PRVOMAJSKI SKOK NA PETO Z MATERO (APULIJA 2012)

Transcription

1 PRVOMAJSKI SKOK NA PETO Z MATERO (APULIJA 2012) Tokratno prvomajsko potepanje je bilo do zadnjega zaznamovano z dilemo, kam oditi. Ta je bila seveda zelo soodvisna od tipično aprilskih vremenskih razmer, ki so obvladovale že cel april. A tudi vremena so se zjasnila in med dilemo, ali jo ubrati na Češko ali pa celo na easy v stilu»vse štiri od sebe«oditi v bližnjo njihovo, je kljub, dodatni dilemi, ali bo sploh dovolj časa za to, da si bova glede na kilometre, ki so naju ločevali od zamišljenega cilja, v miru in ne preveč časovno natempirano, lahko sploh ogledala vse, kar sem si zamislila, padla prvotna odločitev, da greva na jug. Raziskovati Apulijo. Ta želja je tiho tlela ves čas, saj se odvisnika od morja, kakršna sva, pač ne da čez noč, še manj pa s kakšno razumsko razlago, da je tudi tam, kjer ni morja, lahko lepo, ne da (s)preobrniti. In sva šla. Na desetdnevni odklop. 1. dan, Ljubljana Lucrezia Po službi in vseh malenkostih okoli avtodoma (AD) sva pozno popoldne odrinila po ljubljanski obvoznici na primorsko avtocesto (AC). Pred mejo sva se ustavila še na bencinski črpalki, nato pa nadaljevala mimo Trsta, Benetk in Bologne. Ceste so bile proti najinim pričakovanjem relativno prazne, gneče ali zastojev nobenih. Prespati sva nameravala v mestu Forli in stestirati free P ( , voda, odtok), a sva z dvema vmesnima postankoma, zdržala do mesta Fano, kjer sva zapustila avtocesto upajoč, da bova kje našla primeren plac za spanje. Sreča je bila mila in tako sva se sparkirala v zaselku Lucrezia na P ob hišah v naselju ( , ). Spanje je bilo kljub bližini ceste prav dobro, saj je bila, kot sva ugotovila naslednji dan, noč povsem mirna. 2. dan, Lucrezia Castel del Monte Altamura Matera Vstala sva v sončno in toplo jutro ter se po jutranji kavici (beri: vedno dveh) po AC odpravila proti Anconi in se spotoma ustavila še na bencinski črpalki (1.782 /L). Cena se nama je zdela (takrat še kar ugodna). Vožnja od Riminija dalje je bila zaradi del na cesti nekoliko utrujajoča, a na srečo ni bilo prav gostega prometa. Pokrajina je spreminjala svojo podobo od umbrijskih vinogradov in zaenkrat še praznih polj, do marchejevih in abruzzijevih kombinacij vinogradov ter nasadov oliv na gričkih, nato pa je prešla v ravnico, ki so jo krasila polja oljne repice, pšenice in maka, artičok. Pri Andrii sva zapustila avtocesto in nadaljevala proti prvemu cilju Castelu del Monte.

2 Jupiii, glede na že prevožene kilometre, ni bilo daleč, koordinata P pred gradom ( , ) pa je obetala lagoden ogled samotnega gradu Friderika II oziroma njegove lovske rezidence. Malo morgen. Dostop do P pred gradom je bil zaradi neke ceremonije zaprt, zato sva parkirala cca. 700m nižje v družbi še dveh nemških AD na P, kjer bi se verjetno dalo tudi prespati ( , , free, brez oskrbe). Tokrat se je, a ne prvič in tudi ne zadnjič, odlično izkazala prdalica (Tomos APN6 ), saj sva prihranila na času, ki bi ga sicer porabila za vzpon po grajskem griču do gradu. Prijazen parkeđo mojster nama je pokazal, kje naj parkirava in nama v svojem avtu shranil še čeladi, midva pa sva se odpravila proti osemkotnemu gotskemu gradu Friderika II. Z vrha se ob lepem vremenu odpira krasen razgled na jadransko obalo, pokrajino in friderikova lovišča. Vstopnina je 5, a sva ogled izpustila, saj nisva strašna histrofila. Na poti sva se ponovno ustavila na bencinski (1.687 /L). Sledil je postanek v Altamuri, simpatičnem, a ne prav posebnem, vsaj v zgodovinskem in arhitekturnem smislu, mestecu. Parkirala sva na brezplačnem P ( , ). Mesto je znano po peki dobrega kruha, ki ga je opeval že Horacij. Da je res dober, sva se prepričala ob pokušini lokalnega sendviča. Ogledala sva si staro mestno jedro z romansko katedralo, ki je ena od štirih palatinskih bazilik Apulije. Pogrešala pa sva kakšen lokalček z vrtom, kjer bi se lahko ustavila na pijački in opazovala utrip malega mesta. Altamura Sledil je premik v sosednjo pokrajino Basilicato, kjer leži mesto Matera, znano kot naselje Sassov (Sassi di Matera = kamenje/skale Matere), ki so še do leta 1960 skupaj s svojimi živalmi (živino) prebivali v skalnih votlinah. Po kar nekaj kroženja zaradi iskanja primernega P tudi za spanje (kot alternativa se je sicer ponujal 2 km oddaljen agroturismo Masseria del Pantaleone ali pa P pred Castelo Tramontano na , ), sva našla P za AD in buse ( , , 5 /24h, avtomat, ne vrača denarja, brez oskrbe, 500 m od zgodovinskega centra) ter se v družbi kar še nekaj AD sparkirala. Spoznala sva prijeten avstrijski par, ki je na poti po Italiji že 3 mesece. Uff, ultra fowš, ampak, ko bomo mi v penziji, bomo tudi tako uživali. Večer se je zaključil po izmenjavi vtisov ter namigov, kje in kaj pogledati ter z željami, da bo takšnih in podobnih romanj še več. 3. dan, Matera Taranto tarantski zaliv - Nardo Spala sva super in ugotovila, da se je ponoči pridružilo še kar nekaj, pretežno italijanskih avtodomov. Slovenskega nobenega. Tudi kasneje na poti ne, razen enega kranjskega v Alberobellu, a ga nikoli ni bilo pri AD, da bi kakšno rekli.

3 Sledil je pohod po Materi, ki dobesedno vzame dih, saj leži na vzpetini, pod njo pa se vije hudournik Gravina. Zavite ulice, strma stopnišča, ozki hodniki ustvarjajo pravi labirint. Hiše so iz mehkega tufa. Matera I Prečesala sva vse tri predele (Sasso Barisano, Piano in Sasso Caveoso) in si v slabih treh urah ogledala vse, kar je in ni treba videti. Mesto je res impozantno in vredno ogleda, presenetljivo majhna je bila koncentracija turistov, a to naju seveda ni motilo. Ob povratku do AD sva ugotovila, da je bil P res the best place tako za spanje kot izhodišče za ogled mesta. Po hitrem kosilu sva pot nadaljevala do mesta Taranto, kjer sva parkirala na free P blizu centra ( , ) v bližini gradu Castello Sant Angelo. Žal naju je mesto samo razočaralo (saj niti ni nikjer omenjeno kot vredno ogleda, a ker sva že zabredla, sva se še ustavila), saj je stari, pristaniški del povsem zanemarjen, po svoje zanimive zapuščene in razpadajoče, že z zelenjem zaraščene, stare hiše, pa ne dajejo prijetnega občutka za pohajkovanje, saj je vzdušje prav morbidno. Taranto old town Zato sva se po hitrem postopku pobrala in prevozila nekoliko, vsaj na videz, bolj urejen, a novodobno popredalčkan novi del mesta, nato pa pot nadaljevala ob obali tarantskega zaliva, ki je poln številnih mivkastih plaž, cvetočih sipin in v top sezoni verjetno do zadnjega kotička nabasanih obmorskih turističnih krajev, ko so sedaj še relativno samevali.

4 Sicer nič za»dol pasti«, a vseeno za videti, ko si že enkrat v teh krajih. Ko sva prispela na današnji cilj, na spot ob morju pri Torre Sant Isidoro ( , P, ob morju, free, spanje), sva se utaborila v družbi še nekaj, pretežno italijanskih avtodomov in preostanek dneva uživala ob peki čevapov ter pogledu na tarantski zaliv. Sledilo je le še prijetno spanje. Falling down at Torre Sant Isidoro 4. dan, Torre Sant Isidoro - Gallipoli Zjutraj sva odrinila proti Gallipoliju, ki je res lepo in simpatično obmorsko, predvsem pa ribiško mestece z malo manj simpatičnim prometnim režimom, saj sva morala zato, ker je bil ta spremenjen, odpeljati častni krog okoli celega mesta, ker nikakor nisva uspela priti do P pri marini ( , ). Zato sva po uspešni krožni vožnji parkirala pri ribičih ( , ), saj nama vrli domoljubci na P pri morju ( , ) niso pustili in so naju usmerjali ven s P. Do starega mestnega jedra, ki leži na otoku in ga s kopnim povezuje most, res ni bilo daleč. Gallipoli

5 Takoj sva»padla«na pescherio, kjer so bile morske dobrote prava paša za oči. Izstopali so seveda morski ježki, ki so očitno tukajšnja specialiteta, a sva se pri degustaciji raje zadržala. Morski ježki Zaokrožila sva po mestnih uličicah, kjer je izstopala simpatična baročna katedrala, nato pa se v ležernem tempu odpravila proti AD. Pot sva nadaljevala po obalni panoramski cesti, ki je ponujala čudovite razglede na razgibano obalo. Spotoma sva se ustavila na sicer v tem času zaprtem PZA v mestecu Marina di Manceversa ( , ; izpust, voda, elektrika, cca. 500 m od morja), kjer sva samo odlila, svežo vodo pa sva nato dolila malo naprej iz mesta ob cesti na , ). Na obali so se menjavali skalni predeli s pasovi mivke in sipin iz nje. Predvsem po dolžini sta izstopali Baia Verde in Spiaggia de Maldives, kjer sva 150 m od plaže na free P ( , ) pojedla kosilo. V tem času so bile plaže skoraj neobljudene, z izjemo že omenjenih dveh, in skoraj nepredstavljivo je, kako se v top sezoni na njih gnete množica ljudi. Po panoramski obalni cesti sva prispela do najjužnejše točke pete italijanskega škornja in pokrajine Salento, kjer sva se ustavila na rtu Santa Maria di Leuca, znanem po svetilniku, ki leži na 102 nmv, visok pa je 47 m. Družbo mu dela še bazilika, zgrajena na temeljih nekdanjega templja Minerve, in očitno tudi ena od romarskih točk. Po manevriranju s ciljem, da bova parkirala čim bližje svetilniku (do njega se da priti tudi peš po kar nekaj stopnicah), sva na koncu parkirala skoraj na koncu enosmerne ceste ( , ), saj povsem na vrh zaradi neke verske ceremonije, dostop ni bil mogoč in kot sva kasneje ugotovila tudi parkirati ne bi bilo mogoče, saj P pravzaprav ni. S prdalico sva se nato odpeljala do točke, kjer so nama policisti nakazali, da naprej ne bo šlo. A nič zato, saj je bilo do»vrha«le par korakov.

6 Na koncu pete Svetilnik obnavljajo, kljub temu pa je bil pogled nanj prav impresiven. Krasen pogled z vrha se ponuja tudi na samo mestece Santa Maria di Leuca in neskončno modro morje. Na hitro sva pokukala še v baziliko, nato pa se vrnila do AD. Skoraj naju je kap, saj je bil tako zaparkiran, da sva se že videla, kako bova celo večnost čakala na kakšno italijansko primadono, da se bo prisvaljkala in odpeljala svoje jekleno kljuse. A Aleš ne bi bil Aleš, če ne bi rešil tudi tega problema in po dobrem manevriranju sva že kmalu šibala, spet po panoramski obalni cesti, naprej proti severu. Peljala sva mimo številnih apartmajskih zaselkov, ki so bili v tem času povsem neobljudeni, nekateri so delovali že skoraj zapuščeno. Mimo žveplenih Santa Cesarea Terme sva nato prišla v Otranto, kjer je bila gneča v mestu (kot sva kasneje ugotovila zaradi predvolilnega shoda) nepopisna in naju je skoraj odvrnila, da bi se šla kam gužvat. Na srečo sva kmalu našla plačljiv P ( , ), sicer samo za osebne avtomobile;; zato sva plačala po tarifi za OA 3 /2h. V neposredni bližini tega P je P za avtodome ( , , 15 /24h;; verjetno brez oskrbe). Sprehodila sva se po obzidju in živahnem starem mestnem jedru, polnem raznoraznih trattorij in trgovinic s takšnimi in drugačnimi izdelki in suvenirji. Otranto Ker nisva nameravala prespati, sva se premaknila do mesteca/vasičke Santa Andrea, na free P pri svetilniku ( , ). Na celem območju velja prepoved za AD, zagrožena je kazen do 400, a se zaradi prepovedi nisva kaj dosti sekirala, bolj nama je bilo»nerodno«zaradi bližnjega in odprtega PZA ( , ), a sva tudi to zadrego rešila ter v miru in sevanju svetilnika prespala.

7 5.dan, Santa Andrea Lecce Ostuni - Locorotondo Alberobello Santa Andrea Zjutraj sva po obalni cesti odrinila do mesteca/zaselka San Cataldo, ki stoji na nekdanjih Hadrijanovih vratih. Sprehodila sva se po rivi, nato pa sva se po hitrem postopku pobrala, saj je bilo mestece kot zapuščeno, nikjer žive duše. Na easy sva nadaljevala do Lecce, južnih Benetk, kjer se barok bohoti na vsakem vogalu. Parkirala sva na eni izmed ulic ( , , parkirni avtomat 1,03 /h), nedaleč od mestnega parka. Mestu dajejo pečat številne baročne zgradbe, zgrajene iz mehkega peščenjaka, imenovanega Pietra di Lecce, po domače lehnjaka. Med sprehodom po mestnih ulicah sva si ogledala baziliko Sv. Križa, rimski amfiteater s kipom Sv. Oronza, zašla do Piazza Duomo s katedralo, občudovala še nekatere druge baročne umetnine in si oddahnila v prijetni senčki ob super latte machiatu. Lecce Po ogledu sva pot nadaljevala mimo Brindisija in se najprej ustavila v mestecu Ostuni (Citta Bianca, Belo mesto). Parkirala sva na plačljivem P blizu starega mestnega jedra ( , ) in si med sprehajanjem po labirintu simpatičnih belih uličic ogledala

8 iz beline izstopajočo gotsko katedralo in papeško palačo ter glavni trg s Sant Oronzom na stebru. Ostuni Na poti do naslednjega cilja, mesteca Locorotondo, so naju spremljali številni nasadi še številčnejših oljk, prvi trulliji pa so nakazovali, da sva že prišla v dolino pravljičnih trullijev. Sledil je ogled simpatičnega, prav tako belega, mesteca in nato nadaljevanje poti do Alberobella, prestolnice trullijev. Locorotondo V Alberobellu sva se stacionirala na PZA Nel Verde ( ; blizu centra, mirno, 15 /24h, elektrika za doplačilo) in večer preživela ob zbiranju vtisov današnjega ter načrtovanju naslednjega dne.

9 6. dan, Alberobello Monopoli Polignano a Mare Bari Lido Salpi camping Po jutranji kavi sva se podala na ogled skoraj že pravljičnega Alberobella in trullijev. Ugotovila sva, da je PZA res blizu centra, ter po dolgem in počez»prečesala«obe četrti (Monti in Aia Piccola), ki sta pod zaščito Unesca. Trulli, truulli, truuulli, truuuuli Bila sva še ravno prav zgodnja, da sva ujela še prazne ulice, le kakšna lokalna pometačica je že navsezgodaj razkazovala svojo pridnost, ko je pometala pred svojo trgovinico. Zadeva je itaq do konca skomercializirana in turistično naravnana, saj so v številnih trullijih prodajalnice raznoraznih spominkov in tipičnih apulijskih produktov. Povečana koncentracija turistov, ko sva se že vračala proti AD, je to le še potrjevala. Na PZA sva še pokosila, odlila in prilila, nato pa nadaljevala proti Monopoliju, enemu lepših (stvar okusa) pristaniških mestec na obali jadranskega morja. Parkirala sva v eni izmed enosmernih ulic v bližini starega mestnega jedra ( , ). Monopoli Mestece je simpatično, polno cerkva, med katerimi izstopa katedrala, ne manjka niti trdnjava, kakšnega izredno impresivnega vtisa, razen simpatičnosti, pa mestece ne pusti. Pot naju je nato vodila do v tem času že turistično precej obleganega mesteca Polignano a Mare. Tam sva se zaradi iskanja P po koordinatah ( , P, plačljivo, mirno tole zadnje ne bo držalo, ker je bila gužva kar dobra), ki je dejansko v enosmerni ozki ulici

10 natrpani z avtomobili do zadnjega kotička, v labirintu ozkih zaparkiranih enosmernih uličič skoraj zagozdila na enem ovinku. Zato sva parkirala na P malo iz mesta ( , , free, izven sezone bi se zelo verjetno dalo tudi prespati, enako tudi na , , kjer sva videla kar nekaj AD, a je bila dostopna makedamska cesta kar precej utrujena = velike jame, da so še osebni avtomobili kar poskakovali in se guncali kot barčice na morju). S prdalico sva se odpeljala do mesta (če bi imela več časa bi bil prav luštkan tudi sprehod), ki leži na strmi pečini nad morjem. Polignano a Mare Utrip mesta je bila že kar (pre)živahen, tavern in tavrenic pa toliko kolikor jih doslej na tej poti še nisva videla odprtih in na kupu. Malo popestritve je prav prijalo. Ugotovila sva tudi, da je odličen, prostoren (parkirajo tudi busi) in skoraj v centru P na , A za naju je bilo že prepozno. Po ogledu živahnega starega mestnega jedra sva se odpravila proti Bariju, kjer so naju presenetile skoraj popolnoma prazne ceste in ulice, čisto nasprotje od pravkar videnega. Parkirala sva na plačljivem P ( , ) in si bolj na hitro ogledala staro mestno jedro z baziliko Svetega Nikolaja, katedralo in gradom, nato pa po hitri cesti že nadaljevala proti ostrogi škornja, polotoku Gargano. Cerkev Sv. Nikolaja & Nikolaj himself Usmerila sva se proti morju in pot nadaljevala mimo solin Margherita di Savoia. V načrtu je bilo spanje nekje ob obali, a to je bil račun brez krčmarja, saj je obalni pas posejan s številnimi mivkastimi njivami, vsak potencialni uvoz, ki morda lahko vodi do morja, pa je tako ali drugače zaprt (veriga, rampa...), pa tudi mivkast teren bi se lahko izkazal za zelo problematičnega, obračanje pa je itaq mission impossible.

11 V Zapponeti sva prečekirala, ali bi lahko kje prespala, a naju je od te namere odvrnil delujoč PZA v neposredni bližini možne lokacije za spanje (ne najdem na GE ). Zato sva se odpravila naprej in zadnji hip zagledala tablo za kamp Lido Salpi ( , ; z ACSI 12, brez ACSI 13, vsa oskrba). Kemp naju je presenetil s prijaznostjo receptorja, velikostjo in urejenostjo parcel ter ostalih pritiklin, od katerih so vse brez izjeme v čisti vaservagi. 7. dan, Lido Salpi San Giovanni Rotondo Monte Sant Angelo Vieste Zjutraj sva šla najprej prečekirati plažo, ki je od kempa oddaljena cca. 100 m. Ugotovila sva, da se da s kemperjem priti čisto do plaže (oz. do sipine, ki jo ločuje od preostalega terena), a se je za to verjetno treba dogovoriti že takoj ob prihodu. Plaža mivkasta, prostrana in prazna. Nabrala sva nekaj školjk, nato pa se vrnila v kemp in nato odrinila na romanje, kot sva kasneje ugotovila, saj nisva vedela, da je San Giovanni Rotondo ultra romarska destinacija. Mi2 pa čista antikrista. Ok, po nekaj poizkusih najti primeren P, sva se sparkirala pred nekdanjim McDonaldsom ( , ), saj je model na ultima parcheggu primernem in predvidenem za AD ( , ) hotel imeti 5 (nočna tarifa spanje - je 15 ). Nato sva se s prdalico odpravila do»centra«, kjer sva ugotovila, da je cel point v tem, da je tukaj sedaj pokopan nek pater Pij. Čista izguba časa, za take kot sva midva. A ker sva že priromala do sem, sva šla vseeno pogledat ultranovodobno svetišče, v katerem bi človek od samega šajnanja 1200 m2 obsegajočega mozaika v notranjosti, ki je delo nekega našega patra, definitivno potreboval sončna očala. Potem sva se po hitrem postopku vrnila do AD. Shine, shine, shine San Giovanni Rotondo Nadaljevala sva proti Monte Sant Angelo, ki je bojda še en romarski biser južne Italije. Pokrajina je precej razgibana, gričevnata in redko poseljena. Na poti so se nama kot fatamorgana prikazovali romarji, ki so očitno od San Giovanni Rotondo vsi v enakih majčkah z nekimi palicami v rokah, romali do Monte Sant Angelo. Tam

12 pa so izginili, kot bi se vdrli v zemljo (ne, ne, samo veliko kasneje za nama so verjetno prišli ). Parkirala sva na plačljivem P pred trdnjavo ( , ;; dnevna tarifa 5, nočna 10, voda, sicer brez oskrbe). Monte Sant Angelo Sprehodila sva se po praznem starem mestnem jedru, si od zunaj ogledala trdnjavo, saj se je za oglede odprla šele čez dve uri, toliko pa se tukaj nisva nameravala zamuditi. Izpustila sva tudi ogled romarske cerkve Sv. Mihaela, saj sva imela tozadevnih zadev že vrh glave. Po hitri obalni cesti, ki ponuja čudovite razglede na pokrajino, še posebej slikovito in pretežno skalnato obalo, sva nato pot nadaljevala proti Viestam. Obala

13 V Viestah so naju»presenetile«table, ki tako kot v Portorožu, prepovedujejo parkiranje avtodomov na parkirnih mestih ob obali. Opazila sva tudi nekaj kampov, ki pa še niso bili polno zasedeni. Mi2 sva se raje odpeljala do potencialne točke, kjer bi prespala ( ) in si nato naslednji dan ogledala Vieste. Ribičija v bližini potencialne točke Ker je tako zoprno pihalo, sva se vrnila nazaj v mesto in parkirala na free P v bližini centra ( , ). Zvečer sva se sprehodila po labirintu praznega starega mestnega jedra (tudi večkrat po eni in isti ulici ), kar naju je kar malo presenetilo, saj sva slišala, da je mesto molto turistico. Verjetno v top sezoni. Sicer pa je mestece, če je bolj kot ne prazno, prav simpatično za pohajanje. Ko se je že dobro znočilo, sva se premaknila na P pri blokih ( , ) in v miru prespala. Vieste

14 8. dan, Vieste Capoiale Zjutraj sva ugotovila, da je bila skrb, da se bo P pred blokom povsem zapolnil, povsem odveč (sicer je malo naprej še en P, kjer verjetno tudi ne bi bilo težav s spanjem ( , ). Po jutranji kavi sva se po obalni cesti odpravila mimo mesta Peschici in Rodi Garganico ter naravnega rezervata Lago di Varano in ugotavljala, kako nemogoče nedostopna je obala, še posebej v delu rezervata. Plaža pri PZA v Vico del Gargano Malo za Lido Sole sva se ustavila na P ob plaži ( , ), kjer bi se dalo izven sezone verjetno tudi prespati, nato pa sva nadaljevala in po nekaj km prišla do wanted plejsa ( , ), kjer sva se, po tem, ko sva v bližnji ribarnici preverila, da s spanjem ne bo problema (sicer je nek znak, da je P varovano, ampak verjetno to funkcionira le v sezoni), utaborila in uživala v idili samotne plažice, ki sva jo imela povsem zase. Yeah, čisti luxuz. Malo na off in vse 4 od sebe je prav pasalo. Wanted place with private beach

15 9. dan, Capoiale Lido Campomarino Zjutraj sva se zbudila v sončno, a vetrovno jutro, kar naju je, navajena na skoraj poletne temperature, za trenutek spravilo v slabo voljo, a se ji nisva pustila. S prdalico sva se ob obali odpeljala mimo Sannicandro Garganico (velik P, možno spanje) in Torre Mileto do točke, kjer se cesta konča in se jezero Lago di Lesina zliva v morje. Lago di Lesina Lago di Varano se zliva v morje Pas med morjem in jezerom je poseljen s številnimi, pretežno vikendicami, ki pa so v tem času žalostno samevale. Plaža klasično mivkasta, prazna, a tudi obupno polna smeti. Zato sva obrnila in zaokrožila nazaj do Lago di Varano po lokalni cesti med makovimi polji in vinogradi. Po kosilu sva se odločila za premik, saj zaradi vetra temperature niso bile nič kaj prijetne za martinčkanje na soncu. Ustavila sva se v Marini di Cheuti, a ker sva bila še prezgodnja za postanek, sva nadaljevala naprej do Lido Campomarino, kjer sva se odločila, da bova tudi prespala, saj sva našla primeren plac ob cesti in plaži ( , ). Plaža Lido Campomarino 10. dan, Lido Campomarino Montemarciano Zjutraj sva ugotovila, da je bil plac za spanje super izbira, saj ničesar ni skalilo nočnega miru. Kar malo nama je bilo žal, da se morava posloviti od lepe mivkaste plaže in oditi na pot.

16 Zapeljala sva na AC, kjer sva ob prvi priložnosti ustavila na črpalki, kjer sva odlila in prilila, nato pa nadaljevala naprej po hitri cesti do Ancone, nato pa po lokalni cesti do Montemarciana, kjer je sicer PZA ( , , vsa oskrba, 10 /24h), a ta ni deloval. Zato sva, kljub tablam za prepoved AD, parkirala malo naprej na obali ( , ) in se pridružila še parim italijanskim AD. Montemarciano beach Plac (sicer je v bližini železniška proga in cesta, ki je čez dan kar dobro prometna in je bilo ponoči to malo moteče), skoraj na plaži, sva izkoristila za zadnjo peko na tem tripu, nato pa preostanek večera preživela v zavedanju, da se vrnitvi domov ne bova mogla izogniti ter opazovanju itallijanskega stila grilanja skoraj da v obliki kakšnega prvomajskega kresa ali pa vsaj tabornega ognja. Our place Italians in action 11. dan, Montemarciano Lubiana Prebudilo naju je škrebljanje dežnih kapelj, pogled skozi okno pa je trčil v oblačno nebo. A slabo vreme je le pripomoglo, da sva se z lažjim srcem odpravila na pot. Po avtocesti je šlo gladko, malo se nama je»zatikalo«pri pogledovanju na visoke cene bencina (in dizla), a se je tudi to blagodejno popravilo na naši strani. Še postanek na Lomu in voilá, že sva bila doma. A z lahkoto bi šla kar takoj še malo nazaj! Od do uživala Pumpkin & Aleš

17 Naredila 2932 km, vse ostalo pa ni omembe vredno, razen extrakta: Forli, free P, voda, odtok, Lucrezia, P ob hišah v naselju, , Castel del Monte, P pred gradom, free, , Castel del Monte, P, free, brez oskrbe, kjer bi se verjetno dalo tudi prespati , Altamura, P, free, , Matera, P za AD in buse, 5 /24h, avtomat, ne vrača denarja, brez oskrbe, 500 m od zgodovinskega centra, , Taranto, P, free, , Torre Sant Isidoro, P, ob morju, free, spanje, Gallipoli, P pri marini, , Gallipoli, P pri ribičih, free, , Manceversa, PZA v centru, izpust, voda, elektrika, cca. 500 m od morja, , Manceversa, voda, , Plaža Maldivi, P, free, , Santa Maria di Leuca, P enosmerna cesta, , Otranto, P, načeloma samo za OA, 1.5 /h, , Otranto, P za AD, 15 /24h, , Santa Andrea, P pri svetilniku, , Santa Andrea, PZA, , Lecce, P, 1,03 /h, , Ostuni, P, plačljiv, , Alberobello, PZA Nel Verde;; blizu centra, mirno, 15 /24h, elektrika za doplačilo, Monopoli, P, free, , Polignano a Mare, P, free, izven sezone verjetno možno tudi spanje, , Polignano a Mare, P v centru, , Bari, P, plačljivo, , Lido Salpi, kemp; z ACSI 12, brez ACSI 13, vsa oskrba, , San Giovanni Rotondo, P pred ex McDonaldsom, free, , San Giovanni Rotondo, P, 5, spanje 15, , Monte Sant Angelo, P pred trdnjavo, dnevna tarifa 5, nočna 10, voda, sicer brez oskrbe, , Vieste, P, free, v bližini centra, , Vieste, P, spanje pri blokih, , (možno tudi na , ) Lido Sole, P ob plaži, free, , Capoiale, wanted place, ob plaži, spanje, mirno, , Lido Campomarino, spanje, , Montemarciano, PZA, vsa oskrba, 10 /24h, , Montemarciano, P, na obali, spanje, ,