonodaji, kot na primer Zakon o diskriminaciji invalidov [Disability Discrimination Act] v Združenem kraljestvu in LIONDAU 8 v Španiji, ali v zakonodaji, ki ureja specifičen sektor, kot imajo to urejeno v Franciji pri gradbenih predpisih ali v Nemčiji pri dostopnosti na medmrežju. 2.1 Model invalidnosti, utemeljen na človekovih pravicah Invalidnost je koncept, ki se nenehno razvija. 1. člen konvencije Združenih narodov o pravicah invalidov pravi, da so invalidi»ljudje z dolgotrajnimi telesnimi, duševnimi, intelektualnimi ali s senzoričnimi okvarami, ki jih v povezavi z različnimi ovirami lahko omejujejo, da bi enako kot drugi polno in učinkovito sodelovali v družbi«. 9 Definicije in kriteriji za invalidnost, ki jih uporabljajo države članice, se razlikujejo glede na politične cilje, veljavno zakonodajo in upravne standarde. Zato je natančna ocena situacije invalidov v EU malce težja. Kljub temu pa se pojavlja splošni konsenz, ki so ga podprle vse države članice in Evropska skupnost s podpisom Konvencije Združenih narodov, ki potrjuje socialni model, ki opredeljuje vrste invalidnosti in obravnavanje invalidnosti s perspektive človekovih pravic. Tradicionalni pristop k invalidnosti je temeljil na»medicinskem modelu«, ki je predvideval, da invalidnost izvira iz fizičnih, senzornih in iz duševnih okvar. Moderne evropske politike v povezavi z invalidnostjo temeljijo na»socialnem modelu invalidnosti«, ki poudarja enake pravice invalidov pri vključevanju v družbo. Ta novi pristop spoštuje in priznava enake pravice invalidov ter spoštuje koncept, ki temelji na človekovih pravicah. Koncept se odraža v Listini temeljnih pravic Evropske unije, v Evropskem akcijskem načrtu o invalidnosti za obdobje in od pred kratkim tudi v Konvenciji ZN o pravicah invalidov. Pomeni enake individualne možnosti izbire in nadzora ter sprejemanje istih odločitev v vsakodnevnem življenju, kot jih sprejemajo neinvalidi, še posebna pozornost pa je namenjena samostojnemu življenju. Konvencija ZN v celoti, še posebej pa 19. člen, spodbuja samostojno življenje in vključenost v skupnost ter ne podpira širitve obstoječih bivalnih ustanov. To konkretno pomeni, da vlaganje evropskih sredstev v rešitve, ki nasprotujejo in ovirajo življenje invalidov v skupnosti, ne bi bilo skladno s konvencijo. Šlo bi za kršitev temeljnih pravic invalidov, ki bi vodila v še večjo izključenost. Evropski strukturni skladi naj bi se uporabljali za podpiranje skupnih vrednot evropskega socialnega modela, kot so: solidarnost, človeško dostojanstvo in enake možnosti, ter človekove pravice in temeljne svoboščine. Poleg tega 9. člen Konvencije ZN jasno opredeljuje obveznosti držav pogodbenic (vse države članice EU, ki so ratificirale/podpisale Konvencijo v okviru svojih pristojnosti), da morajo biti grajeno okolje, transport in informacijska ter komunikacijska tehnologija (IKT) dostopni invalidom. Socialni model pomeni tudi priznavanje dejstva, da je okolje tisto, ki omejuje, in ne invalidnost per se. Z drugimi besedami: invalidnost je rezultat dinamične interakcije med ljudmi z okvarami ter s socialnimi, fizičnimi in z nazorskimi ovirami, s katerimi se srečujejo pri izobrazbi, transportu, pri zdravstvu itd. Nov pristop se je pomaknil od prizadetosti posameznika k sposobnosti ali nesposobnosti družbe, da bi omogočila enakopraven dostop do pravic na teh in drugih področjih Standards de deambulación, aprensión, localización y comunicación. 8 Ley 51/2003, de 2 de diciembre, de igualdad de oportunidades, no discriminación y accesibilidad universal de las personas con discapacidad Politika invalidnosti EU Ponovni zagon lizbonske strategije v letu 2005 je spodbudil ustanove in države članice EU, da začnejo ukrepati in se osredinjati na rast in zaposlovanje. Evropska strategija zaposlovanja (EES), ki jo močno podpira Evropski socialni sklad, je osrednji steber prenovljene lizbonske agende in se osredinja na izboljšanje zaposlovanja ter oblikovanja in izvrševanja politike s pomočjo boljšega upravljanja in medsebojnega učenja. Spodbujanje popolnega vključevanja in sodelovanja invalidov na vseh družbenih področjih je ključni element politik EU. 13. člen mednarodnih pogodb nudi zakonsko osnovo za ukrep skupnosti»za boj proti diskriminaciji na podlagi spola, rase ali narodnosti, vere ali prepričanja, invalidnosti, starosti ali spolne usmerjenosti«. 10 Direktiva Sveta 2000/78, ki obravnava nediskriminacijo pri zaposlovanju in delu 11, ter predlog Evropske komisije z dne 2. julija 2008 (ko bo sprejet) bosta okrepila zaščito pred diskriminacijo na podlagi vere ali prepričanja, invalidnosti, starosti ali spolne usmerjenosti tudi zunaj okvirov dela, še posebej na področju socialne zaščite, vključno s socialnim in z zdravstvenim varstvom, s socialnimi prejemki, z izobraževanjem ter dostopom do blaga in storitev, vključno z nastanitvijo. 12 Čeprav se specifične potrebe invalidov primarno obravnavajo skozi nacionalne politike, nudi zakonodaja EU skupno minimalno raven zaščite v vseh državah članicah. Dober primer je zakonodaja glede avtobusnega prevoza, ki se nanaša na avtobuse z več kot osmimi sedeži, saj vsebuje specifične določbe, ki se nanašajo na dostopnost. 13 Da bi dosegli nenehen napredek pri izboljšanju situacije invalidov, jeevropska komisija lansirala Akcijski načrt za invalide 14 za obdobje V središču akcijskega načrta o invalidnosti so trije operativni cilji: 1) popolno izvajanje Direktive o enakosti pri zaposlovanju; 2) uspešno vključevanje invalidnosti v politike Skupnosti; 3) izboljšanje dostopnosti za vse. 2.3 Razumevanje vključevanja invalidnosti v obstoječe politike Princip vključevanja tematike invalidnosti bi lahko opisali kot načrtno upoštevanje specifičnih potreb invalidov pri načrtovanju in izvrševanju politik, ki jih zadevajo. Vključevanje se ne nanaša le na politiko zaposlovanja 15, ampak na vsak proces oblikovanja politik, vključno z regionalno politiko, izobraževanjem in z usposabljanjem, s konkurenčnostjo, transportom, z raziskavami in IKT. V okviru te definicije pomeni vključevanje invalidnosti v obstoječe politike, da: bi morala biti aktivna integracija vidika invalidov vključena v vsa področja politike (npr. socialna infrastruktura, transport, izobrazba, raziskave itd.) in v vse ravni razvoja politik (nacionalno, regionalno in krajevno); bi morala biti družba vključena kot celota (od posameznih invalidov do ljudi, ki delajo z njimi, ter invalidskih organizacij), da bi lahko prepoznali in razumeli potrebe invalidov; bi morali poleg specifičnih ukrepov, kot so individualni projekti, mobilizirati in vzpostaviti vse relevantne instrumente (zakonske ukrepe, akcijske načrte, programe) Zahteve glede dostopnosti invalidom Doseganje popolne dostopnosti je ključnega pomena za doseganje ciljev enakopravne udeležbe in socialne vključenosti. Dostopnost je ključni predpogoj za možnost sodelovanja invalidov v družbi in je eno izmed osnovnih načel Konvencije ZN o pravicah invalidov (9. in 3. člen) [Direktiva sveta 200/78/ES z dne o vzpostavitvi splošnega okvira za enako obravnavanje pri zaposlitvi in poklicih. UL L 303, 02/12/2000, str ] ec.europa.eu/employment_social/news/2003/oct/com650_final_en.html. 15 EMCO/11/ z dne 1/07/2005,

9 14 15 Dostopni bi morali biti vsi tisti proizvodi in storitve, ki se ponujajo javnosti in se financirajo iz strukturnih skladov. Še posebej dostopnosti grajenega okolja, transporta in informacijskih ter komunikacijskih tehnologij so ključne za vključitev invalidov. Te različne aplikacijske domene so močno povezane med seboj, saj IKT vedno hitreje prodira na vsa področja našega življenja. Zato je pomembno, da se vedno, ko neko aktivnost financirajo strukturni skladi, zahteva dostopnost do vseh krajev, infrastruktur, transporta, tehnologij in storitev, ki se kupujejo, razvijajo, vzdržujejo ali obnavljajo. 2.5 Socialni vidiki pri javnem naročanju Direktiva o javnih naročilih 16 omogoča integracijo socialnih vidikov in izrecno navaja uporabo»konstrukcije, namenjene vsem«in zahtev glede dostopnosti, kadar koli je to mogoče, v tehničnih specifikacijah v pogodbeni dokumentaciji za javna naročila. To bo prispevalo k odstranjevanju ovir pri sodelovanju invalidov in jim olajšalo vključevanje v družbo. Različni materiali so na voljo in se razvijajo na evropski in nacionalnih ravneh. 17 Večina nacionalnih organizacij za standardizacijo ima standarde dostopnosti, ki so včasih preneseni iz evropskih ali drugih mednarodnih standardov. V Evropi ni dovoljeno imeti več kot enega uradnega standarda. 18 Na področju interneta je Konzorcij svetovnega spleta W3C avtoriteta, ki nudi smernice in material za razvoj in ocenjevanje skladnosti z zahtevami o dostopnosti. 19 Zakonodaja in predpisi glede dostopnosti obstajajo tudi v različnih državah članicah. Pomembna referenčna točka v povezavi z rešitvami glede dostopnosti je pooblastilo CEN, CENELEC in ETSI 20 kot pomoč pri evropskih zahtevah glede dostopnosti grajenega okolja pri javnih naročilih. To bo pripomoglo k razvoju nabora standardov/tehničnih specifikacij, ki opredeljujejo funkcionalne zahteve za dostopnost grajenega okolja, ter celo vrsto minimalnih tehničnih podatkov, ki so potrebni za izpolnjevanje teh funkcionalnih zahtev. Mandat obravnava dostopnost IKT-proizvodov in storitev za invalide. Razvile se bodo zahteve za terminale, telefone, računalnike, programsko opremo, internetne strani in za storitve, tako da bodo ponudniki na javnih razpisih lahko zlahka opredelili svoje zahteve glede dostopnosti s sklicevanjem na te standarde. Ti prihajajoči evropski standardi imajo potencial povečati ekonomijo obsega ter narediti trg za rešitve, povezane z dostopnostjo, privlačnejši za industrijo in ekonomsko ugodnejši. 2.6 Sodelovanje med akterji na evropski ravni pri vključevanju invalidnosti v obstoječe politike Akcije v povezavi z invalidi so v glavnem odgovornost držav članic, saj se jih najlažje obravnava na krajevni ravni. Da bi dopolnila te akcije, Evropska komisija prispeva k enakim možnostim v EU s pomočjo pristopa vključevanja v obstoječe prakse, koordinacije in podpornih aktivnosti ter aktivnosti v povezavi z dostopom. Da bi ustvarili najboljše rešitve za vzpostavitev ugodnega okolja za aktivno vključevanje invalidov v vse relevantne politike, mora Evropska komisija skupaj z državami članicami, zainteresiranimi stranmi in z invalidi tesno sodelovati. Dialog znotraj Skupine na visoki ravni za področje invalidnosti je učinkovit forum za diskusije in sodelovanje z državami članicami in s predstavniki nevladnih organizacij (NVO) ter ponudniki storitev. Odprte in dostopne družbe za vse ni mogoče doseči brez sodelovanja invalidov. Da bi razvili uspešne in učinkovite politike, je potrebna njihova vključenost v načrtovanje in nadzor ter ocenjevanje programov in projektov. 16 Direktiva 2004/18/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 31. marca 2004 o usklajevanju postopkov za oddajo javnih naročil gradenj, blaga in storitev (UL L, št. 134, z dne , str. 114) Na primer na področju IKT lahko najdete evidenco obstoječih standardov v dokumentu ETSI DTR V Glejte 20 CEN Comité européen de normalisation [Evropski odbor za standardizacijo], CENELEC Comité Européen de Normalisation Electrotechnique [Evropski odbor za usklajevanje ekeltrotehniških standardov], ETSI European Telecommunication Standardisation Institute [Evropski institut za telekomunikacijske standarde] Vključitev socialnih partnerjev in drugih zainteresiranih strani je nujna za skupno doseganje uspešne vključitve invalidov. Komisija ima neprestan dialog z Evropskim invalidskim forumom in z drugimi relevantnimi invalidskimi NVO, da bi zagotovili invalidom popoln dostop do temeljnih in človekovih pravic skozi njihovo aktivno vključitev v razvoj in implementacijo politik v EU. Komisija finančno podpira tekoče stroške teh NVO. 3. NOVE UREDBE ZA PROGRAMSKO OBDOBJE Evropski socialni sklad (ESS) je glavni finančni instrument, ki pomaga državam članicam pri uresničevanju ciljev, ki so postavljeni v Evropski strategiji zaposlovanja in Akcijskem načrtu za invalide. Poleg ESS tudi Evropski sklad za regionalni razvoj (ESRR) financira produktivne naložbe, ki vodijo v ustvarjanje ali ohranjanje delovnih mest, infrastrukture in krajevnih razvojnih pobud ter poslovne aktivnosti malih in srednje velikih podjetij. Kohezijski sklad (KS) spodbuja trajnostni razvoj, še posebej na področjih vseevropskih prometnih omrežij in varstva okolja. Sprejetje novega nabora uredb strukturnih skladov za obdobje je sprožilo novo obdobje za kohezijsko politiko in evropske regije. Sprejeta zakonodaja je sestavljena iz ene splošne in štirih specifičnih uredb: Splošna uredba opredeljuje splošna pravila za oblikovanje programov, upravljanje, nadzor in za ocenjevanje nove kohezijske politike, preostale štiri uredbe pa določajo pravila glede ESRR, ESS in KS ter Evropskega združenja za ozemeljsko sodelovanje (EZTS). Vsaka država je pripravila Nacionalni strateški referenčni okvir (NSRO), ki opredeljuje prioritete za uporabo strukturnih skladov za obdobje , skladno s Strateškimi smernicami Skupnosti za kohezijo in lizbonskih programov za nacionalne reforme. NSRO vsebuje splošno strategijo države članice za izboljšanje ekonomske rasti in zaposlovanja. Poleg tega so države članice pripravile natančnejše operativne programe po posameznih sredstvih, ki opredeljujejo konkretne prioritete za ukrepe, vključno z dodeljevanjem finančnih sredstev na različnih področjih. Skupaj je bilo s službami komisije dogovorjenih 455 operativnih programov. Večina držav članic v svojih operativnih programih izjavlja, da se bo 16. člen Splošne uredbe izvajal horizontalno in da se bodo načrtovali specifični ukrepi, namenjeni invalidom. 3.1 Splošna Uredba (št. 1083/2006) o Evropskem skladu za regionalni razvoj, Evropskem socialnem skladu in o kohezijskem skladu posebna sklicevanja na invalide V primerjavi s prejšnjim programskim obdobjem ta uredba več poudarka namenja invalidnosti. 16. člen uvede novo splošno perspektivo za invalidnost pri strukturnih skladih.»države članice in Komisija bodo ustrezno ukrepali, da bi preprečili diskriminacijo na podlagi spola, rase ali narodnosti, vere ali prepričanja, invalidnosti, starosti ali spolne usmerjenosti v vseh fazah uporabe skladov, še posebej pri dostopu do njih. Dostopnost invalidom bo eno izmed meril pri določanju, kateri projekti bodo sofinancirani s pomočjo skladov in se bo upoštevala med vsemi fazami implementacije.«ta članek nudi priložnost in pozitiven okvir za spodbujanje enakosti, nediskriminacije in še posebej za izvajanje dostopnosti za invalide ter vključevanje organizacij, ki zastopajo invalide. Poleg splošnega poziva državam članicam, naj preprečijo diskriminacijo, morajo zdaj države članice obravnavati tematiko dostopnosti v različnih fazah implementacije (npr. pri oblikovanju programov, partnerskih dogovorih, izbiri projektov, nadziranju, ocenjevanju, informacijskih ukrepih itd.). Naslednja pomembna novost je 34. člen Splošne uredbe tako imenovana Klavzula o fleksibilnosti. Ta klavzula se nanaša na možnosti»navzkrižnega financiranja«med aktivnostmi ESRR in ESS (do 10 % za vsako prednostno os). Z drugimi besedami se ponuja možnost financiranja infrastrukturnih naložb znotraj programov ESS (do 10 % za vsako prednostno os), če so le-te potrebne za uspešno implementacijo ukrepa in so z njim neposredno povezane. Fleksibilnost se lahko tako uporabi, na primer, za zagotavljanje enakopravnega dostopa invalidom k aktivnostim, ki se financirajo iz ESS (na primer prilagoditev usposabljanja). Lahko se uporabi tudi v okviru ESRR-programov, na primer za podporo tečajev usposabljanja za posebne potrebe invalidov, da bi zagotovili enakopravno zastopanost v projektni aktivnosti.

10 Uredba o Evropskem socialnem skladu (št. 1081/2006) ESS stremi k izboljšanju zaposlitvenih možnosti za vse ljudi. Ker so invalidi ranljiva skupina z nizkimi stopnjami zaposlenosti, je pomembno, da se nameni posebna pozornost njihovi vključitvi na trg delovne sile. Zato Uredba o ESS poudarja, da morajo akcije, ki jih financira ESS, upoštevati relevantne prioritete in cilje Skupnosti glede odpravljanja socialne izključenosti prikrajšanih skupin, kot so invalidi (Uredba ESS, člen 2.2). V Uredbi ESS je invalidnost obravnavana na tri načine: posebej se omenjajo invalidi kot ciljna skupina:»spodbujanje možnosti vključevanja in ponovne zaposlitve prikrajšanih ljudi, kot so invalidi«(člen 3.1 c (i) Uredbe ESS); spodbujanje»sprejemanja raznolikosti na delovnem mestu in boja proti diskriminaciji pri dostopu in napredovanju na trgu dela«(člen 3.1 c (ii) Uredbe ESS); zahteva se, da letna in končna poročila o izvedbi vsebujejo informacije»ukrepov za krepitev vključevanja v zaposlovanje in socialno vključenost drugih prikrajšanih skupin, vključno z invalidi«(člen 10 d, f Uredbe ESS). Strateške smernice Skupnosti za kohezijo 22 prav tako poudarjajo pomembnost obravnave zaposlitvenih potreb invalidov. 3.3 Uredba o Evropskem skladu za regionalni razvoj (št. 1080/2006) ESRR se trudi popraviti glavna neravnovesja med regijami EU, tako da podpira razvoj in strukturno prilagoditev regionalnih ekonomij. ESRR prispeva k financiranju: a) s produktivnimi naložbami, ki pomagajo pri ustvarjanju in ohranjanju trajnostnih delovnih mest, največ v obliki neposrednih investicijskih pomoči malim in srednje velikim podjetjem; b) z naložbami v infrastrukturo; c) z razvojem regionalnega potenciala v obliki ukrepov, ki podpirajo regionalni in krajevni razvoj. Vključitev načela dostopnosti invalidom v Splošno uredbo je izjemnega pomena za izvedbo infrastrukturnih projektov, kot so na primer transport, grajeno okolje in telekomunikacije (vključno s širokopasovnimi omrežji in z aplikacijami), in za podporo aktivne udeležbe invalidov v regionalnem razvoju. 3.4 Uredba o kohezijskem skladu (1084/2006) Kohezijski sklad podpira velike projekte na področjih transportnih mrež, okolja in energije v državah, katerih bruto domači proizvod (BDP) na prebivalca je pod 90-odstotnim povprečjem BDP EU. Pomembno je, da se zagotovi, da je načelo dostopnosti vključeno tudi v implementacijo projektov, ki jih financira kohezijski sklad. c) z drugimi telesi, ki zastopajo civilno družbo, okolijskimi partnerji, nevladnimi organizacijami in s telesi, odgovornimi za spodbujanje enakosti med spoloma. Partnerstvo mora pokrivati vse faze, v katerih so vključeni skladi: pripravo, izvedbo, nadzor in evalvacijo, ter nuditi kakovostno svetovanje. 11. člen obvezuje države članice, da organizirajo izvajanje načela partnerstva, tako da je skladno s trenutnimi nacionalnimi pravili in praksami. Vključenost socialnih partnerjev in primernih svetovalnih teles ter sodelovanje drugih zainteresiranih strank je prav tako predvideno v členu 5 (2) Uredbe ESS. Kljub vsemu je skladno z deljenim upravljanjem glavna odgovornost za angažiranje partnerjev na državah članicah. Zato je za sodelovanje pri nadziranju porabe strukturnih skladov najučinkoviteje, če se poišče primerne zastopnike v nacionalnih in regionalnih strukturah. Udeležba invalidskih organizacij je močno zaželena. 4.2 Oblikovanje programov Med procesom pogajanja med Komisijo in državnimi oblastmi v državah članicah za sprejetje Operativnih programov so državam članicam svetovali, naj obravnavajo obvezni načeli nediskriminacije in dostopnosti v Nacionalnem strateškem referenčnem okvirju (NSRO) in operativnih programih (OP), horizontalno, na naslednji način: Analiza opis situacije invalidov glede nediskriminacije, vključno z neenakostmi in s težavami, ki jih doživljajo, še posebej v smislu dostopa na trg dela, skladnosti z načelom nediskriminacije na podlagi invalidnosti in dostopnosti za invalide. Ta analiza bo služila kot osnova za razvoj strategije. Strategija instrument, izbran na podlagi izvedene analize, ki bo preprečil in se boril proti vsem oblikam diskriminacije na podlagi invalidnosti, opisuje, kako se spodbujajo enakopravnost in enake možnosti za invalide ter zagotavlja enakopraven dostop do skladov. Prioritete horizontalna aplikacija načel: 1) nediskriminacije in 2) dostopnosti mora biti spremljana s posebnimi akcijami, ki se spopadajo s potrebami invalidov (člen 2.2, člen 3.1 in člen 3.2 Uredbe ESS) na področjih, kot so: socialna vključenost, življenje v skupnosti, zaposlovanje, izobraževanje, usposabljanje, grajeno okolje, IKT, transport itd. Izvajanje določb praktični ukrepi, ki zagotavljajo, da se perspektiva invalidov ter načeli nediskriminacije in dostopnosti upoštevajo v vseh fazah določanja ukrepov, ki se financirajo iz skladov, tj. priprava, izvedba, nadziranje in evalvacija v vsakem dokumentu OP. Ker se strukturni skladi upravljajo in izvajajo po načelu deljenega upravljanja, morajo države članice same predlagati ustrezne oblike delovanja in struktur, ki bodo zagotavljale izvajanje teh načel. Tudi priprava in izvedba operativnih programov v okviru Evropskega ozemeljskega sodelovanja, ki se bodo financirali izključno iz ESRR, morata vsebovati ustrezna določila glede dostopnosti invalidom pri strategiji in postopkih, ki zagotavljajo vključevanje načel nediskriminacije in dostopnosti pri izvajanju določb. 4. KAKO VKLJUČEVATI VIDIK INVALIDNOSTI V CELOTEN ŽIVLJENJSKI CIKEL STRUKTURNIH SKLADOV Žal ne obstaja enoten, vnaprej pripravljen model, kako vključevati tematiko invalidnosti v strukturne sklade. Vsaka država članica mora prilagoditi obstoječe dobre prakse in priporočila, navedena v tem priročniku, svojim nacionalnim potrebam in strategijam. Ta del obravnava izvajanje načel nediskriminacije in dostopnosti v različnih fazah implementacije z upoštevanjem posebnih potreb invalidov. 4.1 Načelo partnerstva Po načelu partnerstva, ki je zapisano v 11. členu Splošne uredbe, mora vsaka država članica organizirati partnerstvo a) s pristojnimi nacionalnimi, z regionalnimi, s krajevnimi in z mestnimi oblastmi, b) z ekonomskimi in s socialnimi partnerji; Upravljanje strukturnih skladov Proces upravljanja v obdobju je močno decentraliziran. Komisija ne financira projektov neposredno. Države članice in njihove nacionalne oblasti so dolžne določiti nacionalne prioritete glede financiranja in izbrati posamezne projekte. To pomeni tudi, da po sprejetju Operativnih programov ostaneta njihovo upravljanje in nadzor odgovornost oblasti na nacionalni ali regionalni ravni. Javni razpisi za projekte so organizirani na nacionalni in ne na evropski ravni. Organi za upravljanje morajo sami zagotoviti vključenost invalidov na vseh ravneh procesa implementacije in poskrbeti, da se relevantne specifikacije nanašajo na nediskriminacijo ter zahteve glede dostopnosti invalidom. Da se zagotovi korektna implementacija ukrepov, sofinanciranih iz skladov, morajo države članice same uvesti ustrezno upravljanje, nadzor in kontrolne sisteme. Pravilno izvajanje nediskriminacije in dostopnosti za invalide mora biti eno izmed meril, ki se upoštevajo pri izbiri ukrepov, ki se bodo sofinancirali iz skladov. Uporaba kontrolnih listov v procesu upravljanja lahko pomaga pri zagotavljanju pravilnega upoštevanja zahtev glede nediskriminacije in dostopnosti. Primeri kontrolnih listov so priloženi v prilogi k temu dokumentu.

11 Izbira projektov Projekti, financirani iz posameznih programov strukturnih skladov, morajo biti izbrani skladno z jasnimi in s transparentnimi merili. Pomembno je, da se ta merila pazljivo določijo, saj se tako zagotovi, da vsi projekti, ki bodo izbrani za sofinanciranje, omogočajo sodelovanje invalidom. Splošna dostopnost prostorov, informacij in komunikacij, materialov in rezultatov je ključnega pomena in bi bila lahko obvezna za izpolnjevanje pogojev. Minimalna določba bi morala biti primerna prilagoditev invalidom, ki želijo individualno sodelovati pri projektu. Od potencialnih predlagateljev projekta, ki se prijavljajo za financiranje, bi se moralo zahtevati, naj že v predlogu projekta podrobno opišejo, kako bodo obravnavali to tematiko. Glede infrastrukturnih naložb bi moral predlog projekta vsebovati ustrezne podatke o tem, kako se bo zagotavljala dostopnost. Če je pogodba predmet javnega naročanja, morajo razpisni pogoji vsebovati tudi merila glede dostopnosti. To pomeni, da bi morala biti ocena narejena iz perspektive invalidov (vključno z dostopnostjo z vidika»konstrukcije, namenjene vsem«). Pomembno je preveriti, ali predlog/ponudba sledi smernicam in standardom dostopnosti, če skrbi za skladnost s predpisi glede dostopnosti in če uporablja metode testiranja in nadziranja izvajanja teh predpisov z vključitvijo invalidov. Glede usposobljenosti sodelujočega osebja je treba preveriti, ali so vključeni strokovnjaki s področja dostopnosti ali če so na voljo sredstva za najem ustrezno usposobljenih strokovnih sodelavcev. Tudi obstoj in uporaba operativnih in proceduralnih priročnikov s področja dostopnosti v organizacijah in priložnosti ozaveščanja in usposabljanja za osebje vzbujajo zaupanje, da bo dostopnost za invalide ustrezno obravnavana pri vlaganju v infrastrukture. Preprosta vprašanja v obrazcih za prijavo bi morala olajšati ocenjevanje projektov, na primer:»prosimo, razložite potencialno sodelovanje invalidov v predlaganem projektu.«. Ali pa»opišite, kako boste zagotavljali dostopnost invalidom.«.»opišite, kako bodo od tega dela imeli invalidi enakovredno korist kot druge osebe.«. Takšna vprašanja bodo povečala možnosti, da se tej temi posveti ustrezna pozornost. Konkretna merila za izbor posameznih razpisov se bodo močno razlikovala glede na naravo dejavnosti, ki naj bi jih podpirali. Da bi olajšali uvedbo relevantnih meril za izbor, bi bilo koristno, če bi v nadzornih odborih sodelovale organizacije, ki predstavljajo invalide. Treba je dobro razumeti resnične potrebe invalidov in poznati realistične rešitve. Tudi dostopnost ustreznega strokovnega znanja v glede dostopnosti za invalide v odborih za izbor je ključnega pomena. Države članice lahko to dosegajo na različne načine. Predstavniki invalidov bi lahko sodelovali v odborih, ki ocenjujejo predloge za financiranje. Mogoče pa bi bilo tudi določiti ločene»ocenjevalne odbore«, ki bi ocenjevali predloge projektov samo z vidika invalidov, enakih možnosti in boja proti diskriminaciji ali pa bi ocenjevalcem nudili ustrezno usposabljanje na področju dostopnosti Vloga nadzornih odborov Nadzorni odbori so pomembne ustanove za izboljšanje učinkovitosti in kakovosti operativnih programov. Njihova vloga in kompetence so jasno opredeljene v Splošni uredbi:»proučiti in odobriti merila za izbiro aktivnosti [...] ter odobriti vsako revizijo teh meril skladno s potrebami načrtovanja programov...«(člen 65 a). O njihovi sestavi se dogovorijo države članice in organi za upravljanje. Poleg odobritve meril za izbiro posameznih aktivnosti so pristojni tudi za preverjanje napredka, evalvacije rezultatov, odobritve poročil in za predloge za revizije ali spremembe v postopkih upravljanja. V tem kontekstu bi lahko obiski invalidov na kraju samem med fazo načrtovanja projektov pripomogli k odkrivanju nepravilnosti v povezavi z dostopnostjo, še preden se projekti končajo. Tako bi lahko preprečevali potencialne ovire, katerih odpravljanje bi bilo pozneje veliko dražje. Trenutna praksa v državah članicah kaže, da pogosto ustanovijo poseben nadzorni odbor, ki nadzoruje izvajanje nediskriminacije v programih. Takšen pristop lahko olajša izvajanje zahtev glede dostopnosti, kot so opredeljene v 16. členu Splošne uredbe. Pomembno je poudariti to nalogo pri določanju pristojnosti odborov. V tem kontekstu je pomembno poudariti, da je po potrebi mogoče spreminjati sestavo nadzornega odbora skozi celotno obdobje trajanja financiranja Letna poročila o izvedbi Zakonski okvir (67. člen Splošne uredbe) predvideva letna poročila in končno poročilo o izvajanju. Ta poročila se pošiljajo Komisiji, ki nato poda mnenje o vsebini in sprejemljivosti poročil. Vsako leto, ko se oddajo letna poročila, bo Evropska komisija skupaj z organi za upravljanje preverila napredek, ki je bil dosežen s pomočjo izvedbe OP, dosežene rezultate (tudi v povezavi z izvajanjem nediskriminacije in dostopnosti za invalide), finančno izvedbo in druge dejavnike. Komisija lahko nato poda komentarje državam članicam in organom za upravljanje. Države članice morajo komisijo obvestiti o ukrepih, ki bodo izvršeni na podlagi komentarjev. V tem kontekstu je pomembno, da organi za upravljanje uporabijo relevantno dokumentacijo v povezavi z ukrepi (npr. kontrolne liste), da bi bili skladni s 16. členom, in del poročila posvetijo razlagi, kako so bili predpisi izvajani ter nadzorovani skozi projekt. 10. člen Uredbe ESS izrecno predpisuje, da morajo letna in končna poročila o izvajanju vsebovati strnjeno poročilo o izvajanju ukrepov glede vključevanja načela enakosti spolov, ukrepov za krepitev vključevanja v zaposlovanje in socialno vključenost drugih prikrajšanih skupin, vključno z invalidi Vrednotenje Člen 47 (1) pravi:»namen vrednotenja je izboljšati kakovost, učinkovitost in doslednost pomoči iz skladov ter strategijo in izvajanje operativnih programov glede posebnih strukturnih težav, ki vplivajo na zadevne države članice in regije, obenem pa upoštevati cilj trajnostnega razvoja in ustrezne zakonodaje Skupnosti glede vpliva na okolje in strateške okolijske presoje.«kakovost, učinkovitost in konsistentnost pomoči sredstev je treba neprestano vrednotiti. Ta priročnik lahko pomaga pri načrtovanju ocen, ki resno obravnavajo nediskriminacijo, dostopnost invalidom in ustrezno implementacijo načela partnerstva. Pomembno je, da se ocenjevanja izvajajo pred programskim obdobjem, med njim in po njem ter v pristojnosti držav članic ali komisije skladno z načelom sorazmernosti. 4.4 Fleksibilno financiranje Na splošno se Operativni programi financirajo samo iz enega sklada. Vendar pa člen 34 (2) Splošne uredbe 23 dovoljuje dopolnitveno financiranje ESRR in ESS. To pomeni, da znotraj določenih omejitev lahko financirata ukrepe, ki sodijo v obseg pomoči drugega sklada, če so»nujni za zadovoljivo izvajanje operacije in so z njo neposredno povezani«. Ta možnost je ponujena državam članicam zato, da se olajša izvedba operativnih programov, ki se financirajo samo iz enega sklada. V nekaterih primerih je lahko možnost financiranja ukrepov, ki sodijo v obseg pomoči drugega sklada (po navadi ob upoštevanju 10 % ali izjemoma 15 % omejitve za vsako prednostno os), še posebej uporabna. Na primer: če je za uspešno izvajanje dejavnosti ESRR, kot je na primer posodabljanje sistema upravljanja z odpadki (npr. tehnično usposabljanje za omejeno število zaposlenih, vključno z invalidi, ki bodo upravljali s posodobljeno opremo), potrebno predhodno usposabljanje, je mogoče le-to financirati 23 Člen 34 Splošne uredbe Posebni značaj skladov. Brez poseganja v odstopanja, ki so določena v posebnih določbah skladov, lahko ESRR in ESS dopolnitveno in ob upoštevanju 10-odstotne omejitve financiranja Skupnosti za vsako prednostno os operativnega programa financirata ukrepe, ki sodijo v obseg pomoči drugega sklada, če so nujni za zadovoljivo izvajanje operacije in so z njo neposredno povezani.

12 20 21 v okviru ESRR-programov s pomočjo klavzule o fleksibilnosti, saj so ti ukrepi neposredno povezani z glavnimi ukrepi. Enako velja, če so za povečanje dostopnosti infrastrukture, povezane z določenim ESS-usposabljanjem za invalide, potrebne določene naložbe. Te intervencije morajo biti vedno utemeljene z dobrim finančnim poslovanjem in izvedene na dopolnilen način. Glede predpisov o upravičenosti takšnih fleksibilnih intervencij bodo glede stroškov projekta veljali predpisi o upravičenosti relevantnega sklada na področju intervencij. Na primer: če se OP financira iz ESS, bodo za določen projekt ali del projekta, ki sodi pod ESRR (kot na primer infrastruktura ali oprema), veljali predpisi ESRR, zlasti člen 7 ESRR, ki predpisuje upravičenost stroškov, tudi če se financirajo iz ESS in nasprotno. 24 Pri opredeljevanju projekta je pomembno, da se upoštevajo potrebe invalidov; izkoristiti je treba pravilo fleksibilnosti, da bi invalidom zagotovili dostop do usposabljanja oziroma infrastruktur. Sprehod skozi papirnat scenarij z osnovnimi potrebami najbolj znanih oblik invalidnosti v mislih pogosto pomaga pri iskanju ovir in razvijanju potrebnih ukrepov. Druga možnost je preprosto posvetovanje o načrtu z invalidi. V drugih scenarijih so lahko tudi navodila (npr. navodila CEN 6 25 ), zasnovana za obravnavo invalidnosti v povezavi s standardi, dober vir navdiha pri določanju potreb uporabnikov. 4.5 Tehnična pomoč Uredba o strukturnih skladih v členu 46 zagotavlja možnost, da skladi financirajo»pripravljalne, upravljalne, spremljevalne, informacijske in nadzorne ukrepe ter ukrepe vrednotenja operativnih programov hkrati z ukrepi za izboljšanje upravne sposobnosti za izvajanje skladov«. Finančne omejitve so 4 % skupnih dodeljenih sredstev v okviru cilja»konvergenca«ter cilja»regionalna konkurenčnost in zaposlovanje«ter 6 % skupnih dodeljenih sredstev v okviru cilja»evropsko teritorialno sodelovanje«. Ta sredstva se lahko porabijo za financiranje usposabljanja izvajalcev in potencialnih upravičencev, da se izboljša razumevanje načel partnerstva, nediskriminacije in dostopnosti ali da se financira ustrezna strokovna kompetenca. Posebni ukrepi usposabljanja za angažiranje invalidskih NVO za sodelovanje v nadzornih odborih in povračila za njihovo sodelovanje se prav tako lahko financirajo skozi tehnično pomoč. 4.6 Informiranje, promocija in ozaveščanje Država članica in organ za upravljanje bi morala zagotoviti, da državljani EU in potencialni upravičenci prejmejo ustrezne informacije o programih in predvidenih aktivnostih. Informacije bi morale biti dostopne tudi invalidom. Te informacije se ne nanašajo le vsebine projektov, ampak tudi na informacije, ki so povezane z udeležbo in dostopom do sredstev. Tudi aktivnosti razširjanja in vključevanja v obstoječe prakse, ki se organizirajo na projektni ravni, lahko pomagajo osvetliti vidike invalidov; kako se odražajo prioritete, povezane z invalidnostjo, kako bo invalidom zagotovljena enakopravna udeležba v projektu in kako so udeleženci seznanjeni s perspektivo invalidov (osnovna dokumentacija, okrožnice, predstavitve). Sem sodi tudi zagotavljanje dostopnosti na konferencah in javnih prireditvah, ki se organizirajo v povezavi s sredstvi. Nič manj pomembno ni informiranje in ozaveščanje organizacij ter usposabljanje javnih uslužbencev in potencialnih upravičencev. Za ta namen se lahko kot finančni instrument uporablja tako imenovana Tehnična pomoč (TP). Glejte tudi Programsko obdobje : Aide-Memoire for desk officers, European Commission, DG Regional Policy and DG Employment, Social Affairs and Equal Opportunities. 25 Smernice za razvijalce standardov za potrebe starejših ljudi in invalidov [Guidelines for standards developers to address the needs of older persons and persons with disabilities]. Primer dobre prakse sodelovanja invalidskih NVO v nadzornih odborih strukturnih skladov v Grčiji Izkušnja organa za upravljanje ESS (Vir: Organ za upravljanje okvira podpore Skupnosti) Izkušnja pristojnih helenskih oblasti v obdobju (3. okvir podpore Skupnosti za Grčijo) je pripeljala do sprejetja različnih ukrepov v povezavi s horizontalnim izvajanjem in z operacionalizacijo zahtev Uredbe 1083/2006, 16. člena v helenskem NSRO , med njimi tudi: Zastopanje Nacionalne zveze združenj invalidov (nacionalne krovne organizacije) v vseh nadzornih odborih OP s polno pravico do glasovanja. Načrtno sodelovanje in posvetovanje nacionalnih oblasti s pristojnimi NVO skozi celoten proces načrtovanja NSRO, ki je prispevalo k horizontalni vključitvi referenc v načela nediskriminacije in dostopnosti v vse nove programske dokumente in NSRO. Ustanovitev Tehničnega odbora za vključitev načel nediskriminacije in dostopnosti v NSRO (v zakonu 3614/2007 in Izvedbenih določbah OP). Odbor bo vodil nacionalni usklajevalni organ (Ministrstvo za gospodarstvo in finance), sestavljen iz predstavnikov organov za upravljanje OP in Nacionalne zveze združenj invalidov, o relevantnih problemih pa se bo posvetoval s Svetom predsednikov nadzornih odborov OP. Uvedbo horizontalnega merila za izbor projektov za vse OP v povezavi z nediskriminacijo in dostopnostjo invalidom, ki je bilo razvito s pomočjo aktivne udeležbe pristojnega krovnega NVO. Na ravni nadzora in poročanja so relevantne pobude npr. uvedba sklicevanja na Tehnična poročila o aktivnostih, ki opisujejo pričakovan učinek na dostopnost in nediskriminacijo in ki se jih nadzira s pomočjo informacijskega sistema za upravljanje NSRO, ter uvedba posebne analize (poglavja) v Letnih poročilih o izvedbi OP. Izkušnja NVO (Vir: Invalidske organizacije in Evropski strukturni skladi Priročnik za vključevanje invalidnosti Evropski invalidski forum 10/2006) Obstaja nekaj nacionalnih krovnih invalidskih organizacij, ki so že sodelovale v nadzornih odborih v obdobju V Grčiji je v programskem obdobju Nacionalni svet invalidskih organizacij postal član nadzornih odborov s pravico glasovanja. Zastopniki sveta sodelujejo v nadzornih odborih vseh 13 regionalnih operativnih programov s pravicami glasovanja in v 7 od 11 panožnih operativnih programov (Izobraževanje in začetno poklicno usposabljanje, Zdravje in socialno skrbstvo, Konkurenčnost, Zaposlovanje in poklicno usposabljanje, Kultura, Informacijska družba, Železnice pristanišča urbani razvoj). Grški svet sodeluje brez pravice glasovanja tudi v nadzornem odboru dveh panožnih operativnih programov (Okolje in Železnice Letališča Mestni transport). Predstavniki sveta sodelujejo s pravicami glasovanja tudi v treh zelo pomembnih nadzornih odborih: Nadzorni pododbor za človeške vire, Nadzorni odbor celotnega razvojnega programa in Nadzorni odbor kohezijskega sklada. Obstaja tudi nekaj panožnih operativnih programov, kjer ne sodeluje nobena izmed krovnih organizacij, vendar so le-ti omejeni na ribolovne in kmetijske sektorje. Delo v nadzornih odborih (Grčija) Grška nacionalna krovna organizacija je pri sodelovanju v nadzornih odborih poudarjala naslednje vidike: 1. Vključevanje invalidnosti v vse operativne programe, kar je pomenilo: več aktivnosti za invalide; horizontalno vključevanje merila dostopnosti v načrtovanje in vzpostavitev nadzornega mehanizma za pravilno implementacijo tega merila, da bi bilo invalidom in dostopnosti namenjenih več sredstev. 2. Določitev posebnih ukrepov za najbolj ranljive skupine invalidov (ljudi s kompleksnejšimi potrebami, ženske invalidke, invalidi migranti itd.). 3. Popraviti terminologijo, ki se nanaša na invalide/invalidnost v vseh operativnih programih.

13 22 23 Rezultati: več aktivnosti za invalide je bilo vključenih v vse operativne programe; sodelovanje nacionalnih krovnih predstavnikov v svetovalnih odborih nekaterih projektov; popravljena terminologija; na 4. srečanju nadzornega odbora celotnega razvojnega programa (17. decembra 2003 v Solunu) je bila sprejeta odločitev o implementaciji merila za dostopnost v vseh operativnih programih; ta odločitev je bila tudi delno izpeljana). Primeri mogočih kontrolnih listov za nediskriminacijo in dostopnost za programe in projekte, ki se financirajo iz strukturnih skladov in kohezijskega sklada: Kontrolni list Horizontalna uporaba 16. člena na ravni programa Načelo in ukrep Obkljukajte Partnerski instrumenti Organizacije, ki zastopajo invalide, so članice Nadzornega odbora Operativnega programa (najbolje s pravico glasovanja). Organizacije, ki zastopajo invalide, so članice teles, ki so zadolžena za izbiro posameznih aktivnosti, ki se financirajo iz Operativnega programa. Organizacije, ki zastopajo invalide, so aktivno udeležene prek organa upravljanja pri oblikovanju meril za izbiro posameznih aktivnosti. Instrumenti javnih naročil Javni razpis vključuje zahteve glede dostopnosti v procesu javnega naročanja (še posebej ESRR). Tehnične specifikacije Merila za kvalitativni izbor Merila za oddajo naročila Pogoji izvajanja pogodb Merila izvajanja ponudnikov Programsko upravljanje Klavzula o finančni fleksibilnosti je omogočena na ravni programa. Implementacija ukrepov usposabljanja v povezavi z nediskriminacijo in invalidnostjo za različne interesne stranke pri projektih, ki se financirajo iz strukturnih skladov. Tehnična pomoč se lahko uporablja za usposabljanje in sodelovanje NVO, ki zastopajo invalide pri izvedbi programov (npr. v nadzornih odborih). Povečati občutljivost odgovornih oblasti in javnosti na potrebe invalidov in izobraževanje o dostopnosti in nediskriminaciji. Nadzor in vrednotenje Kriteriji nediskriminacije in dostopnosti so izrecno vključeni v vse nadzorne in ocenjevalne aktivnosti. Vpliv aktivnosti glede invalidov je analiziran. Kontrolni list Horizontalna uporaba 16. člena na ravni projekta Načelo in ukrep Splošna analiza dostopnosti Predlagatelj projekta mora predstaviti in razložiti potencialno sodelovanje invalidov v predlaganem projektu na obrazcu za prijavo; razložiti mora ukrepe za dostopnost. Predlagatelj projekta spoštuje nacionalne obveznosti glede zaposlovanja invalidov in nediskriminacije (analogno s členom 93/94), vključno s primerno prilagoditvijo delovnega mesta. Delovna skupina opiše svoje strokovno znanje in izkušnje na področju invalidnosti/dostopnosti. Predlagatelj projekta opiše prejšnje izkušnje in rezultate s področja invalidnosti/dostopnosti. Dostopnost prizorišč in logistike Uporabljeni prostori za seminar/srečanje so dostopni. Obkljukajte Uporabljene konferenčne dvorane so dostopne. Rezervirani hoteli so dostopni. Srečanja/seminarji/prizorišča so dostopna z dostopnim prevozom. Dostopnost informacij in materiala Uporabljeni material za usposabljanje je dostopen (ga je mogoče uporabiti s pomočjo ustrezne tehnologije ali prenesti v dostopne formate. Strošek za prenos v oblike, ki se lažje berejo, je upravičen.) Produkti so dostopni (npr. spletne strani upoštevajo standarde W3C-WAI). Uporabljene oblike razširjanja rezultatov projekta so dostopne (npr. uporaba standardov W3C-WAI na spletu, razvoj dostopnih dokumentov, strošek za prenos v različice, ki se lažje berejo, je upravičen). Uporaba klavzule o fleksibilnosti Ukrepi usposabljanja o nediskriminaciji in invalidnosti za projekte ESRR. Spremembe v grajenem okolju, da bi omogočili dostopnost v projektih ESS. Upravičenost do sofinanciranja posebnih stroškov na zahtevo Stroški za osebne asistente so upravičeni. Stroški za tolmačenje znakovnega jezika so upravičeni. Nadzor in vrednotenje Kriteriji za nediskriminacijo in dostopnost so izrecno vključeni v vse nadzorne in evalvacijske aktivnosti. Preverjanje dosegljivosti infrastruktur na kraju samem se izvaja skupaj z invalidi ali s strokovnjaki s področja dostopnosti. Dostopnost spleta Standardi dostopnosti, ki opisujejo zahteve za spletne strani, da bi jih lahko uporabljali invalidi, obstajajo v večini držav članic. Velika večina je oblikovana na osnovi mednarodnih smernic za dostopnost spleta W3C. Spoštovanje teh smernic pri spletnih straneh ne le omogoča uporabo invalidom, ampak prinaša tudi splošne ugodnosti: preproste so za vzdrževanje, prenesti se jih da tudi na mobilne naprave in so preproste za uporabo. Konzorcij svetovnega spleta W3C je pravkar izdal revidirano različico smernic za dostopnost spletnih vsebin (WCAG 2.0), ki obravnavajo tudi razvoj tehnologije; z njimi je preprosteje ocenjevati skladnost. Te smernice so na voljo na spletišču Mandat 376 Evropske komisije evropskim organizacijam za standardizacijo pravi, da se morajo pri razvoju evropskih standardov upoštevati standardi W3X/WAI. Ključni cilj tega mandata je razvoj standardov s funkcionalnimi zahtevami glede dostopnosti IKT (vključno s spletom), ki se bo lahko uporabljal pri javnih naročilih za specifikacijo zahtev glede dostopnosti v razpisni dokumentaciji, v uradnih dokumentih pa se upošteva uradni evropski standard. Besedilo v nadaljevanju z naslovom»hitri nasveti za dostopnost spletnih vsebin«ilustrira, s kakšnimi vprašanji se ukvarjajo smernice W3C/ WCAG 2.0. Besedilo povzema smernice za dostopnost spleta WCAG 2.0; vendar pa so le parafrazirane in to ni končna različica. Prosimo, obrnite se na strani W3C/ WCAG 2.0, če želite popolno in sveže besedilo. Hitri nasveti za dostopnost spletnih vsebin Vidne Za nebesedilno vsebino ponudite besedilne alternative. Ponudite napise in alternative za avdio- in videovsebino. Vsebina naj bo prilagodljiva; naj omogoča uporabo podpornih tehnologij. Uporabite dovolj kontrasta, da bodo stvari vidne in slišne.

14 24 25 Preproste za upravljanje Naj bo vse mogoče opraviti s tipkovnico. Uporabnikom dajte dovolj časa, da si preberejo in uporabijo vsebino. Ne uporabljajte vsebine, ki povzroča napade. Pomagajte uporabnikom znajti se in najti vsebino. Razumljive Besedilo naj bo berljivo in razumljivo. Vsebina in delovanje naj bosta predvidljiva. Pomagajte uporabnikom pri izogibanju in popravljanju napak. Robustne Vsebine naj bodo kar se da kompatibilne s tehnologijami sedanjosti in prihodnosti. Seznam primerov standardov dostopnosti, ki so na voljo v Združenem kraljestvu Kot je bilo že omenjeno, je večina nacionalnih organizacij za standardizacijo razvila standarde ali dokumente za pomoč na različnih področjih. 26 Spodnji seznam predstavlja nekatere, ki so na voljo v Združenem kraljestvu. 27 (Vir: Britanski institut za standarde) PAS 88 : 2008 Navodila za dostopnost velikih hotelskih prostorov in hotelskih verig. PAS 88 :2 008 Navodila za dostopnost velikih hotelskih prostorov in zahteve Zakona o diskriminaciji invalidov (DDA). BIP 0090 : 2008 Dostopnost spletnih vsebin. Udejanjanje PAS 78. BS EN : 2003 Varnostna pravila za izgradnjo in montažo dvigal. Določene vrste uporabe za potnike in dobra potniška dvigala. Dostopnost dvigal za osebe, vključno z invalidi. BS EN ISO : 2008 Ergonomija interakcije med človekom in sistemom. Navodila za spletne uporabniške vmesnike. PAS 124 : 2008 Opredelitev, izvajanje in upravljanje spletnih standardov: Navedba dobre prakse. PAS 124 : 2008 Opredelitev, izvajanje in upravljanje spletnih standardov: Navedba dobre prakse. BS EN ISO 9999 : 2007 Pripomočki za invalide. Vodnik po dobrih praksah pri naročanju dostopnih spletnih strani. KIT 172 BS EN 81 Priročnik za dvigala. BS 8300 : 2001 Načrtovanje zgradb in pristopov za upoštevanje potreb invalidov. Kodeks prakse. BS EN : 2008 Sistemi za identifikacijske kartice. Vmesnik človek stroj. Ocena vpliva programov Wales (Vir: Waleški urad za evropsko financiranje) Pristop, ki ga je izdelal Waleški urad za evropsko financiranje (WEFO) kot organ za upravljanje programov, financiranih iz Evropskih strukturnih skladov v Walesu za obdobje , je bil načrtovan s ciljem izvesti oceno vpliva enakopravnosti invalidov pri implementaciji programov. Ocene vpliva enakopravnosti invalidov (DEIA) so del dolžnosti zagotavljanja enakopravnosti invalidov. Zakonske usmeritve za dolžnost zagotavljanja enakopravnosti invalidov predpisujejo, da mora javna oblast v Načrt za zagotavljanje enakopravnosti invalidov vključiti metode za ocenjevanje vpliva obstoječih politik in praks ali vpliva predlaganih politik in praks na enakopravnost invalidov. Ocena vpliva enakopravnosti invalidov, ki jo izvaja Waleški urad za evropsko financiranje pri implementaciji programov konkurence in konvergence, ki se financirajo iz skladov ESRR in ESS, pomaga pri določanju področij, kjer je mogoča diskriminacija, prikazuje raziskave, ki kažejo, kako se lahko izvajanje programov popravi, da bi zmanjšali oziroma odpravili diskriminacijo, in pomaga pri izboljšanju enakopravnosti invalidov. 26 Podobni seznami obstajajo v vseh državah, ki so članice evropskih organizacij za standardizacijo. Celoten seznam teh nacionalnih organizacij najdete na: Ocena vpliva enakopravnosti invalidov ima tri glavne faze. V prvi fazi je Waleški urad za evropsko financiranje najel izvajalca (DTZ) za pripravo revizije programov in analizo literature za dopolnitev poročil ocene vpliva enakopravnosti invalidov. Ta poročila so služila kot osnova za posvetovanje. Posvetovanje glede ocene vpliva enakopravnosti invalidov je temeljilo na obsežnih posvetovanjih, ki so bila že izvedena pri razvoju programov. Septembra 2007 je Svet za rasno enakopravnost Valrec začel sodelovati z Waleškim uradom za evropsko financiranje glede pomoči pri posvetovanju po priporočilu Oddelka za enakopravnost in človekove pravice Waleške skupščine. Dogovorjeno je bilo, da lahko partnerji s posebnimi interesi po potrebi sodelujejo v tem programu. Po nasvetu Waleške skupščine so se posvetovanja osredinila na rase in invalidnost, vendar so bila dovolj fleksibilna, da so spodbujala sodelujoče k razmišljanju o vplivu tudi na druga področja enakopravnosti. Svet za rasno enakopravnost Valrec je bil odgovoren za iskanje dostopnih prizorišč, transporta in varstva otrok ter za ugotavljanje, ali sodelujoči potrebujejo prevod oziroma prenos gradiva v druge formate oziroma jezike. Valrec in drugi zainteresirani partnerji so razvili napotke za pomoč pri razvoju in pripravi gradiv in predstavitev. Ti dogodki so se odvijali v Cardiffu, južnem, srednjem in v severnem Walesu od januarja do marca Da bi na posvetovanjih pridobili kar največ informacij, je Valrec sodelujoče prosil, da se osredinijo na glavne štiri cilje v povezavi z enakimi možnostmi, ki so opredeljeni v Operativnih programih. Valrec, DTZ in Waleški urad za evropsko financiranje so skupaj pripravili vprašanja za posvetovanje. Poročila ocene vpliva enakopravnosti invalidov vsebujejo povzetek poročila in jih lahko uporabljajo tudi razvijalci ter pokrovitelji projektov. Ugotovitve so v pomoč pri odkrivanju, kje so potrebni ukrepi za zagotavljanje, da lahko posamezne skupine v celoti izkoristijo priložnosti v okviru Waleških programov, financiranih iz strukturnih skladov. Osebje, odgovorno za enakopravnost v Waleškem uradu za evropsko financiranje, uporablja rezultate teh poročil pri ocenjevanju vključitve enakih možnosti v projektih. Vsa poročila so bila končana do zgodnje jeseni 2008 in so na voljo na spletni strani Waleškega urada za evropsko financiranje WEFO. 28 Kopije povzetkov poročila so bile poslane v vednost Odboru za nadzor projektov. Waleški urad za evropsko financiranje se je zavezal, da bo še naprej izvajal ocene vpliva enakopravnosti na področjih spola, starosti, spolne usmerjenosti in vere ter prepričanja. Implementacija vidika invalidnosti v Operativnih programih držav članic, financiranih iz ESS (Vir: Evropska komisija, Generalni direktorat za zaposlovanje) Nizozemska 29 Na Nizozemskem se sodelovanje delovnih invalidov v projektih ESS spodbuja tako, da imajo projekti, ki vsebujejo to skupino, prioriteto pri izbiri projektov pred projekti, ki poklicnih invalidov ne vključujejo. Interesne skupine invalidov ali delovnih invalidov, manjšin in enakosti spolov bodo povabljene k sodelovanju v posvetovalnem odboru za nadzor in evalvacijo implementacije operativnih programov. S pomočjo njihovega strokovnega znanja in njihovih ustreznih temeljnih strok lahko te organizacije svetujejo na sestankih o implementaciji OP in če želijo prinesejo izboljšave, s katerimi lahko popravijo status skupin, ki jih zastopajo. Slovaška 30 Slovaški NRSS za obdobje priznava 4 horizontalne prioritete, ki jih bodo obravnavali v 11 operativnih programih strukturnih skladov (9 ESRR + KS, 2 ESS), ena izmed njih pa je horizontalna prioriteta»enakih možnosti«. Implementacijo horizontalne prioritete»enakih možnosti«nrss koordinira Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve Republike Slovaške (p. 23) (p. 167),

15 26 27 Ocena vplivov projekta na horizontalno prioriteto enakih možnosti bo obvezna za vse, ki se prijavljajo za financiranje iz strukturnih skladov in kohezijskega sklada; vključena mora biti v projektno dokumentacijo. Prijavitelj bo moral oceniti, ali projekt vpliva na enake možnosti (pozitivno ali negativno; če je vpliv negativen, so projekti avtomatsko izključeni). Če prioriteta in posamezen razpis nimata vpliva na enake možnosti ali je leta minimalen, se odnos do enakih možnosti ne bo vključil ali se bo sorazmerno vključil v merila za ocenjevanje. Merila za ocenjevanje vplivov projekta na enake možnosti pripravlja Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve Republike Slovaške. Ministrstvo za delo nudi tudi svetovanje vsem organom upravljanja in organizira usposabljanja za osebje organov upravljanja. Projektni kazalniki bodo vključevali tudi kazalnike, ki nadzorujejo vpliv na enakost možnosti. V ta namen je Ministrstvo za delo pripravilo podporno središče, ki nudi pomoč informacijskim točkam (kontaktnim osebam), ki so jih postavili organi upravljanja posameznih operativnih programov. Njihova naloga je, da sodelujejo s podpornim središčem v okviru specialne delovne skupine in svetujejo upravičencem glede odnosa njihovih projektov do horizontalne prioritete enakosti možnosti ter glede ocenjevanja projektov v procesu izbiranja in med implementacijo/nadzorom projektov. Ministrstvo za delo je določilo pet ciljev za to horizontalno prioriteto, od katerih se dva neposredno navezujeta na invalide (brezposelnost invalidov, izobraževalni ukrepi za integracijo invalidov, izboljšan dostop do javnih storitev in učinkovitejše izvajanje protidiskriminacijskih mehanizmov). Latvija 31 Latvijski OP»Človeški viri in zaposlovanje«in NSRR na splošno vsebujejo horizontalno prioriteto enakih možnosti. Poseben poudarek pri tej prioriteti je namenjen spolu, invalidnosti in starosti. Izvedeni so bili številni ukrepi pri pripravi za implementacijo: Razvito je bilo merilo za ocenjevanje, če se načelo enakih možnosti upošteva pri merilih za izbiro projektov. Napisan je bil priročnik Kako nuditi enake možnosti v projektih, sofinanciranih iz EU (na voljo samo v latvijščini). 10 ljudi je bilo usposobljenih za nadaljnja usposabljanja in svetovanja za ljudi, ki so vključeni v administracijo in implementacijo strukturnih skladov EU. Podatki o izvajanju horizontalne prioritete, kot so npr.: podatki o sodelujočih po spolu, starosti in po invalidnosti, podatki o prilagoditvi infrastrukture glede na različne vrste invalidnosti (vid, sluh, mobilnost, ljudje s težavami v duševnem zdravju) in o dobrih praksah bodo zbrani s pomočjo Skupnega informacijskega sistema za upravljanje. S pomočjo analize teh podatkov se bo dalo oceniti vpliv aktivnosti, financiranih iz strukturnih skladov EU, na situacijo različnih ciljnih skupin. Izvleček iz OP: Enake možnosti izkoreninjenje kakršne koli diskriminacije na podlagi spola, rase, narodnosti, vere ali prepričanja, invalidnosti, starosti ali spolne usmerjenosti in zagotavljanje enakih možnosti za vse skupine je horizontalno načelo, ki ga je treba upoštevati na vseh področjih financiranja EU. Skozi posamezne aktivnosti in merila za izbiro kriterijev bo OP ESS obravnaval problematiko enakih možnosti na trgu delovne sile in spodbujal vključevanje na trg delovne sile, in sicer ne glede na zdravstvene, starostne ali druge dejavnike. Primeri kriterijev za izbiro projektov: Ali projekt predvideva neposreden ali posreden pozitiven vpliv na horizontalno prioriteto enakih možnosti? Projekt ima neposreden pozitiven učinek (5 točk). Projekt ima posreden pozitiven učinek (3 točke). Projekt je nevtralen se ne tiče horizontalne prioritete (0 točk). Projekt vsebuje določene aktivnosti, ki spodbujajo načela enakih možnosti (enakost spolov, aktivno staranje in pravice funkcionalno oviranih ljudi): Posebne aktivnosti spodbujajo tri zgoraj našteta načela (5 točk). Posebne aktivnosti spodbujajo dve zgoraj našteti načeli (3 točke). Posebne aktivnosti spodbujajo eno načelo (1 točka). Ni posebnih aktivnosti v okviru projekta, ki bi spodbujale načela enakih možnosti (0 točk). Škotska 32 V višavju Highlands in na škotskih otokih je Forum za enakost višavja Highlands in škotskih otokov s pomočjo ESS financiral razvoj orodja za enakost. Orodje se v glavnem uporablja za načrtovanje ustreznih metod izbire projektov za razpise ESS. Izvlečki o načrtovanju kriterijev za izbiro projektov Opišite, kako utemeljitev projekta upošteva posebne potrebe žensk in moških oziroma drugih izključenih skupin (npr. narodnostne manjšine, starši samohranilci, invalidi). Ali so poslovni prostori grajeni tako, da so dostopni? Gradnja poslovnih prostorov, ki so nedostopni oziroma ne upoštevajo varnostnih predpisov (npr. slaba osvetljava dostopa, izolirano parkirišče in brez možnosti javnega prevoza), lahko pomeni izključenost potencialnih zaposlenih od žensk podjetnic do invalidov iz možnosti zaposlitve. Primer kontrolnega lista za gradnjo brez ovir (okvirno) Ta kontrolni seznam je primer zagotavljanja dostopnosti invalidom v grajenem okolju. Lahko se uporablja v projektih, financiranih iz ESRR. Kontrolni list Gradnja brez ovir Območje Zahteve glede na standard Obkljukajte 1. Raven dostop (zunaj) Splošno Prehodi za pešce na Uporabnost brez ovir drugem nivoju (Če je mogoče.) Talne obloge Dostopnost brez vibracij (brez tlakovcev, slabo položenih plošč) Klančine Brez stopnic navzdol Širina Vsaj 120 cm Ovinkaste klančine vsaj 150 cm Vzdolžni nagib Največ 6 %, največ 10 % ob modifikaciji in dodatnih konstrukcijah Horizontalni podesti po maksimalni razdalji 10 m pri vzdolžnem nagibu, ki je večji od 4 % Nagib postrani Ga ni Prostori za horizontalno manevriranje Najmanj 150 cm na obeh koncih klančine (brez poseganja npr. vrat) Menjave smeri Če se smer klančine spremeni za več kot 45, so potrebni vmesni podesti s širino najmanj 150 cm Oprijemala Na obeh straneh na višini od 90 do 100 cm in dodatnih 75 cm vsaj 40 cm vodoravno na začetku in koncu oprijemal na klančini, kjer je stranska razlika v višini več kot 10 cm Površina Nedrseča površina z dobrim oprijemom Označenost Oba konca morata biti obarvana s kontrastno barvo po vsej širini Dvižne ploščadi in podobne naprave za dvigovanje Če so na voljo. Nazivna obremenitev vsaj 3 kn ali enakovredna dvigala (glejte rubriko 5) Če se zaklepa, uporabite vseevropsko veljaven sistem za zaklepanje

16 Načrtovanje glavnega vhoda brez ovir Vhod Če so na voljo Če so na voljo Če so na voljo Širina vrat Višina vrat Pragovi, blažilniki za vrata Horizontalen prostor za manevriranje Vrata Predpražniki Vrtljiva vrata in vrtljivi križi Avtomatska vrata 3. Zgradba - splošno Zadostne Širina vrat čiste širine Steklena vrata in steklena območja Višina vrat Pragovi, blažilniki za vrata Horizontalen prostor za manevriranje Vrata Glavni vhod brez stopnic ali vhod v bližini glavnega vhoda in dvigala brez stopnic Vsaj 90 cm uporabne svetle širine (če je na voljo vsaj 80 cm) Vsaj 200 cm svetle višine Največ 3 cm Vsaj 120 x 150 cm (D x Š) na obeh straneh vrat, stranska oddaljenost od kljuke vsaj 50 cm Morajo se zlahka odpirati, s silo največ 25 N; če je potrebna večja sila, mora biti na voljo možnost elektronskega odpiranja Preprečiti nihanje vrat ob zapiranju Izogniti se vrtljivim ročajem in vgrajenim ročajem Steklena vrata in steklene površine narejene iz varnostnega stekla <0} Ne vplivajo na upravljanje vozičkov Vrtljiva vrata in vrtljivi križi niso priporočljivi Avtomatska vrata se morajo odpreti zgodaj in imeti počasno zapiranje Pri avtomatskih vrtljivih vratih mora biti območje vrtenja vidno in na otip označeno Označena bi morala biti s kontrastnimi optičnimi označbami v območju 90 cm 100 cm in cm nad tlemi Vsaj 80 cm uporabne svetle širine in vsaj 80 cm uporabne svetle širine za prehod vrat z dvema kriloma Vsaj 200 cm uporabne svetle višine Največ 2 cm Vsaj 120 x 150 cm (D x Š) na obeh straneh Stranska oddaljenost od kljuke vsaj 50 cm Morajo se zlahka odpirati, s silo največ 25 N; če je potrebna večja sila, mora biti na voljo možnost elektronskega odpiranja Preprečiti nihanje vrat ob zapiranju Izogniti se vrtečim ročajem in vgrajenim ročajem Steklena vrata in steklene površine, narejene iz varnostnega stekla Drugo Talne obloge v zgradbah Ustrezna zaščita pred zdrsom Ne smejo proizvajati statične elektrike Štrleči elementi Zaščiteni ali podaljšani do tal Ovire na javnih površinah Svetla širina več kot 90 cm Rešetke, talne mreže itd. Velikost lukenj največ 2 cm Splošno dostopni prostori (tudi športni prostori) Dostopni brez stopnic Orientacija in označevanje Orientacija in označbe Načrtovanje informacijskih in storitvenih točk Vratar Označenost Evakuacijske poti in zasilni izhodi Informativni elementi bi morali biti dobro osvetljeni in neodbojni Orientacijske označbe bi morale biti na višini najmanj 2 m Krajevni orientacijski znaki med 70 in 160 cm Dopolnitev obsežnih orientacijskih znakov z mobilnimi reliefnimi zemljevidi ali akustičnimi informacijami Vsaj 1 WC v nadstropju mora biti označen za slepe in slabovidne Vizualni in glasovni stik Pult brez ovir Oddaljenost od tal Širina 80 cm Višina 70 cm Maksimalna višina mize 85 cm Induktivna zanka Taktilne informacije na tleh Označiti opremo za dostopnost invalidom z ustreznimi znaki ali s taktilnimi znaki Označeno mora biti naslednje: Parkirišča za avtomobile (parkirni prostori, garaže) Dostop brez stopnic in vhodi v stavbe, še posebej če so drugje, kot je glavni vhod Dvigala, če niso vsa brez ovir, in dvižne ploščadi ter podobne naprave za dvigovanje Javno dostopna stranišča, prehodi za pešce na drugem nivoju Telefonske govorilnice in objekti za nujne klice, prostori za invalide in sedeži brez ovir Slačilnice, dostop do bazenov ali pomožnih naprav za dostop Prehodne površine, pasaže, blagajne, pulti, točilni pulti in mize Induktivne zanke za poti, ki peljejo do zgoraj omenjenih objektov {0>Evakuierungskonzept für Menschen mit Behinderung vorhanden Längsneigung von Fluchtrampen max. 12 %<}0{>Evakuacijski koncept za invalide je vzpostavljen Vzdolžen nagib klančin za evakuacijo je lahko največ 12 % Protidrsne talne podlage na evakuacijskih poteh so taktilno označene <0}

17 30 31 Prostori za srečanja Če so na voljo Pri fiksnih sedežih Prostori za vozičke horizontalno s pogledom od višine oči od 80 do 180 cm Minimalna širina 100 cm, minimalna dolžina 120 cm, širina prehoda 120 cm, širina prostora za manevriranje 150 cm poleg prostora za voziček<0} Sedež za spremljevalca Prostori za vozičke blizu izhoda brez ovir Količina: vsaj dve mesti za voziček, 1 na vsakih 100 sedežev (začenši pri prvi seriji 100) Za ljudi s težavami pri hoji sedeži z naslonjali za roke in zadostnim prostorom za noge 4. Horizontalni dostop brez ovir (Hodniki, prehodi, Širina Svetla širina vsaj 120 cm na koncu in vsaj 150 cm za menjave smeri preddverja) Višina Svetla višina 210 cm Načrt Brez stopnic; ob razlikah v nivojih: klančine, dvigala ali druge naprave za dvigovanje, zaščitni samostoječi gradbeni elementi do višine 210 cm, brez prehoda spodaj 5. Vertikalni dostop brez ovir Stopnice Širina Ravne glavne stopnice: vsaj 120 cm čistega prostora med oprijemali Oprijemalo (ograja) Obe strani z okroglim prečnim presekom (3,5 4,5 cm O) Oddaljenost od zidu vsaj 4 cm, na obeh koncih pa naj se nadaljuje vsaj nadaljnjih 40 cm, ograja mora biti neprekinjena po celotnem stopnišču na višini cm Če je višja od 90 cm, mora biti dodatno oprijemalo na višini 75 cm Stopnice Protidrsna površina Stopnice so zaključene z majhnim robom ali podrezane Označenost Prva in zadnja stopnica v kontrastni barvi, taktilno označeno območje pred začetkom stopnic navzdol Klančine Brez stopnic navzdol Širina Vsaj 120 cm, spiralne klančine vsaj 150 cm Vzdolžni nagib Največ 6 %, največ 10 % ob modifikaciji in dodatnih konstrukcijah Horizontalni podesti po maksimalni razdalji 10 m pri vzdolžnem nagibu, ki je večji od 4 % Nagib vstran Ga ni Prostor za horizontalno manevriranje Najmanj 150 cm na obeh koncih klančine (brez motenj od npr. vrat) Menjava smeri Če se smer klančine spremeni za več kot 45, so potrebni vmesni podesti s širino najmanj 150 cm Oprijemala Na obeh straneh na višini od 90 do 100 cm in dodatnih 75 cm Vsaj 40 cm vodoravno na začetku in koncu oprijemal na klančini, kjer je stranska razlika v višini več kot 10 cm. Površina Protidrsna Označenost Oba konca morata biti obarvana s kontrastno barvo po vsej širini Dvigala Če so na voljo Uporabite nacionalne norme, če se zaklepa, uporabite vseevropsko veljaven sistem za zaklepanje, zrcala na zadnji strani Dostopnost in razporeditev Če je več dvigal, mora biti vsaj eno primerno za invalide in dostopno brez uporabe stopnic Dimenzije dvigala Vsaj 110 x 140 cm (Š x D) Vsaj 150 x 150 cm (Š x D) ob diagonalnem dostopu Vhodi vratne odprtine Svetla širina prehoda vsaj 90 cm Prostor za manevriranje pred vrati jaška Dvižne Če so na voljo ploščadi in podobne naprave za dvigovanje 6. Stranišča brez ovir Stranišča brez ovir splošno Razporeditev toalet brez ovir Vrata Velikost prostora Zidne napeljave Vsaj 150 cm širine Vsaj 200 cm širine, če so nasproti vrat stopnice, ki vodijo navzdol Nazivna obremenitev vsaj 3 kn ali enakovredna dvigala Če se zaklepa, uporabite vseevropsko veljaven sistem za zaklepanje Ena toaleta brez ovir na nadstropje v zgradbah, ki so namenjene stalnemu ali začasnemu prebivanju (najprej vsaj 1 WC na zgradbo) Vrata se ne smejo odpirati navznoter Uporabna svetla širina vrat 80 cm Zaklepanje od znotraj, možnost odklepanja od zunaj Brez vrtljivega gumba za zaklepanje Prostor za manevriranje v premeru vsaj 150 cm, pri čemer prostor med tlemi in umivalnikom šteje do 20 cm. Vsaj stranski in kotni dostop do WC-ja mora biti zagotovljen. Dodatni elementi ne smejo posegati v prostor za manevriranje. Poseben predprostor za toaleto ni potreben. Vsestransko dostopna straniščna školjka: širina prostora vsaj 220 cm, dolžina prostora vsaj 250 cm. Školjka, dostopna z ene strani: širina prostora vsaj 165 cm, dolžina prostora vsaj 215 cm. Trajna pritrdilna konstrukcija za straniščno školjko, umivalnik, za ročaje ipd. Oprijemalo mora biti lahko dostopno z eno roko.

18 32 33 Oprema in pritrdilni elementi v toaleti brez ovir Prostori za počitek in higieno Slačilnice in prhe brez ovir Prhe Straniščna školjka Umivalnik Armature Sanitarna oprema Ročaji v toaleti Možnosti za klic v sili Če so na voljo Če so na voljo Če so na voljo Načrt Razdalja med sprednjim robom straniščne školjke in zadnjim zidom vsaj 65 cm Prazen prostor med školjko in zidom 90 cm Prazen prostor med sprednjim robom školjke in zidom nasproti 120 cm Višina sedeža: 46 cm, največ 48 cm pokrov školjke se začne pri 55 cm globine školjke Instalacijska višina od 80 do 85 cm nad tlemi Prazen prostor do 20 cm za robom umivalnika Minimalna višina 65 cm Opremljen s podometnim ali ploskim odtokom ob zidu Instalacijska višina od 85 do 90 cm Instalacijska višina od 80 do 90 cm Instalacijska višina zrcala: spodnji rob 85 cm, zgornji rob 180 cm nad tlemi Na obeh straneh, vodoravna razdalja med ročaji od 65 do 70 cm, višina zgornjega roba ročajev 75 cm nad tlemi, štrli 15 cm čez sprednji rob straniščne školjke. Pri straniščnih školjkah, ki imajo dostop z ene strani, mora biti dodatno vertikalno oprijemalo vsaj 150 cm nad tlemi ali nagnjena oprijemala. Oprijemalo, ki je nastavljivo po višini, lahko v prostor štrli največ 20 cm. Vsestransko dostopna straniščna školjka: držalo za toaletni papir je na oprijemalu. Sprožitev: S sedečega položaja na školjki in z višine največ 35 cm nad tlemi Možnost sprožitve alarma pri umivalniku Kavč vsaj 90 cm x 200 cm Manevrski prostor pred kavčem vsaj s premerom 150 cm Vsaj ena sanitarna enota in ena enota za preoblačenje brez ovir. Vsaj 2 % slačilnic brez ovir Manevrski prostor v slačilnici vsaj s premerom 150 cm Manevrski prostor v sanitarni enoti vsaj s premerom 150 cm Vrata se odpirajo navzven Dostopne brez stopnic, tla nedrsljiva Instalacijska višina sedeža pod prho od 46 do 48 cm Velikost sedeža pod prho vsaj 45 x 45 cm Opremljena z nastavljivo cevjo za prhanje in držalom za milo Ročaji v prostoru za prhanje Trajna pritrdilna konstrukcija za straniščno školjko, umivalnik, ročaje ipd. Vodoravna podpora in oprijemalo instalacijska višina od 80 do 85 cm Navpična podpora in oprijemalo: do vsaj 150 cm nad tlemi in vsaj 70 cm iz vogala Možnosti za klic v sili Sprožitev Vsaj 35 cm nad tlemi Parkirni prostori za osebna vozila Dodatni za garaže Če so na voljo Količina En parkirni prostor na od 5 do 50 parkirnih mest; na vsako začeto enoto 50 mest dodaten prostor Lokacija in načrt Na poti do vhoda ali dvigala brez ovir ne sme biti tlakovcev ali okrasnih kamnov Razporeditev Dolžina vsaj 650 cm Širina Vsaj 350 cm Naklon Nič, največ 3 % Označevanje Označevanje skladno z nacionalnimi prometnimi predpisi; simbol na tleh Če so na voljo Parkirni prostor s simbolom invalidskega vozička pred vstopom Garažna vrata in ovire Morajo biti avtomatska in se morajo upravljati iz avta, zavarovana morajo biti proti trčenju ljudi z motnjami vida

19 34 35 Evropska zakonodaja in programi na področju invalidnosti Zagotavljanje enakih možnosti je cilj dolgoročne strategije Evropske unije za invalide, katere namen je invalidom omogočiti uresničevanje pravice do dostojanstva, enake obravnave, samostojnega življenja in sodelovanja v družbi. Ukrepi, ki jih je sprejela Evropska unija, krepijo skupne ekonomske in socialne vrednote. Strategija Evropske unije temelji na treh stebrih: protidiskriminacijska zakonodaja in ukrepi UE, ki zagotavljajo dostop do posameznih pravic; odstranjevanje ovir v okolju, ki invalidom onemogočajo, da bi uporabili svoje sposobnosti; vključevanje politike invalidnosti v vse politike Skupnosti. Ukrepi na področju invalidnosti so primarno odgovornost vsake države članice, za skupne okvirje pa se dogovarjajo na ravni Evropske unije. Temeljna zasnova za vključevanje invalidov je Evropski akcijski načrt, operativna podpora pa je zagotovljena prek Evropskega socialnega sklada. Pogodba o ustanovitvi Evropske skupnosti v 13. členu določa, da lahko Evropski svet na predlog komisije in po posvetovanju z Evropskim parlamentom soglasno sprejme ustrezne ukrepe za boj proti diskriminaciji na podlagi spola, rase ali narodnosti, vere ali prepričanja, invalidnosti, starosti ali spolne usmerjenosti. S tem pomembnim korakom je bila v Evropski uniji ustanovljena pravna podlaga za zaščito invalidov pred diskriminacijo. Invalidi in ljudje s kroničnimi boleznimi predstavljajo več kot 15 odstotkov prebivalstva EU. Unija se zato zaveda, da je treba posvetiti posebno pozornost različnim vprašanjem glede invalidov. Listina Unije o temeljnih pravicah v 26. členu priznava pravico invalidov do ukrepov za zagotavljanje njihove samostojnosti, socialne in poklicne vključenosti ter sodelovanja v življenju skupnosti. Leta 2000 je Evropska komisija izdala sporočilo z naslovom Evropa brez ovir za invalide. Poročilo poudarja pomen mobilnosti pri zagotavljanju sodelovanja v gospodarskem in družbenem življenju. Najpomembnejši zakonodajni akt, ki ureja področje zaposlovanja in nediskriminacije, je leta 2000 na ravni EU sprejeta direktiva o splošnih okvirih enakega obravnavanja pri zaposlovanju in delu, ki postavlja splošne okvire za zagotavljanje enakega obravnavanja posameznikov v EU pri zaposlovanju in delu, in sicer ne glede na vero ali prepričanje, invalidnost, starost ali spolno usmerjenost. Glede na to, da je direktiva za vsako državo članico zavezujoča le glede ciljev, ki jih je treba doseči, je nacionalnim organom prepuščena izbira oblike in metod za dosego zastavljenega cilja. Direktiva navaja posamezne minimalne zahteve, kar daje državam članicam možnost, da uvedejo ali obdržijo ugodnejše določbe. Svet EU je ob mednarodnem dnevu invalidov, 3. decembra 2001, leto 2003 razglasil za evropsko leto invalidov, katerega osrednja cilja sta bila opozoriti javnost na politiko na področju invalidnosti in okrepiti kampanje za prepoved diskriminacije do invalidnosti. Evropsko leto invalidov je spodbudilo napredek pri izboljšanju življenjskega standarda ter javne ozaveščenosti o temeljnih pravicah in potrebah invalidov. V letu 2003 je bil sprejet Evropski akcijski načrt o invalidnosti, ki zajema obdobje Načrt je razdeljen v dveletne faze, ki prinašajo politične prednostne naloge, namenjene preseganju vrzeli glede enakosti invalidov. Vsaki dve leti se torej sprejme podrobnejši akcijski načrt, kjer se natančno določijo prednostne naloge, ki bodo obravnavane v določenem obdobju.

20 36 37 Prva faza akcijskega načrta o invalidnosti je zajemala obdobje , usmerjena pa je bila v dostop invalidov do trga dela in ukrepov, povezanih z zaposljivostjo, kot so: vseživljenjsko učenje, informacijska tehnologija in dostop do grajenega okolja. Druga faza je zajemala obdobje in je bila usmerjena v aktivno vključevanje invalidov na podlagi človekovih pravic invalidov. S tem je poudarjena potreba po takem okolju, ki invalidom omogoča večjo samostojnost, zato je osrednja pozornost namenjena zagotavljanju storitev in podpore. Najnovejši letni akcijski načrt zajema leti 2008 in 2009; v ospredje postavlja cilj celostne udeležbe invalidov na trgu dela in povečevanje dostopnosti blaga, storitev in infrastrukture invalidom. Temeljna sporočila politike Evropske unije na področju invalidnosti so naslednja: Enake pravice za vse Invalidi so polnopravni državljani z enakimi pravicami. Tako kot vsi drugi imajo pravico do človekovega dostojanstva, enakopravne obravnave, samostojnega življenja in do polnega sodelovanja v družbi. Zagotavljanje pravic invalidom je glavni cilj dolgoročne strategije EU za njihovo družbeno vključenost. Osrednji del evropske strategije za invalide ( ) je akcijski načrt, po katerem želi Evropska komisija do leta 2010 izboljšati možnosti za zaposlovanje, dostopnost storitev in samostojno življenje invalidov. Invalidi v tem procesu sodelujejo po evropskem načelu»nič o invalidih brez invalidov«. EU spodbuja dejavno vključenost in polno sodelovanje invalidov v družbi skladno s politiko EU o človekovih pravicah. Pri invalidnosti gre za vprašanje pravic; ta pristop temelji na skupni politiki držav članic EU. Takšen pristop je tudi v ospredju Konvencije Organizacije združenih narodov o pravicah invalidov, katere podpisnice so Evropska unija in njene države članice. Delovna mesta Invalidi predstavljajo približno šestino delovno sposobnega prebivalstva EU, vendar je stopnja zaposlenosti invalidov sorazmerno nizka. Invalidi skoraj dvakrat težje dobijo zaposlitev kot drugi ljudje. Lizbonska strategija EU za gospodarsko rast in delovna mesta si zlasti prizadeva za izboljšanje sorazmerno nizke zaposlenosti invalidov v Evropi. Države članice same določajo politiko zaposlovanja na podlagi smernic evropske strategije zaposlovanja in vsako leto Evropski komisiji poročajo o nacionalnih pobudah za zaposlovanje, tudi glede invalidov. Ukrepi EU glede socialne zaščite in socialne vključenosti pomagajo državam članicam pri oblikovanju politik na področju socialne vključenosti, zdravstvene oskrbe in socialnih storitev. Tako imajo invalidi boljše možnosti, da najdejo in ohranijo zaposlitev. Izobrazba za vse Možnost kakovostnega izobraževanje in vseživljenjskega učenja invalidom omogoča polno sodelovanje v družbi, boljše možnosti na področju zaposlovanja in boljšo kakovost življenja. Evropska komisija podpira vključenost invalidov v redne oblike izobraževanja. Sprejela je več pobud za invalide na področju izobraževanja, kot je npr. ustanovitev evropske agencije za razvoj izobraževanja ljudi s posebnimi potrebami, ter posebne študijske skupine za invalide in vseživljenjsko učenje. S programi EU, kot je program za vseživljenjsko učenje, sta izobraževanje in usposabljanje invalidov postala del rednega šolanja. Samostojno življenje Invalidom naj bi zagotovili enake možnosti izbire in samostojnost v vsakdanjem življenju, kot jih imajo vsi ljudje. Storitve in pomoč je treba prilagoditi posebnim potrebam invalidov. Evropska komisija spodbuja dostop do cenovno sprejemljivih in kakovostnih storitev, in sicer v okviru poenotenih ukrepov o socialni zaščiti in vključevanju. EU se tudi zavzema za življenje invalidov zunaj institucionalne oskrbe. Evropska komisija financira študije o storitvah, ki jih invalidom zagotavlja skupnost, da bi lahko živeli samostojno. Na ravni smernic za oblikovanje politike na področju invalidnosti je bila v letu 2008 med slovenskim predsedovanjem Svetu Evropske unije sprejeta tudi Resolucija Sveta Evropske unije in predstavnikov vlad držav članic, ki so se sešli v okviru Sveta. Ugotovitve resolucije navajajo: da so invalidi še vedno potisnjeni na obrobje, zlasti na področju dela; nezadosten dostop do trga dela pomeni, da se invalidi v družbi lahko znajdejo v ranljivem položaju in da so izpostavljeni tveganju, ki je povezano z revščino, diskriminacijo in s socialno izključenostjo; da je v nekaterih državah članicah stopnja brezposelnosti invalidov sicer še vedno visoka, v drugih pa njihova zaposlenost narašča. To je dokaz, da so prizadevanja na nacionalni in evropski ravni učinkovitejša, zato bi jih bilo treba nadaljevati in jih še okrepiti; države članice pozivajo komisijo, da si še bolj prizadeva za preprečevanje diskriminacije na podlagi invalidnosti na trgu delovne sile in drugod ter da se proti njej bori. Izboljšanje dostopnosti je predpogoj za samostojnost, vključevanje in udejstvovanje, invalidom pa omogoča uveljavljanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Povečanje udeležbe na trgu delovne sile s prožnimi shemami zaposlovanja, podpornim zaposlovanjem, socialno ekonomijo, s pozitivnimi ukrepi, kot so: storitve pomoči, dodatki k plači, prilagoditev delovnega okolja, uporaba podporne tehnologije in osebna pomoč, bo omogočilo boljše možnosti zaposlovanja za vse invalide, večja pa bo tudi storilnost. Resolucija Sveta 2008/C 75/01 točka 2. d: Za spodbujanje zaposlovanja, usposabljanja in uveljavljanja enakih možnosti za invalide bi bilo treba še v večji meri spodbuditi uporabo evropskih strukturnih skladov, tudi Evropskega socialnega sklada (ESS); Direktiva Sveta 2000/78/ES z dne 27. novembra 2000 o splošnih okvirih enakega obravnavanja pri zaposlovanju in delu Direktiva o splošnih okvirih enakega obravnavanja pri zaposlovanju in delu temelji na pravici vseh ljudi do enakosti pred zakonom in zaščite pred diskriminacijo kot univerzalni pravici, ki jo priznavajo Splošna deklaracija o človekovih pravicah, Konvencija ZN o pravicah invalidov, Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic, Mednarodna pakta ZN o državljanskih in političnih pravicah ter ekonomskih, socialnih in o kulturnih pravicah. Zaposlovanje in delo sta bistvena elementa, da se zagotavlja enake možnosti vseh ljudi; prispevata k polni udeleženosti državljanov v ekonomskem, kulturnem in v socialnem življenju. Direktiva usmerja države, da zagotavljajo učinkovite in praktične ukrepe za prilagoditev delovnih mest za invalide npr. prilagoditev delovnih prostorov in opreme, ritma delovnega časa, razdelitve delovnih nalog ali zagotovitev sredstev za usposabljanje ali uvajanje v delo. Koncept diskriminacije direktiva opredeljuje v 2. členu kot oblike neposredne ali posredne diskriminacije in nadlegovanja. Načelo enakega obravnavanja pomeni, da ne obstaja nikakršna neposredna ali posredna diskriminacija. Za neposredno diskriminacijo se šteje manj ugodna obravnava nekega človeka v primerjavi z drugim zaradi razlogov, povezanih z invalidnostjo. Za posredno diskriminacijo gre, če je zaradi neke na videz nevtralne določbe, merila ali prakse neki človek zaradi invalidnosti v primerjavi z drugim človekom v slabšem položaju, razen če: tako določbo, merilo ali prakso objektivno upravičuje legitimni cilj in je način uresničevanja tega cilja primeren in nujen ali mora delodajalec oziroma oseba ali organizacija, ki jo ta direktiva zavezuje, glede invalidov na podlagi nacionalne zakonodaje sprejeti ustrezne ukrepe skladno s 5. členom, da odpravi podlago za prikrajšanost, ki jo povzroča taka določba, merilo ali praksa. Nadlegovanje se šteje za obliko diskriminacije, kadar se manifestira neželeno ravnanje, katerega cilj ali posledica je kratenje dostojanstva človeka in ustvarjanje zastrašujočega, poniževalnega, sramotilnega ali žaljivega okolja. Področja uporabe, ki se nanašajo na zahteve po direktivi, so: pogoji, pod katerimi je dostopna zaposlitev, samozaposlitev ali delo, vključno z izbranimi merili in s pogoji za sprejem v službo, vključno z napredovanjem; dostopnost poklicnega usmerjanja, poklicnega usposabljanja, izpolnjevanja in prekvalifikacije, vključno s pridobivanjem praktičnih delovnih izkušenj; zaposlitev in delovni pogoji, vključno z odpustom in s plačilom; članstvo in sodelovanje v organizaciji delavcev in delodajalcev.

21 38 39 Primerne prilagoditve za invalide določa 5. člen: Primerne prilagoditve se zagotovijo, da se zagotovi skladnost z načelom enakega obravnavanja, ki zadeva invalide. To pomeni, da delodajalci sprejmejo ustrezne ukrepe glede na potrebe v konkretni situaciji, da se invalidu omogoči dostop, sodelovanje ali napredovanje v službi in usposabljanje, razen če bi taki ukrepi delodajalca nesorazmerno obremenili. Obremenitev ni nesorazmerna, če jo zadosti kompenzirajo ukrepi v okviru politike, ki jo država izvaja v povezavi z invalidi. UREDBA KOMISIJE (ES) o razglasitvi nekaterih vrst pomoči za združljive s skupnim trgom Evropska komisija je v letu 2008 sprejela naslednjo uredbo, ki ureja tudi ukrepe finančne pomoči, ki se nanašajo na zaposlovanje in usposabljanje invalidov ter njihove prilagoditve. Našteti so najpomembnejši deli uredbe: (61) Osrednji cilj gospodarskih in socialnih politik Skupnosti in držav članic je spodbujati usposabljanje in zaposlovanje prikrajšanih delavcev in invalidov ter kriti izdatke nadomestil za dodatne stroške pri zaposlovanju invalidov. (64) Nekatere kategorije prikrajšanih delavcev in invalidov imajo še vedno posebne težave pri vstopanju na trg dela. Zato je upravičeno, da nacionalni organi uvedejo ukrepe, ki podjetja spodbujajo, da povečajo stopnjo zaposlenosti, zlasti delavcev iz teh prikrajšanih kategorij. Stroški dela so del običajnih poslovnih stroškov vsakega podjetja. Zato je posebej pomembno, da ima pomoč za zaposlovanje prikrajšanih delavcev in invalidov pozitivne učinke na stopnjo zaposlenosti teh kategorij delavcev ter da podjetjem ne omogoča le zmanjševanja stroškov, ki bi jih morala sicer nositi. Zato bi bilo treba tako pomoč izvzeti iz predhodne priglasitve, kadar lahko tem kategorijam delavcev pomaga pri ponovnem vstopanju na trg dela ali kar zadeva invalide pri ponovnem vstopanju na trg dela in ostajanju na tem trgu. (65) Pomoč za zaposlovanje invalidov v obliki subvencij plače je mogoče izračunati na podlagi posebne stopnje invalidnosti zadevnega invalida ali pa se zagotovi v pavšalnem znesku, če noben izmed načinov ne pomeni pomoči, ki presega največjo intenzivnost pomoči za vsakega posameznega zadevnega delavca. V uredbi se uporabljajo naslednje opredelitve: 2. člen (Opredelitev pojmov) invalid pomeni vsako osebo: a) katere invalidnost je priznana z državno zakonodajo ali b) ki ima priznano omejitev, ki izhaja iz telesnih, duševnih ali iz psihičnih okvar; zaščitena zaposlitev pomeni zaposlitev v podjetju, v katerem je zaposlenih vsaj 50 % invalidov; 7. člen (Kumulacija) Z odstopanjem od odstavka 3 se lahko pomoč za invalide, kot je predvideno v členih 41 in 42, kumulira s pomočjo, izvzeto na podlagi te uredbe, ob upoštevanju istih upravičenih stroškov nad najvišjim veljavnim pragom skladno s to uredbo, če s tako kumulacijo ni presežena intenzivnost pomoči v višini 100 % ustreznih stroškov za vsako obdobje, v katerem so zadevni delavci zaposleni. 2. Intenzivnost pomoči ne presega 75 % upravičenih stroškov. 3. Upravičeni stroški so stroški plač za celotno obdobje, v katerem je invalid zaposlen. 5. Razen ob zakoniti odpovedi zaradi kršitve obveznosti imajo delavci pravico do neprekinjene zaposlitve za najmanj obdobje skladno z zadevno nacionalno zakonodajo ali katero koli kolektivno pogodbo, ki ureja pogodbe o zaposlitvah. Če je trajanje zaposlitve krajše od 12 mesecev, se pomoč ustrezno sorazmerno zmanjša. 42. člen (Pomoč za nadomestilo dodatnih stroškov zaradi zaposlovanja invalidov) 1. Pomoč za nadomestilo dodatnih stroškov zaradi zaposlovanja invalidov je združljiva s skupnim trgom v smislu člena 87 (3) pogodbe in je izvzeta iz obveznosti priglasitve po členu 88 (3) pogodbe, če so izpolnjeni pogoji iz odstavkov 2 in 3 tega člena. 2. Intenzivnost pomoči ne presega 100 % upravičenih stroškov. 3. Upravičeni stroški so tisti stroški, z izjemo stroškov plač iz člena 41, ki jih je treba dodati stroškom, ki bi v podjetju nastali, če bi zaposlovalo neinvalidne delavce, za celotno obdobje, v katerem je invalid zaposlen. Upravičeni stroški so naslednji: a) stroški prilagoditve prostorov; b) stroški zaposlitve osebja za čas, ki ga porabijo samo za pomoč invalidom; c) stroški prilagoditve ali nakupa opreme oziroma pridobitve in validiranja programske opreme, da jo bodo lahko uporabljali invalidi, vključno s prilagojeno in pomožno tehnološko opremo, ki jih je treba dodati stroškom, ki bi jih imel upravičenec, če bi zaposloval neinvalidne delavce; d) stroški gradnje, širitve zadevne poslovne enote ali namestitve opreme v tej poslovni enoti ter vsi stroški upravljanja in prevoza, ki izhajajo neposredno iz zaposlovanja invalidov, kadar upravičenec zagotavlja zaščitno zaposlitev. Povzeto po naslednjih virih: Evropski akcijski načrt o invalidnosti. Resolucija Sveta Evropske unije in predstavnikov vlad držav članic, ki so se sešli v okviru Sveta z dne 17. marca 2008, o položaju invalidov v Evropski uniji, št. 2008/C 75/01, Uradni list Evropske unije C75/1. Evropska komisija Zaposlovanje in socialne zadeve: Strategija Evropske unije za invalide. Sporočilo Evropske komisije Evropa brez ovir za invalide COM(2000) 284; Sporočilo komisije Svetu, Evropskemu parlamentu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij: Položaj invalidov v razširjeni Evropski uniji Evropski akcijski načrt KOM (2005) 604. Uradni list Evropske unije L 214/3, : Uredba Komisije (ES), št. 800/2008, z dne 6. avgusta 2008 o razglasitvi nekaterih vrst pomoči za združljive s skupnim trgom z uporabo členov 87 in 88 pogodbe (Uredba o splošnih skupinskih izjemah). Uradni list Evropske unije L 303/ : Direktiva Sveta 2000/78/ES z dne 27. novembra 2000 o splošnih okvirih enakega obravnavanja pri zaposlovanju in delu. Uradni list Evropske unije C 321E z dne : Pogodba o ustanovitvi Evropske skupnosti. Uradni list Evropske unije 335/15, : Evropsko leto invalidov. Uradni list Evropske unije C 303, : Listina Unije o temeljnih pravicah. 41. člen (Pomoč za zaposlovanje invalidov v obliki subvencij plače) 1. Pomoč za zaposlovanje invalidov v obliki subvencij plače je združljiva s skupnim trgom v smislu člena 87 (3) pogodbe in je izvzeta iz obveznosti priglasitve po členu 88 (3) pogodbe, če so izpolnjeni pogoji iz odstavkov od 2 do 5 tega člena.

22 40 41 ZDRUŽENI NARODI IN PRAVICE INVALIDOV Združeni narodi namenjajo pri svojem delovanju posebno pozornost vprašanjem, povezanim z invalidnostjo. Temeljno načelo pri tem je koncept človekovih pravic, povezan z načelom nediskriminacije. Načela, povezana s sodobnimi smernicami na področju oblikovanja politik za invalide, so zapisana v ključnih dokumentih OZN. Najprej so prisotna v obliki nezavezujočih dokumentov, kot so: programi, usmeritve in deklaracije npr. Standardna pravila za izenačevanje možnosti invalidov, Svetovni program delovanja v korist invalidov, Deklaracija o pravicah duševno prizadetih oseb, Deklaracija o pravicah invalidov in Talinske usmeritve za razvoj človeških virov invalidov. Pravice, naštete v splošni deklaraciji človekovih pravic, bi v idealnem svetu povsem zadoščale! Vendar pa so v praksi posamezne skupine, kot so na primer: ženske, otroci, begunci in tudi invalidi, obravnavane bistveno slabše kot druge skupine, zato so za varovanje in promoviranje človekovih pravic teh skupin potrebne mednarodne konvencije. S sprejetjem Konvencije o pravicah invalidov, ki jo je Generalna skupščina OZN sprejela na 61. seji 2006, pa je koncept politike invalidnosti postavljen v pravni okvir obveznosti držav, ki so konvencijo podpisale in ratificirale. Slovenija je konvencijo podpisala med prvimi državami, tj. 31. marca 2007, na sedežu OZN v New Yorku. V letu 2008 so države podpisovale tudi ratifikacijo konvencije, med njimi tudi Slovenija. S tem je bila dana možnost oblikovanja Odbora za pravice invalidov, ki ima pomembno regulativno vlogo pri oblikovanju pregleda uresničevanja pravic v državah podpisnicah ratifikacije. Sodobni svetovni pristop človekovih pravic poudarja invalide kot nosilce pravic, njihovo učinkovito uživanje človekovih pravic, brez diskriminacije tako kot to velja za kontekst starosti, spola in otrok. Pri tem je središče osredinjanja zunaj invalidnosti v družbenih procesih. Za invalide veljajo vse pravice, zapisane v drugih mednarodnopravnih dokumentih OZN, ki so zavezujoči za vse države, ki so jih ratificirale: Mednarodni pakt o ekonomskih, socialnih in o kulturnih pravicah; Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah; Mednarodna konvencija o odpravi vseh oblik rasne diskriminacije; Mednarodna konvencija o odpravi vseh oblik diskriminacije žensk; Konvencija proti mučenju in drugim krutim, nečloveškim ali poniževalnim kaznim ali ravnanju; Konvencija o otrokovih pravicah; Mednarodna konvencija o varstvu pravic vseh delavcev migrantov in članov njihovih družin. Pravice invalidov v konvenciji lahko razgradimo na dve različni vrsti, kar zadeva progresivnost njihove implementacije. Pravica do nediskriminacije je takoj izvedljiva, glede ekonomskih, socialnih in kulturnih pravic pa se vsaka država pogodbenica zavezuje sprejeti vse mogoče ukrepe v okviru razpoložljivih virov, kar pomeni, da je stopnja uresničevanja ekonomskih, socialnih in kulturnih pravic odvisna od držav pogodbenic. Besedilo konvencije je opredeljeno v 50 členih, ki poleg uvodnih členov, v katerih so najprej opredeljeni namen konvencije, pomen izrazov, splošna načela, splošne obveznosti in enakost ter nediskriminacija, opredeljujejo načela in ukrepe po področjih, ki so pomembna za življenje invalidov: ozaveščanje, dostopnost, pravica do življenja, nevarne okoliščine in humanitarne krize, enakost pred zakonom, dostop do sodnega varstva, osebna svoboda in varnost, prepoved mučenja ali krutega, nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja, prepoved izkoriščanja, nasilja in zlorabljanja, varovanje osebne integritete, pravica do prostega gibanja in državljanstva, samostojno življenje in vključenost v skupnost, osebna mobilnost,

23 42 43 svoboda izražanja in mnenja ter dostop do informacij, spoštovanje zasebnosti, spoštovanje doma in družine, izobraževanje, zdravje, usposabljanje in rehabilitacija, delo in zaposlovanje, ustrezna življenjska varnost in socialna varnost, sodelovanje v političnem in javnem življenju, sodelovanje v kulturnem življenju, rekreaciji, prostočasnih dejavnostih in športu. Spremljanje in izvajanje konvencije opredeljujejo statistika in zbiranje podatkov, mednarodno sodelovanje in nacionalno izvajanje ter nadzor. Namen konvencije je torej spodbujati, varovati in zagotavljati invalidom polno in enakovredno uživanje človekovih pravic in spodbujati spoštovanje njihovega dostojanstva. Pokriva vrsto ključnih področij, kot so: dostopnost, osebna mobilnost, zdravje, izobraževanje, zaposlovanje, habilitacija in rehabilitacija, sodelovanje v političnem življenju, enake možnosti in nediskriminacija. Konvencija pomeni premik od medicinskega modela razumevanja invalidnosti k socialnopolitičnemu, tj. na področje človekovih pravic. Konvencija uvaja tudi pojem»mainstreaming«: vključevanje politike invalidnosti v ustrezne dele strategij trajnostnega razvoja. Načelo vključevanja invalidov oz. invalidnosti v redne oz. splošne oblike ukrepov je eno izmed temeljnih sodobnih mednarodnih izhodišč. Države, ki so podpisale konvencijo o pravicah invalidov, so zavezane, da sprejmejo ukrepe, ki promovirajo človekove pravice invalidov in da korak za korakom uresničujejo ekonomske, socialne in kulturne pravice. SPLOŠNE OBVEZNOSTI DRŽAV so zapisane v 4. členu konvencije o pravicah invalidov: 1. Države pogodbenice se zavezujejo zagotavljati in spodbujati polno uresničevanje vseh človekovih pravic in temeljnih svoboščin za vse invalide brez kakršne koli diskriminacije zaradi invalidnosti. Zavezujejo se: a) da bodo sprejele ustrezne zakonodajne, upravne in druge ukrepe za izvajanje pravic, ki jih priznava ta konvencija; b) da bodo sprejele ustrezne ukrepe, tudi zakonodajne, za spremembo ali razveljavitev veljavnih zakonov, predpisov, običajev in praks, ki so diskriminatorni do invalidov; c) da bodo upoštevale varovanje in spodbujanje človekovih pravic invalidov pri vseh svojih politikah in programih; d) da se bodo izogibale vsaki dejavnosti ali praksi, ki je v nasprotju s to konvencijo, in zagotovile delovanje javnih oblasti in ustanov skladno s to konvencijo; e) da bodo sprejele vse ustrezne ukrepe za odpravo diskriminacije zaradi invalidnosti od posameznikov, organizacij ali zasebnih podjetij; f) da bodo izvajale ali spodbujale raziskave, razvoj, razpoložljivost in uporabo univerzalno oblikovanih dobrin, storitev, opreme in objektov, ki bodo ustrezali specifičnim potrebam invalidov, ki jih je treba za to, da so uporabni za invalide, čim manj ali čim ceneje prilagajati, in spodbujale univerzalno oblikovanje pri pripravi standardov in smernic; g) da bodo izvajale ali spodbujale raziskave, razvoj in uporabo novih tehnologij, vključno z informacijskimi in s komunikacijskimi tehnologijami, pripomočkov, naprav, pomožnih tehnologij za mobilnost, primernih za invalide, in dajale prednost tehnologijam po sprejemljivih cenah; h) da bodo invalidom nudile dostopne informacije o pripomočkih, napravah in o pomožnih tehnologijah za mobilnost, vključno z novimi tehnologijami, in druge oblike pomoči, podporne storitve in objekte; i) da bodo spodbujale izobraževanje strokovnjakov in osebja, ki dela z invalidi, o pravicah, priznanih v tej konvenciji, da bodo bolje usposobljeni za nudenje pomoči in storitev, ki jih zagotavljajo te pravice. 2. Glede ekonomskih, socialnih in kulturnih pravic se vsaka država pogodbenica zavezuje sprejeti vse mogoče ukrepe v okviru razpoložljivih virov in po potrebi v okviru mednarodnega sodelovanja, in sicer z namenom postopnega doseganja popolne uresničitve teh pravic, brez poseganja v obveznosti iz te konvencije, ki se po mednarodnem pravu takoj uporabljajo. 3. Pri oblikovanju in izvajanju zakonodaje in politik za izvajanje te konvencije in pri drugih postopkih odločanja o vprašanjih invalidov države pogodbenice aktivno vključujejo invalide, tudi invalidne otroke, prek njihovih predstavniških organizacij in se z njimi podrobno posvetujejo. 4. Nič v tej konvenciji ne vpliva na katere koli določbe v zakonodaji države pogodbenice ali mednarodni zakonodaji, ki velja v tej državi pogodbenici, ki so ugodnejše za uresničevanje pravic invalidov. Dejstvo, da ta konvencija ne priznava določene pravice ali jo priznava v manjši meri, ne sme biti vzrok za omejitev ali odstopanje od katere koli človekove pravice, priznane ali veljavne po zakonu, predpisu ali po običaju v kateri izmed držav pogodbenic te konvencije. Konvencija torej zahteva stopnjujoče uresničevanje večine določil, in sicer skladno z ekonomskimi možnostmi države. Nekateri ukrepi zahtevajo sredstva, vendar je treba vedeti, da posamezni ukrepi niso samo v korist invalidov, koristijo celotni družbi. Na primer: z ukrepi s področja dostopnosti se izboljša kakovost življenja vseh ljudi, ne samo invalidov. Ključne definicije, zapisane v konvenciji OZN, ki urejajo področje zaposlovanja invalidov Konvencija v 1. členu podaja definicijo invalida: Invalidi so osebe z dolgotrajno telesno, duševno, intelektualno ali s senzorno prizadetostjo, ki jih v povezavi z različnimi ovirami lahko zavira pri tem, da bi na enaki podlagi kot drugi polno in učinkovito sodelovali v družbi. Diskriminacija zaradi invalidnosti, zapisana v 2. členu, pomeni vsako razlikovanje, izključitev ali omejevanje zaradi invalidnosti z namenom ali s posledico zmanjšanja ali izničevanja enakopravnega priznavanja, uživanja ali uveljavljanja vseh človekovih pravic in temeljnih svoboščin na političnem, ekonomskem, socialnem, kulturnem, civilnem ali na drugem področju. Vključuje vse oblike diskriminacije (neposredno in posredno) in tudi odklonitev primerne prilagoditve. Primerna prilagoditev, zapisana v 2. členu, pomeni potrebne in primerne spremembe in prilagoditve, ki ne nalagajo nesorazmernega ali nepotrebnega bremena, kadar so v posameznem primeru potrebne, da se invalidom na enaki podlagi kot drugim zagotovi uživanje ali uveljavljanje vseh človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Področje habilitacije in rehabilitacije je urejeno v 26. členu. Države pogodbenice so zavezane k sprejetju učinkovitih in ustreznih ukrepov, s katerimi invalidom, tudi z medsebojno pomočjo, omogočajo doseganje in ohranjanje največje mogoče samostojnosti in polne telesne, duševne, socialne in poklicne sposobnosti ter polno vključevanje na vseh življenjskih področjih. V ta namen države pogodbenice organizirajo, krepijo in širijo celovite storitve habilitacije in rehabilitacije, zlasti na področju zdravja, zaposlovanja, izobraževanja in socialnih služb, tako da: se začnejo na najzgodnejši stopnji in temeljijo na multidisciplinarni presoji potreb in zmožnosti vsakega posameznika; spodbujajo sodelovanje in vključevanje v skupnost in družbo, so prostovoljne in na voljo invalidom čim bliže skupnostim, v katerih živijo, tudi na podeželju. Področje dela in zaposlovanja je urejeno v 27. členu. Države pogodbenice priznavajo invalidom pravico do dela enako kot drugim, ki vključuje pravico do možnosti za preživljanje s svobodno izbranim ali sprejetim delom na trgu dela in v delovnim okolju, ki je odprto, vključujoče in dostopno invalidom. Države pogodbenice varujejo in spodbujajo uresničevanje pravice do dela tudi tistim, pri katerih nastane invalidnost med trajanjem zaposlitve, tako da sprejmejo ustrezne, tudi zakonodajne ukrepe, s katerimi med drugim: prepovedujejo diskriminacijo zaradi invalidnosti v povezavi z vsemi zadevami, ki se nanašajo na kakršno koli obliko zaposlitve, vključno s pogoji za iskanje, najemanje in zaposlovanje, ohranjevanje zaposlitve, napredovanje ter z varnimi in zdravimi delovnimi razmerami; varujejo pravico invalidov do pravičnih in ugodnih delovnih razmer enako kot za druge, tudi pravico do enakih možnosti in enakega plačila za enakovredno delo, varnih in zdravih delovnih razmer, vključno z varstvom pred nadlegovanjem, ter poprave krivic; zagotavljajo, da invalidi lahko uresničujejo svoje delavske in sindikalne pravice enako kot drugi; omogočajo invalidom učinkovit dostop do splošnih tehničnih programov in programov za poklicno usmerjanje, služb za iskanje zaposlitve ter poklicnega in nadaljnjega usposabljanja; na trgu dela spodbujajo možnosti za samozaposlitev, podjetništvo, razvoj socialnega podjetništva in ustanavljanje lastnih podjetij; zaposlujejo invalide v javnem sektorju; spodbujajo zaposlovanje invalidov v zasebnem sektorju z ustreznimi usmeritvami in ukrepi, ki lahko vključujejo spodbujevalne akcijske programe, spodbude in druge ukrepe; zagotavljajo primerne prilagoditve na delovnem mestu za invalide; omogočajo, da invalidi pridobivajo delovne izkušnje na odprtem trgu dela; spodbujajo programe poklicne in strokovne rehabilitacije invalidov ter programe za ohranjanje zaposlitve in vrnitev invalidov na delo.

24 44 45 Države pogodbenice preprečujejo suženjstvo ali služenje invalidov in zagotavljajo, da so invalidi enako kot drugi varovani pred prisilnim ali obveznim delom. NA KAJ JE TREBA BITI POSEBEJ POZOREN PRI OBLIKOVANJU NOVIH PREDPISOV NA PODROČJU ZAPOSLOVANJA INVALIDOV: Vsak predpis mora temeljiti na razumevanju definicije invalidnosti in invalidov, kot je opredeljena v konvenciji. Diskriminacijo na podlagi invalidnosti in zavračanje primerne prilagoditve kot oblike diskriminacije je treba povezati kot dopolnjujoče se določilo. Povzeto po naslednjih virih: Evropska komisija: Communication from the Commission to the Council and the European Parliament Towards a United Nations legally binding instrument to promote and protect the rights and dignity of persons with disabilities, Brussels, COM (2003) 16 final. Frequently asked questions regarding the Convention on the righs of persons with disabilities; www. un.org/disabilities/default.asp?id=151. Nacionalna strategija in prednostne naloge v evropskem letu enakih možnosti za vse; mddsz.gov.si/. Quinn, G., Degener, T.: Human rights and disability, The current use and future potential of United Nations human rights instruments in the context of disability, United Nations, New York and Geneva, Tabaj, A.: Mednarodna konvencija o zaščiti in podpori pravic in dostojanstva invalidov, v zborniku: Nacionalni informativni dnevi 2005, Nediskriminacija in enake pravice invalidov v zakonodaji, Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve, United Nations General Assembly: Final report of the Ad Hoc Committee on a Comprehensive and Integral International Convention on the Protection and Promotion of the Rights and Dignity of Persons with Disabilities, Distr.: General, 6 December 2006, Original: English. Uršič, C., Tabaj, A.: Človekove pravice ranljivih skupin primer Konvencije o človekovih pravicah za invalide, v: Socialni izziv, št. 23, letnik 11, december 2005, Socialna zbornica. Uršič, C., Tabaj, A.: Konvencija o pravicah invalidov črka na papirju in/ali realnost? Kranjska Gora, Slovenija, maj 2008, Zbornik predavanj. Uršič, C., Kroflič, M.. Človekove pravice in invalidi zbirka mednarodnih dokumentov, Uršič, C.: Konvencija OZN o pravicah invalidov, delovno besedilo; neobjavljeno.

25 46 47 KODEKS O RAVNANJU Z INVALIDNOSTJO NA DELOVNEM MESTU Mednarodna organizacija dela ocenjuje, da je v svetu 386 milijonov delovnih ljudi invalidov. Invalidi imajo potencial, da prispevajo k delu, tj. kot delavci ali delodajalci. Veliko držav je sprejelo zakonodajo, politike in programe, da bi spodbudile zaposlitvene možnosti za iskalce zaposlitev z invalidnostjo, da bi ohranile njihova delovna mesta ali vrnitev na delo tistih, ki so postali invalidi med zaposlitvijo. Veliko invalidov se spopada z vprašanjem brezposelnosti; v nekaterih državah predstavlja ta delež kar 80 % vseh invalidov. Veliko bi bilo lahko zaposlenih, če bi jim delodajalci ponudili to priložnost. Pogosto bi bile njihove možnosti večje, če bi imeli invalidi možnost dostopa do izobrazbe, usposabljanja ali rehabilitacije. Pogosto je nedostopnost prostorov, transporta in/ali storitev tista ovira, ki preprečuje invalidom vstop v prej naštete programe. Ovire, ki preprečujejo invalidom uspešno iskanje dela, ki jim zagotavlja lastna finančna sredstva za samostojno življenje, je treba načrtno odpravljati. Mednarodna organizacija dela namenja pozornost krepitvi možnosti invalidov za dostojno delo in odpravo ovir njihovemu delu in zaposlitvi. Ciljne aktivnosti potekajo na področjih: izboljševanje zaposljivosti izboljševanje znanja o invalidnosti, ki se nanaša na usposabljanje in zaposlovanje; samozagovorništvo in svetovanje za vlade, delavce in za organizacije delodajalcev o usposabljanju in organiziranju za invalide in o invalidih. Med tematskimi področji, ki jim Mednarodna organizacija dela namenja pozornost, naj poudarimo področje duševno zdravje na delovnem mestu. Ljudje s težavami v duševnem zdravju se pogosto spopadajo z večjimi ovirami kot drugi invalidi, da bi našli delo in ga obdržali. Veliko pa jih, potem ko delo najdejo, zaposlitev tudi obdrži in popolnoma okreva. V letu 1983 je Mednarodna organizacija dela sprejela Konvencijo o poklicni rehabilitaciji in zaposlovanju (invalidov), št. 159, ter Priporočili k poklicni rehabilitaciji in zaposlovanju (invalidov), št. 99 in 168. Bistvena določila, ki jih je prinesla konvencija ILO, se nanašajo na definiranje invalidov v povezavi z njihovimi možnostmi za zagotovitev/ohranitev/napredovanje v zaposlitvi. Določila konvencije prinašajo tudi obveznost posvetovanja z organizacijami invalidov, delodajalcev in delavcev. Vsaka država pogodbenica mora tudi zagotavljati službe za poklicno rehabilitacijo, usposabljanje in zaposlovanje invalidov, tj. v okviru splošnih služb ali posebej namenjenih invalidom. Osrednji dokument za invalide, ki ga je pripravila Mednarodna organizacija dela, pa je Kodeks o ravnanju z invalidnostjo iz leta KODEKS O RAVNANJU Z INVALIDNOSTJO NA DELOVNEM MESTU 1 SPLOŠNA IZHODIŠČA Cilj kodeksa je zagotoviti praktične napotke za ravnanje z invalidnostjo na delovnem mestu za: a) zagotavljanje enakih možnosti za invalide na delovnem mestu; b) povečevanje zaposlitvenih možnosti za invalide z vzpodbujanjem kadrovanja, vrnitve na delo, ohranitve dela in možnosti za napredovanje; c) vzpodbujanje varnega, dostopnega in zdravega delovnega mesta; d) čim manjše stroške delodajalcev v povezavi z invalidnostjo med zaposlenimi vključno s plačili zdravstvene nege in zavarovanja v nekaterih primerih; e) čim bolj povečati prispevek invalidnega delavca podjetju.

26 48 49 NAČELA 1. Načela, na katerih temelji kodeks, so enaka tistim, na katerih temeljijo mednarodni standardi dela, vključno s konvencijo iz leta 1983 o poklicni rehabilitaciji in zaposlovanju (invalidov) iz leta 1983 (št. 159) in priporočilom iz istega leta (št. 168). 2. Učinkovite prakse ravnanja z invalidnostjo na delovnem mestu, ki temeljijo na dejstvih, najboljši praksi in na izkušnjah, omogoča invalidnim delavcem, da prispevajo k večji produktivnosti v podjetju in ohranjajo dragocene delovne izkušnje. 3. Kodeks temelji na prepričanju, da zaposlovanje invalidov koristi delodajalcem; da lahko invalidi pomembno prispevajo z delom na delovnem mestu, ki je skladno z njihovimi zmožnostmi in s sposobnostmi, če so vprašanja, povezana z invalidnostjo na delovnem mestu, ustrezno obravnavana. Kodeks izhaja iz prepričanja, da lahko podjetja z ohranjanjem zaposlitve izkušenih delavcev, ki so postali invalidi, pridobijo. Utemeljujejo ga tudi kazalniki o tem, da učinkovita strategija ravnanja z invalidnostjo na delovnem mestu prinaša pomembne prihranke na področju zdravstvenih stroškov plačil zavarovanja in izgube časa. 4. Skladno s standardi Mednarodne organizacije dela se na posebne pozitivne ukrepe, ki imajo za cilj dejansko enakost možnosti in enako obravnavo invalidov na delovnem mestu, ne gleda kot na diskriminacijo drugih delavcev. 5. Prakse ravnanja z invalidnostjo so najbolj učinkovite takrat, ko temeljijo na pozitivnem sodelovanju med vladami, organizacijami delodajalcev, predstavniki delavcev, organizacijami delavcev in organizacijami invalidov. DEFINICIJE Prilagajanje ali prirejanje Prilagajanje dela, vključno s prirejanjem in spreminjanjem strojev in opreme oziroma s spreminjanjem vsebine in organizacije dela ter prilagajanjem delovnega okolja, ki omogoča dostop do delovnega mesta, in delovnega časa, ki vzpodbuja zaposlovanje invalidov. Ravnanje z invalidnostjo Proces na delovnem mestu, ki je namenjen povečevanju zaposlovanja invalidov z usklajenim delovanjem, upoštevajoč posameznikove potrebe, delovno okolje, potrebe podjetja in pravne obveznosti. Invalid Posameznik, čigar možnosti da najde, si ohrani, se vrne in napreduje v ustrezni zaposlitvi so zaradi pravilno ugotovljene telesne, senzorne, umske ali duševne invalidnosti znatno zmanjšane. Diskriminacija Vsako razlikovanje, izključevanje ali naklonjenost, ki temelji na takih izhodiščih, ki izničijo ali zmanjšajo enakost možnosti ali obravnave pri zaposlovanju ali v poklicu. Splošna merila, ki vzpostavljajo razlikovanje na prepovedanih izhodiščih, so pravno diskriminatorna. Specifičen odnos javnih oblasti ali posameznih zasebnikov, ki neenako ravnajo z osebami ali s člani skupine na nedovoljenih izhodiščih, je v praksi diskriminatoren. Posredna diskriminacija vključuje navidezno nevtralne situacije, predpise ali prakse, ki dejansko povzročajo neenako ravnanje z osebami z določenimi značilnostmi. Razlikovanje ali naklonjenost, ki lahko izhaja iz izvajanja posebnih ukrepov zaščite in pomoči z namenom, da bi zadovoljila določene potrebe invalidov, nista diskriminatorna. Delodajalec Oseba ali organizacija, ki zaposluje delavce s pisno ali z ustno pogodbo o zaposlitvi, ki vzpostavlja pravice in dolžnosti za obe strani skladno z nacionalnimi predpisi in s prakso. Delodajalci so tako lahko vlade, javne oblasti in zasebna podjetja pa tudi posamezniki. Program pomoči zaposlenim Program, skupaj ga izvajajo organizacije delodajalcev in delavcev ali le organizacije delodajalcev ali delavcev, ki zagotavlja pomoč delavcem in pogosto tudi njihovim družinskim članom pri reševanju problemov, ki povzročajo osebno stisko in vplivajo ali bi lahko vplivali na delovno učinkovitost. Organizacije delodajalcev Organizacije, katerih člani so posamezni delodajalci, druga združenja delodajalcev ali oboji, ki so v prvi vrsti ustanovljene za zaščito in povečevanje možnosti članov in zagotavljanje storitev svojim članom pri zaposlovanju. Enake možnosti Enaka dostopnost in enake možnosti, brez diskriminacije, za vse ljudi pri zaposlovanju, poklicnem usposabljanju in pri določenih poklicih, tako kot določa 4. člen konvencije Mednarodne organizacije dela številka 159. Okvara Vsaka izguba ali bolezenska sprememba v psihološkem, fiziološkem ali v telesnem delovanju, vključno z duševnim. Mednarodni standardi dela Načela in norme za vse z delom povezane zadeve, ki so sprejete na tripartitnih konferencah Mednarodne organizacije dela (vlade, delodajalci in delavci). Ti standardi imajo obliko mednarodne konvencije in priporočil. Z ratifikacijo držav članic konvencija predstavlja zavezo k izvajanju njenih predpisov. Priporočila so nezavezujoč pripomoček, ki zagotavlja usmerjanje na področju politike, zakonodaje in prakse. Prilagajanje dela Prilagajanje ali preoblikovanje pripomočkov, strojev, delovnih mest in delovnega okolja skladno s potrebami posameznika. Vključuje lahko tudi prirejanje organizacije dela, razporeda dela, zaporedja dela in razčlenitev delovnih nalog v temeljne elemente. Analiza dela Izdelava izčrpnega seznama nalog in zahtevanih veščin, ki jih določeno delo vključuje. S tem se določi, kaj mora delavec delati, kako mora to storiti, zakaj mora to storiti in kakšne veščine vključuje izvedba tega dela. Analiza lahko vključuje tudi ugotovitve o orodjih in delovnih strojih, ki se uporabljajo. Analiza dela je običajno prvi korak v postopku umeščanja. Ohranjanje dela, zaposlitev Vztrajanje pri istem delodajalcu v okviru istih ali drugih del, pogojev zaposlovanja, vključno z vrnitvijo na delo po plačani ali neplačani odsotnosti. Vrnitev na delo Proces pomoči delavcu pri ponovni vključitvi v delo po odsotnosti zaradi poškodbe ali bolezni. Poklicna rehabilitacija Proces (ki lahko obsega usposabljanje ali ponovno usposabljanje), ki invalidom omogoča najti, ohraniti, vrniti se in napredovati v ustrezni zaposlitvi; tako povečuje njihovo vključevanje ali ponovno vključevanje v družbo. Svet delavcev/odbor delavcev Odbor delavcev znotraj podjetja, s katerim delodajalec sodeluje in se posvetuje v zadevah skupnega pomena. Delavec/Zaposleni Vsaka oseba, ki dela za plačo in izvaja storitve za delodajalca. Zaposlitev je urejena s pisno ali z ustno pogodbo o zaposlitvi. Delovne razmere Dejavniki, ki opredeljujejo okoliščine, v katerih delavec dela. Ti so: delovni čas, organizacija dela, vsebina dela, socialne službe ter ukrepi za potrebe varnosti in zdravja delavcev. Delovno okolje Naprave in okoliščine, v katerih delo poteka, ter dejavniki okolja, ki lahko vplivajo na zdravje delavcev. Delovna pozicija Mesto, kjer posameznik dela, vključno z mizo ali delovno površino, ki jo uporablja, s stolom, z opremo in drugimi elementi. Delovno mesto Vsi prostori, kjer se morajo zaposleni zadrževati ali izvajati svoje delo in ki so pod neposrednim ali posrednim nadzorom delodajalca. Primeri vključujejo pisarne, tovarne, plantaže, gradbišča, ladje in zasebna prebivališča. Delovni preizkus Delovna aktivnost, ki omogoča preizkušnjo in oceno ustreznosti za določeno delo. 2 SPLOŠNE DOLŽNOSTI DELODAJALCEV IN PREDSTAVNIKOV DELAVCEV TER ODGOVORNOSTI PRISTOJNIH OBLASTI SPLOŠNE DOLŽNOSTI DELODAJALCEV 1. Za ravnanje z invalidnostjo na delovnem mestu morajo delodajalci sprejeti strategijo, ki je skladna z nacionalno politiko in zakonodajo in ki je sestavni del celotne politike zaposlovanja in tudi specifičnih ukrepov, ki so del strategije razvoja človeških virov. 2. Strategija za ravnanje z invalidnostjo mora vključevati ukrepe za: a) kadrovanje invalidov, ki iščejo zaposlitev, vključno s tistimi, ki še niso delali, in tistimi, ki se želijo vrniti na delo po obdobju nezaposlenosti;

27 50 51 b) enake možnosti zaposlenih invalidov; c) ohranitev zaposlitve delavcev, ki so postali invalidi. 3. Strategija ravnanja z invalidnostjo mora biti povezana s politiko izboljševanja varnosti in zdravja na delovnem mestu. To vključuje tudi predpise o varnosti in zdravju pri delu, analizo tveganja vseh prilagoditev in prireditev, zgodnje ukrepanje in napotovanje na zdravljenje in zdravljenje ter rehabilitacijo tistih delavcev, ki postanejo invalidi med zaposlitvijo, ter sistem spremljanja, ki zagotavlja vzpodbujanje vključevanja novozaposlenih delavcev. 4. Delodajalci morajo oblikovati program v sodelovanju s predstavniki delavcev in po posvetovanju s posameznimi zaposlenimi invalidi, službami medicine dela, kjer obstajajo in kjer je to mogoče, in z organizacijami invalidov. 5. Strategijo ravnanja z invalidnostjo na delovnem mestu je treba usklajevati v okviru obstoječih predstavniških oblik ali pa za ta namen ustanoviti nove. Oseba ali osebe, odgovorna/-e za usklajevanje programa, morajo biti deležne usposabljanja o ravnanju z invalidnostjo ali morajo imeti dostop do pristojnih strokovnjakov. 6. Delodajalci morajo zagotoviti, da so zaposleni invalidi deležni enake obravnave kot neinvalidni delavci na področju ugodnosti. 7. Organizacije delodajalcev morajo med svojimi člani delovati kot zagovornice povečevanja možnosti za zaposlovanje invalidov in ohranitve zaposlitve tistih, ki so postali invalidi med zaposlitvijo (z zagotavljanjem praktičnih informacij, svetovalnih storitev, z objavljanjem poslovnih koristi, ki jih prinaša ravnanje z invalidnostjo na delovnem mestu; z vzpodbujanjem partnerstva med delodajalci na tem področju; z zagovarjanjem strategij ravnanja z invalidnostjo pri posvetovanjih na nacionalni in mednarodni ravni). SPLOŠNE DOLŽNOSTI PREDSTAVNIKOV DELAVCEV 1. Pri vzpodbujanju politike enakih zaposlitvenih možnosti morajo organizacije delavcev aktivno zagovarjati možnosti invalidov za zaposlovanje in usposabljanje, vključno z ukrepi za ohranitev zaposlitve in vrnitve na delo. 2. Organizacije delavcev morajo aktivno vzpodbujati invalidne delavce, da se vključujejo v njihove organizacije in prevzemajo vodilne vloge. 3. Organizacije delavcev morajo aktivno zastopati interese invalidnih delavcev pri vodstvu, delavskih svetih, odborih za varnost in pri drugih odborih, podpirati morajo pozitivne aktivnosti, katerih cilji so omogočanje vključevanja invalidov na delovno mesto, povečevati ozaveščenost med vodstvom in zaposlenimi ter vse potrebne ureditve ali prilagoditve. 4. Organizacije delavcev morajo svoje člane seznanjati s publikacijami, v katerih obravnavajo vprašanja enakosti invalidov, in z ozaveščanejm glede aktivnosti ter jih senzibilizirati in izobraziti o vprašanjih glede invalidnosti. 5. Za doseganje zdravega in varnega delovnega mesta morajo organizacije delavcev: a) dosledno zagovarjati zavezanost k obstoječim standardom varnosti in zdravja pri delu ter k uvajanju zgodnjega ukrepanja in predpisanih postopkov skladno s tem kodeksom; b) sodelovati in prispevati k informiranju o invalidnosti in preventivnih programih, ki jih v korist delavcev zagotavljajo organizacije delodajalcev oziroma invalidov. 6. Organizacije delavcev morajo povečevati ozaveščenost delodajalcev o posebnih zakonih na področju dela, o konvencijah in tehnološki podpori, ki invalidom povečujejo dostopnost do zaposlitve. 3 OKVIR ZA RAVNANJE Z INVALIDNOSTJO NA DELOVNEM MESTU RAZVIJANJE STRATEGIJE RAVNANJA Z INVALIDNOSTJO NA DELOVNEM MESTU 1. Temo ravnanja z invalidnostjo na delovnem mestu morajo delodajalci obravnavati kot prednostno nalogo, ki prispeva k poslovnemu uspehu, in jo upoštevati kot sestavni del razvojne strategije ravnanja s človeškimi viri na delovnem mestu. 2. Strategija ravnanja z invalidnostjo mora biti oblikovana skladno z nacionalnimi predpisi, s politiko in prakso; upoštevati mora nacionalne ustanove in organizacije na tem področju. 3. Pri oblikovanju strategije morajo delodajalci sodelovati s predstavniki delavcev in se posvetovati z invalidnimi delavci ali njihovimi zastopniki. KOMUNICIRANJE IN OZAVEŠČANJE 1. Strategija ravnanja z invalidnostjo na delovnem mestu mora biti v sodelovanju s predstavniki delavcev vsem zaposlenim predstavljena tako, da jo bodo lahko razumeli. 2. Skupaj z informacijami o strategiji podjetja morajo biti vsem zaposlenim zagotovljene splošne informacije o invalidnosti na delovnem mestu, vključno z vsemi potrebnimi prilagoditvami delovnega okolja, delovnega mesta in delovnega urnika, ki invalidnim delavcem omogoča čim večjo učinkovitost. Te informacije so lahko sestavni del splošnega uvajanja v zaposlitev vodij in zaposlenih ali pa so del ozaveščevalnega izobraževanja glede invalidnosti. Poleg tega je treba vsem zaposlenim omogočiti, da postavljajo kakršna koli vprašanja, ki bi jih lahko imeli v povezavi z delom z invalidnim sodelavcem. 3. Delodajalci, vključno z odgovornimi direktorji, morajo kazati svojo zavezanost strategiji ravnanja z invalidnostjo z ukrepi in ustreznim odnosom do kadrovanja invalidov in njihovega vračanja na delo. 4. Za vzpodbujanje dobre prakse morajo delodajalci dobavitelje in naročnike seznaniti s svojimi strategijami ravnanja z invalidnostjo. OCENJEVANJE UČINKOVITOSTI 1. Delodajalci morajo v rednih časovnih intervalih ocenjevati učinkovitost strategije ravnanja z invalidnostjo na delovnem mestu in po potrebi uvajati izboljšave. 2. Predstavniki delavcev morajo imeti dostop do ocenjevanja in naj bi pri njem tudi sodelovali. 4. Preden so informacije glede programov ravnanja z invalidnostjo razdeljene ali objavljene, je treba zagotoviti njihovo anonimnost in tajnost. 4 KADROVANJE PRIPRAVE ZA KADROVANJE 1. Med postopki kadrovanja mora biti vedno spoštovano načelo nediskriminacije, ki zagotavlja največjo korist delodajalcu in enake možnosti za kandidate z invalidnostjo in brez invalidnosti. Delodajalci naj poudarjajo, da bo ocenjevanje kandidatov temeljilo izključno na njihovih sposobnostih. 2. Delodajalci morajo postopke kadrovanja voditi tako, da vzbudijo zanimanje za prijavo pri čim večjem številu usposobljenih invalidov. To lahko storijo na primer s posvetovanjem s službami za zaposlovanje invalidov ali z drugimi posebnimi službami pa tudi tako, da zagotovijo, da so prosta delovna mesta razpisana na način, ki je dostopen ljudem z različnimi invalidnostmi tiskani, na radiu, medmrežju. 3. Organizacije delodajalcev lahko kadrovanje invalidnih delavcev vzpodbujajo tako, da sodelujejo s službami za kadrovanje, službami za zaposlovanje in z invalidskimi organizacijami ter tako zagotavljajo, da ponujeni programi učinkovito zadovoljujejo delodajalčeve potrebe. 4. Pri ocenjevanju invalidnih kandidatov za določeno delo morajo biti delodajalci pripravljeni prilagoditi delovni prostor, delovno mesto in razmere za delo, če je treba, da se v največji mogoči meri izkoristijo kandidatove sposobnosti za izvajanje tega dela. RAZGOVORI IN TESTIRANJE 1. Testiranje in izbira pred zaposlovanjem se morata osrediniti na specifične veščine, znanja in zmožnosti, ki so bistvene za izvajanje razpisanega dela. Pri izbiranju testov je potrebna določena mera previdnosti, kar pomeni, da je treba zagotoviti, da so v obliki, ki je dostopna tudi invalidnim kandidatom. Podobno je treba skrbno poučiti tudi merila za izbiro, da prikrito ne izključujejo invalidov. 2. Delodajalci morajo pretehtati načine, kako zagotoviti sodelovanje invalidnih kandidatov in kako izvajati razgovore z njimi, da bodo postopki potekali pod enakimi pogoji kot z drugimi kandidati (omogočanje prisotnosti prevajalca znakovnega jezika ali zagovornika). UVAJANJE ZAPOSLENIH V DELO 1. Delodajalci morajo za vsakega na novo zaposlenega invalidnega delavca pripraviti seznanitev z organizacijo podjetja ali službe, delovnim okoljem in z nalogami. 2. Delodajalci morajo zagotoviti, da so informacije, bistvene za delo in delovno mesto, kot so: delovna navodila, delovni priročniki, informacije o predpisih za zaposlene, pritožbenem postopku ali o postopkih za varno in zdravo delo, invalidnim delavcem sporočene v obliki, ki omogoča njihovo popolno obveščenost. 3. Pri ponudbi dela invalidnemu kandidatu mora delodajalec predvideti vse z invalidnostjo povezane prilagoditve delovnega okolja, delovnega mesta in delovnega urnika ali usposabljanja, ki so načrtovane in se

28 52 53 s kandidatom o tem posvetovati. Hkrati se mora pogovoriti tudi o potrebnem posebnem usposabljanju za delo ali po osebni podpori. 4. S predstavniki delavcev in sodelavci se je treba posvetovati o vseh bistvenih izvedenih ali načrtovanih prilagoditvah, potrebnih za zagotovitev upoštevanja posebnih potreb invalidnega delavca. 5. Delodajalci morajo sodelovati pri organiziranju izobraževanja direktorjev, predpostavljenih ali sodelavcev, ki se želijo naučiti nadomestnih tehnik sporazumevanja, boljšega komuniciranja s sodelavci, ki imajo težave z govorom, s sluhom ali z razumevanjem besednega jezika. 6. Ko je invalid sprejet na delo oziroma se zaposli, so lahko pomembni ukrepi za spremljanje njegovega dela, ki zagotavljajo prepoznavanje in reševanje problemov, ki se pojavijo. DELOVNE IZKUŠNJE 1. Delodajalci naj omogočijo pridobitev delovnih izkušenj iskalcem zaposlitve, ki si tako pridobijo spretnosti, znanje in delovne navade, ki so potrebni za izvajanje določenega dela. 2. Če delodajalec omogoča pridobivanje delovnih izkušenj, lahko za pomoč določi predpostavljenega ali izkušenega delavca. Programi uvajanja v delo pa se lahko zagotavljajo tudi s pomočjo služb za zaposlovanje. 5 RAZVOJ RAZVIJANJE POKLICNE IN ZAPOSLITVENE KARIERE 1. Invalidom morajo biti omogočene enake možnosti za pridobivanje spretnosti in izkušenj, ki jih potrebujejo, da bi uspeli v poklicni in zaposlitveni karieri. 2. Informacije o načrtovanju poklicne in delovne poti ter o priložnostih za razvoj v podjetju morajo biti na voljo in sporočene v oblikah, ki so dostopne delavcem z različnimi invalidnostmi. Kadar so informacije zagotovljene v elektronski obliki, je treba posebno pozornost nameniti dostopnosti. 3. Invalidne delavce je treba vzpodbujati, da se prijavljajo za napredovanje. PRILOŽNOSTI ZA USPOSABLJANJE, PRIROČNIKI IN TEČAJI, KI JIH FINANCIRA DELODAJALEC 1. Za invalidne delavce je treba oblikovati in objaviti priložnosti za sodelovanje v programih internega usposabljanja. 2. Pri izvajanju aktivnosti za razvoj delovne in zaposlitvene kariere, ki so namenjene vsem zaposlenim, morajo delodajalci urnike, kraje in programe načrtovati tako, da invalidom omogočijo udeležbo v čim večji mogoči meri. 3. Usposabljanja morajo biti dostopna invalidom. 4. Priročniki in gradiva za usposabljanje na delovnem mestu morajo biti dostopni ljudem z okvarami sporazumevanja in umskimi prizadetostmi, kar vključuje, kadar je treba, tudi nadomestne oblike za tiskano gradivo in uporabo vizualnih prikazov namesto besedila. ZUNANJE POKLICNO USPOSABLJANJE 1. Podlaga za vključevanje v poklicno usposabljanje za potrebe dela mora biti politika enakih možnosti taka, da so programi na voljo in dostopni vsem zaposlenim, vključno invalidom, s prilagojenimi učnimi pripomočki in z gradivi, kadar je treba. 3. Pri izbiri zunanjih služb in možnosti za usposabljanje morajo delodajalci zagotoviti invalidnim delavcem dostopen kraj usposabljanja. 2. V prizadevanjih za vzpodbujanje ohranjanja zaposlitve ali vračanja invalidnih delavcev na delo se morajo delodajalci zavedati vrste razpoložljivih možnosti. V nekaterih primerih se lahko delavec vrne na svoje prejšnje delo, ne da bi bile potrebne kakšne spremembe. V drugih primerih so potrebne nekatere prilagoditve samega dela, delovnega mesta ali delovnega okolja. V nekaterih primerih pa je potrebna premestitev na drugo delo v okviru delovnega mesta. Strategija ravnanja z invalidnostjo na delovnem mestu mora vključevati ukrepe, ki vzpodbujajo ohranjanje zaposlitve za vse navedene primere. To lahko pomeni usposabljanje ali ponovno usposabljanje prizadetih ljudi, zagotavljanje informacij predpostavljenim in sodelavcem, uporabo pripomočkov in naprav, pravico do dostopa do drugih vrst pomoči, če so potrebne, ter prilagoditve in nadomestne možnosti v postopkih izvajanja dela, ki preprečujejo poslabšanje stanja. 3. Pri oblikovanju ukrepov za vračanje invalidnih delavcev morajo delodajalci upoštevati njihove poklicne interese. 4. Ko delavec postane invalid, mora delodajalec pred sprejemanjem drugih odločitev zagotoviti, da se z ukrepi prilagajanja omogoči koriščenje preostalih zmožnosti in veščin delavca. 7 UREDITVE Pri kadrovanju ali ohranjanju zaposlitve za invalidne delavce morajo mogoče delodajalci v nekaterih primerih izvesti prilagoditve, ki posamezniku omogočajo učinkovito delo. DOSTOPNOST 1. Delodajalci morajo izboljšati dostopnost delovnih prostorov za ljudi z različnimi vrstami invalidnosti. To pomeni, da je treba razmisliti o ustreznosti vhodov in možnosti za gibanje po prostorih ter o dostopnosti sanitarij in umivalnic. 2. Dostopnost vključuje tudi oznake, priročnike, navodila na delovnem mestu in elektronske informacije (za ljudi z okvaro vida, ljudi z umsko prizadetostjo). 3. Dostopnost za ljudi z okvaro sluha pomeni dostop do informacij (zvonjenje, požarni alarm, pisk sirene dopolniti z nadomestnimi napravami, npr. utripajoče luči). 4. Pri načrtovanju izboljšanja dostopnosti se morajo delodajalci posvetovati z invalidnimi delavci in s specializiranimi službami za tehnično svetovanje, vključno z invalidskimi organizacijami, in upoštevati vsa merila, ki jih določajo pristojne oblasti. 5. Pri načrtovanju ukrepov ob nevarnosti je treba zagotoviti, da lahko invalidi varno in hitro zapustijo delovno mesto in se umaknejo na varno. PRILAGODITVE 1. Pri načrtovanju prilagoditev se mora delodajalec posvetovati z invalidnim delavcem in s predstavniki delavcev. 2. Za doseganje optimalne izvedbe dela je mogoče treba prilagoditi tudi pripomočke in opremo. Tudi te prilagoditve je treba načrtovati po posvetovanju z invalidnim delavcem in s predstavniki delavcev. 3. Za nekatere invalidne delavce je mogoče treba pregledati opis dela in ga spremeniti na primer z ukinitvijo določenih opravil, ki jih oseba ne more izvajati, in z nadomeščanjem teh z drugo nalogo ali nalogami. 4. Za doseganje zadovoljive izvedbe dela je lahko pri nekaterih invalidih pomemben dejavnik tudi prilagodljiv delovni čas. Tudi o tem se je treba posvetovati z invalidnimi delavci in njihovimi predstavniki ter šele nato sprejeti odločitev. 6 OHRANJANJE ZAPOSLITVE RAVNANJE V PRIMERIH, KO JE INVALIDNOST NASTALA MED ZAPOSLITVIJO 1. Pri razvijanju strategije za ravnanje z invalidnostjo na delovnem mestu naj bi delodajalci vključili ukrepe za ohranjanje zaposlitve vključno: a) z zgodnjo obravnavo in napotitvijo v ustrezne programe; b) z ukrepi za postopno vračanje na delo; c) z omogočanjem invalidnim delavcem, da preizkusijo drugo delo ali pridobijo izkušnje na drugem delu, če svojega prejšnjega dela ne morejo več opravljati; d) s koriščenjem podpore in tehničnih pripomočkov za prepoznavanje vseh potrebnih možnosti in prilagoditev. 8 ZAUPNOST PODATKOV Delodajalec lahko zbira in hrani podatke o zmanjšani zmožnosti ali okvari zdravja invalida le z njegovo privolitvijo in na način, ki zagotavlja zaupnost. Povzeto po Kodeksu o ravnanju z invalidnostjo na delovnem mestu, Mednarodna organizacija dela, 2002, Ženeva (v izvirniku: Code of practice on management on Disability).

29 54 55 ZAKON O ZAPOSLITVENI REHABILITACIJI IN ZAPOSLOVANJU INVALIDOV Zakon o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (v nadaljevanju: ZZRZI), sprejet sredi leta 2004, je vsebinsko kakovostna podlaga za razvoj področja zaposlovanja invalidov. Delno izpolnjen je bil leta Konec istega leta so bili sprejeti tudi potrebni podzakonski predpisi k ZZRZI, s katerimi sta bili dejansko omogočeni veljavnost in njegova uporaba. ZZRZI je nadomestil Zakon o usposabljanju in zaposlovanju invalidnih ljudi iz leta Za zaposlovanje invalidov sicer velja splošna ureditev na področjih delovnih razmerij, pokojninskega in invalidskega zavarovanja, varnosti in zdravja pri delu, zaposlovanja in zavarovanja za primer brezposelnosti. Posebni zakon ZZRZI kot lex specialis pa nekatera vprašanja zaposlovanja ureja drugače in podrobneje. Cilji ZZRZI so predvsem povečati stopnjo zaposlenosti ter zaposljivost in socialno vključenost invalidov v Sloveniji, zagotavljati možnosti za enakovredno udeležbo invalidov na trgu dela z ustvarjanjem ustreznih delovnih mest in razmer za delo invalidov ter z boljšo izrabo finančnih sredstev, ki jih država namenja za pospeševanje zaposlovanja invalidov. Zaščitniško usmerjen dotedanji sistem reševanja problema brezposelnosti invalidov je destimuliral aktivno vključevanje v zaposlitev delodajalce in tudi brezposelne invalide. Posebni zakon zdaj omogoča sistemsko in celovito reševanje problematike zaposlovanja invalidov v kontekstu drugih sprememb, ki jih je v zadnjih letih vpeljala delovnopravna zakonodaja. Rešitve v ZZRZI so usmerjene k prizadevanjem, ki naj bi invalidom omogočila samostojno urejanje njihovih zaposlitvenih problemov in prevzemanje odgovornosti za odločitve. Prav tako naj bi se izboljšal njihov položaj in preprečila diskriminacija na podlagi invalidnosti ter zagotavljale enake možnosti pri zaposlovanju in ohranjanju zaposlitve. ZZRZI opredeljuje invalida kot osebo, pri kateri so z odločbo pristojnega organa ugotovljene trajne posledice telesne ali duševne okvare ali bolezni in ki ima zato bistveno manjše možnosti, da se zaposli ali ohrani zaposlitev ali v zaposlitvi napreduje. ZZRZI uveljavlja biopsihosocialni model invalidnosti, katerega osnove niso diagnoza posameznika in iz nje izhajajoče pravice, ampak potrebe invalida zaradi njegove invalidnosti. Status invalida ureja za tiste, ki nimajo priznanega statusa invalida po drugih predpisih. Status lahko pridobi oseba pod pogoji, določenimi v zakonu. Za invalide ZZRZI uveljavlja pravico do zaposlitvene rehabilitacije, zaščitno in podporno zaposlovanje, zaščitena delovna mesta, subvencije in druge spodbude za zaposlovanje. Za delodajalce ZZRZI uvaja kvotni sistem zaposlovanja invalidov, določa primerna delovna mesta za invalide, možnost odpovedi pogodbe o zaposlitvi; omogoča različne spodbude in subvencije pri zaposlovanju invalidov. 1 Pridobitev statusa invalida in pravice do zaposlitvene rehabilitacije ZZRZI določa, da se postopek o priznanju statusa invalida in postopek za priznanje pravice do zaposlitvene rehabilitacije začne na vlogo zainteresirane osebe. Uveljavlja se na Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje (v nadaljevanju: ZRSZ) po predpisanem postopku. Status invalida lahko pridobi oseba, ki je stara več kot 15 let in ne več, kot je po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju pogoj za pridobitev pokojnine za najnižjo zavarovalno dobo. Ta pogoj pomeni starostno omejitev in je vezan na možnost sklenitve pogodbe o zaposlitvi (15 let) po Zakonu o delovnih razmerjih in na starost, ko oseba lahko pridobi pokojnino za najnižjo zavarovalno dobo. Zakon določa tudi izjeme pri pridobitvi statusa, in sicer pri osebah, ki nimajo priznanega statusa invalida po drugih zakonih, so pa zaposlene in

30 56 57 izpolnjujejo druge pogoje za pridobitev statusa oziroma imajo trajne posledice telesne ali duševne okvare ali bolezni in zato bistveno zmanjšane možnosti, da ohranijo zaposlitev. Zakon določa merila, s katerimi lahko status invalida pridobijo osebe, ki imajo ugotovljene trajne posledice telesne ali duševne okvare ali bolezni, težave pri dejavnostih, ki vplivajo na njihovo zaposljivost, in imajo brez prilagoditev ovire pri vključevanju v delovno okolje. Postopek za pridobitev statusa invalida na ZRSZ vodi rehabilitacijski svetovalec. V postopku je obvezno mnenje rehabilitacijske komisije (pri pristojni območni službi ZRSZ), ki pregleda vso dokumentacijo in pripravi mnenje. Če je treba pridobiti dodatno mnenje, se osebo napoti v obravnavo k izbranemu izvajalcu zaposlitvene rehabilitacije. ZRSZ po izvedenem upravnem postopku izda odločbo, s katero prizna status invalida osebi, ki izpolnjuje zakonska določila in ki nima priznanega statusa invalida po drugih predpisih. Tudi o priznanju pravice do zaposlitvene rehabilitacije ZRSZ odloča v upravnem postopku in invalidu z odločbo prizna pravico do storitev zaposlitvene rehabilitacije. ZRSZ lahko združi postopka glede priznanja statusa invalida in glede pravice do zaposlitvene rehabilitacije ter o tem izda eno odločbo. ZZRZI določa obvezno pripravo rehabilitacijskega načrta, ki določa vrsto, obseg, način in trajanje izvajanja storitev zaposlitvene rehabilitacije. Pri pripravi rehabilitacijskega načrta je obvezno sodelovanje invalida. Invalid lahko pravico do zaposlitvene rehabilitacije uveljavlja vsakokrat, ko se kot brezposelna oseba prijavi na ZRSZ in ko nima pravice uveljavljati rehabilitacije po drugih predpisih, jo pa potrebuje zaradi povečanja zaposlitvenih možnosti. 2 Zaposlitvena rehabilitacija Zaposlitveno rehabilitacijo ZZRZI obravnava kot pravico invalida. Gre za sklop storitev, s katerimi se povečuje zaposljivost invalida, in to tako, da se usposobi za ustrezno delo, se zaposli, zaposlitev obdrži oziroma v njej napreduje ali da spremeni svojo poklicno kariero. Do zaposlitvene rehabilitacije so upravičeni tisti invalidi, ki po drugih predpisih nimajo pravice do enakih storitev rehabilitacije in če izpolnjujejo v zakonu opredeljena merila. Zakon določa osnovna merila za priznanje pravice do zaposlitvene rehabilitacije, in sicer vpliv posledic telesne ali duševne okvare ali bolezni na posameznika, potrebe po storitvah zaposlitvene rehabilitacije kot delu celostne rehabilitacije pri posamezniku, možnost zaposljivosti s prilagoditvijo ali z uporabo sodobnih tehnologij, oceno socialnega in delovnega okolja (socialne vloge posameznika) in druga strokovna merila, oblikovana po pravilih stroke. ZZRZI predvideva štirinajst različnih storitev zaposlitvene rehabilitacije, ki je ni mogoče uspešno izvajati brez aktivnega sodelovanja invalida, zato tudi določa pravice in obveznosti invalida za čas vključitve v zaposlitveno rehabilitacijo. Standarde storitev zaposlitvene rehabilitacije je pripravil Inštitut Republike Slovenije za rehabilitacijo, sprejel pa minister, pristojen za invalidsko varstvo. Zaposlitvena rehabilitacija se izvaja kot javna služba, njeni izvajalci pa so javni zavodi oziroma koncesionarji v okviru mreže izvajalcev zaposlitvene rehabilitacije. Na območju Slovenije deluje trinajst ustrezno usposobljenih izvajalcev zaposlitvene rehabilitacije, ki so bili leta 2005 izbrani na javnem natečaju za obdobje štirih let. 3 Zaposlovanje v običajnem delovnem okolju Delodajalci po ZZRZI delovna mesta za invalide zagotavljajo v običajnem delovnem okolju na delih, ki ustrezajo delovno sposobnostim invalidov. Primerna delovna mesta za invalide so vsa delovna mesta, na katerih ob upoštevanju izjave o varnosti z oceno tveganja invalidnost ni ovira za enakopravno opravljanje dela. Delodajalcem je priporočeno, da pri načrtovanju zaposlovanja in zaposlovanju invalidov upoštevajo Kodeks o ravnanju z invalidnostjo na delovnem mestu. Pomembna podlaga za določitev nove vloge, obveznosti in ravnanj delodajalcev pri zaposlovanju invalidov je Kodeks o ravnanju z invalidnostjo na delovnem mestu, ki ga je leta 2002 sprejela Mednarodna organizacija dela. Vsebina temelji na usmeritvah iz mednarodnih dokumentov in pobud, ki so bile oblikovane za vzpodbujanje varnega in zdravega zaposlovanja invalidov. ZZRZI delodajalcu prepoveduje redno odpoved pogodbe o zaposlitvi invalidu zaradi nesposobnosti, če invalid ne dosega pričakovanih dosežkov, vzrok za tako nedoseganje pa je njegova invalidnost. Določba zakona pa ne preprečuje delodajalcu, da odpusti invalida, ki zaradi nemotivacije za delo ne dosega pričakovanih delovnih dosežkov individualno prilagojene norme. Delodajalec, ki ugotovi, da invalid ne dosega pričakovanih delovnih izidov, za kar je vzrok delavčeva invalidnost, je invalidu dolžen ponuditi sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas za taka dela, ki ustrezajo invalidovi strokovni izobrazbi in usposobljenosti in ki so skladna z invalidovo delovno zmožnostjo. Če delodajalec ugotovi, da invalid zaradi svoje invalidnosti ne dosega pričakovanih delovnih dosežkov (razlog nesposobnosti) in da mu ne more ponuditi sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas za dela, ki ustrezajo invalidovi strokovni izobrazbi in usposobljenosti ter so skladna z njegovo delovno zmožnostjo, ker takega dela nima, mu lahko zato odpove pogodbo o zaposlitvi, vendar mu jo v tem primeru odpove iz poslovnega razloga. V takem primeru redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti pravzaprav pripelje do redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, o čemer poda mnenje komisija iz 103. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Delodajalec lahko invalidu odpove pogodbo o zaposlitvi, če mu hkrati ponudi sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas na drugem ustreznem delovnem mestu, ki ustreza invalidovi strokovni izobrazbi, usposobljenosti in delovni zmožnosti skladno s predpisi o delovnih razmerjih in tem zakonom. Lahko pa delodajalec sklene sporazum z drugim delodajalcem in tako invalidu zagotovi, da mu drugi delodajalec ponudi sklenitev pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas, vendar mora tudi to ponujeno delo ustrezati invalidovi strokovni izobrazbi, usposobljenosti in delovni zmožnosti. Invalid nima pravice do odpravnine niti nima pravice do nadomestila za čas brezposelnosti po predpisih o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti, če ne sprejme ponudbe sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas pri istem oziroma na podlagi sporazuma pri drugem delodajalcu. Vzrok za tako rešitev je dejstvo, da je delodajalec storil vse, kar je bilo v njegovi moči, da bi invalidu ohranil ustrezno zaposlitev pri sebi ali celo drugem delodajalcu, invalid pa je z odklonitvijo sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi na drugem ustreznem delu po lastni krivdi postal brezposelna oseba. Podporna zaposlitev je zaposlitev invalida na delovnem mestu v običajnem delovnem okolju s strokovno in tehnično podporo invalidu, delodajalcu in delovnemu okolju. Podporne storitve izvajajo strokovni delavci in sodelavci, ki so lahko zaposleni pri izvajalcih zaposlitvene rehabilitacije, v zaposlitvenih centrih ali invalidskih podjetjih, lahko pa podporne storitve izvajajo tudi druge fizične osebe, ki izpolnjujejo pogoje za opravljanje storitev skladno s predpisi. Za zaposlitev invalida v podporni zaposlitvi morajo biti izpolnjeni pogoji, kot so: usposobljenost invalida za opravljanje del na konkretnem delovnem mestu, motiviranost in druge osebnostne lastnosti invalida, ki zagotavljajo uspešno delo, izdelan individualiziran načrt podpore invalidu in delodajalcu, pripravljenost delodajalca za sodelovanje in prilagoditev delovnega okolja ter delovnega mesta skladno z individualiziranim načrtom. Strokovna podpora delodajalcu in delovnemu okolju se zagotavlja prvenstveno s seznanjanjem z invalidnostjo, njenimi posledicami in z vplivi delovnega okolja na invalidnost ter s svetovanjem o optimalnih možnostih prilagoditve delovnega okolja. Glede na oceno doseganja delovnih izidov je invalid v podporni zaposlitvi lahko upravičen do subvencije plače. 4 Posebne oblike zaposlovanja invalidov Delovna mesta za invalide delodajalci zagotavljajo tudi v invalidskih podjetjih in zaščitni zaposlitvi v zaposlitvenih centrih. Zaščitna zaposlitev je zaposlitev invalida na delovnem mestu v delovnem okolju, prilagojenem delovnim sposobnostim invalida in potrebam invalida, ki ni zaposljiv na običajnem delovnem mestu. Zaščiteno delovno

31 58 59 mesto se lahko invalidu zagotavlja v zaposlitvenem centru. Prav tako se za zaščitno zaposlitev lahko šteje tudi opravljanje dela invalida na domu. Invalid, ki ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi na zaščitenem delovnem mestu, ima skladno z zakonom tudi pravico do subvencije plače, skupni prejemki iz naslova delovnega razmerja pa ne smejo presegati z zakonom določene minimalne plače. Zaščitena delovna mesta se zagotovijo v zaposlitvenih centrih. Zaposlitveni center je opredeljen kot pravna oseba, ki zaposluje invalide izključno na zaščitenih delovnih mestih, torej le invalide, za katere je z odločbo ZRSZ ugotovljeno, da so zaposljivi le v zaščitni zaposlitvi. Občine skrbijo za vzpodbujanje ustanavljanja in delovanja zaposlitvenih centrov na svojem območju, ustanovitelj pa je lahko kdor koli, ki je zainteresiran za zaposlovanje invalidov, ki so zaposljivi le v zaščitni zaposlitvi. V zakonu ni predpisanega pravnega statusa zaposlitvenega centra; ustanovi se lahko kot gospodarska družba ali zavod. S splošnim aktom zaposlitveni center opredeli število zaščitenih delovnih mest za invalide ter število delovnih mest za strokovne delavce in sodelavce, katerih plače se financirajo iz javnih sredstev. Zagotavljanje sredstev za ustanovitev oziroma za začetek dela zaposlitvenega centra mora biti urejeno v aktu o ustanovitvi centra. Invalidska podjetja so oblika socialne ekonomije na področju zaposlovanja invalidov. ZZRZI določa, da mora invalidsko podjetje zaposlovati in usposabljati invalide, ki se zaradi invalidnosti ne morejo zaposliti ali zadržati zaposlitve pri delodajalcih v običajnem delovnem okolju, kjer jim le-ti ne morejo zagotoviti ustreznih delovnih mest. Zakon določa, da mora invalidsko podjetje med celotnim poslovnim letom zaposlovati in usposabljati najmanj 40 % invalidov od vseh zaposlenih v gospodarski družbi. V to kvoto ne štejejo invalidi, ki so vključeni v programe aktivne politike zaposlovanja brez sklenjene pogodbe o zaposlitvi Pomembna novost, ki jo je uvedel ZZRZI, je obvezna zaposlitev enega strokovnega delavca, če invalidsko podjetje zaposluje ali usposablja več kot 3 invalide. Invalidska podjetja z večjim številom zaposlenih pa morajo na vsakih 20 zaposlenih invalidov zaposliti najmanj 1 strokovnega delavca. Glede na dejstvo, da so invalidska podjetja gospodarske družbe posebnega pomena, zakon delno predpisuje način delitve dobička, določa vpliv države na lastništvo in odločanje ter predvideva obvezno revizijo letnih in poslovnih poročil za vsa invalidska podjetja vsaj na tri leta. Za poslovanje, ustanovitev in za delovanje mora zaposlitveni center oziroma invalidsko podjetje izpolnjevati kadrovske, organizacijske, tehnične in druge pogoje, ki jih je predpisal minister za delo, družino in socialne zadeve z ustreznim pravilnikom. Zakon predvideva dvostopenjski postopek za pridobitev statusa zaposlitvenega centra in invalidskega podjetja, in sicer najprej pridobitev predhodnega soglasja Vlade Republike Slovenije in posledično po izpolnjevanju pogojev izdajo odločbe ministra, pristojnega za invalidsko varstvo. Zaposlitveni centri in invalidska podjetja so s tem zakonom in z drugimi predpisi deležni določenih posebnih oprostitev in olajšav. Nadzor nad poslovanjem in uporabo finančnih sredstev iz naslova oprostitev in olajšav opravlja posebna strokovna komisija Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve. Glede na oceno doseganja delovnih izidov je invalid v zaščitni zaposlitvi in invalidskem podjetju ter podporni zaposlitvi upravičen do subvencije plače. Odstotek subvencije plače se razlikuje po obliki zaposlitve in tudi individualno. Višina subvencije plače se odmerja od minimalne plače. Za plačilo subvencije plače invalidom in storitev v podporni zaposlitvi se sredstva zagotavljajo iz proračuna Republike Slovenije in Sklada Republike Slovenije za vzpodbujanje zaposlovanja invalidov. Podporne storitve se plačujejo po cenah, ki jih določi minister, pristojen za invalidsko varstvo. Programi socialne vključenosti so socialni programi za ohranjanje delovnih sposobnosti invalida in njegovo nadaljnjo socialno vključenost v širše družbeno okolje. Izvajalci takih programov so izbrani na javnem razpisu, ki ga objavi ministrstvo, pristojno za invalidsko varstvo. Programi se sofinancirajo iz državnega proračuna. 5 Kvotni sistem Kvotni sistem zaposlovanja invalidov pomeni obvezno zaposlovanje določenega števila invalidov za vse delodajalce, ki zaposlujejo najmanj 20 delavcev. Gre za pomemben ukrep vzpodbujanja zaposlovanja invalidov. Višino kvote zaposlenih invalidov glede na dejavnost posameznega delodajalca določa Vlada Republike Slovenije na predlog Ekonomsko-socialnega sveta. Najvišja z zakonom predpisana kvota je 6 % od skupnega števila zaposlenih delavcev in najnižja 2 %. V kvoto se vštevajo vsi invalidi, ki imajo sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za najmanj 20 ur tedensko (skladno s posebnim navodilom). Invalid, zaposlen v podporni zaposlitvi pri običajnem delodajalcu, se v kvotnem sistemu šteje za 2 zaposlena invalida. Delodajalci, ki sami ne zaposlujejo invalidov, in delodajalci, ki zaposlujejo manjše število invalidov, kot je predpisano s kvoto, imajo možnost nadomestne izpolnitve kvote, tako da sklenejo pogodbe o poslovnem sodelovanju z zaposlitvenim centrom oziroma invalidskim podjetjem. Vrednost tako sklenjene pogodbe je predpisana z zakonom, in sicer se morajo zaposlitvenemu centru oziroma invalidskemu podjetju priznavati stroški dela v višini zneska najmanj 12 minimalnih plač letno za vsakega invalida, ki bi ga moral delodajalec zaposliti, če bi hotel izpolniti predpisano kvoto. Tako sklenjene pogodbe so dolžni delodajalci, ki ne zaposlujejo zadostnega števila invalidov, v sedmih dneh po sklenitvi posredovati skladu kot dokazilo o nadomestni izpolnitvi kvote, ki sicer skrbi za kvotni sistem in njegovo izvajanje. 6 Spodbude za zaposlovanje invalidov Spodbude za zaposlovanje invalidov so subvencije plač invalidom, plačilo stroškov prilagoditve delovnih mest in sredstev za delo invalidov, plačilo stroškov storitev v podpornem zaposlovanju, oprostitve plačila prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje zaposlenih invalidov nad predpisano kvoto, nagrade za preseganje kvote, letne nagrade delodajalcem za dobro prakso na področju zaposlovanja invalidov in druge vzpodbude na področju zaposlovanja invalidov ter ohranjanja delovnih mest za invalide in druge razvojne vzpodbude. Za odločanje o pravicah in obveznostih invalidov in delodajalcev skladno s pooblastili po tem zakonu in opravljanje drugih nalog skladno z zakonom je ustanovljen Sklad Republike Slovenije za vzpodbujanje zaposlovanja invalidov. 7 Nadzor in vodenje zbirk Zakon določa več vrst nadzora, in sicer od strokovnega nadzora, finančnega nadzora, nadzora nad poslovanjem, nadzora nad izvajanjem pravic iz naslova delovnih razmerij, nadzora nad izpolnjevanjem kvote, nadzora nad izpolnjevanjem nadomestne izpolnitve kvote, porabe oproščenih prispevkov do nadzora nad izvajanjem ocenjevanja delovnih rezultatov zaposlenih invalidov. Nadzor izvajajo: Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve, Računsko sodišče Republike Slovenije, Inšpektorat Republike Slovenije za delo, Sklad Republike Slovenije za vzpodbujanje zaposlovanja invalidov in Inštitut Republike Slovenije za rehabilitacijo. Zakon je uvedel tudi vrsto evidenc oziroma zbirk podatkov, ki jih vodijo: Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve, Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje, Sklad Republike Slovenije za vzpodbujanje zaposlovanja invalidov in Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije. Pomembna je tudi določba, ki zavezuje omenjene pravne osebe in Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije za izmenjavo podatkov iz evidenc. 8 Kazenske določbe Zakon določa tudi različne vrednosti globe za plačevanje za prekrške zaradi neplačevanja obveznosti iz naslova kvote, prekrške z delovnopravnega področja in zaposlovanja ter prekrške invalidskih podjetij in zaposlitvenih centrov. Organa za odločanje o prekrških sta Davčna uprava Republike Slovenije in Inšpektorat Republike Slovenije za delo. Povzeto po Uradnem listu RS št. 16/2007 UPB2 Zakon o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov

32 60 61 PRAVICE IN MOŽNOSTI IZ POKOJNINSKO-INVALIDSKEGA ZAVAROVANJA Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju zagotavlja gmotno varnost zaposlenih delavcev in njihovih družinskih članov; ureja pravice iz naslova osebnih in ekonomskih rizikov. Zavarovancem zagotavlja pravico do pokojnine (starostna, invalidska, vdovska, družinska in delna pokojnina), pravice iz invalidskega zavarovanja in druge pravice (dodatek za pomoč in postrežbo, invalidnine). Invalidnost po tem zakonu je podana, če se zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljene skladno s tem zakonom, zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma za poklicno napredovanje. To z drugimi besedami pomeni, da je zavarovanec opravil vse diagnostične, terapevtske in rehabilitacijske postopke, ki bi lahko izboljšali njegovo zdravstveno stanje, da bi se mu povrnila delazmožnost, ki je bila podana ob sprejemu na delo. Invalidnost se razvršča v naslednje kategorije: I. kategorija: če zavarovanec ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela oziroma je pri njem podana poklicna invalidnost, nima pa več preostale delovne zmožnosti. II. kategorija: če je zavarovančeva delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za 50 % ali več. Ta zavarovanec pridobi pravico do poklicne rehabilitacije. Dodatna pogoja sta, da na dan nastanka invalidnosti še ni dopolnil 50 let starosti in da se glede na preostalo delovno zmožnost lahko usposobi za drugo delo, ki ga bo opravljal poln delovni čas. III. kategorija: če je zavarovančeva delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50 %. Zavarovanec lahko opravlja določeno delo vsaj s polovico polnega delovnega časa. III. kategorija je podana tudi, če zavarovanec še lahko dela v svojem poklicu v polnem delovnem času na drugem delovnem mestu. V tem kontekstu je izredno pomemben izraz»svoj poklic«. Za svoj poklic se šteje delo na delovnem mestu, na katerega je zavarovanec razporejen, pa tudi vsa druga dela, ki ustrezajo zavarovančevim telesnim in duševnim zmožnostim. Seveda mora imeti zavarovanec za ta dela tudi ustrezno strokovno izobrazbo, dodatno usposobljenost in delovne izkušnje, ki se zahtevajo za določena dela skladno z zakoni ali s kolektivnimi pogodbami. Pri ocenjeni II. in III. kategoriji invalidnosti gre za»preostalo delovno zmožnost«do 50 ali nad 50 %. To pomeni, da zavarovanec lahko: dela s polnim delovnim časom na drugem delovnem mestu, ki ustreza njegovi strokovni izobrazbi oziroma usposobljenosti; zavarovanec sme delati s takim delovnim naporom, ki ne poslabša njegove invalidnosti; se lahko s poklicno rehabilitacijo usposobi za delo s polnim delovnim časom na drugem delovnem mestu; opravlja določeno delo vsaj polovico polnega delovnega časa. Zavarovancu, ki je pridobil pravico na podlagi invalidnosti, ki je nastala pred dopolnjenim 45. letom starosti, se z obveznimi kontrolnimi pregledi, ki se opravijo navadno vsakih pet let, ponovno ugotavlja invalidnost. Vzroki za nastanek invalidnosti so lahko poklicni, to so poškodba pri delu in poklicne bolezni, in nepoklicni, kot sta bolezen in poškodba zunaj dela. Poklicni vzroki so v zakonu posebej obrazloženi, saj so določeni pogoji za pridobitev pravic pri poklicnih vzrokih milejši, odmera dajatev pa ugodnejša. Za poškodbo pri delu po tem zakonu se šteje tista poškodba, ki je posledica neposrednega in kratkotrajnega mehaničnega, fizikalnega ali kemičnega učinka. Vzrok zanjo je lahko hitra sprememba položaja telesa, nenadna obremenitev telesa ali drugih sprememb fiziološkega stanja organizma. Ta poškodba mora biti v vzročni zvezi z opravljanjem dela ali dejavnosti, na podlagi katere je poškodovanec zavarovan. V Sloveniji je

33 62 63 kot poškodba pri delu priznana tudi tista, ki jo utrpi zavarovanec na redni poti od stanovanja do delovnega mesta ali nazaj, po čemer smo izjema med državami EU. Kot poškodba pri delu je priznana poškodba na službeni poti ali na poti, ki jo zavarovanec opravi, da nastopi delo. Prav tako v naši državi kot poškodbo pri delu obravnavamo tudi poškodbo, ki je nastala v povezavi z uveljavljanjem zdravstvenega varstva. Poklicna bolezen po tem zakonu je povzročena z daljšim neposrednim vplivom delovnega procesa in delovnih pogojev na določenem delovnem mestu ali na delu, ki sodi v neposredni okvir dejavnosti, na podlagi katere je oboleli zavarovan. Seznam poklicnih bolezni je objavljen v pravilniku o seznamu poklicnih bolezni (Uradni list RS, št. 85/2003), v katerem so naštete bolezni glede na mogoče povzročitelje v delovnem okolju (fizikalne, kemijske in biološke) in glede na prizadet organski sistem (koža, dihala, gibala in druge bolezni) ter bolezni, ki jih povzročajo rakotvorne snovi. Delovna mesta, na katerih se pojavljajo poklicne bolezni, so opredeljena kot tista, na katerih se na podlagi ocene tveganja ugotavlja, da so na njih prisotni vplivi delovnega procesa in delovnih pogojev, ki lahko povzročijo poklicno bolezen. Pravice na podlagi invalidnosti II. in III. kategorije pridobi zavarovanec, če ob nastanku invalidnosti še ni dopolnil starosti 63 let (moški) oziroma 61 let (ženska) in če je v delovnem razmerju, tj. ne glede na dopolnjeno pokojninsko dobo. Če zavarovanec ni v delovnem razmerju, mora izpolnjevati pogoje pokojninske dobe, ki so določeni v tem zakonu. Zavarovanci iz 15. in 16. člena tega zakona (samozaposleni in kmetje) pridobijo pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja v primeru I. in II. kategorije invalidnosti, v primeru III. kategorije invalidnosti pa lahko uveljavljajo le pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega in s tem pravico do delne invalidske pokojnine. Pravico do invalidske pokojnine pridobijo zavarovanci, pri katerih je nastala: invalidnost I. kategorije; invalidnost II. kategorije in niso zmožni za drugo ustrezno delo brez poklicne rehabilitacije, le-ta pa jim ni zagotovljena, ker so stari nad 50 let; invalidnost II. ali III. kategorije, pa so že dopolnili 63 let starosti (moški) oziroma 61 let starosti (ženska). Zavarovanec mora za pridobitev pravice do invalidske pokojnine izpolniti določeno pokojninsko dobo (doba zavarovanja in posebna doba, ki je prišteta glede na posebna določila zakona). Zavarovanec pridobi pravico do invalidske pokojnine ne glede izpolnjeno pokojninsko dobo, če je invalidnost posledica poškodbe pri delu ali poklicne bolezni. Kadar je vzrok invalidnosti poškodba zunaj dela ali bolezen, mora ob nastanku invalidnosti dopolniti pokojninsko dobo, ki pokriva najmanj tretjino obdobja od dopolnjenega 20. leta starosti do nastanka invalidnosti (v nadaljnjem besedilu: delovna leta), šteto delovna leta kot polna leta. V zakonu so opredeljene določene posebnosti glede na stopnjo izobrazbe in zavarovalno dobo, pridobljeno na drug način. Zavarovanec, pri katerem je nastala I. kategorija invalidnosti pred dopolnjenim 21. letom starosti, pridobi pravico do invalidske pokojnine, če je bil ob nastanku invalidnosti v delovnem razmerju ali če je dopolnil najmanj tri mesece zavarovalne dobe. Pravica do poklicne rehabilitacije je podana pri zavarovancih, ki pridobijo status invalida II. kategorije. Poklicna rehabilitacija je celostni proces, v katerem se zavarovanca strokovno, fizično in psihosocialno usposobi za drug poklic ali delo. Zavarovanec se lahko usposobi za opravljanje istega poklica ali dela, tako da se mu ustrezno prilagodi delovno mesto z ustreznimi tehničnimi pripomočki. Če je treba, da se za poklicno rehabilitacijo zavarovanca na ustreznem delovnem mestu prilagodijo prostori in delovna sredstva, zavod prevzame stroške prilagoditve. Poklicna rehabilitacija mora biti izbrana skladno s preostalo delovno zmožnostjo zavarovanca. Upoštevati se mora njegovo zdravstveno stanje in funkcionalne zmogljivosti, ki mu omogočajo opravljanje dela po opravljeni poklicni rehabilitaciji. Izvaja se kot izobraževanje na ustreznih šolah in z drugimi oblikami izobraževanja, kot je praktično delo na ustreznem delovnem mestu pri delodajalcu oziroma v drugih oblikah delovnega usposabljanja. Lahko se izvaja tudi kot izobraževanje ob delu, s čimer mora zavarovanec izrecno soglašati. V poklicno rehabilitacijo se šteje tudi čas privajanja na delo, za katerega se je zavarovanec usposobil s poklicno rehabilitacijo, da ga lahko opravlja z normalnim delovnim učinkom. Pred začetkom izvajanja poklicne rehabilitacije sklenejo Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije (v nadaljevanju: zavod), delodajalec in zavarovanec pogodbo o poklicni rehabilitaciji. V tej pogodbi so navedeni oblika oziroma način poklicne rehabilitacije, roki za nastop in trajanje poklicne rehabilitacije, natančnejši pogoji za usposabljanje zavarovanca za delo in pogoji ter roki za sklenitev pogodbe o zaposlitvi po končani poklicni rehabilitaciji. Če zavarovanec ob nastanku invalidnosti ni v delovnem razmerju oziroma je brezposeln ali ni zavarovan, sklene zavod pogodbo o poklicni rehabilitaciji z Zavodom za zaposlovanje RS in zavarovancem. Čas, prebit na poklicni rehabilitaciji, se tem invalidom šteje v delovno dobo. Zavarovancu, ki ima sklenjeno delovno razmerje v Republiki Sloveniji, je dolžen zagotoviti poklicno rehabilitacijo delodajalec, pri katerem je bil zaposlen med nastankom invalidnosti. V tem času ostane zavarovanec v delovnem razmerju pri delodajalcu, zavod pa mu zagotavlja denarno nadomestilo, odmerjeno v višini 100 % invalidske pokojnine, ki bi mu pripadala na dan nastanka invalidnosti. Zavarovanec, ki se usposablja ob delu, ima od nastopa do končane poklicne rehabilitacije pravico do nadomestila v višini 40 % invalidske pokojnine, ki bi mu pripadala na dan nastanka invalidnosti. Glede poklicne rehabilitacije zavarovancem pripada tudi pravica do nastanitve, pravica do povračila potnih stroškov in pravica do nadomestil glede poklicne rehabilitacije. Poklicna rehabilitacija je lahko tudi izbirna pravica iz invalidskega zavarovanja, ki jo lahko uveljavlja zavarovanec, ki mu je priznana invalidnost II. kategorije in je starejši od 50 let, in invalid III. kategorije invalidnosti z zmanjšano ali omejeno delazmožnostjo namesto pravic, ki mu pripadajo v običajnem postopku. Pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega in pravico do delne invalidske pokojnine ima zavarovanec: pri katerem je nastala II. kategorija invalidnosti po dopolnjenem 50. letu starosti in ima preostalo delovno zmožnost za opravljanje določenega dela vsaj s polovico polnega delovnega časa; pri katerem je podana III. kategorija invalidnosti, če ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom s predhodno poklicno rehabilitacijo ali brez nje. Delna invalidska pokojnina se odmeri v odstotku, ki ustreza skrajšanju polnega delovnega časa od invalidske pokojnine, ki bi zavarovancu pripadala na dan nastanka invalidnosti. Delna invalidska pokojnina se poveča za 30 %, če zavarovanec ni več zmožen za delo na delovnem mestu, na katerega je razporejen, in je zato premeščen na drugo delovno mesto. Če zavarovanec izgubi delo brez lastne volje ali krivde, se mu delna invalidska pokojnina poveča za 40 %. Ta pokojnina ne sme presegati 80 % invalidske pokojnine, ki bi zavarovancu pripadala na dan nastanka invalidnosti. Delna invalidska pokojnina se zmanjša za 30 %, če zavarovanec po lastni volji ali krivdi prekine delovno razmerje. Usklajuje se enako kot pokojnine. Pravico do premestitve na drugo delovno mesto pridobi zavarovanec: po končani poklicni rehabilitaciji; invalid II. kategorije s preostalo delovno zmožnostjo po dopolnjenem 50. letu starosti; invalid III. kategorije, če še lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerega je razporejen. Tudi če je za zaposlitev oziroma razporeditev zavarovanca na drugo delovno mesto potrebno, da se prilagodijo prostori in delovna sredstva, lahko zavod delno ali v celoti prevzame stroške prilagoditve. Delodajalec, pri katerem je zavarovanec zaposlen, mora zavarovancu zagotoviti izvajanje pravice do premestitve. Drugim zavarovancem, ki so upravičeni do premestitve oziroma zaposlitve, pa zagotavlja to pravico Zavod za zaposlovanje. Zavarovanec, ki dela na novem delovnem mestu, ima pravico do nadomestila za invalidnost, ki je povezan s kategorijo invalidnosti in z delovnopravnim statusom delovnega invalida.

34 64 65 Dolžnost delodajalca je, da mora uresničiti pravice invalida II. in III. kategorije invalidnosti. Ponuditi mu mora opravljanje drugega dela na delovnem mestu skladno z njegovo preostalo delovno zmožnostjo in s strokovno izobrazbo oziroma z usposobljenostjo ali pa mu mora zagotoviti poklicno rehabilitacijo ali delo s krajšim delovnim časom od polnega. Zavarovancem, ki so pridobili status invalida, bo delodajalec redno odpovedal pogodbo o zaposlitvi, sočasno pa jim mora ponuditi sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za delovni čas, krajši od polnega delovnega časa, ali za delo na drugem delovnem mestu skladno s predpisi o delovnih razmerjih. Zavarovancu z dokončno odločbo o priznani pravici do poklicne rehabilitacije na podlagi invalidnosti II. kategorije,delodajalec redno odpove pogodbo o zaposlitvi iz razloga invalidnosti šele po uspešno končani poklicni rehabilitaciji, sočasno z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi pa mu mora ponuditi sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za delo na drugem delovnem mestu skladno s pogodbo o poklicni rehabilitaciji. Pri drugih zavarovancih to naredi, ko je odločba zavoda dokončna. Pri oblikovanju nove pogodbe o zaposlitvi mora delodajalec upoštevati: mnenje invalidske komisije o zavarovančevi preostali delovni zmožnosti, usposobljenost zavarovanca po uspešno končani poklicni rehabilitaciji ter določbe zakona, ki ureja delovna razmerja in kolektivne pogodbe. Delodajalci imajo velikokrat težavo pri iskanju ustreznega dela in delovnega mesta za zavarovanca, ki si je pridobil pravice iz invalidskega zavarovanja. Prav je, da se v tem primeru obrnejo na strokovnjake s področja varnosti in zdravja pri delu, ki so usposobljeni za aktivnosti glede iskanja ustreznega dela skladno s preostalo delazmožnostjo zavarovanca. Zakon o varnosti in zdravju pri delu to sodelovanje posebej nalaga pooblaščenemu zdravniku (specialistu medicine dela, prometa in športa), s katerim sodeluje delodajalec. Če obstajajo nejasnosti in nesoglasja med zavarovancem in delodajalcem glede ustreznosti ponujenega delovnega mesta, lahko zahtevata dopolnilno izvedensko mnenje invalidske komisije o ustreznosti ponujenega delovnega mesta ali poklicne rehabilitacije. Zavarovanec mora v 30 dneh od prejema ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi skladno s svojo preostalo delazmožnostjo pogodbo sprejeti, saj mu v nasprotnem primeru preneha delovno razmerje. V tem primeru nima pravice do odpravnine kot delavec, ki mu je odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga ali razloga nesposobnosti, ima pa pravico do minimalnega odpovednega roka. Če delodajalec zavarovancu ne ponudi sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi, je to skladno s predpisi o delovnih razmerjih vzrok za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani zavarovanca. V tem primeru mu je delodajalec dolžen izplačati odpravnino, določeno za primer redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga in odškodnino najmanj v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka. Treba je poudariti, da so delovni invalidi posebej varovani pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi tudi po Zakonu o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/02). V tem zakonu je posebej poudarjeno, da je delodajalec tisti, ki je dolžen delovnemu invalidu zagotoviti pravice, ki jih je delavec pridobil iz obveznega invalidskega zavarovanja. Uzakonjeno je pravzaprav načelo relativnega varovanja zaposlitve delovnega invalida. Po Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju zavarovancu lahko delodajalec odpove pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas brez ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi, če mu zaradi ugotovljene invalidnosti II. ali III. kategorije ali iz poslovnega razloga utemeljeno ne more zagotoviti pravice do premestitve na drugo delovno mesto brez poklicne rehabilitacije ali po končani poklicni rehabilitaciji oziroma pravice do dela s krajšim delovnim časom od polnega. Pri delodajalcu, ki ima najmanj pet zaposlenih delavcev, ugotovi razloge za odpoved pogodbe o zaposlitvi posebna komisija za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo določi minister, pristojen za delo. Zavarovanec, ki mu je bila tako odpovedana pogodba o zaposlitvi, uveljavi pravice iz zavarovanja za primer brezposelnosti, po izteku teh pravic pa pravice po Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Postopek za uveljavljanje pravic iz obveznega zavarovanja se začne na zahtevo zavarovanca, lahko pa tudi na predlog zavarovančevega osebnega zdravnika ali imenovanega zdravnika. Postopek za uveljavljanje pravic iz invalidskega zavarovanja je uveden, ko zavod prejme zahtevo s popolno delovno dokumentacijo zavarovanca ter medicinsko dokumentacijo o zavarovančevem zdravstvenem stanju in njegovi delovni zmožnosti. Če je za ugotovitev pravic iz invalidskega zavarovanja potrebno izvedensko mnenje, mora pristojni organ zavoda izdati odločbo najpozneje v šestih mesecih od dneva uvedbe postopka. Izvedenski organi zavoda so invalidske komisije I. in II. stopnje, zdravniki posamezniki in druge strokovne ustanove, ki jih imenuje pristojni organ zavoda. Če se ugotavlja invalidnost, poda izvedensko mnenje invalidska komisija v sestavi dveh članov zdravnikov in enega člana strokovnjaka s področja pokojninskega in invalidskega zavarovanja, varstva pri delu, organizacije dela, industrijske psihologije ali tehnologije oziroma drugega ustreznega področja. V postopku in pred izdajo izvedenskega mnenja ima v teh primerih pravico in dolžnost sodelovati tudi predstavnik delodajalca. Vključevanje delodajalca v postopek uveljavljanja pravic iz obveznega zavarovanja je izrednega pomena. Delodajalec pomembno prispeva k objektivni oceni zavarovančeve zmožnosti za delo z doslednim in s skrbnim izpolnjevanjem obrazcev delovne dokumentacije. To sta obrazca DD 1 (delovna dokumentacija) in DD 1/A (delovna anamneza/delodajalec), ki sta lahko invalidski komisiji v veliko pomoč pri ugotavljanju zavarovančeve preostale delazmožnosti. Smiselno je priložiti tudi oceno tveganja za zavarovančevo delovno mesto in v anamnezi navesti, kakšni so predlogi delodajalca glede mogočih ukrepov za reševanje konkretne situacije. Delodajalec se ima pravico tudi udeležiti seje senata invalidske komisije, kjer lahko še enkrat na zapisnik poda svoje mnenje o mogočih rešitvah za zavarovanca. V postopek priprave in ocene zavarovančeve preostale delazmožnosti se mora vključiti delodajalčev pooblaščeni zdravnik, ki mora poznati delovno mesto in zdravstveno stanje zavarovanca. Smiselno je, da delodajalec pooblasti pooblaščenega zdravnika tudi za sodelovanje pred senatom invalidske komisije. V postopku pred izdajo izvedenskega mnenja sodelujejo izvedenski organi zavoda z zavarovančevim osebnim zdravnikom, s službo medicine dela, specialistično službo oziroma z zavodi za usposabljanje invalidnih ljudi in z delodajalci. Zavod določi organizacijo in način delovanja invalidskih komisij ter drugih izvedenskih organov s splošnim aktom. S tem aktom se določi tudi seznam obvezne medicinske in delovne dokumentacije, ki je potrebna za podajo izvedenskega mnenja, ter kriterije za ocenjevanje invalidnosti. Po Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju zavod zahteva povrnitev povzročene škode od delodajalca, če je zavarovančeva invalidnost, telesna okvara, potreba po tuji pomoči in postrežbi ali smrt posledica tega, ker niso bili izvedeni ukrepi za varnost in zdravje pri delu ali drugi ukrepi, predpisani ali odrejeni za varnost ljudi. Zavod ima pravico zahtevati povrnitev povzročene škode od delodajalca tudi, če nastane škoda zato, ker je bilo delovno razmerje sklenjeno brez predpisanega zdravstvenega pregleda z osebo, ki zdravstveno ni bila zmožna za opravljanje določenih del oziroma nalog, kar se je pozneje ugotovilo. Prav tako ima zavod pravico zahtevati povrnitev povzročene škode od delodajalca, če je škoda nastala zato, ker mu delodajalec ni dal podatkov oziroma je dal neresnične podatke o dejstvih, od katerih je odvisna pridobitev, odmera ali izguba pravice. V teh primerih se šteje, da je imel zavod škodo, in sicer ne glede na to, da je zavarovani primer pokrit z zavarovanjem po tem zakonu. Po Sklepu o kriterijih, merilih in postopku za določanje višine sredstev za prilagoditev prostorov in delovnih sredstev ter usposabljanja za zaposlitev za delovne invalide zavod prevzame stroške prilagoditve prostorov in delovnih sredstev, če je za poklicno rehabilitacijo zavarovanca, pri katerem je nastala invalidnost, na ustreznem delovnem mestu potrebno, da se prilagodijo prostori in delovna sredstva. Poleg tega zavod lahko delno ali v celoti prevzame stroške prilagoditve prostorov in delovnih sredstev, če je za zaposlitev oziroma premestitev delovnega invalida, pri katerem je nastala invalidnost, na drugo

35 66 67 delovno mesto potrebno, da se prilagodijo prostori in delovna sredstva, in/ali lahko prevzame stroške usposabljanja delovnih invalidov za zaposlitev oziroma premestitev na drugo ustrezno delovno mesto, če je za zaposlitev, ohranitev zaposlitve oziroma premestitev delovnih invalidov, katerih izobrazba, usposobljenost in delovne izkušnje ne omogočajo neposredne zaposlitve na ustreznem delovnem mestu, potrebno usposabljanje za pridobitev dodatnih funkcionalnih znanj in delovnih izkušenj na delovnem mestu. Povzeto po naslednjih virih: Čižman Žagar, P.: Pravna ureditev invalidskega zavarovanja v Zakonu o invalidskem in pokojninskem zavarovanju, ZPIZ, Ljubljana, Kalčič, M.: Temelji sistema socialne varnosti, Delo izvedencev Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, ZPIZ, Ljubljana, Kalčič, M.: Pokojninsko in invalidsko zavarovanje, Zaposlitvena rehabilitacija in zaposlovanje invalidov, Zbirka predpisov s področja invalidskega varstva z uvodnimi pojasnili, Centerkontura, d. o. o., Ljubljana, Kalčič, M.: Pregled pravic delovnih invalidov na področju pokojninskega in invalidskega zavarovanja, Pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Kalčič, M.: Pregled pravic delovnih invalidov na področju pokojninskega in invalidskega zavarovanja, v zborniku Vodnik po pravicah invalidov, Inštitut za delo pri Pravni fakulteti, Ljubljana Uradni list RS št /2002: Sklep o kriterijih, merilih in postopku za določanje višine sredstev za prilagoditev prostorov in delovnih sredstev ter usposabljanja za zaposlitev za delovne invalide Katalog ukrepov aktivne politike zaposlovanja je pripravil Zavod RS za zaposlovanje (v nadaljevanju: ZRSZ) na podlagi naslednjih pravnih podlag, tj.: 1. Zakon o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (Uradni list RS, 107/06 uradno prečiščeno besedilo); 2. Program APZ in Načrt izvedbe, ki ga je sprejela Vlada RS na 98. seji, 23. novembra 2006; 3. Pravilnik o izvajanju ukrepov aktivne politike zaposlovanja (Uradni list RS, št. 5, z dne in 85 z dne ); 4. Usmeritev Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve. Katalog se objavi na spletni strani Ministrstva za delo družino in socialne zadeve (v nadaljevanju: MDDSZ) in ZRSZ.

36 68 69 AKTIVNA POLITIKA ZAPOSLOVANJA 7.1 Vsebinski sklopi aktivnosti APZ V Katalogu ukrepov aktivne politike zaposlovanja so aktivnosti vsebinsko združene v štiri ukrepe po vsebinskih sklopih: 1. ukrep SVETOVANJE IN POMOČ PRI ISKANJU ZAPOSLITVE Namena ukrepa sta svetovanje in pomoč posameznikom pri iskanju zaposlitve ter seznanjanje s poklicnimi možnostmi in poglobljena obravnava določenih skupin ljudi, da se izboljšajo zaposlitvene možnosti in odpravijo ovire pri iskanju zaposlitve. Namen ukrepa je tudi predstavitev in uveljavitev aktivnosti programa APZ. 2. ukrep USPOSABLJANJE IN IZOBRAŽEVANJE Namen ukrepa je povečanje zaposljivosti in konkurenčnosti na trgu dela s pridobivanjem novega znanja, spretnosti in zmožnosti ter z dvigom izobrazbe in kvalifikacijske ravni zaposlenih in brezposelnih. 3. ukrep SPODBUJANJE ZAPOSLOVANJA IN SAMOZAPOSLOVANJA Namen ukrepa je spodbujanje samozaposlovanja brezposelnih ljudi, ki po usposabljanju želijo uresničiti podjetniško idejo in se samozaposliti, spodbujanje zaposlovanja najteže zaposljivih skupin brezposelnih ljudi, posebno prejemnikov denarne socialne pomoči, povečevanje prilagodljivosti trga dela s spodbujanjem novih oblik zaposlovanja, povečanje regijske in sektorske mobilnosti, ohranitev delovnih mest in podpora preoblikovanju podjetij. Aktivnosti v ukrepu večinoma predstavljajo državno pomoč, zato se izvajajo skladno s pravili o dodeljevanju državne pomoči. 4. ukrep PROGRAMI ZA POVEČEVANJE SOCIALNE VKLJUČENOSTI Namen ukrepa je spodbujati socialno vključenost ljudi, torej uresničevati in uveljaviti aktivnosti in projekte za ustvarjanje okolja, ki bo motiviralo ljudi k aktivnosti in v katerem bodo laže in hitreje našli delo, hkrati pa uživali tudi potrebno raven socialne zaščite. 7.2 Vključevanje invalidov v APZ Invalidi so ciljna skupina, ki se ne le lahko vključujejo v vse aktivnosti in podaktivnosti ukrepov aktivne politike zaposlovanja, ki jih izvaja Zavod, ampak se v več aktivnosti prednostno vključujejo, tudi brez čakalne dobe, ki velja za druge ciljne skupine (javna dela). V nekatere aktivnosti so lahko vključeni dlje časa, kot je omogočeno drugim ciljnim skupinam. Mogoča je tudi subvencija za zaposlitev ali samozaposlitev invalida, vendar jo zaradi višjega zneska delodajalci uveljavljajo pri Skladu za vzpodbujanje zaposlovanja invalidov. 7.3 Pregled ukrepov APZ v letu 2009

37 70 71 Katalog APZ se dopolnjuje in spreminja. V letu 2009 bodo objavljeni še javni razpisi za Usposabljanje absolventov na delovnem mestu in subvencija za zaposlitev diplomantov (»Absolvent, aktiviraj in zaposli se!«), Znanje uresničuje sanje in Spodbujanje razvoja socialnega podjetništva, ki pa niso zajeti v spodnjem pregledu. Prav tako so izpuščene aktivnosti, kot so zaposlitveni sejmi, vseživljenjska karierna orientacija ipd., ker je njihov cilj širši ozaveščanje in informiranje javnosti, promoviranje zaposlovanja in programov APZ, izobraževanje strokovnjakov ipd. Pod nazivom vsake podaktivnosti je naveden vir financiranja. PREGLED UKREPOV AKTIVNE POLITIKE ZAPOSLOVANJA V LETU 2009 UKREP/AKTIVNOST IN VIR CILJ, NAMEN, VSEBINA, POSTOPEK IN TRAJANJE IZVAJANJA FINANCIRANJA UKREP 1: POKLICNA ORIENTACIJA IN POMOČ PRI ZAPOSLITVI DRUGAČE O POKLICIH Cilj je seznaniti šolajočo se mladino in brezposelne z različnimi, predvsem Integralni proračun deficitarnimi poklici. Namen vključitve je zagotoviti udeležencem lažje odločanje pri načrtovanju kariere in večjo motiviranost za izobraževanje in delo v izbranem poklicu. Ciljna skupina so osnovnošolci in srednješolci pred izbiro poklica in tisti brezposelni ljudje, ki želijo spremeniti poklic ali se vključiti v program Formalnega izobraževanja ali Nacionalne poklicne kvalifikacije. Predvideno trajanje vključitve je do 2 uri ZDRAVSTVENO ZAPOSLITVENO SVETOVANJE Integralni proračun POMOČ PRI NAČRTOVANJU POKLICNE POTI IN ISKANJU ZAPOSLITVE Integralni proračun UŽU-USPOSABLJANJE ZA ŽIVLJENJSKO USPEŠNOST Integralni proračun KLUBI ZA ISKANJE ZAPOSLITVE Integralni proračun Namen je pomoč brezposelnim invalidom in drugim brezposelnim ljudem z zdravstvenimi omejitvami pri iskanju ustrezne, tj. primerne zaposlitve ali pomoč in svetovanje pri vključitvi v ustrezen ukrep aktivne politike zaposlovanja ter priprava izvida z mnenjem v postopku za priznanje statusa invalida in/ali uveljavitve pravice invalida do zaposlitvene rehabilitacije po ZZRZI. Svetovalec za zaposlitev napoti brezposelno osebo k zdravniku svetovalcu (zdravnik medicine dela, izbran na podlagi Sklepa o imenovanju liste izvedencev članov rehabilitacijskih komisij), ki na podlagi medicinske dokumentacije in razgovora z brezposelno osebo pripravi mnenje. Obravnave so individualne. Cilj je pridobitev veščin iskanja zaposlitve, komunikacijskih in socialnih veščin pa tudi veščin vodenja kariere in zagotavljanje strokovne pomoči pri vodenju kariere. Namen je brezposelne ljudi aktivirati in motivirati za reševanje lastne situacije brezposelnosti s pomočjo vključitve v delavnice, kot so: Poti do dela in zaposlitve, SOS, Druga možnost (za starejše), Nov začetek (za mlade, težje zaposljive ljudi) in Svetovalnica za uspešen nastop na trgu delu. Vključitev lahko traja od dveh dni do največ 9 mesecev. Programi so namenjeni zviševanju ravni pismenosti odraslih. Cilj je posameznikom omogočiti, da pridobijo temeljno znanje in spretnosti za lažje obvladovanje situacij v vsakdanjem življenju, večjo samostojnost in odgovornost v življenju, dvig samozavesti in socialne vključenosti ter tudi dvig kakovosti življenja. Udeleženci obnavljajo in pridobivajo temeljne spretnosti, povezane s splošnim opismenjevanjem, socialnimi spretnostmi, z načeli vseživljenjskega učenja in aktivnega državljanstva. Program je prilagojen tudi za odrasle ljudi s posebnimi potrebami. Vključitev traja 120 ur. Cilj je čim prej dobiti zaposlitev, ki je za iskalca glede na trenutne razmere najustreznejša. Udeleženci se naučijo veščin iskanja zaposlitev in vzpostavijo stike s potencialnimi delodajalci. Klub za iskanje zaposlitve se izvaja v dveh delih. Prvi del zajema dvotedenski izobraževalni del, v katerem se udeleženci usposobijo za načrtno iskanje zaposlitve in pridobijo veščine iskanja zaposlitve. Drugi del je namenjen samostojnemu iskanju zaposlitve. Udeležencem je v tem času na voljo prostor, opremljen s telefoni, z računalniki in informativnimi gradivi. Udeleženci so vključeni do zaposlitve, vendar največ 3 mesece VKLJUČITEV BREZPOSELNIH LJUDI V NOVE IN RAZVOJNE PROJEKTE Integralni proračun Cilj je pridobitev veščin iskanja zaposlitve, komunikacijskih in socialnih veščin pa tudi veščin vodenja kariere in zagotavljanje strokovne pomoči pri vodenju kariere. Namen je brezposelne ljudi aktivirati in motivirati za reševanje lastne situacije brezposelnosti z vključitvijo v delavnico. Vključitev lahko traja od nekaj dni do 9 mesecev. UKREP 2: USPOSABLJANJE IN IZOBRAŽEVANJE INSTITUCIONALNO Cilj je pridobitev spretnosti in znanj, ki bodo povečali zaposljivost, in je USPOSABLJANJE namenjen predvsem brezposelnim brez ustrezne izobrazbe, brez delovnih EVROPSKI SOCIALNI SKLAD izkušenj in s suficitarnimi poklici. Vključitev lahko traja 12 mesecev, za invalide IN Integralni proračun in težje zaposljive pa do največ 18 mesecev NACIONALNE POKLICNE KVALIFIKACIJE PRIPRAVE NA POSTOPKE UGOTAVLJANJA IN POTRJEVANAJ NACIONALNIH POKLICNIH KVALIFIKACIJ (NPK) EVROPSKI SOCIALNI SKLAD IN Integralni proračun NACIONALNE POKLICNE KVALIFIKACIJE PREVERJANJE IN POTRJEVANJE Integralni proračun DELOVNI PREIZKUS Integralni proračun USPOSABLJANJE NA DELOVNEM MESTU EVROPSKI SOCIALNI SKLAD IN Integralni proračun 2.3 FORMALNO IZBRAŽEVANJE Integralni proračun PROJEKTNO UČENJE ZA MLADE PUM Integralni proračun USPOSABLJANJE ZA VEČJO ZAPOSLJIVOST Integralni proračun Brezposelna oseba pridobi mnenje svetovalca za NPK o tem, katera znanja mora pred vključitvijo v postopek preverjanja in potrjevanja NPK še pridobiti. Priprave navadno vključujejo pridobitev tistih znanj, spretnosti in kompetenc, ki ji oseba v nadaljevanju potrebuje za pridobitev določene poklicne kvalifikacije. Vključitev traja največ 12 mesecev, za invalide in težje zaposljive ljudi pa 18 mesecev. Aktivnost udeležencem zagotavlja pridobitev javne listine o nacionalni poklicni kvalifikaciji, ki izkazuje pridobljena strokovna znanja in spretnosti, ki so potrebni za opravljanje poklica ali posameznih zadolžitev v okviru poklica. Potrjevanje NPK na podlagi preverjanja in potrjevanja strokovnega znanja, spretnosti in izkušenj, pridobljenih zunaj formalnega izobraževanja udeležencem, zagotavlja pridobitev javnoveljavne listine (certifikat), s katero udeleženec dokazuje usposobljenost za opravljanje poklica ali posameznih zadolžitev v okviru poklica. Stopnje poklicne ali strokovne izobrazbe NPK ne omogoča. Vključitev navadno traja do enega meseca. Cilj je pridobitev delovnih izkušenj na konkretnih delovnih nalogah. Namen je brezposelnim ljudem omogočiti, da pred zaposlitvijo oziroma pred odločitvijo o nadaljnjih korakih pri izdelavi zaposlitvenega načrta preizkusijo svoja znanja, veščine, spretnosti in delovne navade na konkretnem delovnem mestu, tj. neposredno pri delodajalcu ali ustanovi za poklicno usposabljanje. Vključitev navadno traja do enega meseca. Cilj je pospeševanje zaposlovanja in ponovne delovne integracije oseb, katerih obstoječa znanja, veščine, spretnosti in delovne izkušnje ne omogočajo neposredne zaposlitve. Namen je vključitev in sodelovanje brezposelnih ljudi v aktivnosti, in sicer za pridobitev novih znanj, veščin, spretnosti in delovnih izkušenj na konkretnem delovnem mestu, tj. neposredno pri delodajalcu. Vključitev lahko traja od enega meseca do treh mesecev. Zajema javnoveljavne izobraževalne programe, ki potekajo po celotni vertikali od osnovne šole do dodiplomskega izobraževanja. Udeleženci po uspešno končanem programu pridobijo javnoveljavno formalno izobrazbo. Med ciljnimi skupinami so posebej našteti brezposelni ljudje z zdravstvenimi omejitvami. Vključitev traja 1 šolsko leto. Cilj je spodbuditi mlade brezposelne ljudi (mlajše od 26 let), ki so opustili šolanje, da se vrnejo v izobraževanje ali se zaposlijo. Ukrep udeležencem pomaga izboljšati splošno razgledanost in prožnost mišljenja ter pridobiti funkcionalna znanja, potrebna za uspešno reintegracijo v šolsko okolje in vsakdanje življenje. Vključitev lahko traja največ eno šolsko leto. Namen je povečanje zaposljivosti z dvigom izobrazbene ravni, usposobljenosti in temeljnih veščin (ključnih kompetenc) za zaposlene, in sicer po eni strani za najvišje izobražen kader oziroma ključen kader za zagotavljanje konkurenčnosti v gospodarstvu, po drugi strani pa za ciljne skupine, ki jim grozi izguba zaposlitve. Skladno s programom usposabljanj, ki ga podjetje pripravi za obdobje treh mesecev.

38 72 73 UKREP 3: SPODBUDE ZA ZAPOSLOVANJE POMOČ PRI Namen je priprava na samozaposlitev v okviru delavnic usposabljanja za SAMOZAPOSLITVI podjetništvo. Vključitev traja 2 dni. Integralni proračun 3.3 SUBVENCIJE ZA SAMOZAPOSLITEV EVROPSKI SOCIALNI SKLAD IN Integralni proračun SPODBUJANJE NOVEGA ZAPOSLOVANJA DBO- PREJEMNIKOV DENARNE SOCIALNE POMOČI 2009 Integralni proračun Namen je ustvarjanje novih zaposlitvenih možnosti s spodbujanjem podjetništva v obliki subvencij za samozaposlitev ljudem iz ciljnih skupin. Cilj je ohranitev neprekinjene samozaposlitve za obdobje najmanj dveh let. Cilj je zaposlitev dolgotrajno brezposelnih ljudi prejemnikov denarne socialne pomoči, ki so v zadnjih 16 mesecih prejemali denarno socialno pomoč najmanj 12 mesecev. Namen vključitve je pomoč pri zaposlovanju ljudi iz ciljne skupine za nedoločen čas ali za določen čas najmanj enega leta. Izvaja se s subvencionirano zaposlitvijo pri delodajalcih, izbranih na javnem razpisu. pomoči za združljive s skupnim trgom z uporabo členov 87 in 88 pogodbe (uredba o splošnih skupinskih izjemah). Za namene izvajanja aktivnosti, ki predstavljajo državno pomoč, se za prikrajšanega delavca šteje oseba, ki: a) v preteklega pol leta ni imela redno plačane zaposlitve; b) nima dokončane (višje) srednje stopnje izobrazbe ali poklicnega usposabljanja (ISCED 3); c) je starejša od 50 let; d) živi sama in ima enega ali več vzdrževanih članov; e) dela v sektorju ali ima poklic v državi članici, kjer je neravnovesje med spoloma vsaj 25 % višje od povprečnega ravnovesja med spoloma v vseh gospodarskih sektorjih v zadevni državi članici in sodi v skupino, ki je zastopana v manjšem številu; f) je članica etnične manjšine in ki hoče razvijati svoj lingvistični profil, poklicno usposabljanje ali delovne izkušnje, da poveča možnosti dostopa do redne zaposlitve. Resno prikrajšani delavec je oseba, ki je bila v zadnjih 24 mesecih ali več nezaposlena ZAPOSLI. ME/SPODBUJANJE ZAPOSLOVANJA TEŽJE ZAPOSLJIVIH BREZPOSELNIH LJUDI EVROPSKI SOCIALNI SKLAD IN Integralni proračun POVRAČILO PRISPEVKOV DELODAJALCA Integralni proračun Javni razpis je namenjen delodajalcem iz tržnega sektorja, ki bodo realizirali zaposlitve za polni delovni čas za obdobje najmanj enega leta v primeru»prikrajšanih delavcev«* oz. za obdobje najmanj dveh let v primeru»resno prikrajšanih delavcev*«. Subvencija za zaposlitev znaša: EUR za zaposlitev»prikrajšanega delavca«za najmanj 1 leto; EUR za zaposlitev»resno prikrajšanega delavca«za najmanj 2 leti. Namen je spodbujanje zaposlovanja težje zaposljivih skupin brezposelnih ljudi in drugih brezposelnih ljudi za nadomeščanje delavcev med porodniškim dopustom. Zaposlitev mora trajati najmanj eno leto, vendar ne več kot 15 mesecev. Invalid pomeni vsako osebo: a) katere invalidnost je priznana z državno zakonodajo ali b) ki ima priznano omejitev, ki izhaja iz telesnih, duševnih ali iz psihičnih okvar. V okviru sheme pomoči se izvajata pomoč za zaposlovanje in pomoč za usposabljanje zgoraj opredeljenih skupin ljudi. Pomoč je namenjena izenačevanju možnosti opredeljenih skupin ljudi pri njihovi konkurenčnosti in zaposljivosti na trgu dela. Intenzivnost pomoči za zaposlovanje prikrajšanih delavcev ne sme presegati 50 % upravičenih stroškov. Upravičeni stroški so stroški plač za največ 12 mesecev po zaposlitvi. Če gre za resno prikrajšanega delavca, so upravičeni stroški za največ 24 mesecev po zaposlitvi SPODBUJANJE ZAPOSLOVANJA ZA KRAJŠI DELOVNI ČAS EVROPSKI SOCIALNI SKLAD IN Integralni proračun DELNO SUBVNCIONIRANJE POLNEGA DELOVNEGA ČASA Integralni proračun Namen je spodbujanje fleksibilnih oblik zaposlovanja. Na razpisu za subvencijo lahko kandidirajo delodajalci iz tržnega sektorja, ki bodo za krajši delovni čas (4 oz. 6 ur/dan) za polletno oziroma enoletno obdobje zaposlili brezposelno osebo. Namena sta ohranjanje delovnih mest in zmanjševanje stroškov delodajalcev med krizo. Delodajalec za krajši delovni čas od polnega uveljavlja subvencijo plače. Trajanje vključitve je omejeno na 6 mesecev. UKREP 4: NEPOSREDNO USTVARJANJE NOVIH DELOVNIH MEST JAVNA DELA Nameni programa so: aktiviranje brezposelnih ljudi, njihova socializacija, Integralni proračun socialna vključenost, ohranitev ali razvoj delovnih sposobnosti ter spodbujanje razvoja novih delovnih mest in pritegnitev krajevnih skupnosti k reševanju brezposelnosti na njihovem območju. Pri invalidih ni čakalne dobe za vključitev v program. Vključitev traja največ eno leto. Pri ženskah, starejših od 53 let, moških, starejših od 55 let, brezposelnih invalidih in brezposelnih Romih se vključitev lahko podaljša, če jim ni mogoče zagotoviti ustrezne ali primerne zaposlitve SUBVENCIONIRANJE ZAPOSLITEV PRI IZVAJANJU POMOČI NA DOMU IN OSEBNE ASISTENCE Integralni proračun Cilji so izenačevanje možnosti zaposlovanja, zmanjšanje brezposelnosti žensk, zagotavljanje trajnejše oblike zaposlovanja, razvoj storitev na krajevni ravni v nepridobitnih dejavnostih. Ciljna skupina za subvencioniranje zaposlitev so tudi udeleženci programa»invalidi invalidom«, če od izteka programa še ni minilo več kot 6 mesecev. Vključitev lahko traja največ 3 leta. V pripravi je nov razpis. Povzeto po naslednjih virih: Uradni list RS, 107/06 uradno prečiščeno besedilo: Zakon o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti. Program APZ in Načrt izvedbe, ki ga je sprejela Vlada RS na 98. seji, 23. novembra Uradni list RS, št. 5, z dne in 85 z dne : Pravilnik o izvajanju ukrepov aktivne politike zaposlovanja. *Pri vključevanju prikrajšanih in resno prikrajšanih brezposelnih ljudi v aktivnosti APZ se za njihovo opredelitev upošteva definicija iz Uredbe Komisije (ES), št. 800/2008, z dne 6. avgusta 2008 o razglasitvi nekaterih vrst

39 74 75 AKCIJSKI PROGRAM REPUBLIKE SLOVENIJE ZA INVALIDE IN NACIONALNE USMERITVE ZA IZBOLJŠANJE DOSTOPNOSTI Vlada Republike Slovenije je na 99. redni seji dne 30. novembra 2006 sprejela Akcijski program za invalide Splošna načela in obveznosti Akcijskega programa za invalide , ki izhajajo iz mednarodnih in slovenskih dokumentov, bi lahko strnjeno povzeli: spoštovanje različnosti in sprejemanje invalidnosti kot dela človeške različnosti ter zagotavljanje enakosti možnosti: načelo zagotavlja pozitivne ukrepe za zagotavljanje enakih možnosti na vseh področjih, ki so potrebna za uresničevanje polnopravnega državljanstva; nediskriminacija: načelo nediskriminacije zagotavlja invalidom preprečevanje razlikovanja, izključitve ali omejevanja pri uživanju njihovih pravic, kot to velja za vse preostale člane skupnosti; na ravni družbe zagotavljati polno in učinkovito sodelovanje ter vključenost v družbo: invalidi morajo imeti enake možnosti kot drugi državljani, da aktivno sodelujejo pri razvoju skupnosti, v kateri živijo, tj. na krajevni ravni, regionalni in nacionalni ravni, in prevzemajo odgovornost za njen razvoj; na ravni posameznika zagotavljati spoštovanje človekovih pravic dostojanstva in individualne avtonomije, kar vključuje svobodo do lastne izbire in samostojnost ljudi; individualni pristop do zagotavljanja in izvajanja storitev in programov, ki so namenjeni invalidom; dostopnost kot predpogoj za uresničevanje pravic in socialno vključenost. Poglavitne rešitve, zapisane v programu: identificiranje in načrten pristop pri oblikovanju ukrepov za odstranjevanje ovir za polnopravno udeležbo (enakost možnosti) invalidov na ravni krajevne skupnosti in družbe; preventiva in ukrepi proti diskriminaciji invalidov, ki zagotavljajo dostop do temeljnih pravic; zagotavljanje partnerstva z invalidi pri programiranju, izbiri, izvajanju, nadzoru in pri evalvacijah projektih, ki se bodo financirali iz strukturnih skladov Evropske unije. Akcijski program za invalide vsebuje dvanajst ciljnih področij, med njimi tudi področje dela in zaposlitve: 1. V družbi povečati ozaveščenost o invalidih, njihovem prispevku k razvoju družbe, pravicah, dostojanstvu in o potrebah. 2. Vsi invalidi imajo pravico, da enakovredno izbirajo, kje in kako bodo živeli, in so polno vključeni ter sodelujejo v življenju skupnosti. 3. Invalidom zagotavljati dostopnost do grajenega okolja, prevoza, informacij in komunikacij. 4. Na podlagi enakih možnosti in brez diskriminacije zagotavljati vključujoč izobraževalni sistem na vseh ravneh in vseživljenjsko učenje. 5. Invalidom zagotavljati možnost, da zaslužijo za življenje z delom, ki so si ga svobodno izbrali ali sprejeli na trgu dela in v delovnem okolju, ki je invalidom odprto, vključujoče in dostopno. 6. Invalidom zagotavljati ustrezno življenjsko raven, finančno pomoč in socialno varnost. 7. Invalidom zagotavljati učinkovito skrb za njihovo zdravje. 8. Invalidom zagotavljati vključenost v kulturne dejavnosti in sodelovanje na enakopravni osnovi. 9. Invalidom zagotavljati sodelovanje pri športnih in rekreativnih dejavnostih. 10. Invalidom zagotavljati enakopravno udeležbo v verskem življenju v svojih skupnostih. 11. Krepitev delovanja invalidskih organizacij. 12. Odkrivanje in preprečevanje nasilja ter diskriminacije nad invalidi. V vsakem cilju akcijskega programa so opredeljeni konkretni ukrepi. Za spremljanje izvajanja Akcijskega programa je Vlada RS na 149. redni seji dne 6. decembra 2007 imenovala komisijo, ki jo sestavljajo predstavniki resornih ministrstev, strokovnih organizacij in Nacionalnega sveta invalidskih organizacij Slovenije

40 76 77 (v nadaljevanju: NSIOS). Naloga komisije je, da vsako leto predloži Vladi RS poročilo o izvajanju Akcijskega programa za preteklo leto. Delo oziroma zaposlitev sta ključna dejavnika za socialno vključenost, ekonomsko neodvisnost, omogočanje samostojnega življenja in za večje dostojanstvo invalidov. Analize v vseh državah članicah Evropske unije, tudi v Sloveniji, potrjujejo, da so invalidi ranljiva in zapostavljena skupina na trgu dela. Zato države izvajajo različne programe in ukrepe, s katerimi želijo izboljšati zaposlitvene možnosti za invalide. Predvsem se poudarjajo zaposlitvene možnosti invalidov v običajnem delovnem okolju. Treba je spodbujati invalide, da se dejavno vključujejo na trg dela, zagotavljati posredovanje med iskalci zaposlitve in delodajalci ter izvajati ustrezne podporne storitve, usposabljanje in izobraževanje. S tem ciljem: se želi povečati delež invalidov med delovno aktivnim prebivalstvom in s tem zmanjšati obseg socialnih transferjev; se želi invalidom omogočiti, da skladno s svojimi interesi, sposobnostmi in z zmožnostmi pridobijo poklic in zaposlitev, da zadržijo zaposlitev ter v poklicu napredujejo ali spremenijo svojo poklicno kariero; se želijo zagotoviti take delovne in življenjske razmere, ki bodo vplivale na zmanjšanje možnosti za nastanek invalidnosti; se želijo zagotavljati ustrezne podpore, storitve, prilagoditve, dostop in tehnične rešitve, ki bodo invalidom omogočale učinkovito opravljanje dela. Za izvajanje ciljev so predvideni naslednji ukrepi: dosledno izvajanje Direktive Evropske unije 2000/78 o enaki obravnavi na vseh področjih zaposlovanja in dela, prilagoditev zakonodaje tej direktivi, dosledno izvajanje Zakona o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov ter podzakonskih aktov; čimprejšnja vključitev brezposelnih invalidov v eno izmed aktivnih oblik obravnave, da se bo povečala zaposljivost in zviševala kakovost življenja; izboljšanje razmerja med številom brezposelnih invalidov in številom rehabilitacijskih svetovalcev na območnih službah zavoda za zaposlovanje; zagotavljanje programov strokovnega izobraževanja za rehabilitacijske svetovalce, komisije Zavoda za zaposlovanje, strokovne delavce in izvedence Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, koncesionarje zaposlitvene rehabilitacije, izvajalce programov socialne vključenosti, zaposlitvene centre in invalidska podjetja; spodbujanje in podpora vključevanju invalidnih žensk na trg dela; dopolnjevanje mreže izvajalcev zaposlitvene rehabilitacije in socialne vključenosti, da bo vključitev omogočena vsem invalidom, tj. ne glede na kraj prebivanja in vrsto ali stopnjo invalidnosti; vzpostavljanje jasnih meril za obveznost vključevanja brezposelnih invalidov, ki prejemajo denarno nadomestilo ali denarno socialno pomoč, v delo oziroma zaposlitev ali programe usposabljanja, izobraževanja in zaposlovanja; izboljšanje zaposljivosti invalidov s kombiniranjem zaposlitveno-izobraževalnih programov in začasnega zaposlovanja v okviru netržnih zaposlitvenih možnosti ter drugih možnosti subvencioniranega zaposlovanja; vzpostavljanje sistema, ki bo omogočal prehod invalida iz statusa uživalca socialnih pravic v status iskalca zaposlitve ali zaposlene ljudi in nazaj (omogočiti invalidom mirovanje pridobljenih pravic po Zakonu o družbenem varstvu duševno in telesno prizadetih oseb ali Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju za čas njihove vključitve v delovno okolje s sklenjenim delovnim razmerjem ali z zaposlitvijo na delovnem mestu); razvijanje programov učnih delavnic in učnih podjetij; uveljavljanje pravice do poklicne rehabilitacije tudi za invalide, ki so zaposleni za krajši delovni čas od polnega; povečanje nadomestil delovnim invalidom za čas poklicne rehabilitacije in zagotavljanje nagrade drugim invalidom, kar bo pripomoglo k večji motiviranosti invalidov za uveljavljanje te pravice ter k dejavnejšemu reševanju njihovih zaposlitvenih ovir in težav; odpravljanje ovir za kombinacijo delne zaposlitve in delne upokojitve tudi pri invalidih, ki ne morejo uveljavljati teh pravic po Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (invalidi, ki nimajo statusa delovnega invalida); spodbujanje zaposlovanja invalidov s težjo zaposlitveno oviranostjo na odprtem trgu dela, v zaposlitvenih centrih oziroma invalidskih podjetjih; nadaljnje vzpostavljanje in operacionalizacija izvajanja podpornega zaposlovanja v praksi; spodbujanje povečevanja kakovosti zaposlovanja in razvoja človeških virov v invalidskih podjetjih in zaposlitvenih centrih; poenotenje strokovnih meril pri ocenjevanju invalidnosti, ki jih uporabljajo izvedenci pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje ter Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje; vzpostavljanje programov izobraževanja, ozaveščanja in obveščanja za delodajalce; spodbujanje inovativnih projektov in primerov dobre prakse za usposabljanje in zaposlovanje invalidov brez diskriminacije na podlagi spola; spodbujanje usposabljanja in zaposlovanja invalidov v organih državne uprave; ozaveščanje in preprečevanje šikaniranja na delovnem mestu zaradi invalidnosti; zagotavljanje podpore delodajalcem pri razvijanju poklicne kariere zaposlenega invalida; zagotavljanje podpore delodajalcem za zagotavljanje ustreznih tehničnih pripomočkov in prilagoditev delovnih mest za vse invalide. Nosilci ukrepov so Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve, Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje, Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, Inštitut Republike Slovenije za rehabilitacijo, Sklad za spodbujanje zaposlovanja invalidov, gospodarske zbornice, obrtne zbornice, reprezentativni sindikati, Socialna zbornica, univerze, invalidske organizacije. Prvo sprejeto vladno poročilo se je osredinilo predvsem na kvantitativne podatke: Leta 2007 se je število invalidov, ki so pridobili status na podlagi Zakona o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov, povečalo v primerjavi z letom 2006, in sicer za več kot 20 %. V programe zaposlitvene rehabilitacije je bilo vključenih brezposelnih invalidov, kar je 27 % več kot leto prej. Zaposlilo se je brezposelnih invalidov, kar je sicer 10 % manj kot leta 2006, vendar še vedno skoraj še enkrat toliko kot v letih pred uveljavitvijo Zakona o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov. Oktobra 2007 je približno četrtina delodajalcev, ki so zavezani kvoti, izpolnjevala predpisane kvote, tretjina je ni dosegala, slaba polovica pa je kvote presegala in je lahko uveljavljala predpisane spodbude. Ti podatki kažejo, da je država z novimi ukrepi za spodbujanje zaposlovanja pomembno izboljšala položaj invalidov na trgu dela. V Sloveniji je leta 2007 delovalo 178 invalidskih podjetij in zaposlitvenih centrov, v katerih je bilo zaposlenih približno invalidov. Tako ostajajo invalidska podjetja in zaposlitveni centri pomemben dejavnik za socialno vključevanje invalidov. V letu 2007 so invalidska podjetja na podlagi dopolnjene Uredbe o standardni klasifikaciji dejavnosti ponovno dobila posebno šifro podrazred Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje (v nadaljevanju: Zavod RS za zaposlovanje) ugotavlja, da se razmerje med številom brezposelnih invalidov in številom rehabilitacijskih svetovalcev na območnih službah zavoda za zaposlovanje v letu 2007 ni spreminjalo, saj mora zavod upoštevati omejitve pri novem zaposlovanju. Za uresničevanje ukrepa»zagotavljanje programov strokovnega izobraževanja«je bila izvedena vrsta seminarjev, ki so jih organizirali različni izvajalci. Poudariti velja Razvojni center za zaposlitveno rehabilitacijo na Inštitutu za rehabilitacijo, ki je izvedel štiri seminarje za strokovne delavce pri izvajalcih zaposlitvene rehabilitacije in dneve poklicne rehabilitacije v Zrečah, ter Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije (v nadaljevanju: ZPIZ), ki je organiziral seminar»delo izvedencev ZPIZ«in je bil namenjen izvedencem zavoda. Sodeloval pa je tudi pri dnevih poklicne in zaposlitvene rehabilitacije. Strokovnih srečanj s področja zaposlitvene rehabilitacije so se udeležili rehabilitacijski svetovalci Zavoda RS za zaposlovanje, ki so sodelovali tudi pri pripravi standardov znanj za delavce na področju zaposlitvene/ poklicne rehabilitacije. V Sloveniji od 1. marca 2006 naprej izvaja storitve zaposlitvene rehabilitacije 13 organizacij (1 javni zavod in 12 koncesionarjev). Inštitut za rehabilitacijo izvaja tudi zaposlitveno rehabilitacijo slepih in slabovidnih, zaposlitveno rehabilitacijo za gluhe pa izvaja Zavod Racio iz Celja. Mreža izvajalcev zaposlitvene rehabilitacije v letu 2007 ni bila spremenjena, je pa Zavod RS za zaposlovanje ugotovil potrebe po dopolnitvi mreže izvajalcev in MDDSZ posredoval predlog razširitve mreže z namenom zagotavljanja vključitve invalidom, tj. ne glede na kraj prebivanja.

41 78 79 Razvojni center za zaposlitveno rehabilitacijo na Inštitutu za rehabilitacijo je izvedel evalvacijo izvajanja storitev zaposlitvene rehabilitacije na ravni izvajalcev zaposlitvene rehabilitacije in sodeloval z Zavodom RS za zaposlovanje pri razvijanju modela za evalvacijo izvajanja zaposlitvene rehabilitacije na sistemski ravni, obe za leto 2006, kar bo osnova za primerjavo z evalvacijama izvajanja zaposlitvene rehabilitacije v letu 2007, in sicer na obeh ravneh. V okviru ukrepa»poenotenja strokovnih meril pri ocenjevanju invalidnosti«je Razvojni center za zaposlitveno rehabilitacijo na Inštitutu za rehabilitacijo izvedel za strokovne delavce in izvedence obeh zavodov in izvajalcev zaposlitvene rehabilitacije seminar»oblikovanje smernic na področju izvajanja storitev zaposlitvene rehabilitacije. Storitev G Analiza konkretnega delovnega mesta in delovnega okolja invalida«s sodelovanjem ZPIZ-a in Zavoda RS za zaposlovanje tudi posvet»dnevi poklicne in zaposlitvene rehabilitacije 2007«in sodeloval na učni delavnici za izvedence. Vlada RS je v letu 2007 glede ukrepa»spodbujanje usposabljanja in zaposlovanja invalidov v organih državne uprave«sprejela sklep o spodbujanju usposabljanja in zaposlovanja invalidov v organih državne uprave, ki vključuje zavezo, da bodo organi državne uprave vsako leto omogočili opravljanje pripravništva najmanj 16 invalidom na srednji, višji, visoki ali na univerzitetni stopnji strokovne izobrazbe, tako da vsako ministrstvo in skupaj vladne službe pri Generalnem sekretariatu Vlade RS zagotovijo vsak po najmanj eno pripravništvo ter omogočijo opravljanje praktičnega usposabljanja letno najmanj 20 dijakom s posebnimi potrebami. Ob tem je Vlada RS tudi priporočila organom, da v okviru postopkov javnega naročanja, ko narava naročila to omogoča, izvedejo postopek pridržanega javnega naročila po določbah 19. člena Zakona o javnem naročanju pridržana javna naročila. Kot primer dobre prakse lahko poudarimo delovanje MDDSZ, ki je za izvajanje vzdrževanja vojnih grobišč oddalo javna naročila invalidskim podjetjem. Kot primer dobre prakse je treba poudariti tudi publikaciji»zaposlitvena rehabilitacija in zaposlovanje invalidov«, ki so jo skupaj izdali Inštitut za rehabilitacijo, Zavod za varstvo pri delu in Centerkontura, ter»vodnik po pravicah invalidov«, ki so ga skupaj pripravili Inštitut za delo pri Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani, Zavod za varstvo pri delu in MDDSZ. Namen obeh publikacij je prispevati k večjemu poznavanju urejenosti področja invalidskega varstva in večji ozaveščenosti vseh, ki lahko prispevajo k boljši kakovosti dela in življenja invalidov. Poleg invalidov, ki so si z zaposlitvijo sposobni zagotoviti ekonomsko samostojnost, pa je pomembna tudi skupina invalidov, ki je zaradi motenj v duševnem in telesnem razvoju nesposobna za pridobitno delo in si sama ne more zagotoviti socialne varnosti. Tem je poleg gmotnih pravic zagotovljena storitev vodenja, varstva in zaposlitev pod posebnimi pogoji. To je oblika varstva, s katero invalidi ohranjajo pridobljena znanja in spretnosti; omogoča jim opravljanje koristnega, vendar za njihove zmožnosti in sposobnosti primernega dela. V okviru te storitve invalidi prejemajo nagrado za opravljeno delo pod posebnimi pogoji, pomembno pa je tudi, da takšno delo invalidom daje občutek koristnosti in samopotrditve. V navedeno storitev, ki jo izvajajo varstveno-delovni centri kot javni socialnovarstveni zavodi (teh je 23) ali koncesionarji (teh je 11) je bilo v letu 2007 vključenih invalidov. Posebno skrb v okviru tega cilja bo po mnenju predstavnikov NSIOS-a v komisiji v prihodnje treba nameniti vzpostavitvi sistema, ki bo omogočal prehod invalida iz statusa uživalca socialnih pravic v status iskalca zaposlitve ali zaposlene osebe. Ravno tako bo ena izmed prednostnih nalog nadaljnje razvijanje socialne ekonomije in usklajevanje z EU-zakonodajo. Opozorili so tudi na potrebo po vzpodbujanju zaposlovanja gluhih in naglušnih, s posebnim poudarkom v okviru primernih invalidskih podjetij. Ocena uresničevanja petega cilja V Akcijskem programu je peti cilj najdaljši, saj ima kar 23 ukrepov. Zato je tudi poročilo o njegovem uresničevanju med daljšimi. Analiza poročila pove, da so se po uvedbi ukrepov v letih 2005 in 2006 možnosti invalidov za zaposlovanje bistveno izboljšale in da so sprejete politike in ukrepi učinkoviti. Vendar stopnja brezposelnosti med invalidi ostaja še vedno visoka, njihov delež med dolgotrajno brezposelnimi visok, njihova izobrazba nižja od povprečne itd. Zato ostaja ta cilj eden izmed ključnih v Akcijskem programu. V letu 2008 bo moralo matično ministrstvo evalvirati Zakon o zaposlitveni rehabilitaciji in pripraviti predlog za njegovo dopolnitev oziroma mogočo uskladitev z novo EU-regulativo na področju zaposlovanja, izboljšati možnosti za koriščenje sredstev iz evropskih strukturnih skladov ter spodbuditi izobraževanje in usposabljanje strokovnih delavcev, delodajalcev in invalidov. Med nedokončanimi ukrepi ostaja tudi»vzpostavljanje sistema, ki bo omogočal prehod invalida iz statusa uživalca socialnih pravic v status iskalca zaposlitve ali zaposlene osebe ter nazaj«. Nacionalne usmeritve za izboljšanje dostopnosti grajenega okolja, informacij in komunikacij za invalide Vlada RS je na seji 7. decembra 2005 sprejela predlog Nacionalnih usmeritev za izboljšanje dostopnosti grajenega okolja, informacij in komunikacij za invalide. Nacionalne usmeritve upoštevajo človekovo raznolikost, enakost in družbeno vključevanje. Celovit pristop je izziv za načrtovalce, oblikovalce, uradnike, podjetnike, investitorje in za politike. Nastale starostne razlike med prebivalci, kulturo in zmožnostmi so danes v Evropi večje in bolj poudarjene kot kdaj koli prej. Invalidnost, kronične ali akutne bolezni, ki za omejen čas ali trajno omejijo gibanje ali onemogočijo in otežijo komunikacijo, zahtevajo, da temu primerno prilagodimo življenjsko in delovno okolje. Za uspešno uveljavljanje enakih možnosti za vse ljudi so ključni pogoji, ki jih mora oblikovati družba, na primer: urediti dostopnost do dela, znanja, do informacij, ustvarjati enake možnosti do enakih življenjskih priložnosti za invalide in neinvalide oziroma ljudi s posebnimi potrebami, zagotavljati tehnično podporo tistim, ki jo potrebujejo za uspešno vključitev v življenje in delo. Cilj, ki ga želi država doseči s tem projektom, je ustvariti okolje, ki bo prijazno in prijetno za življenje in delo vseh ljudi, ter vsem skupinam ljudi omogočiti izenačene pogoje prebivanja in sodelovanja v družbenih procesih na področjih izobraževanja, kulture, rekreacije, obveščanja, odločanja. Dostopnost do storitev javnega in zasebnega sektorja ter do fizičnega okolja je ena izmed pravic invalidov in vseh drugih funkcionalno oviranih ljudi. Strategija, dostopna Slovenija, ima 7 temeljnih ciljev: Cilj I: odpravljanje grajenih in komunikacijskih ovir v obstoječih objektih v javni rabi in na javnih površinah vse večstanovanjske stavbe morajo biti zgrajene tako, da jih je mogoče z minimalnimi strukturnimi posegi v objekt prilagoditi gibalno ali senzorno oviranim ljudem zagotoviti dostopnost izobraževanja zagotoviti dostopnost delovnih mest Cilj II: senzorno oviranim invalidom je treba zagotavljati informacije v prilagojenih oblikah Cilj III: ljudem z motnjami v duševnem razvoju nuditi potrebno pomoč pri razumevanju informacij in jih polno vključevati v družbena dogajanja Cilj IV: dostopnost javnega transporta linijskega in mestnega prilagoditev taksi vozila za prevoz gibalno oviranih zagotovitev prevoza v javnem potniškem prometu za psa vodnika slepega invalida Cilj V: informacije in storitve državne uprave na svetovnem spletu morajo biti enakopravno dostopne vsem državljanom

42 80 81 boljša komunikacija invalidov in drugih funkcionalno oviranih ljudi na področju e-dostopnosti večja ozaveščenost o možnostih, ki jih lahko nudi informacijsko-komunikacijska tehnologija invalidom in drugim funkcionalno oviranim ljudem večja dostopnost informacijsko-komunikacijskih tehnologij in podpornih tehnologij za invalide in druge funkcionalno ovirane ljudi Cilj VI: oblikovanje področnih komisij na krajevni ravni oblikovanje usklajevalnega delovnega telesa pri Ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve Cilj VII: promocija strategije»strategija dostopna Slovenija«sprejetje letnega programa aktivnosti uresničevanja strategije Za uresničitev zastavljenih ciljev je predlagan nabor 40 ukrepov. Prvi ukrepi naj bi se uresničili že konec leta 2006 in leta 2007 (prilagoditev taksi vozila, zagotovitev prevoza v javnem potniškem prometu za psa vodnika slepega invalida), vsi ukrepi pa naj bi se uresničili najpozneje do leta 2025 (dostopnost javnega transporta). Povzeto po naslednjih virih: Akcijski program za invalide , na spletni strani Poročilo o uresničevanju Akcijskega programa za invalide v letu 2007, na spletni strani Spletišče dostopnosti_slovenije.

43 82 83 DOSTOPNOST IN PRILAGODITEV DELOVNEGA MESTA Izhodišča zakonske podlage Pravica do dostopno grajenega okolja in informacij ter komunikacij v Republiki Sloveniji temelji na ustavi, ki vsaj na petih mestih določa, da ima vsakdo pravico, da se prosto giblje in si izbira prebivališče (32. člen), da ima pravico do zbiranja in svobodnega združevanja z drugimi (42. člen), ima vsakdo pravico do zdravega življenjskega okolja (72. člen) in da država ustvarja možnosti, da si državljani lahko pridobijo primerno stanovanje (78. člen), pri čemer 14. člen posebej določa, da so vsakomur zagotovljene enake človekove pravice in temeljne svoboščine ne glede na invalidnost ali katero koli drugo osebno okoliščino. Konvencija o pravicah invalidov (9. člen):»države pogodbenice morajo invalidom omogočiti neodvisno življenje in polno sodelovanje na vseh področjih življenja, sprejemati ustrezne ukrepe, s katerimi invalidom zagotovijo, da imajo enako kot drugi dostop do fizičnega okolja, prevoza, informacij in komunikacij, vključno z informacijskimi in s komunikacijskimi tehnologijami in sistemi, ter do drugih objektov, naprav in storitev, ki so namenjeni javnosti ali se zanjo opravljajo v mestu in na podeželju. Pravilnik o zahtevah za zagotavljanje neoviranega dostopa, vstopa in uporabe v javni rabi ter večstanovanjskih stavb (Vir: Gradnja objektov Potrebe invalidov in drugih funkcionalno oviranih ljudi v stavbah Smernice za projektiranje (Vir: Smernice za načine obravnavanja Invalidom je treba zagotoviti možnost vključevanja v normalno enakopravno družbeno življenje in delo. To pomeni, da morajo imeti invalidi enake možnosti do zaposlitve, obiskovanja šol in univerz, državnih ustanov, obiskovanja prijateljev oz. uporabe vsega, kar potrebujejo in želijo. Veliko invalidom vključevanje onemogočajo prostorske ovire, kot so: stopnice ali pragi, ozka vrata, visoki robniki, odsotnost dvigal, drseča tla, vizualne in svetlobne ovire ter zvočne ovire idr. Osnovna dostopnost okolju pri projektiranju in gradnji novih stavb mora zagotavljati neovirano vključevanje invalidov v vsakdanje dejavnosti. V že obstoječih oz. starejših stavbah, kjer za to ni poskrbljeno, pa je treba zagotoviti dodatne prilagoditve različnim vrstam invalidnosti. Potrebe invalidov in drugih funkcionalno oviranih ljudi LJUDJE Z ZMANJŠANO SPOSOBNOSTJO GIBANJA a) ljudje na invalidskih vozičkih Težave in ovire invalidov na invalidskih vozičkih so premikanje in delo v sedečem položaju. Zato se njihove zahteve nanašajo na vgrajevanje klančin, širine vrat, dostopnih sanitarij, primerne višine delovnih površin itd. b) ljudje, ki težko hodijo Za varno gibanje je treba zagotoviti ravna in nedrseča tla, stopnice in klančine pa morajo biti opremljene z držaji. Ob poteh morajo biti postavljena počivališča (klopi, stoli itd.)

44 84 85 LJUDJE Z OKVARO VIDA Ljudje z okvaro vida imajo po navadi težave z orientacijo v prostoru, zato je potrebno dodatno označevanje z živo barvo, osvetlitvijo, v nekaterih primerih s teksturo materiala. Odstraniti je treba vse arhitektonske ovire, ki lahko povzročajo padce in poškodbe. Po navadi je potrebno, da so vizualne informacije opremljene tudi z zvočnimi znaki. LJUDJE Z OKVARO SLUHA Ljudje z okvaro sluha imajo težave predvsem pri razumevanju zvokov in besed v hrupnem okolju, zato morajo biti opremljeni z vizualnimi informacijami. Za naglušne ljudi, ki uporabljajo slušne aparate, je treba namestiti indukcijske zanke, ki izboljšujejo sprejem zvoka. Mogoča je namestitev infrardečih ojačevalcev zvoka, ki ovirajo vdiranje zvoka iz enega območja v drugega. Pravico do dostopnosti ureja tudi poseben zakon, tj. Zakon o uporabi slovenskega znakovnega jezika, ki v splošnih določbah določa pravico gluhih uporabljati slovenski znakovni jezik in pravico gluhih do informiranja v njim prilagojenih tehnikah ter obseg in način uveljavljanja pravice do tolmača za znakovni jezik pri enakovrednem vključevanju gluhih v življenjsko in delovno okolje. Znakovni jezik je opredeljen kot naravno sredstvo sporazumevanja gluhih (Vir: Ur. list Republike Slovenije, št. 96, 2002). DRUGE SKUPINE FUNKCIONALNO OVIRANIH LJUDI a) Ljudje z različnimi alergijami Če je to mogoče, se pri opremi in materialih izogibamo alergenom oz. poskrbimo za njihovo odstranitev. b) Ljudje z epilepsijo Poskrbeti je treba za odstranitev ovir, ki bi lahko ob padcih povzročile nevarnost poškodb. PRILAGODITEV DELOVNEGA MESTA Izhodišča zakonske podlage Konvencija o pravicah invalidov v 2. členu opredeljuje, da so potrebne in primerne tiste spremembe in prilagoditve, ki ne nalagajo nesorazmernega ali nepotrebnega bremena, kadar so v posameznem primeru potrebne, da se invalidom na enaki KAJ JE PRIMERNA PRILAGODITEV? Konvencija o pravicah invalidov jo v 2. členu pojasni kot potrebne in primerne tiste spremembe ter prilagoditve, ki ne nalagajo nesorazmernega ali nepotrebnega bremena, kadar so v posameznem primeru potrebne, da se invalidom na enaki podlago kot drugim zagotovi uživanje ali uresničevanje vseh človekovih pravic in temeljnih svoboščin. KAKŠNE SO ZAKONSKE MOŽNOSTI, KI VZPODBUJAJO/PODPIRAJO PRILAGAJANJE DELOVNIH MEST INVALIDOM? V okviru uveljavljanja pravic iz Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju je pomembno za delavca, ki uveljavlja pravico iz invalidskega zavarovanja, in za njegovega delodajalca, da obstaja tudi zakonska možnost za prilagoditev delovnega mesta, če so za to podani pogoji. Podzakonska podlaga za prilagoditev delovnih mest in za usposabljanje je Sklep o kriterijih, merilih in postopku za določanje višine sredstev za prilagoditev prostorov in delovnih sredstev ter usposabljanja za zaposlitev za delovne invalide (Uradni list RS z dne , št /2002, KAJ JE POMEMBNO VEDETI ZA URESNIČEVANJE TE MOŽNOSTI? Za poklicno rehabilitacijo, ki velja kot temeljna pravica iz invalidskega zavarovanja, se šteje tudi usposobitev zavarovanca za opravljanje istega poklica ali dela, tako da se mu ustrezno prilagodi delovno mesto z ustreznimi tehničnimi pripomočki. Izvedensko mnenje o potrebni prilagoditvi prostorov in delovnih sredstev poda pristojna invalidska komisija zavoda. V posameznih primerih se lahko zahteva še dodatno mnenje ustreznih strokovnih ustanov. Primerna je vsaka prilagoditev, ki ne nalaga nesorazmernega ali nepotrebnega bremena, kadar so v posameznem primeru potrebne, da se invalidom na enaki podlagi kot drugim zagotovi uživanje ali uresničevanje vseh človekovih pravic in temeljnih svoboščin. PRILAGAJANJE DELOVNIH MEST INVALIDOM Prilagajanje delovnih mest invalidom je pomembno, ker: invalid ostane produktiven skladno s pričakovanji delodajalca; izkušnjo učinkovite prilagoditve delovnega mesta delavcu invalidu lahko prenese delodajalec na vsa druga delovna mesta, če taka rešitev delavca razbremeni in poveča učinkovitost. POMEMBNA JE AKTIVNA VLOGA INVALIDA prispeva podatke o svojih osebnih težavah, povezanih z delom pripravi svoje predloge prilagoditev oceni in dopolni predlagane rešitve, oceni uspešnost po njeni realizaciji PRILAGODITEV DELOVNEGA MESTA NEZAPOSLENEMU INVALIDU, KI GA DELODAJALEC ZAPOSLI Nezaposleni ljudje, ki so pridobili status invalida po Zakonu o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (Uradni list RS, št. 100/2005) in z njim tudi pravico do zaposlitvene rehabilitacije, lahko med storitvami zaposlitvene rehabilitacije pridobijo tudi pravico do storitve za izdelavo načrta prilagoditve delovnega mesta in delovnega okolja invalida ter storitve izdelave načrta, potrebne opreme in sredstev za delo, ki ga pripravi koncesionar za zaposlitveno rehabilitacijo. Plačilo stroškov prilagoditve delovnega mesta in sredstev za delo ureja 72. člen Zakona o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov. Na podlagi izdelanega načrta prilagoditve delovnega mesta in sredstev delodajalec, ki namerava zaposliti brezposelnega invalida, če ni drugega zavezanca za plačilo, zaprosi za plačilo stroškov prilagoditve konkretnega delovnega mesta in sredstev za delo. Plačilo stroškov prilagoditve konkretnega delovnega mesta in sredstev za delo iz prejšnjega odstavka lahko znaša največ 70 % dejanskih stroškov. Vlogo za plačilo stroškov prilagoditve vloži na sklad. Vlogi mora priložiti načrt prilagoditve delovnega mesta in sredstev za delo ter izjavo o nameravani zaposlitvi invalida za nedoločen čas oziroma za določen čas najmanj 24 mesecev. (O pravici do plačila stroškov prilagoditve iz prvega odstavka tega člena odloča sklad, pritožbe pa rešuje ministrstvo, pristojno za invalidsko varstvo. Pomembne povezave: Povzeto po naslednjih virih: Človekove pravice in invalidi, zbornik predavanj: Konvencija o pravicah invalidov črka na papirju in/ali realnost? Kranjska Gora, Slovenija, maj Gradnja objektov Potrebe invalidov in drugih funkcionalno oviranih ljudi v stavbah Smernice za projektiranje na: Pravilnik o zahtevah za zagotavljanje neoviranega dostopa, vstopa in uporabe v javni rabi ter večstanovanjskih stavb na Uradni list RS z dne , št /2002: Sklep o kriterijih, merilih in postopku za določanje višine sredstev za prilagoditev prostorov in delovnih sredstev ter usposabljanja za zaposlitev za delovne invalide. Uradni list RS št. 16/2007 UPB2 Zakon o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov. Ustava Republike Slovenije, neuradno prečiščeno besedilo, na spletni strani: php?id=150&docid=27&showdoc=1.

45 86 87 PODROČJE RAVNANJA Z LJUDMI PRI DELU IN RAZVOJ KARIERE Področje ravnanja ljudi pri delu je še posebej v globalnem gospodarstvu in krizah eden izmed ključnih dejavnikov pri odzivanju na spremembe in konkurenčnost podjetja. Vsebina kadrovske funkcije se je iz administrativnih nalog preoblikovala ali pa se mora v strateško, ki razvija nove pristope na področju ravnanja ljudi pri delu, ki upoštevajo znanje in učenje, sposobnost razvijanja intelektualnega in socialnega kapitala, zmožnost upravljanja sprememb, ki temelji na nenehnem učenju in znanju ter uporabo človeških zmožnost s poslovno strategijo. Kadrovska funkcija mora prevzemati vlogo svetovalca menedžmentu, strokovnjaka za razvoj ter izvedbo kadrovskih sistemov in orodij za delo z ljudmi in biti zastopnik sprememb v podjetju. Ravnanje ljudi pri delu ni samo stvar kadrovske funkcije, ampak so v praksi odgovorni za njo menedžment na vseh ravneh vodenja. Poleg sodelovanja in zaupanja med kadri, strokovnjaki in menedžmentom za kakovostno delo z ljudmi je seveda v prvi vrsti potreben posluh in zavedanje o pomembnosti ljudi, njihovih sposobnosti, znanj, pričakovanj, vrednot, skratka človeških zmožnosti v najširšem smislu. V praksi se uporabljajo različni modeli za vzpostavitev, preoblikovanje ali samo dopolnjevanje modelov ravnanja z ljudmi. Ni treba vedno in povsod poudarjati tuje dobre prakse; tudi doma imamo dobra in odlična podjetja z bogatimi izkušnjami in zavedanjem o pomembnosti ravnanja z ljudmi pri delu. Vlogo kadrovske funkcije morajo izvajati usposobljeni kadrovski strokovnjaki z vrsto kompetenc od fleksibilnosti, sposobnosti, predvidevanja, sprejemanja odločitev GLAVNE AKTIVNOSTI NA PODROČJU RAVNJA LJUDI PRI DELU Ne glede na to, ali imamo v delovni sredini»zdravega«ali delavca s statusom invalida, moramo imeti izdelano strategijo HRM, ki je prilagojena podjetju, izhodišče za oblikovanje pa izhaja iz jasne vizije, opredeljenih vrednot in organizacijske kulture. Za realizacijo poslovnih ciljev navajamo ključne podsisteme, ki jih izvaja menedžment v sodelovanju s kadrovskimi strokovnjaki. Načrtovanje in izbor sodelavcev je ena izmed pomembnih in občutljivih aktivnosti, pri kateri morajo sodelovati vodje. Skladno z zahtevami delovnega mesta ocenjuje primernost sodelavcev z vidika različnih sposobnosti in potencialov ter razvoja posameznika. Uvajanje v delo novih sodelavcev ali pri prerazporeditvi na drugo delovno mesto je uvajanje pomemben instrument, ki zagotavlja, da delavec čim prej prevzame strokovno delo in doseže pričakovane delovne izide. Uvajanje mora potekati s pomočjo izkušenega mentorja, ki dobro pozna proces dela in kulturo podjetja ter spremlja in daje povratne informacije o uspešnosti uvajanja. Uvajanje delavca s statusom invalida pa mora potekati po rehabilitacijskem načrtu. Proces uvajanja je tudi osnova za določitev vrste znanj in veščin, ki jih mora še pridobiti in v katere vrste izobraževanj se mora vključiti. Med obveznimi področji strategije ravnanja ljudi pri delu je področje izobraževanja, usposabljanja in

46 88 89 razvoja zaposlenih, brez česar ni mogoče pričakovati na znanju in inovativnosti temelječega podjetja. Področje izobraževanja in usposabljanja zaposlenih je zviševanje izobrazbene ravni, vendar ne samo formalne, ampak mora biti poudarek na znanju, ki ga je mogoče prenesti in uporabiti na konkretnem delu. Načrti izobraževanja in usposabljanja so prirejeni vsakemu posamezniku, skupinam, menedžmentu; temeljijo na oblikovanih in določenih kompetencah, ki jih morajo imeti posamezniki na različnih delovnih mestih. Učenje in izobraževanje temelji na potrebah podjetja in posameznika; omogoča skladen strokovni, delovni in osebni razvoj. Vsebine in oblike pridobivanja znanj in veščin so v podjetjih različne, odvisne od potreb, možnosti in od zavedanja pomena znanja. Pozitivno delovno okolje, odnosi v podjetju, nagrajevanje uspešnih delavcev so področja, ki vplivajo na strateško prednost podjetja. Kako mobilizirati energijo zaposlenih, da bi ustvarili dobiček in hkrati zadovoljne zaposlene ali kje so še skrite rezerve za povečanje ali obdržanje ravni uspešnosti v ljudeh, znanju in v učenju, so vprašanja, ki si jih vedno pogosteje zastavljajo v podjetju. Prepoznavanje elementov organizacijske kulture in vrednot je potrebno za vzpostavitev dobre komunikacije in odnosov v podjetju. Upoštevanje»mehkih razsežnosti«človeškega kapitala in osnovnih vrednot spoštovanje in zaupanje so porok za učenje in prenos znanja v izdelke in storitve. Tako se utrjuje pripadnost in povečuje zadovoljstvo in zavzetost zaposlenih. Razvoj kariere je dvosmeren proces med posameznikom in organizacijo, ki socializira posameznika, ta pa vnaša v njo spremembe. Zadovoljni delavci prispevajo v organizacijo dodano vrednost, zato je nujno vlaganje v medosebne odnose oziroma pridobivanje novega znanja in veščin. Spodbudno delovno okolje je tisto, ki usmerja posameznika na njegovi karierni poti. Povzeto po naslednjih virih: Brečko, D. (2005): Načrtovanje kariere in vloga izobraževanja, Ljubljana: Strokovna revija za ravnanje z ljudmi pri delu, GV IZOBRAŽEVANJE. Lipičnik, B. (1998): Ravnanje z ljudmi pri delu, Ljubljana: Gospodarski vestnik. Majcen, M. (2009): Kompetence v funkciji razvoja kadrov, Ljubljana: Strokovna revija za ravnanje z ljudmi pri delu, GV IZOBRAŽEVANJE. R-R projekt (2006), Analitične podlage za model razvoja človeških virov v invalidskih podjetjih, Celje: RACIO SOCIAL. Učinkovito kadrovsko funkcijo izvajajo kompetentni kadrovski strokovnjaki. Njihovo profesionalno delo zahteva temeljne kompetence: razumevanje poslovnih procesov, poznavanje organizacijske kulture, poznavanje timskega dela, analitične sposobnosti, socialne veščine, ustvarjanje zaupanja Največja teža za izvajanje strategije ravnanja ljudi pri delu je na vodjih, ki so jim globalno gospodarstvo in krizne situacije postavili nove zahteve in novo množico znanj za delo z ljudmi. RAZVOJ KARIERE Področje razvoja zaposlenih, seveda tudi invalidov, je eden izmed kadrovskih sistemov, katerega cilja sta spoznavanje in razvijanje potencialov delavcev. Tesno je prepleteno s sistemom izobraževanja in usposabljanja ter vseživljenjskega učenja. Razvoj kariere je danes še pomembnejši, ko ni več zagotovljena služba do upokojitve in nam lasten razvoj povečuje konkurenčnost na trgu dela. Načrtovanje in razvoj kariere določamo z vidika posameznika in podjetja: z vidika posameznika upoštevamo njegove vrednote in motive za učenje in razvoj; z vidika podjetja odgovoriti na vprašanje, katera znanja in veščine že imajo in katera naj bi imeli glede na potrebe danes in za prihodnost. SMERNICE ZA KARIERNI RAZVOJ Odkrivanje in ocena potencialov posameznika (osebnostne lastnosti in značilnosti) z različnim inštrumentarijem in metodologijo, kot so: anketni vprašalniki, intervjuji, letni razgovori. Načrt razvoja temelji na potrebah podjetja, interesih, motivih, željah in na zmožnostih posameznika. Opredelimo ga skupaj z delavcem in vodjem. Na osnovi osebnih lastnosti, kompetenc, spretnosti v povezavi z zdajšnjim delovnim mestom določamo manjkajoča znanja ali pa delavčeve potenciale razvijamo v smislu poglobljenega razvoja na strokovnem področju ali vodenju. Večjo zaposljivost in konkurenčnost na trgu dosegamo z vseživljenjskim učenjem in načrtnim pridobivanjem znanja, ki ga povezujemo oziroma uporabljamo na delovnem mestu. Določamo vsebine in oblike izobraževanj ter usposabljanj posameznika. Načrtno usmerjen razvoj zaposlenih bo učinkovit, ko postane del strateških usmeritev podjetja in zavedanje, da človeški kapital in znanje krojita današnje globalno gospodarstvo. Kdo bo uspešen na svoji karierni poti? Ne glede na spretnosti, veščine, ki jih je posameznik uspel razviti, bo uspešen tisti, ki bo sledil filozofiji vseživljenjskega učenja in ki bo zadovoljen s svojo izbiro karierne poti. Pri tem pa so pomembni tudi ustrezne, prave vrednote, osebnostne karakteristike in spodbudno okolje.

47 90 91 Zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu za delavce invalide 1 Uvod Delavci invalidi bi morali biti na delovnem mestu obravnavani na enak način kot drugi delavci. To vključuje enako obravnavanje pri zagotavljanju varnosti in zdravja pri delu. Vidik zagotavljanja varnosti in zdravja ne more biti izgovor, da se delavcev invalidov ne zaposli ali se jim ne podaljša zaposlitve. Poleg tega je delovno mesto, ki je dostopno in varno za delavce invalide, hkrati tudi varnejše in dostopnejše za vse druge zaposlene, stranke in za obiskovalce. Položaj delavcev invalidov urejajo evropski predpisi o preprečevanju diskriminacije in zagotavljanju varnosti in zdravja pri delu. To zakonodajo, ki jo države članice prenesejo v nacionalne predpise, je treba uporabljati, da se spodbudi zaposlovanje delavcev invalidov in da se jih ne izključuje. Zakonske zahteve Predpisi o enakih možnostih in predpisi o zagotavljanju varnosti in zdravja pri delu uporabljajo podobne pristope in si ne nasprotujejo. Predpisi o zagotavljanju varnosti in zdravja pri delu zahtevajo, da delodajalci izvedejo oceno tveganja in zagotovijo ustrezne preventivne ukrepe. Prednostni nalogi sta odprava tveganj pri viru in prilagoditev dela delavcem. Poleg teh splošnih zahtev, ki veljajo za vsa tveganja in delavce, morajo delodajalci: zaščititi posebno občutljive skupine delavcev pred nevarnostmi 2 ; delovna mesta organizirati tako, da upoštevajo potrebe delavcev invalidov. To velja zlasti za vrata, prehode, stopnice, prhe, umivalnike in za toaletne prostore, ki jih neposredno uporabljajo delavci invalidi, ter za njihova delovna mesta 3 ; dati na voljo delovno opremo, ki je primerna za delo in ki jo delavci lahko uporabljajo, ne da bi to škodovalo njihovi varnosti in zdravju. Pri izvajanju najosnovnejših zdravstvenih in varnostnih zahtev je treba v celoti upoštevati ergonomska načela 4. Predpisi o preprečevanju diskriminacije lahko prav tako zahtevajo prilagoditve delovnega mesta 5. Delodajalci morajo zagotoviti: razumne prilagoditve za delavce invalide, tako da se jim omogočijo dostop, sodelovanje in napredovanje pri zaposlitvi ter vključitev v usposabljanje; učinkovite in praktične ukrepe za prilagoditev delovnega mesta, kot je prilagoditev prostorov in opreme, delovnega časa, razdelitev nalog ali zagotavljanje usposabljanja. Ocena tveganja pomeni skrben pregled vsega, kar bi lahko ljudem škodilo. Oceniti je treba, ali bi bilo treba storiti več za preprečitev škode. Cilj teh prizadevanj je zagotoviti, da se nihče ne poškoduje ali zboli. V oceno tveganja je vključeno ugotavljanje prisotnih nevarnosti in ocenitev obsega tveganja ob upoštevanju obstoječih varnostnih ukrepov. Izsledki se uporabijo pri izbiri najustreznejših preventivnih ukrepov. 1 Gradivo Evropske agencije za varnost in zdravje pri delu - Ensuring the health and safety of workers with disabilities - Factsheet 53, nam je prijazno posredovala ga. Vladka Komel iz Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve. Objava gradiva je dovoljena z navedbo vira. 2 Direktiva Sveta 89/391/EGS o uvedbi ukrepov za spodbujanje izboljšav za varnost in zdravje delavcev pri delu. 3 Direktiva Sveta 89/654/EGS o minimalnih zahtevah za varnost in zdravje na delovnem mestu. 4 Direktiva Sveta 89/655/EGS o minimalnih varnostnih in zdravstvenih zahtevah za uporabo delovne opreme delavcev pri delu. 5 Direktiva Sveta 2000/78/ES o splošnih okvirih enakega obravnavanja pri zaposlovanju in delu.