ALTERNATIVNI DENARNI TOKOVI

Transcription

1 UNIVERZA V MARIBORU EKONOMSKO-POSLOVNA FAKULTETA MARIBOR DIPLOMSKO DELO ALTERNATIVNI DENARNI TOKOVI ALTERNATIVE MONETARY SYSTEMS Kandidatka: Karmen Horvat Študentka rednega študija Številka indeksa: Program: univerzitetni Študijska smer: Mednarodna menjava Mentor: dr. Dušan Zbašnik, izr. prof. Ormož, december 2008

2 2 PREDGOVOR Denarni sistemi zrcalijo strukture in odnose neke skupnosti ter vplivajo na kolektivne odločitve. Ustvarijo jih ljudje. Sami moramo ustvariti takšen sistem, ki nam bo zagotovil dolgoročno preživetje. V diplomski nalogi predstavljamo komplementarne valute, torej tiste z značilnostmi komplementarnosti dopolnjevanja. Gre za dogovor znotraj neke skupnosti, da uporablja kakšno drugo menjalno sredstvo kot dopolnilo uradnemu denarju. Ta dodatna valuta je lahko blago, storitev ali dobropis, ki je ekvivalenten denarju. Komplementarno valuto pojmujemo kot»denar«, ki izpolnjuje prvotno in pravo funkcijo denarja, denar kot menjalno sredstvo. Cilj takega dogovora je nadomestilo za obstoječa socialna, ekonomska in ekološka neravnotežja, kot posledica monopolnega položaja uradne valute, ob dolgotrajnem pomanjkanju le-te, ne da bi pri tem standardno valuto povsem izpodrinili. Komplementarnost, z anticiklično hitrostjo obračanja obeh valut, povzroča stabilizacijo prostorsko definiranih gospodarskih krogotokov, kjer monopolna valuta ne zagotavlja konstantnega toka denarja, kar smo skušali prikazati tudi v diplomski nalogi z zgodovinskimi in aktualnimi primeri. Glede na uporabo in območje veljavnosti, se znotraj skupnosti že več stoletij uspešno prakticirajo različni kombinirani valutni sistemi. Večinoma se davki poravnajo le z zakonitim plačilnim sredstvom, vsakdanji posli na področju blaga in storitev pa se lahko delno ali v celoti plačajo z regionalno valuto. V razmahu širitve globalizacije so se od devetdesetih let prejšnjega stoletja široko po svetu ustalile številne komplementarne valute, s pomočjo katerih so ekonomsko šibkejše in zapostavljene regije postale bolj neodvisne od zunanjih financerjev. Z rentabilno uporabo alternativnih virov dolgoročno upada brezposelnost, naraščajoče zadolževanje, obubožanje ter oškodovanost okolja. V diplomski nalogi se srečujemo tudi s pojmom regionalnega denarja, ki je demokratično dogovorjen posrednik med potrošniki, ponudniki, društvi in komunami, uporablja se znotraj neke regije kot plačilno, investicijsko in darilno sredstvo. Namen lokalne valute je, da deluje na lokalni ravni na enak način kot delujejo nacionalne valute na nacionalni ravni izgradnja lokalnega gospodarstva z maksimalizacijo trgovanja znotraj določene regije. Diplomska naloga tako predstavlja bistvene sestavne elemente komplementarnih valut, kako delujejo in kako lahko le te pomagajo pri krepitvi navadnih ljudi ter njihovih lokalnih skupnosti.

3 3 KAZALO 1 UVOD OPREDELITEV PODROČJA IN OPIS PROBLEMA NAMEN, CILJI IN OSNOVNE TRDITVE PREDPOSTAVKE IN OMEJITVE RAZISKAVE METODE RAZISKOVANJA KONVENCIONALNI DENARNI SISTEM KAKO NASTANE DENAR TEŽAVE DANAŠNJEGA DENARNEGA SISTEMA Osnovne vrste rasti Delež obresti v cenah in davkih Koncentracija bogastva Inflacija kot integralna sestavina denarnega sistema PRVI POIZKUSI UPORABE BREZOBRESTNEGA DENARJA SILVIO GESELL IN SVOBODNI DENAR NEMŠKI WÄRA SISTEM EKSPERIMENT V WÖRGLU, AVSTRIJA AMERIŠKE DEPRESIJSKE VALUTE KOMPLEMENTARNI DENARNI SISTEMI SISTEM BONOV Chiemgauer Ithaca Hours, ZDA Humboldt Exchange, ZDA KOOPERACIJSKI OBROČ Time Dollars LETS WIR Talente Tauschkreis Vorarlberg ČLANSKA JAK BANKA TIPOLOGIJA VALUT KLASIFIKACIJA DENARJA GLEDE NA NJEGOV SMOTER Denar kot zakonito plačilno sredstvo Valute za izboljšanje poslovnih odnosov Valute za socialne namene KLASIFIKACIJA DENARJA GLEDE NA NJEGOVE FUNKCIJE Denar kot mera vrednosti Denar kot menjalno sredstvo Denar kot sredstvo ohranjanja vrednosti KLASIFIKACIJA DENARJA GLEDE NA PROCES EMISIJE SKLEP POVZETEK/ ZUSAMMENFASSUNG LITERATURA VIRI... 61

4 4 1 UVOD 1.1 Opredelitev področja in opis problema Denarni in finančni sistem, kot ju poznamo danes, pojmujemo kot trdno postavko, čeprav so v toku zgodovine obstajali čisto drugačni sistemi. Naša sedanja finančna ureditev izvira iz tihega kolektivnega sporazuma, ki je poleg vseh ekonomskih koristi ustvaril neštete pereče probleme današnjega časa: pomanjkanje smiselnega dela, občutek, da imamo manj časa kljub rastoči produktivnosti, komaj še plačljiv javni zdravstveni sistem, rastoča kriza mednarodnega finančnega sistema in vpliv na posameznika. V današnjem denarnem sistemu je denar po navadi povezan z nacionalno državo, gre za»nepokrit«denar, kar pomeni, da je nastal iz nič, z bančnimi posojili proti obrestim. Ekonomisti, kot večina ljudi, obravnavajo obresti kot ceno za denar. Tako kot se za vsako drugo blago plača cena, tako ima svojo ceno tudi najbolj iskano blago denar. Pri tem pa so v toku zgodovine, kot tudi danes, zaradi blagovnega značaja denarja nastajale težave. Zato nas zanima, kako lahko vzpostavimo drugačno zagotovitev kroženja denarja, ki bi denarju odvzela značaj blaga in bi tako postalo idealno menjalno sredstvo. Če bi omejili funkcijo denarja na menjalno sredstvo, vrednostno merilo in ohranjevalca vrednosti ter tako izključili možnost špekulacij, bi lahko ustvarili denar, ki bi služil vsem. Svobodni denar je gotovina, ki ne omogoča ustvarjanja zalog in se ne da kopičiti brez rizika in škode. V obtoku se ohranja v enaki količini, ki vedno ustreza ponudbi blaga, tako da njegova kupna moč ostaja fiksna. V nasprotju z današnjim, dolgoročnim denarjem, se torej ne more poljubno odvzeti iz obtoka in kasneje poljubno znova vrniti v obtok, brez rizika in škode. Ker je to z današnjim denarjem zmeraj možno narediti, je praktično nemogoče regulirati obtok denarja, vsaj ne za daljši čas. Z današnjim denarjem se lahko kroženje denarja vzdržuje le z novimi količinami denarja, ki ga damo v obtok. Kasneje lete nikoli popolnoma ne odtečejo, ampak delno ostanejo v obtoku. Svobodni denar, ki se torej ne more kopičiti in vzdržuje stabilno kupno moč, je čisto menjalno sredstvo. Tako končno izpolnjuje zahteve, ki jih je postavil že Aristotel, pravico do dobrega denarja: da se nenehno in brez prekinitev daje naprej, saj je njegova naloga kroženje. Komplementarna valuta temelji na dogovoru med skupino ljudi in/ali podjetij, da sprejmejo novo valuto za menjalno sredstvo. Pojem»komplementarna valuta«ne pomeni, da se želi nadomestiti tradicionalna državna valuta, izpolnjevala naj bi le tiste socialne funkcije, ki jih uradni denarni sistem ni predvidel.

5 5 1.2 Namen, cilji in osnovne trditve Namen diplomske naloge je predstaviti, kako deluje denar, kakšno vlogo imajo obresti v današnjem finančnem sistemu, predstaviti komplementarne denarne sisteme, ki so obstajali v zgodovini, ter sisteme, ki so prisotni danes. Predstaviti želimo problematiko globalno delujočih valut in prikazati pozitivne učinke regionalnega denarja. Trajna blaginja ni stanje, temveč proces. Če želimo sodelovati v tem procesu, moramo: razumeti temelje, na katerih sloni današnji denarni sistem, spoznati ostale denarne sisteme, ki lahko izpolnjujejo naloge, za katere so se naše konvencionalne valute izkazale kot neprimerne, s tem znanjem sprejeti zavestne odločitve, katere valute uporabimo za različne transakcije. 1.3 Predpostavke in omejitve raziskave Predpostavke diplomskega dela. Obstoječega finančnega sistema ni možno reformirati, zato temelji prihodnost na razvoju komplementarnih valut. Le-te so se tu in tam v glavnem neopaženo pred javnostjo že ustalile v različnih oblikah. Z uvedbo takih komplementarnih valut bo prišlo do razkroja monopolnega položaja nacionalnih valut in s tem do odločilnega koraka k uveljavitvi trajne blaginje. Omejitve diplomskega dela. Ker ne moremo obravnavati vseh komplementarnih valut zaradi njihove preštevilčnosti, sem se osredotočila le na nekatere in tako skušala podati splošen pregled komplementarnih valut po svetu. Domače literature o tem je zelo malo oz. je skorajda ni, zato je med drugim tudi težje pravilno prevajanje pojmov, ki se uporabljajo v nastali diplomski nalogi. 1.4 Metode raziskovanja Pri pisanju diplomske naloge sem uporabljala makroekonomsko in mikroekonomsko analizo, saj denar vpliva na svetovno, kot tudi na gospodarstvo posamezne države. Pomagala sem si predvsem z literaturo ter viri, ki so dostopni na medmrežju oz. internetu. Uporabljen je deskriptiven pristop opisa razvoja, strukture in delovanja komplementarnih valut ter današnjega denarnega sistema. Nadalje sem uporabila metodo kompilacije, saj sem povzemala opazovanja, spoznanja, stališča ter sklepe drugih avtorjev. Uporabila sem tudi zgodovinsko metodo, s katero smo spoznali nastanek in razvoj komplementarnih denarnih sistemov. Sklepne ugotovitve sem pridobila s pomočjo metode analize in sinteze.

6 6 2 KONVENCIONALNI DENARNI SISTEM 2.1 Kako nastane denar The process by which banks create money is so simple that the mind Is repelled. John Kenneth Galbraith 1 Dan za dnem uporablja večina ljudi na zemlji denar. Vendar le redki točno razumejo kako deluje in kako vpliva neposredno ali posredno na njihova življenja. Ker denar izjemno olajša izmenjavo blaga in storitev in tako omogoča gospodarstvo z delitvijo dela, je genialno odkritje človeštva. Denar daje možnost specializacije in je osnova naše civilizacije (Kennedy 1994, 17). V zgodovini so vlogo denarja igrali različni predmeti: školjke, platno, kovine, plamenite kovine. O nastanku denarja pa govorimo šele takrat, ko blago trajno prevzame funkcijo menjave oziroma plačila. Denar se je razvijal postopno, glede na to, kako se je uveljavil v poslovanju in koliko so mu gospodarski subjekti zaupali (Jerman 2008). Posamezniki so pred pojavom denarja morali blago ali storitve menjavati neposredno za drugo blago ali storitve v menjalni trgovini, imenovani tudi»barter«. Čeprav takšno»menjalno gospodarstvo«dopušča določeno delitev dela, obstajajo praktične omejitve, poleg tega, pa se pri vsaki posamični kupčiji pojavijo precejšnji t.i. transakcijski stroški. Najočitnejša težava z menjalnim gospodarstvom je v tem, da mora vsakdo, ki želi trgovati, najti nekoga, ki želi kupiti natanko to, kar mu prvi ponuja, in ki hkrati prodaja prav to, kar želi prvi kupiti. Za uspešno menjalno transakcijo mora torej obstajati skladnost potreb. Takšno menjalno gospodarstvo vključuje precejšnje stroške, ki nastanejo z iskanjem ustreznega menjalnega partnerja, čakanjem in kopičenjem zalog (Gerdesmeier 2007, 16). Neprijetnostim, ki so bile povezane z menjalno trgovino, so se izogniti tako, da je ena ali druga dobrina postala menjalno sredstvo. Ta preprosta oblika denarja se imenuje naturalni ali blagovni denar (Gerdesmeier 2007, 16). 1 Profesor na Harvardu John Kenneth Galbraith, modernistični ameriški liberalec, je dosledno zagovarjal pomen vloge države in javnega sektorja v ekonomiji. Danes ga, spričo njegovih daljnovidnih pogledov na vlogo socialnega dejavnika in na pomen ohranjanja naravnega okolja za gospodarstvo, štejejo za enega prvih postmaterialistov v ekonomiji. Tudi v svoji pozni starosti je ta ekonomist živahnega duha razkrival, da se za domnevno»znanstvenoekonomskimi«trditvami neoliberalnih ekonomistov skrivajo podobna konzervativna stališča kot tista, ki so nasprotovala uvajanju socialne države na podlagi Keynesovih teorij po drugi svetovni vojni. Galbraith je poglabljajoči se prepad med najbogatejšimi in najrevnejšimi videl kot grožnjo gospodarski stabilnosti in kot»moralni zločin«. V času, ko neokonzervativizem in neoliberalizem v globalnih razsežnostih, navkljub vse večjemu nasprotovanju, še uveljavljata dogme o»svobodnem trgu«kot o edino zveličavnem ekonomskem principu, se kaže spomniti na Galbraithovo kritiko ameriškega kapitalizma in politike velikih korporacij. Prav tako se kaže spomniti na njegovo zavzemanje za krepitev javnega sektorja in na njegove številne kritike monetaristične ekonomije (Štrajn 2006).

7 7 Ko pa se je količina blaga, ki je prihajala na trg, večala, in je postajalo blago vedno bolj pisano, se je pojavil splošni ekvivalent, s katerim vse blago izraža svojo vrednost z uporabno vrednostjo istega blaga (Ribnikar 2003, 9). Zaradi fizikalnih lastnosti so za posrednika menjav vedno bolj sprejemali kovine. Le-te se lahko delijo, so homogene, v majhni količini je velika vrednost in niso kvarljive. Vendar je bilo treba kovine tehtati in preizkušati njihovo čistost. To je podražilo menjavo in trgovanje (Ribnikar 2003, 14). S širjenjem kovanja so vladarji odkrili, da je ekskluzivna pravica kovanja vzvod moči, kakor tudi privlačen vir dobička. Pravico kovati denar so si navadno pridržali vladarji, vendar pa je v normalnih razmerah lahko vsakdo dal skovati nekovano kovino (Ribnikar 2003, 15). Denar je menjavo sicer močno poenostavil, toda na daljše razdalje je bilo še vedno težko trgovati, če je bila vrednost shranjena zgolj v dobrinah ali kovancih. Italijanske mestne države so zato kot plačilno sredstvo prve uvedle potrdila o zadolženosti oziroma zadolžnice. Te so trgovci začeli jemati s seboj na trgovska potovanja, da bi se zaščitili pred roparji. Na zadolžnici sta bila navedena dolžnik in upnik, določen je bil datum plačila, prav tako tudi količina zlata ali srebra, ki jo zadolžnica izplača. Prvi viri o takšnih pogodbah segajo v leto 1156 (Gerdesmeier 2007, 20). Lastnik zlata je tako imel pri sebi potrdilo namesto zlata, in če je moral komu plačati, je šel s potrdilom k zlatarju in vzel zlato. Ker je tisti, ki je zlato dobil, le-tega večinoma spet nesel k zlatarju, je dolžnik sčasoma poravnal svoj dolg preprosto tako, da je prenesel na upnika kar potrdilo. Tako je velika količina zlata pri zlatarjih mirovala, ker ga ni nihče dvigal. Zlatarji so to izkoristili in hrambno pogodbo spremenili v kreditno pogodbo, po kateri zlatarju, sedaj bankirju, ni bilo treba izročati prav tistega zlata, ki je bilo prineseno v hrambo, temveč zlato tiste kakovosti in količine, ki sta bili napisani na papirju. Ta potrdila so se imenovala»goldsmith s notes«, ki so predniki bankovcev 2 (Ribnikar 2003, 16-17). Bankir je na osnovi daljše izkušnje ugotovil, koliko zlata lahko posodi brez nevarnosti za svoj obstoj in imetje svojih vlagateljev. Zlatar je torej začel dajati tudi posojila v zlatu, in sicer toliko, kolikor zlata je pri njem mirovalo. Posojilojemalci pa so se sčasoma zadovoljili s papirnatim denarjem, zato je bankir posojila odobril kar v bankovcih. To je stopnja v razvoju denarnih oblik, ko je bilo prvič možno multiplikativno povečati denarni obtok oz. količino denarja v obtoku preko razpoložljive količine zlata (Ribnikar 2003, 17-19). Zmožnost ustvariti denar iz nič je bankirjem in bančnemu sistemu kot celoti dajala izjemno moč moč, ki je naraščala skozi 17. stoletje, ko je dogovor med vlado in bančnim sistemom priskrbel bančnemu sistemu pravico izdajati denar, kot zakonito plačilno sredstvo, v zameno za obvezo, vladi zmeraj priskrbeti sredstva, ko jih bo le-ta potrebovala. Ta moč je bila prvič odobrena švedski Riksbanki (takrat t.i. Bank of the Estates of the Realm), ko je švedski kralj leta 1668 nujno potreboval denar za financiranje vojne z Dansko. Leta 1694 je denar iz papirja uvedla Bank of England, ko je kralj William of 2 Bankovec (angl. bank-note) je pomenil potrdilo banke, da je pri njej shranjeno zlato, in obljubo, da bo bankovec kadar koli spet zamenjala za zlato.

8 8 Orange prav tako potreboval dodatna sredstva za financiranje vojne s Francijo. Leta 1716 pa ji je sledila Banque Generale de France (Gerdesmeier 2007, 20). Z uvedbo papirnatega fiduciarnega 3 denarja v Evropi se je v denarnem razvoju začelo novo obdobje. Vlade so sicer ostale odgovorne za vzpostavitev in upravljanje sistema fiduciarnega denarja, toda vedno pomembnejšo vlogo v prizadevanjih za trdnost nacionalne valute so dobivale tudi druge javne in zasebne ustanove, predvsem centralne banke in finančni sistemi (Gerdesmeier 2007, 20). Z začetkom prve svetovne vojne so številne države začele tiskati vedno več in več denarja, da bi krile stroške vojne 4. Z naraščanjem količine denarja v obtoku je večina držav opustila konvertibilnost svoje valute v zlato, ker ta ni bila več sorazmerna obsegu nacionalnih zlatih rezerv (Gerdesmeier 2007, 20). V Bretton Woodsu, v ameriški zvezni državi New Hampshire, je vojna ponovno vplivala na oblikovanje globalne ekonomije. 22. julija 1944 so udeleženci na konferenci sprejeli prenovljen zlati standard: devizni tečaji nacionalnih valut gospodarsko najrazvitejših držav so bili vezani na ameriški dolar, ta pa je bil zamenljiv za zlato po fiksni pariteti 35 dolarjev za unčo. Brettonwoodski denarni sistem se zato imenuje zlati menjalni standard. Centralne banke so bile dolarje vedno pripravljene menjati za nacionalno valuto in obratno (Gerdesmeier 2007, 21). Ustanovljena je bila nova institucija, Mednarodni denarni sklad International Monetary Fund (IMF), z osnovnim namenom ohranjanja stabilnosti svetovnega monetarnega sistema. Sistem je dobro deloval več kot dve desetletji, dokler ni predsednik ZDA Johnson predstavil svoje»guns and butter«strategije v času vietnamske vojne. To je sprožilo do tedaj še ne viden odliv ameriškega dolarja iz ZDA, kar je imelo za posledico, da je predsednik Nixon leta 1971 odklonil zamenjavo dolarja za zlato tujim centralnim bankam (United diversity 2008). Brettonwoodski denarni sistem je propadel in odtlej večina valut obstaja zgolj kot čisti fiduciarni denar (Gerdesmeier 2007, 21). Ločitev denarja od žlahtnih kovin je prekinila zadnjo povezavo denarja s fizičnim svetom, kar je pomenilo, da je denar postal še bolj izmikajoč pojem. Posledica tega so plavajoči menjalni tečaji, ki jih imamo še danes. Zdaj je tudi prvič v zgodovini sveta, da imajo vse glavne države na svetu valuto, ki ni osnovana na zlatu, srebru ali kakšnem blagu (Kos 2007). Ko je začela centralna oziroma emisijska banka izdajati bankovce in kovance z delnim kritjem, so začele poslovne banke izdajati knjižni denar, ki prav tako nima stoodstotnega kritja v hranilnih vlogah oziroma depozitih pri poslovni banki. Med bankovcem oz. kovancem ter knjižnim denarjem je razlika le tehnična, in sicer v tem, da knjižni denar ni v obtoku fizično, ampak se le prepisuje z enega računa na drugega (Györek 2003, 43). 3 Denar, ki temelji na zaupanju. 4 Tako je nemška centralna banka Reichsbank leta 1913 v obtoku vzdrževala milijonov bankovcev, deset let kasneje, natančneje 18. novembra 1923, pa je bilo v obtoku kar ,7 milijarde bankovcev nemške marke. Taka politika je seveda vodila v hiperinflacijo (Gerdesmeier 2007, 20; povz. po Daviesu 1994, 573).

9 9 Banke praviloma dajejo posojila, kar pomeni, da nastaja kreditni odnos na osnovi kreditne pogodbe. Ko so se ljudje na knjižni denar dovolj navadili, so lahko poslovne banke obdržale vse bankovce, ki so jih prinesli vlagatelji, in odobrile kredite kar v knjižnem denarju. Kritje v bankovcih za izdan knjižni denar imenujemo rezerve bank 5 (Ribnikar 2003, 22). Bančni sistem torej z večkratno ekspanzijo bančnih depozitov ustvarja nov denar. Tako dobimo denarni multiplikator, ki je razmerje med primarno emisijo centralne banke in količino denarja v obtoku (Györek 2003, 45). Kreditni potencial banke je največja količina kreditov, ki jo banka lahko odobri, z omejitvijo, da ostane v mejah potrebne likvidnosti (Ribnikar 2003, 95). Primer: Zaradi preglednosti naj bodo obvezne bančne rezerve 10%. V neki poslovni banki, recimo, ugotovijo d.e. novih depozitov. Banka ima glede na 10% rezerve možnost, da 900 d.e. da na trg kot nove kredite oz. naložbe, ki se po opravljeni vlogi plačilnega sredstva pojavijo v drugi poslovni banki kot nov denarni depozit njihovega komitenta. Druga poslovna banka ima prav tako 10% obvezno rezervo. In tako naprej (Györek 2003, 44). TABELA 1: MULTIPLIKACIJSKI PROCES KOLIČINE DENARJA Novi depoziti Krediti Nove rezerve Prva banka 1.000,00 900,00 100,00 Druga banka 900,00 810,00 90,00 Tretja banka 810,00 729,00 81,00 Četrta banka 729,00 656,10 72,90 Peta banka 656,10 590,49 65,61 Veriga se sklene z naslednjimi vsotami: Vir: Györek (2003, 44) , , ,00 Le-te pomenijo večkratno povečanje obveznih rezerv in denarja v obtoku. Iz začetnih tisoč denarnih enot primarnega denarja centralne banke je preko bančnega sistema nastalo devet tisoč denarnih enot»kreditnega denarja«. Današnji bančni sistem torej dovoljuje bankam, da ustvarjajo denar iz nič, pod pogojem, da zadržijo del kot rezervo, ne v zlatu, temveč v denarju, ki je bil poprej prav tako ustvarjen iz nič. Vendar pa banke za posojila zahtevajo tudi obresti, torej je treba vrniti več denarja, kot ga sploh obstaja. Tako se mora ustvariti dodaten denar z novimi posojili in novim zadolževanjem, kar povzroča potrebo po neprestani gospodarski rasti (United diversity 2008). 5 Na to področje se je morala vmešati država, ki je predpisala, kolikšne obvezne rezerve morajo imeti poslovne banke. Obvezne rezerve ne zagotavljajo likvidnosti bank, saj so navadno na posebnih računih pri centralni banki, temveč omogočajo centralni banki, da vpliva na količino knjižnega denarja, ki ga lahko ustvarijo poslovne banke (Ribnikar 2003, 22-23).

10 Težave današnjega denarnega sistema Večina ljudi misli, da je ves denar natisnjen. Vendar je npr. v Veliki Britaniji vsega denarja, ki ga je ustvarila»vlada«, le 3%. Ostalo ga ustvarijo banke. To se zgodi vsakič, ko le-te odobrijo posojilo (Murphy 2007). Torej prehaja denar v obtok le takrat, kadar se zadolžujemo. Ker pa banke zaračunavajo obresti za posojila in ker denar za kritje obresti lahko nastane le z novim zadolževanjem, se dolgovi širijo kot rak v globalni ekonomiji (Greco 2001, 18). Urbanizacija in pregreta velemesta so nerazrešljiva težava. Finančni sektor je del globalnega gospodarskega sistema, v katerem v podeželskih pokrajinah investicije upadajo, medtem ko se investira v vele- in univerzitetna mesta. Banke rasejo s fuzijami in z racionalizacijo, ukinjajo se delovna mesta ter zapirajo podružnice. Posledica je vedno slabša dostopnost majhnih podjetij do finančnih storitev. To pa prav tako pomeni pomanjkanje kreditnega kapitala. Dostopa do rizičnega kapitala pa mala podjetja niso imela nikoli (JAK Members Bank 2008, 4). V tekmovanju za delež te omejene ponudbe se ljudje poslužujejo načinov, ki škodijo njihovemu zdravju, okolju in dobrobiti skupnosti. Ljudje so pripravljeni narediti skoraj vse za denar, saj ga potrebujejo, da bi lahko sodelovali v igri. Lastnosti denarja, ki povzročajo težave, so: omejena količina v obtoku, da dejansko lahko gre kamor koli in da ga sami ne moremo izdajati (Linton 1995) Osnovne vrste rasti Ker naši moderni denarni sistemi temeljijo na dolgovih in zato skoraj ves denar predstavlja dolgove, ki morajo biti poplačani s pribitkom obresti, imamo vsoto denarja, ki raste eksponentno. Vse, kar rase na tak način, pa doseže slej ko prej neko mejo. Danes imamo eksponentno rast nepremičninskega premoženja ter finančnih naložb (JAK Members Bank 2008, 1). SLIKA 1: OSNOVNE VRSTE RASTI Rast c b a Čas Vir: Kennedy (1994, 18).

11 11 Krivulja (a) prikazuje fizično rast v naravi, ki ji sledi tako naše telo kot rastline in živali. V zgodnji fazi svojega življenja rastemo prav hitro, nato počasneje, dokler se po navadi po 21. letu starosti telesna rast ne ustavi. Od tega trenutka, torej večino našega življenja, se spreminjamo kvalitativno in ne več kvantitativno. Biologi označujejo to krivuljo kot»krivulja približevanja«. Vendar pa obstajata še dva nadaljnja, v osnovi različna, tipa rasti. Krivulja (b) ponazarja mehansko ali linearno rast: to pomeni, več ljudi proizvede več blaga, več premoga producira več energije in podobno. Vendar taka enakomerno rastoča zmogljivost na Zemlji z omejenimi kapacitetami ne more vzdržati. Pomembna je krivulja (c), ki nakazuje eksponenten potek s podvojitvenimi stopnjami in jo lahko označimo kot nasprotje krivulji (a). Pri krivulji (c) je rast na začetku zelo majhna, vendar se nato kontinuirano dviguje in naposled doseže skoraj navpično kvantitativno naraščanje 6. V fizičnem področju narave pride do take rasti po navadi tam, kjer sta bolezen ali smrt. Posledica nerazumevanja te rasti je napačna predstava funkcije denarja, saj se z obrestmi in obrestnimi obrestmi podvojuje denarno premoženje v enakomernih časovnih obdobjih (Kennedy 1994, 18-20). Kjer se plačujejo obresti, nastane tudi potreba po plačevanju obrestnih obresti in nastanek obrestno obrestnega učinka. Nenehno in dolgoročno plačevanje obresti in obrestnih obresti je matematično dokazljivo praktično nemogoče. S tem sta si ekonomska nujnost in matematična nemožnost v protislovju. Danes je mehanizem obresti eden glavnih vzrokov patološke prisile rasti gospodarstva z vsemi znanimi posledicami uničevanja okolja in vodi, tako kot v preteklosti, do akumulacije kapitala v rokah vedno manjšega števila ljudi in tako do gospodarskih zlomov, vojn in revolucij (Kennedy 1994, 22-24). Investicije se pretežno izvajajo le, če obetajo višje donose oz. rendite, kot če bi denar naložili v banke, ali če dosežejo višji dobiček, kot bi plačali za izposojen denar. Torej obresti določajo, kako hitro mora rasti gospodarstvo. Rešitev težave, ki nastane z obrestmi pogojeno eksponentno rastjo, bi lahko bil v uvedbi denarnega sistema, ki sledi kvalitativni krivulji rasti, to je krivulji (a) (Kennedy 1994, 25). 6 Kaj pomeni eksponentna rast lahko ponazorimo z znano legendo o izumitelju šaha, indijskem vezirju Sassa ibn Dahiru, okoli leta 500. Vezirjevo igro je predstavljala kvadratna plošča, razdeljena na 64 enakih enobarvnih kvadratkov. Vsebovala je po šestnajst črnih in belih figur. Igro igrata dva igralca, vsak ima figure svoje barve. Izmenično vlečeta poteze s svojimi figurami po pravilih, ki veljajo za vsako skupino figur posebej. Igra je predstavljala boj dveh sovražnih vojsk, pri katerih ima najpomembnejšo vlogo kralj. To igro je vezir predstavil kralju Šihramu. Kralju je bila igra tako všeč, da je vezirju obljubil, kar koli si bo zaželel. Njegova želja je bila skromna, saj si je zaželel le toliko zrn pšenice, kolikor jih je, če na prvo polje šahovnice postavimo eno zrno, na drugo dve, na tretje štiri in tako dalje do štiriinšestdesetega. Kralj se je želji nasmehnil in ukazal prinesti vrečo pšenice, a ko so zrna začeli šteti, jih je kmalu zmanjkalo. Kraljevi modrijani so izračunali, da toliko pšenice, kot je je kralj obljubil vezirju, Indija ne pridela v tisoč letih. Število zrn bi bilo enako (Šahovsko društvo KRKA Novo mesto).

12 12 Prav tako današnji denarni sistem povzroča medsebojno konkuriranje vseh, ki so navzoči v gospodarskem življenju. Ko plačujemo banki obresti za svoja posojila, črpamo izhodiščni kapital nekoga drugega. To pomeni, da zaradi pičlosti denarja medsebojno konkuriramo za denar, ki še ni bil ustvarjen (Lietaer 2002, 134). Torej trenutni denarni sistem zagotavlja stalen obstoj poražencev v boju za denar. Na svetu obstaja na tisoče bank in na milijone dolžnikov. Banke kontinuirano dajejo nova posojila in umikajo stara, ko so le-ta poplačana. Celoten dolg banki rase v omejenem časovnem obdobju, saj se obresti nabirajo s časom. Vendar pa bo denar za poplačilo dolga na voljo le z odobritvijo novih posojil. Zato morajo banke dajati nova posojila hitreje, kot so poplačana stara. Če ne obstaja kontinuiteta bančnega kreditnega denarja, je rezultat recesija, povečano število neizplačanih posojil, večje število stečajev, rast brezposelnosti in človeška beda, ki ji sledi (Greco 2001, 36) Delež obresti v cenah in davkih Večina ljudi verjame, da so dolžni plačati obresti le takrat, ko si izposodijo denar, ne pa tudi, če se ne zadolžujejo. V vsaki ceni, ki jo plačamo, je prisoten del obresti: namreč tistih, ki jih morajo proizvajalci blaga in storitev plačati banki, da si priskrbijo stroje in poslopja 7. Ali pa gre za obresti, ki bi jih dobili za svoj vloženi lastni kapital, če bi ga prepustili banki kot hranilno vlogo ali kot kakšno drugačno naložbo. Delež v blagu in storitvah, ki jih kupujemo, niha skladno z višino vsakokratnega kapitalskega vložka (Kennedy 1994, 25). Absolutna višina deleža obresti v neki ceni nastane iz vložene kapitalne mase, multiplicirane z obrestno mero. Relativni delež obresti v ceni določajo ostali stroški, ki so vključeni v oblikovanje cen, torej predvsem stroški za osebje, materialni stroški in stroški amortizacije. Pri delovno intenzivni produkciji ali storitvah (npr. odvoz smeti) je torej delež obresti v ceni relativno majhen, pri višjih investicijskih stroških (npr. cena pitne vode) je že očitno višji, pri kapitalno intezivnih cenah pa znaša že več kot tri četrtine celotnih stroškov, npr. najemnina (Kennedy 1994, 27). Če bi obstajala možnost zamenjave obresti z učinkovitejšim mehanizmom kroženja, bi večina izmed nas svoje nakupe lahko skoraj podvojila ali pa bi morali primerno manj delati, da bi zadržali svoj sedanji življenski standard (Kennedy 1994, 26). 7 Proizvajalci, špediterji, veletrgovci, trgovci na drobno in ostali v proizvodni verigi plačujejo obresti. Le te krijejo z zviševanjem svojih cen. Naposled krije potrošnik večji del stroškov, ki so nastali kot posledica obresti, ki se naberejo ob koncu proizvodne verige. Ob nakupu proizvoda lahko predstavlja stroške obresti do 50% nakupne cene, na stanovanjskem trgu pa skoraj 70% (JAK Members Bank 2008, 1).

13 Koncentracija bogastva Denar pa ne služi le izmenjavi blaga in storitev, temveč lahko le-tega ovira, če ne pride v obtok. Tako se ustvari neke vrste»privatna carinska postaja«tistih, ki posedujejo več denarja, kot ga trenutno potrebujejo, in od drugih, ki jim ga primanjkuje, izsilijo»tribut«ali obresti (Kennedy 1994, 17). Ker moramo vsi plačati obresti, kadar si izposodimo denar za nakup blaga in storitev, in dobimo dobropis obresti, če hranimo denar, predpostavljamo, da se vsem godi enako dobro oz. slabo v obstoječem denarnem sistemu. Vendar pa 80% prebivalstva plačuje več obresti, kot jih prejme, 10% prejme nekaj več, kot jih plačajo, zadnjih 10% pa prejme dvakrat več obresti kot jih plača. To je ravno tisti delež, ki ga je izgubilo prvih 80% prebivalstva. Na podlagi prekomerne monetarne rasti v primerjavi z gospodarskim učinkom, ta prerazporeditev neprenehoma raste in se celo pospešuje v času visokih obresti 8. To je mehanizem, ki dela bogate vedno bogatejše in revne vedno revnejše (Kennedy 1994, 28-30). Konvencionalni denar deluje slabo, ker ga prisilno držijo v pičlosti, nikoli ga ni dovolj da bi služil namenu, zaradi katerega je bil ustvarjen. Ne dobijo ga tisti, ki bi ga najbolj potrebovali ali ki bi ga uporabili bolj učinkovito, temveč ga dobijo politični centri moči, še posebej centralne vlade, dobro povezani»insajderji«in tisti, ki že nadzirajo večji del bogastva, npr. korporacije (Greco 1994, 17). Z obrestmi v našem denarnem sistemu je povezana prerazporeditev denarja, ki ne temelji na učinku, temveč na tem, da lahko nekdo prosto tržno gospodarstvo, torej menjavo blaga in storitev, ovira z zadrževanjem menjalnega sredstva in za to izsili nagrado. In tako se, protislovno, denar nenehno premika od tistih, ki ga imajo manj, kot ga potrebujejo, in si ga morajo izposojati, k tistim, ki ga imajo več, kot ga potrebujejo. Vedno večje vsote denarja se tako koncentrirajo na vedno manj oseb ali podjetij. Upoštevati pa moramo tudi dobičke iz svetovnih špekulacij, ki so se prav tako povečali (Kennedy 1994, 30-31). 8 Mehanizem obresti in obrestnih obresti pa ne ustvarja le patološke rasti premoženja denarja in gospodarstva, temveč dela tudi proti ustavnim pravicam ljudi. Če ustava zagotavlja vsem državljanom enak dostop do vseh storitev države in denarni sistem lahko pojmujemo kot tako storitev potem je protiustavno, da zaradi napake v sistemu deset procentov prebivalstva na račun večine ustvarja stalne in vedno višje dobičke (Kennedy 1994, 31).

14 Inflacija kot integralna sestavina denarnega sistema Inflacija pomeni nenehno zviševanje ravni cen oz. zmanjševanje kupne moči denarja. Dvig ravni cen je posledica neskladja med ponudbo in povpraševanjem po doslej veljavnih cenah na blagovnih trgih. O inflaciji govorimo, kadar celotno monetarno povpraševanje presega celotno blagovno ponudbo, ocenjeno po danih cenah 9 (Glogovšek 1996, ). Obrestne mere na drugi strani so v pristojnosti centralnih bank, v primeru Slovenije pa od vstopa v evroobmočje v pristojnosti ECB 10 (Evropske centralne banke). Z višino obrestne mere skuša ECB doseči nizko stopnjo brezposelnosti, stabilne cene in zmerno rast gospodarstva. Ko obrestna mera pade, se poveča potrošnja prebivalstva in to vzpodbudi rast gospodarstva. Povečana potrošnja gospodarstva in njegova rast vodita do inflacije, v ekstremih celo do hiperinflacije. V obratnem primeru, se pravi ob dvigu obrestne mere, se potrošnja prebivalstva zmanjša, zniža se tudi stopnja inflacije, kar pa lahko negativno vpliva na rast gospodarstva, še posebno v primeru deflacije. Naloga ECB in ostalih centralnih bank je torej, da s politiko obrestnih mer poskušajo poskrbeti za zmerno rast gospodarstva in s tem za zdravo stopnjo inflacije (Šmajdek 2008). Dolgovi in obresti od dolgov v narodnih gospodarstvih rastejo hitreje kot dohodki. Vlada lahko resne težave svojih naraščajočih dolgov obvladuje z ustvarjanjem inflacije, tako da veča količino denarja, ki pa ni pokrita z ustreznimi vrednostmi dela in proizvodnje. To velja predsem za države, kjer se emisijska banka po naročilu vladajočih ne upira tiskanju bankovcev. Vendar pa tudi državam z neodvisnimi emisijskimi bankami ne uspeva prilagajati rasti denarja dejansko povečani storilnosti (Kennedy 1994, 32-35). Z ustvarjanjem hitre gospodarske rasti, ki sledi eksponentni rasti denarnega premoženja, ostajajo socialne posledice nekaj časa prikrite. Začarani krog, ki se vrti vedno hitreje, je: višja obremenitev z obrestmi, večje denarno premoženje in zadolžitev, večja socialna neenakost in vedno hujši vpliv na naše okolje. Treba bi bilo omejiti inflacijo z ukinitvijo obresti kot zagotovitelja kroženja denarja in uvesti razumno denarno politiko emisijskih bank (Kennedy 1994, 37). Ni presenetljivo, da so današnje gospodarske razmere razlog za hitro rast alternativnih sistemov, naj gre tu za majhne, neformalne mreže za samopomoč ali za stotine trgovskih»barter«mrež, ki trenutno obratujejo po ZDA in so v porastu tudi drugod po svetu ( Linton 1995). 9 Po definiciji SURS-a (Statističnega urada Republike Slovenije) inflacija označuje rast ravni cen na splošno, stopnja rasti inflacije pa prikazuje spremembo ravni cen. V Sloveniji se za merilo inflacije uporablja indeks cen življenjskih potrebščin (CPI Consumer Price Index), s katerim merimo spremembe drobnoprodajnih cen izdelkov in storitev, ki jih domače prebivalstvo namenja za nakupe predmetov končne porabe doma in v tujini. V času inflacije denar izgublja kupno moč, saj za enoto valute lahko kupimo manj dobrin (Šmajdek 2008). 10 Ta enkrat mesečno na Svetu ECB, na katerem so prisotni guvernerji centralnih bank držav članic, odloča o višini ključne obrestne mere. Ključna obrestna mera je pomembna predvsem zaradi vpliva na višino EURIBOR-ja (Euro Interbank Offered Rate), medbančne obrestne mere, po kateri si reprezentativne banke iz evro območja medsebojno ponujajo depozite (posojajo denar) za določeno obdobje. Nižji kot je EURIBOR ugodnejši so krediti in obratno (Šmajdek 2008).

15 15 3 PRVI POIZKUSI UPORABE BREZOBRESTNEGA DENARJA Po inflaciji v dvajsetih letih prejšnjega stoletja in borzni krizi leta 1929 je v Nemčiji na tisoče občin ustvarilo svoj denarni sistem. Rajhsmarka je popolnoma izgubila na vrednosti. V drugih državah je zaradi poslovnih bankrotov in bankrotov bank prišlo do nevzdržnega pomanjkanja nacionalnih valut (Lietaer 2002, 260). Spomladi, leta 1931, je Avstrijski kreditni zavod, največja avstrijska banka, stal tik pred zlomom. Avstrijska vlada ga je podprla s sveže natisnjenimi bankovci v domači valuti in s tem sprožila beg kapitala. Bankirji in investitorji so se zbali hiperinflacije, podobne tisti po prvi svetovni vojni. Avstrija je prosila za pomoč svoje sosede in novoustanovljeno Banko za mednarodne poravnave. Vendar je pomoč prišla prepozno in v premajhni meri (Lietaer 2002, 261). V tem času je ameriška centralna banka poskušala, tudi za ceno gospodarstva, zadržati zlati standard. Za predsednika Hooverja je uravnovešen proračun pomenil najvišjo prioriteto. Odpovedali so se ekspanzivni finančni politiki s povečanjem najemanja državnih kreditov in uvedli t.i.»deficit-spending«, v upanju da bo le-ta na novo zagnal gospodarstvo (Lietaer 2002, 261). Vse komplementarne valute v tridesetih letih prejšnjega stoletja so imele enak cilj: ljudem zagotoviti menjalno sredstvo, ki bi omogočilo nadaljnje delovanje gospodarstva, in varovanje delovnih mest (Lietaer 2002, 260). Zanimivo rešitev takratnega časa je predstavljal danes že skoraj pozabljen»zasilni denar«. V Nemčiji, Avstriji, Švici, Franciji, Španiji in ZDA so obstajale težnje po uvedbi Gesllove teorije prostega gospodarstva. Da bi odpravili brezposelnost, so preizkusili uporabo svobodnega denarja, ki je prost obrestovanja. Kot najuspešnejši se je izkazal poizkus v avstrijskem mestecu Wörgl (Kennedy 1994, 42). Nenadoma so ljudje ugotovili, da je denar le dogovor znotraj neke skupnosti, da se nekaj uporabi kot menjalno sredstvo. Sporazumeli so se, da bodo sprejemali papirnate bankovce, kovinske marke ali druge stvari. Eksotična menjalna sredstva tistega časa so bili na primer (Lietaer 2002, 262): zajčji repi, ki so jih uporabljali v Olneyu v Teksasu in jih je izdajala lokalna trgovinska zbornica od leta Ta valuta je očitno imela željen stranski učinek, omejiti pretirano širjenje oslovskega zajca. školjke, s simbolom Harter Drug Company v Pismo Beachu, Kalifornija izdane lesene ploščice z rekom»in God we Trust«, ki jih je izdajala Cochrane Lumber Company za mesto Petaluma v Kaliforniji, leta1933.

16 Silvio Gesell in svobodni denar Konec 19. stoletja je Silvio Gesell, uspešen nemško-argentinski trgovec, opazil, da se njegovo blago včasih prodaja hitro in doseže dobro ceno, medtem ko spet drugič nastopi nasprotno gibanje. Začel je razmišljati in iskati razloge. Kmalu je spoznal, da ti vzponi in padci nimajo kaj dosti opraviti s povpraševanjem po njegovem blagu ali z njegovo kakovostjo, temveč so bili skoraj izključno odvisni od cene denarja, torej od obresti, ki so vplivale na obnašanje lastnika denarja (Kennedy 1994, 39). Če so lastniki za svoj denar dobili manj kot 2,5% obresti, so raje svoj denar zadržali. S tem so povzročili zmanjšanje investicij, kar je imelo za posledico zmanjšanje proizvodnje in upad zaposlenosti. Ko so čez čas ljudje bili ponovno pripravljeni za denar plačevati višje obresti, je le-ta ponovno prišel v obtok. Na tak način je nastal nov gospodarski cikel z začetnimi visokimi obrestnimi merami in ustreznimi cenami za blago. Nato so se obrestne mere, s počasi rastočo ponudbo blaga in denarja, ponovno znižale in končno privedle do ponovne»stavke«lastnikov denarja (Kennedy 1994, 39). Gesell je ugotovil, da je za gospodarstvo brez kriz potrebna enakomerna hitrost kroženja denarja v obtoku. Sklepal je, da mora denar gospodarstvu služiti le kot sredstvo menjave in ga ne sme hromiti s kopičenjem oz. zadrževanjem. Vse v naravi je podvrženo ritmični izmenjavi nastajanja in minevanja, le denar se izmuzne tej zemeljski minljivosti (Wikipedia 2008d). Ker denar, v primerjavi z blagom in človekovo delovno močjo, ne»zrjavi«niti se ne»kvari«, ga lahko lastnik brez škode zadržuje. Čaka lahko, da se bo blago zanj dovolj pocenilo ali da bodo obresti dovolj narasle. S čakanjem pa moti gospodarski krogotok (Wikipedia 2008d). Gesell je ta pojav razložil tako, da se denar, v nasprotju z ostalimi dobrinami in storitvami, lahko zadrži praktično brez stroškov. Če ima trgovec blago, druga oseba pa denar, s katerim bi kupila to blago, bo lastnik blaga v kratkem času prisiljen blago prodati, če ga noče izgubiti zaradi pokvarljivosti, medtem ko lastnik denarja lahko čaka, dokler cena ne ustreza njegovim pričakovanjem. Njegov denar ne povzroča stroškov skladiščenja, ravno nasprotno, prinaša mu»likvidnostno prednost«, kar pomeni, da je z denarjem v žepu ali v blagajni gibljivejši in lahko čaka, dokler ne pride ugodnejši trenutek oziroma ne doseže ugodnejše cene (Kennedy 1994, 39-40). Trgovci so tako prisiljeni cene znižati, posledično pa morajo svoje stroške kriti s krediti. Tako je lastnik denarja nagrajen z obrestmi, dohodkom, za katerega mu ni bilo treba opraviti nikakršnega dela. Dohodek od obresti nato ponovno posodi, tako da prihodki od obresti samo rasejo (obrestne obresti). Tako se brez truda bogastvo kopiči tam, kjer ni potrebno. Hkrati pa se delovnemu prebivalstvu krati del delovnega izkupička, ki bi jim pripadal (Wikipedia 2008d). V tržni nadmoči lastnika denarja je videl Gesell motenje temeljev prostega merjenja moči med prodajalcem in kupcem. Sklepal je, da mora biti bistvo denarja v skladu z naravo. Denar v rokah lastnika bi moral, kot človekovo delo in blago, s časom izgubljati na vrednosti, potem na tgu ne bi imel prevlade, saj bi bil podrejen pritisku dajanja naprej.

17 17 Tako lastnik denarja le-tega ne bi več predolgo zadrževal, temveč bi z njim kupoval blago in storitve, poravnaval tekoče račune ali ga izposojal brez zahtevka po obrestih in se tako izognil zmanjševanju njegove vrednosti. Denar bi deloval kot služabnik ljudi in ne kot njihov vladar (Wikipedia 2008d). Leta 1916 je Silvio Gesell formuliral svojo idejo»naravnega gospodarskega reda 11 «, ki zagotavlja pretok denarja tako, da denar postane državna storitev, za katero ljudje plačujejo pristojbino za uporabo. Namesto da tiste, ki imajo več denarja, kot ga potrebujejo, nagrajujemo z obrestmi za sproščanje denarja, bi le-ti morali plačati»davek proti kopičenju«oz. ležarino 12, če svoj denar zadržujejo in ga ne dajo v obtok. Ta pristojbina ne koristi posamezniku, temveč skupnosti, torej vsem, ki aktivno sodelujejo v dogajanjih na trgu in se ukvarjajo z menjavo, ter zagotavljajo pripravljenost sprejemati plačilno sredstvo. Medtem ko danes obresti predstavljajo zasebni dobiček, bi bil davek za uporabo denarja javni dohodek, s katerim bi se pokrili stroški emisijske banke za zamenjavo denarja. Presežki bi prišli v državno blagajno in bi bili namenjeni odplačevanju dolgov (Kennedy 1994, 40-41). Silvio Gesell je ta denar, ker je bil prost obrestovanja, imenoval»svobodni denar«, medtem ko ga kasneje nekateri imenujejo»nevtralni denar«, ker nevtralno služi vsem in nikomur ne prinaša enostranske koristi, kot to omogoča današnji denar (Kennedy 1994, 41). Pravica izdajanja svobodnega denarja bi bila prenešena iz nemške centralne banke (Reichsbank) na, od države novoustanovljeno, neodvisno denarno ustanovo. Ob grožnji inflacije bi denarna ustanova svobodni denar potegnila iz obtoka, ob deflaciji pa bi ga izdajala. Tako bi obvladali škodljivo brezrizično kopičenje denarja. Za uresničenje svoje zamisli je predlagal zamenjavo kovanega denarja za papirnati denar, na katerem bi se lahko zaznamovali potrebni zaznamki o zmanjšanju vrednosti ali prenehanju veljavnosti letega 13. Zaradi zmanjševanja njegove vrednosti se svobodni denar ne bi kopičil tudi ob padanju cen (deflaciji) ali ob nižjih obrestnih merah. Gesell je bil prepričan, da bi na tak način prišli do močne in dolgoročne ponudbe kapitala za gospodarstvo. Z zajamčenim kroženjem denarja ne bi prihajalo do gospodarskih kriz, z odpravo obresti pa bi bilo hkrati rešeno vprašanje socialne varnosti (Wikipedia 2008d). 11 Gesell, Silvio Die natürliche Wirtschaftsordnung. Lauf bei Nürnberg: Rudolf Zitzmann Verlag. Dostopno na:» 12 Ta izraz izhaja iz časa, ko se je za neiztovorjeni vagon pred železnico zahtevala taksa za stojnino. 13 Po navadi je bilo na hrbtni strani vsakega bankovca dvanajst polj, eno za vsak mesec, ki so se lahko žigosala ali prelepila z znamko. Da bi bankovec zadržal svojo veljavnost, je moral vsebovati aktualno znamko, ki se je lahko kupila z lokalno valuto v trgovinah, ki so sodelovale v programu (Lietaer 2002, 263).

18 Nemški WÄRA sistem Leta 1923 se je nemška uradna valuta znašla v brezupnem položaju. Pred prvo svetovno vojno je bilo razmerje menjalnega tečaja rajhsmarke in ameriškega dolarja 4,20:1. Ob koncu vojne je vrednost dolarja narasla na 8:1. Leta 1921 se je za en dolar dobilo 184 rajhsmark, leto kasneje pa Najvišja raven je bila dosežena 18. novembra 1923, ko se je za en dolar dobilo 4,2 bilijona mark, v tem času pa je bilo v obtoku bilijonov mark. Poštne znamke so stale milijarde, po hleb kruha pa si moral priti z goro denarja. Vsak delovni dan se je začel s pogajanjem o plačilu, ki se je izplačalo dvakrat na dan in takoj porabilo (Lietaer 2002, ). Leta 1925 je v Chemnitzu Fiziokratska 14 bojna zveza (Fisiokratische Kampfbund - FKB) v praksi preizkusila denar, ki zagotavlja kroženje. Po katastrofalni inflaciji in preteči svetovni gospodarski krizi naj bi po težavnih teoretičnih razpravah in po neučinkovitih političnih udeležbah v predvolilnih bojih končno praktično preizkusili zgled, ki naj bi ljudi takoj prepričal o pravilnosti svobodnega denarja in zadovoljil revolucionarne težnje FKB privržencev proti obstoječemu denarnemu monopolu Reichsbanke (Leine-Kies 2006, 10). WÄRA menjalna družba je po statutu ustrezala zasebnemu združenju proti brezposelnosti in zastajanju prometa. Njihov gospodarski cilj je bil olajšanje menjave blaga in storitev med člani. Leta 1929 je sledila ustanovitev WÄRA menjalne družbe v Erfurtu za spodbujanje in širjenje svobodnega denarja (Leine-Kies 2006, 10). Leta 1930 je prišlo do najbolj znane preizkušnje WÄRA sistema. Junak te zgodbe je bil rudarski inženir Hebecker, ki je leta 1927 kupil zapuščen premogovnik v majhnem mestu Schwanenkirchen v Bavarskem gozdu. Za svoje podjetje je od WÄRA menjalne družbe dobil kredit v višini WÄRA, ki je zagotovil ponovni zagon rudnika. Hebecker je najprej zaposlil 60 rudarjev, kmalu pa je zaposlil še druge. Njihova mezda je bila izplačana 90% v WÄRA valuti in 10% v rajhsmarki. Podjetniki v okolici so bili sprva nezaupljivi do nenavadnega denarja in ga niso sprejemali kot plačilno sredstvo. Ko pa se je Hebecker začel oskrbovati z blagom podjetij članic menjalne družbe in je nato to blago prodajal v kantini za WÄRA denar, so sprevideli, da zamujajo velik posel in končno sprejeli novo valuto. Medtem ko je daleč naokrog vladala velika stiska zaradi visoke brezposelnosti, je gospodarstvo v Schwanenkirchnu dobilo nov zagon (Lietaer 2002, ). Menjalne bone, imenovane WÄRA, so izdajale podružnice po potrebi in po naročilu v zameno za rajhsmarke v lokalnih menjalnicah. Podružnice so bile v Berlinu, Bielefeldu, Bonnu, Chemnitzu, Erfurtu, Freiburgu, Halleu, Hamburgu, Kölnu, Leipzigu in Nürnbergu in so bankovce, ki so bili v nominalnih vrednostih 1/2,1, 2 in 5 WÄRA, izročali posameznikom in podjetjem. Kot pri bankovcih je tudi svobodni denar vseboval zaporedno oštevilčenje. Bankovci so imeli omejen čas kroženja, eno leto, 14 dni pred iztekom pa so se morali zamenjati za nove (Leine-Kies 2006, 10). 14 Političnoekonomski nauk 18. stoletja, ki trdi, da temelji blaginja države na kmetijstvu.

19 19 SLIKA 2: ULMERSKI WÄRA MENJALNI BON Vir: Leine-Kies (2006, 10). Da bi preprečili kopičenje, se je na zadnjo stran bankovca prilepila mesečna kazen v vrednosti stotinke marke. Tako je bankovec zadržal svojo polno nominalno vrednost. Leta 1931 je WÄRA sistemu pripadalo preko 1000 predvsem obrtniških in trgovskih podjetij, kot so mlekarne, klavnice, pekarne, tiskarne, frizerstva, prodajalne živil, pohištva, elektromateriala, ter približno 50 mest in skupnosti, ki so svoje mezde in blago plačevali v WÄRA. Za podporo nelikvidnim podjetjem pa je bil ustanovljen tudi konzorcij za izdajanje WÄRA kreditov (Leine-Kies 2006, 10). Ideja denarja z zagotovljenim kroženjem ni rešila le Hebeckerjevega rudnika in mesta Schwanenkirchen, ampak se je razširjala na vedno večja področja. Bila je poglavitni del»gibanja svobodnega gospodarstva«, katerega teoretično ogrodje se je naslanjalo na delo Silvia Geslla, in je dokazala svojo točnost v praksi 15 (Lietaer 2002, 266). Čeprav valuta po svoji definiciji ni bila ogrožena z inflacijo, je bila za Hjalmar Schachta 16 in njegovo centralno banko vse preveč uspešna. V okviru Brüningške uredbe v sili, oktobra leta 1931, je bilo prepovedano vsakršno izdelovanje, izdajanje in uporaba zasilnega denarja, kar je prizadelo tudi WÄRA valuto (Lietaer 2002, 266). Prebivalci Schwanenkirchna so ponovno izgubili delo. Ker je bila ljudem samopomoč na lokalni ravni prepovedana, jim je preostala le še možnost močno centralistične rešitve. Po bavarskih pivnicah je tisti čas pritegnil pozornost vedno številnejše publike neznan Avstrijec s svojimi vzkipljivimi govori. Imenoval se je Adolf Hitler. Začarani krog brezposelnosti je bil gojišče političnega ekstremizma, ki se je kazal v povezavi z odstotki brezposelnosti in uspešnostjo Nacionalsocialistične nemške delavske stranke 17 na volitvah Reichstaga med leti1924 in 1933 (Lietaer 2002, ). 15 Vse do leta 1934 so jim sledile še druge akcije za samopomoč na Češkem (Karlsbad), v Avstiji (Wörgl), v Švici (Biel, Brienz, Luzern), v Franciji (Cote Azur), v Španiji, na Nizozemskem, v Romuniji, na Švedskem in v ZDA in kasneje še v Braziliji in Argentini (Leine-Kies 2006, 11). 16 Hjalmar Schacht, rojen 1877, nemški bankir in finančni strokovnjak; ustavil je uničujočo inflacijo, ki je v letih ogrozila obstoj weimarske republike, kot minister za gospodarstvo pa je v letih deloval tudi v nemški nacistični vladi (Delo 2008). 17 NSDAP - Nacionalsozialistische Deutsche Arbeitspartei.

20 Eksperiment v Wörglu, Avstrija V Wörglu, mestecu v dolini Inntal v okrožju Kufstein na Tirolskem, je okrog leta 1932 proizvodnja cementna in celuloze znatno nazadovala, delež brezposelnih pa je nevarno narasel. Skupnost je po eni strani imela velik izpad davkov, po drugi strani pa visoke dolgove zaradi podpore brezposelnim (Wikipedia 2008e). Leta 1931, torej v času najhujše brezposelnosti, je postal Mihael Unterguggenberger, socialist in železničar, župan mesteca Wörgl. Po temeljitem študiju teorije Karla Marxa, Proudhona in Geslla je skoval načrt, kako rešiti mestece iz nemogočega položaja. Občinska uprava je pod vodstvom župana izdala kot plačilo občinskim uslužbencem nekaj t.i. delovnih potrdil, svobodni denar, ki so ga imenovali wörglov šiling, v nominalnih vrednostih po1, 5 in 10 šilingov (Susman 2004). Delovna potrdila so imela polja za mesečne kolke, v 1% nominalni vrednosti. Da bi bankovci ostali veljavni, so morali na polja vsak mesec prilepiti nov kolek. Svobodni denar je bil krit z založenimi šilingi skupnosti, v krajevni kreditni zadrugi Raiffeisenkasse, v ekvivalentnem razmerju. S tem denarjem so se plačevali občinski davki. Domači poslovneži so zato nov denar imeli za enakovrednega in so ga sprejemali kot plačilo (Wikipedia 2008e). Mestni upravi je bila predložena lista s projekti in z deli, ki naj bi bili izpeljani: gradnja cest in vzdrževalna dela, vzpostavitev moderne mreže cestne razsvetljave in kanalizacije, gradnja pralne hiše in krizne kuhinje, nasad parkov v naselju ter sprehajalnih poti v okolici. (Lietaer 2002, 268). Nato so novo valuto uporabili za financiranje prvega projekta. Ker so bankovci ob koncu meseca morali biti prelepljeni s kolkom kot pristojbino za uporabo (procent vrednosti bankovca), si je vsak, ki je bil plačan s svobodnim denarjem, prizadeval, da ga je porabil še pred zadnjim dnem v mesecu, in je tako avtomatično drugim priskrbel delo. Prebivalci so, da bi se izognili taksi, svoje davke plačevali celo vnaprej (Lietaer 2002, 269). Potrdila so zaradi kolkov krožila trikrat hitreje kot pravi šilingi. Kolke je prodajala mestna blagajna, torej je imela prave dohodke. Na naložene šilinge pri banki so dobivali obresti. Vsakdo je lahko pri banki potrdila zamenjal za šilinge z 2% izgubo. Vsi trgovci so potrdila radi sprejemali. Tako je mestna papirnica kmalu zaposllila 350 delavcev, cementarna 400, za izgradnjo kopališča pa so zaposlili nadaljnih 100 delavcev. Gradili so ceste in kanale. Ne da bi povišali davke, je bilo leta 1932 plačanih šilingov, primanjkljaja v blagajni je bilo kmalu poravnanega (Susman 2004). V tem času, ko je bila povsod naraščajoča brezposelnost, je v Wörglu v enem letu stopnja brezposelnosti padla za 25%. 12% takso, pridobljeno v enem letu, je mestna uprava porabila za javne namene, torej v dobro vseh. Ceste so dobile nove obloge, zgrajena je bila oskrba z vodo in uresničeni so bili vsi ostali projekti na dolgem županovem spisku. Dodatno so zgradili še nove hiše, smučarsko vlečnico in most, ki je dobil plaketo, na kateri je bilo s ponosom oznanjeno: "Sezidan s svobodnim denarjem leta 1933". Sistem je prevzelo šest sosednjih vasi. V eni izmed teh so z izkupičkom zgradili kopališče (Lietaer 2002, ).

21 21 Posebno pozornost si zasluži dejstvo, da se večina zaposlitev ni nanašala na projekte župana. Pretežni del opravil je bil ustvarjen s kroženjem svobodnega denarja, potem ko so prvi od župana najeti delavci le-tega porabili. Vsak šiling svobodnega denarja je ustvaril dvanajst- do štirinajstkrat toliko delovnih mest kot normalen šiling, ki je prav tako še vedno bil v obtoku. Mehanizem»anti-shranjevanja«se je izkazal kot zelo učinkovit ukrep za pridobivanje delovnih mest (Lietaer 2002, 270). Tisk je pozitivne učinke modelnega preizkusa imenoval»čudež iz Wörgla«. Zanimanje je naglo poraslo in preko sto skupnosti v Avstriji je želelo slediti primeru. Veliko zanimanje je prihajalo tudi iz tujine 18. Iz Francije je v Wörgl pripotoval finančni minister, kasnejši predsednik vlade, Édouard Daladier, v ZDA pa je ekonomist Irving Fisher 19 zaman prepričeval ameriško vlado, da bi uvedla wörglovemu šilingu podoben denar, z imenom»stamp Scrip«, za premostitev gospodarske krize (Wikipedia 2008e). Pod pritiskom avstrijskih nacistov, ki so potrebovali brezposelnost zaradi»anšlusa«(priključka), ter pod pritiskom jeznih kapitalistov in zaradi strahu avstrijske centralne banke, ki je videla ogroženost svojega monopola, je tirolsko sodišče prepovedalo izdajanje delavskih potrdil (Susman 2004). Privrženci wörglskega sistema so centralno banko sicer tožili, vendar so primer izgubili, novembra Spor je prišel vse do avsrijskega upravnega sodišča na Dunaju, vendar so bili prebivalci Wörgla ponovno neuspešni. Po tem je bilo izdajanje zasilnega denarja v Avstiji prepovedano (Lietaer 2002, ). V Wörglu so se morali vrniti k staremu denarnemu sistemu. Že kmalu je delež brezposelnih znašal 30%. Po neuspelem februarskem uporu, leta 1934, proti avtoritarnemu Dollfuß sistemu 20 so bile prepovedane vse levičarske stranke. Tudi Michael Unterguggenberger je bil odpuščen s svojega položaja (Lietaer 2002, ). Ljudem, ki si sami niso smeli pomagati, je pomoč ponudila centralna avtoriteta. Ob priključitvi Avstije nemškemu rajhu je velik del Avstrije Adolfa Hitlerja pozdravil kot gospodarskega in političnega odrešenika (Lietaer 2002, 272). 18 Švicarski časnikar Bourdet je poročal:»avgusta 1933, eno leto po začetku tega poizkusa, sem poiskal Wörgl. Nepristransko moram priznati, da uspeh meji na čudež. Po razkopanosti znane ulice so sedaj kot avtoceste. Občinska hiša, krasno prenovljena, je vila z geranijami. Novi betonski most nosi napis:»sezidan s svobodnim denarjem leta 1933.««(Susman 2004). 19 Profesor Fisher je decembra 1932 poslal v Wörgl komisijo ameriških gospodarstvenikov. Hans Cohrssen iz Fisherjevega inštituta na univerzi Yale je 17. februarja 1933 na newyorškem radiu poročal o Wörglu. Nešteto mest je začelo v 22 državah po ZDA uvajati svobodni denar. Vendar so nekateri kolke povišali do 20%, kar je vodilo v kaos, saj bi bilo pravilno do 6%, ker mora denar zastopati blago, ki pa izgubi na vrednosti 6% letno zaradi skladiščenja, obrabe, zastarelosti in podobno (Susman 2004). 20 Leta 1918 je Avstrija postala republika, kar je ostala do leta 1934, ko je kancler Engelbert Dollfuß uvedel diktaturo. Avstrijo je leta 1938 priključila nacistična Nemčija - Anschluss.

22 Ameriške depresijske valute V času velike depresije sta bili propadanje in začasno zapiranje bank nekaj običajnega. Navali vlagateljev so bili posledica zaskrbljenosti o dobrem stanju bank, tako da so v banke hrumeli v velikem številu, da bi dvignili svoje depozite, ki takrat še niso bili zavarovani. To pa je povzročilo še večje likvidnostne težave bank. Ker so banke le del depozitov obdržale v likvidnem stanju, so bile njihove rezerve hitro porabljene. Da bi preprečili izpraznitev rezerv, so banke pogosto delno ali v celoti prekinile izplačevanje depozitov, in tako pridobile na času, da so si priskrbele dodatna likvidna sredstva. Vendar pa vlagatelji medtem niso mogli do svojih prihrankov, če so jih potrebovali. Ljudje so gotovino tudi kopičili, kar je primankljaj samo še povečalo (Champ 2008). Marca, leta 1933, je stopnja brezposelnosti v Združenih državah Amerike dosegla 25%. Prihodki gospodinjstev so padali nominalno in realno tri zaporedna leta. Začasno zapiranje bank se je razširilo po vsej državi, tako da je predsednik Roosevelt uradno razglasil nacionalni praznik bank, ki je trajal deset dni (Champ 2008). Kot odgovor na primanjkovanje gotovine so se začela množično izdajati potrdila v najrazličnejših oblikah. Nekatera so bila plačljiva v blagu ali storitvah, druga so predstavljala upravičenost do izplačila bančnih depozitov, ki so bili odkupljivi, čim je banka prekinila začasno zaprtje (Champ 2008). Leta 1933 je Irving Fisher v reviji Econometrice objavil članek The Debt-Deflation Theory of Great Depressions, kjer je pojasnil mehanizem, po katerem se iz pretiranega zadolževanja lahko rodi huda recesija. Ko je zvedel za eksperiment v Wörglu, je o tem objavil več člankov, v katerih je občinam svetoval, naj ustanovijo svoje valutne sisteme. Zaradi velikega zanimanja je objavil majhno monografijo»stamp Scrip«(Lietaer 2002, ). Začetnik izdajanja potrdil v Ameriki je bil Charles Zylstra iz Hawardna, Iowa, mesta s 3000 prebivalci. Njihove finance so bile v dobrem stanju, vendar je bilo število brezposelnih in tistih, ki so se prehranjevali v javnih kuhinjah, visoko. Tako se je mesto oktobra 1932, na osnovi peticije, odločilo izdati 300 dolarjev v obliki kuponov, nominiranih v vrednosti 1 dolar. Vsota naj bi se porabila v prvi vrsti za izgradnjo mestne ceste, ki bi jo naredili drugače brezposelni možje (Fisher 1933). Potrdilo je bilo zamenljivo, vendar ni bilo vnaprejšnjega fonda za zamenjavo. Znamke, ki jih je prodajalo mesto (3 cente za en dolar), so bili garancija, da bodo potrdila zamenljiva za dolar, ko bodo prelepljena s 36 znamkami, ki znašajo 1,08$. Doba, v kateri bi znamke morale biti nalepljene, ni bila določena (Fisher 1933). Obstajal pa je dogovor, da morajo biti bankovci preskrbljeni z znamko ob vsaki transakciji, ne pa kot običajno vsak mesec ali vsak teden. Obdavčitev transakcij je bila davek na prodajo, ki je seveda spodbujala kopičenje bankovcev, namesto da bi ga preprečevala. Fisher je to odsvetoval, saj je bila v tem primeru Gesllova teorija napačno uporabljena, zato poizkus ni imel želenega učinka in so ga udeleženci hitro zavrgli (Lietaer 2002, 273).

23 23 Kritiki komplementarnih sistemov ta primer navajajo kot tipičen, čeprav gre tukaj le za izjemo. Večina aplikacij v ZDA je bila pravilno zasnovanih in uspešno uporabljenih 21. Kuponi v ostalih sistemih so bili denominirani od 25 centov pa do 5 dolarjev, čeprav je bila najpogostejša denominacija 1 dolar. Kupone je izdajatelj po navadi zamenjal v nacinalno valuto po preteku enega leta. Obstajali sta dve osnovni vrsti kuponov, datirani in nedatirani. Datirani so največkrat imeli 52 okvirčkov na hrbtni strani, en okvirček za vsak teden v letu. Vsak teden je bilo treba pri izdajatelju kupiti znamko v vrednosti dveh centov in jo prilepiti v ustrezno tedensko okence na hrbtni strani kupona. V prihodnjem tednu se je valuta lahko prosto porabila znotraj skupnosti. Kdor koli je na koncu tedna zadrževal potrdilo, je moral nalepiti znamko, preden je lahko potrdilo porabil. To je bilo zagotovilo za hitro kroženje, saj so se vsi želeli izogniti nakupu znamke (Champ 2008). Nedatirani kuponi so prav tako vsebovali okenca na hrbtni strani, vendar niso bila namenjena datumu. Vsakič, ko bi se kupon uporabil za nakup, se je v okence prilepila nova znamka. To se je po navadi naredilo pred prodajalcem, obe stranki pa sta se nato na novo pritrjeno znamko tudi podpisali (Champ 2008). V obeh oblikah je bilo možno potrdilo pri izdajatelju ponovno zamenjati, takoj ko so bila vsa polja prelepljena z znamkami. Izdajatelj je potrdilo sprejel in ga zamenjal za dolarje, ekvivalentne nominalni vrednosti potrdila. Če je izdajatelj čez vse leto prodajal znamke, kar pa se ni zgodilo vedno, se je nabralo dovolj sredstev za zamenjavo potrdil, z majhnim viškom, s katerim so se krili operativni stroški. Večinoma je bil višek 4 cente na dolar (Champ 2008). Fisher je verjel, da bi lahko s potrdili spodbudili porabo in se rešili iz depresije. Trdil je, da bi ob pravilni uporabi žigosane valute lahko odpravili gospodarsko krizo v ZDA v treh tednih. Potrdila naj bi postala legalno plačilno sredstvo, vendar pa njegov predlog v ameriškem kongresu ni dobil podpore (Lietaer 2002, 274). Rooseveltova reakcija je razvidna iz nastopnega govora, ki ga je imel nekaj tednov kasneje. Nagovor je zaznamoval stavek:»imamo le strah pred strahom.«. V tem govoru je Roosevelt napovedal vrsto dobrih novih centralnih ukrepov za boj proti krizi: ustanovitev Reconstruction Finance Corporation, kreditne ustanove pod državnim nadzorom, ki naj bi pomagala ogroženim bankam, zavarovalnicam in podobnim finančnim ustanovam, ter velikopotezne projekte za pridobivanje delovnih mest, ki bi jih vodila zvezna vlada (Lietaer 2002, 274). New Deal, ki ga je propagiral Roosevelt leta 1934, je vodil v ustanovitev prve ameriške Export-Import banke. Naznanil je tudi, da bo z vladno odredbo prepovedal valute v sili. S tem so bile mišljene tako vse že obstoječe komplementarne valute, kot tudi tiste, ki so bile v pripravi (Lietaer 2002, 274). 21 Več tisoč primerov teh lokalnih valut iz različnih zveznih držav je predstavljenih v katalogu: Mitchell, Ralph A. in Neil Shafer: Standard Catalogue of Depression Script of theunited States, a. a. O. (Lietaer 2002, 273).

24 24 4 KOMPLEMENTARNI DENARNI SISTEMI Komplementarne valute so bile običajne skozi vso zgodovino. Pojavljale so se, kadar koli je skupnost morala zavarovati lastno gospodarstvo pred zunanjimi motnjami, kot so vojne ali gospodarska depresija. Eden izmed primerov je»the Social Credit movement 22, bolj uspešni sistemi pa so se uporabljali v Avstiji pred drugo svetovno vojno (Linton 1995). Kar se promovira kot»prosta trgovina«, je večkrat poizkus obvladovanja trgov in izkoriščanje ljudi in virov, velike korporacije pa si v igri globalne ekonomije prizadevajo po nadaljevanju njihove ekspanzije. Težnja nacionalnih vlad po teritorialni širitvi, kar karakterizirajo globalni konflikti v preteklosti in sedanjosti, daje gospodarstvu in finančnim elitam prosto pot pri akumulaciji kapitala (Greco 1994, 10). Pri komplementarni valuti gre za dogovor znotraj neke skupnosti, da sprejme valuto, ki ni državna valuta, kot menjalno sredstvo. Take valute so označene kot»komplementarne«, saj ne nadomeščajo državne valute, ampak naj bi prevzele socialno funkcijo, za katero uradna valuta ni bila ustvarjena. Hkrati pa ta izraz pomeni, da se normalna državna in komplementarna valuta uporabljata vzporedno. Velikokrat ena sama transakcija obsega plačilo, sestavljeno iz obeh valut (Lietaer 2002, 282). Komplementarne valute so se, predvsem ko gre za različico vzajemnega kreditnega denarja, pokazale kot zelo uspešne pri doseganju cilja skupnega delovanja obeh sistemov. Za razliko od državnih valut lahko le-te spadajo v darilno gospodarstvo, ki včasih celo poživi tradicionalno menjavo daril med sosedi (Lietaer 2002, ). Komplementarna valuta lahko podpira naslednje cilje (Kennedy in Lietaer 2004, ): Omogoča delno ločitev regionalnega gospodarstva od globalnega. Prispeva k stabilnosti finančnega sistema in nudi boljšo varnost pred nepredvidljivimi finančnimi špekulacijami. Ustvarja nove finančne likvidnosti, predvsem za majhna in srednja podjetja, ter tako posledično razcvet regionalnih proizvodov in storitev. Zmanjšuje brezposelnosti s proizvodnjo in z zadržanjem presežkov v regiji. Omogoča tesnejše povezave med potrošniki in proizvajalci ter tako skrajšuje transportne poti in z njimi povezano porabo energije. Reregionalizacijo javnih infrastrukturnih objektov: sistem primestnega prometa, pitna voda ter oskrba z električno energijo, odstranjevanje odpadkov in odplak. Krepi lokalne identitete ter začenja nove poti, ki bi omogočile še druge spremembe. 22 Socialni kredit je ekonomska teorija, iz katere se je v dvajsetih letih prejšnjega stoletja razvilo socialno gibanje. Najpomembnejša veja je bila kanadsko gibanje za socialni kredit, vendar so ideje doživele uspeh tudi v nekaterih ostalih državah. Ekonomsko teorijo socialnega kredita je razvil škotski inženir Clifford Hugh Douglas. Oznaka»Social Credit«izhaja iz njegove želje po dosegu družbenega napredka (Social) s pomočjo denarnega sistema (Credit) (Wikipedia 2004).

25 25 Da bi dosegla vse te cilje, mora biti komplementarna valuta ne le legalna 23, temveč tudi takšna, da jo je moč uvesti v fazah, pri prebivalstvu pa si mora hitro pridobiti zaupanje. To je, glede na današnji pravni položaj v nekaterih državah in glede na raven znanja in izkušenj s komplementarnimi valutami, možno le z integracijo različnih delnih modelov v celovit model. Pri tem bi bilo treba med seboj povezati tri komponente: sistem bonov, imenovan tudi regiodenar (okrajšava za regionalni denar), kooperacijski obroč ter članska banka (Kennedy in Lietaer 2004, ). Kombinacija teh treh komponent omogoča izpolnitev skoraj vseh funkcij denarja. Sistem kuponov se, podobno kot gotovina, uporablja za plačevanje manjših vsot v vsakdanjem življenju. Kooperacijski obroč omogoča brezgotovinsko obračunavanje za izmenjavo blaga in storitev, tako kot odpiranje kreditnih linij med posamezniki ter med malimi in srednjimi podjetji. Članska banka služi odobritvam kreditov in upravljanju hranilnih vlog s stabilno vrednostjo, tako v evru kot v regionalni valuti, za posameznike in podjetja (Kennedy in Lietaer 2004, ). Poudarek vseh treh komponent je na optimizaciji funkcij denarja kot menjalnega sredstva obračunske enote ter sredstva kreditiranja znotraj regije. K temu dodajamo še»etično«funkcijo, namreč možnost ustvariti takšno valuto, kjer bodo od sistema darovanja imeli korist od uporabnikov izbrani splošno koristni, socialni, kulturni in ekološki smotri (Kennedy in Lietaer 2004, 104). V Nemčiji sta dve glavni gibanji komplementarnih valut: menjalni obroči in regionalni denar. Menjalni obroči so nastali v Nemčiji sredi devetdesetih let prejšnjega stoletja iz istega razloga, kot so se pojavili drugod: ekonomski razlogi, visoka brezposelnost, primanjkovanje denarja ali nizka kupna moč. V večini so adoptirali oblike, podobne»mutual credit«sistemom, kot sta LETS in Time Banks, ki sta razširjena predvsem v angleško govorečih državah. Poleg teh osnovnih modelov obstaja ogromno mešanih oblik in idej (Rogers 2007). 23 V preteklosti so v nekaterih deželah uvedli komplementarno valuto, ne da bi se iniciatorji poprej pozanimali o zakonitosti uvedbe. Počakali so na ugovor upravnih organov ali centralne banke, vendar pa se zaradi majhnega narodnogospodarskega pomena po navadi ni zgodilo nič. Bili so tolerirani, včasih pa so imeli podporo tudi v komunalni instanci. Tako so se lahko v ZDA komplementarne valute svobodno razvijale brez bistvenih zakonskih ovir (Kennedy in Lietaer 2004, 218; povzeto po Godschalk). Drugače pa je bilo na nemško govorečem področju, kjer so že v času svetovne gospodarske krize proti projektom ostro nastopili zakonodajalci, centralna banka in sodišče (ibid., 18). V Nemčiji še danes ni dokončno razjasnjena zakonitost regionalnega denarja. Po eni strani razpolagata Evropska centralna banka in Nemška zvezna banka, po Pogodbi ES, z denarnim monopolom oz. z monopolom izdajanja bankovcev, po drugi strani pa dovoljuje načelo prostega urejanja obligacijskih razmerij, da si pogodbeni stranki svobodno določita sestavine pogodbe.

26 Sistem bonov Regionalni denar pomaga krajem in regijam ustvariti pravo blaginjo v njihovem regionalnem gospodarstvu, tako da povezuje potrebe z razpoložljivimi sredstvi. Prav tako pomaga, da bogastvo, ki ga ustvari skupnost, koristi skupnosti, namesto da ga izčrpajo oddaljena podjetja (Lietaer in Hallsmith 2006, 2). Lokalne valute so sredstva menjave, ki imajo regionalno veljavo. Ta vrednost je omejena na določeno skupnost, po navadi znotraj neke geografske regije. Ta struktura zadržuje blaginjo, ki je bila ustvarjena z menjavo blaga in storitev, znotraj lokalne skupnosti. Ne more se iztrgati ali izvoziti iz skupnosti niti ne more koristiti tistim, ki poslujejo zunaj nje (Apropedia 2008). Večina izmed nas že uporablja alternativno valuto v mnogih vidikih našega življenja. Avtobusne vozovnice in darilne bone uporabljamo kot sredstva menjave za pridobitev storitev ali blaga, četudi zelo omejeni, glede na to, kje imajo vrednost. Za razliko od kuponov, ki nudijo le popuste ob nakupu z državno valuto, ima regionalni denar lastno vrednost in se uporablja samostojno (Apropedia 2008). Regiodenar se je v Nemčiji pojavil leta 2003, potem ko je bila ustvarjena uspešna valuta chiemgauer. Podobni sistemi so se razširili po Nemčiji, Avstriji in Švici. Obstajajo tri osnovne oblike regionalnega denarja (Rogers 2007): Boni imajo kritje v evru: ljudje regiodenar kupijo z evri in ga porabijo v kroženje. Lahko ga kadar koli zamenjajo nazaj v evre. Boni so kriti s storitvami: po vsebini enaka oblika kot menjalni obroč, saj je valuta krita z obljubo drugih, da bodo storitve vrnili. Mešana oblika: valuta se lahko kupi z evri ali pa se zasluži s storitvami. Obstajajo različne kombinacije sistemov komplementarnih regionalnih valut. Vsaka lokalna skupnost, ki se odloči uvesti tako valuto, mora najprej sisteme ovrednotiti, izbrati in nato uporabiti ustrezno regionalno valuto, ki bo izboljšala njihovo gospodarstvo in okrepila regionalno storilnost (Lietaer in Hallsmith 2006, 2) Chiemgauer Regionalni denar Chiemgauer je največja regionalna komplementarna valuta v Nemčiji. Nastal je kot pobuda valdorfske šole v Prienu ob jezeru Chiemsee. Zamislil si ga je pobudnik Christian Gelleri na podlagi akcije zvestobe kupcev, reklamnega ukrepa, ki omogoča poslovnežem, ki kot plačilno sredstvo prejemajo Chiemgauer za podporo regiji, objavljanje reklam v določenih publikacijah iniciative regiodenarja; stroške reklamiranja pa lahko prikažejo kot poslovne stroške, ki znižujejo davčno osnovo (Kennedy in Lietaer 2004, 105).

27 27 Člani društva kupijo bone pri centralnem mestu za izdajanje v valdorfski šoli in s tem pripomorejo, ne da bi pri tem utrpeli izgubo, k boljši likvidnosti društev ali projektov po svoji izbiri. Chiemgauer se menja za evro v vrednosti 1:1. Z boni lahko kot potrošnik plačuješ v trgovinah, ki sprejemajo bone in pripadajo drušvu za podporo regionalnega gospodarstva (Kennedy in Lietaer 2004, 106). Sodelujoča podjetja imajo izbiro: bone lahko pri centralnem mestu za izdajanje ponovno zamenjajo v evre in pri tem plačajo 5% menjalno provizijo -»regionalni prispevek«(kennedy in Lietaer 2004, 106). Od teh 5% pripadajo 3% neprofitnim društvom. Kateremu društvu bodo namenili podporo, odloča tisti, ki je zamenjal evro v regiodenar. Preostala 2% služita pokrivanju stroškov izdajatelja (Wikipedia 2008a). Podjetja pa lahko regiodenar porabijo tudi naprej, za plačilo pri nakupih v drugih trgovinah, kot delno izplačilo plač svojim uslužbencem ali kot plačilo lokalnim časopisom za objavljanje njihovih oglasov. Pri tem ne izgubijo petih procentov (Kennedy in Lietaer 2004, 106). Do prve emisije je prišlo januarja leta Izdajateljica je neprofitno društvo Chiemgauer. Cilj Chiemgauer regionalnega denarja je krepitev in ustvarjanje regionalnega gospodarskega krogotoka ter podpiranje splošno koristnih združenj v regiji. Območje razširjenosti je omejeno na okrožja Rosenheim in Traunstein s prebivalci (Wikipedia 2008a). Zamenjani kuponi so vsakokrat veljavni tri mesece. Po poteku se lahko veljavnost chiemgauer bankovca podaljša z nakupom ter nalepljanjem znamk v vrednosti 2% njegove vrednosti. Chiemgauer serije se zamenjajo vsako leto. Bankovci, ki so starejši od treh let, niso več zamenljivi (Wikipedia 2008a). SLIKA 3: BANKOVEC CHIEMGAUER Vir: RTV Slovenija Menjalna provizija deluje kot dodatno zagotovilo kroženja in pomaga k nadaljnji širitvi valute. Kdor uporablja to regionalno menjalno sredstvo, vzame v zakup majhno izgubo, če ga zadržuje daljše časovno obdobje, pri tem pa ima prednost, saj lahko sam izbira, katere projekte v regiji bo podpiral s prihodki od pristojbine. Evri se deponirajo na bančnem računu in se izplačajo ob predložitvi kuponov. Postopek nadzorujeta nadzorni odbor in davčni svetovalec. Če bi v več letih nastala neka varna osnova evrov, bi le-ti lahko služili nadaljnjim namenom, lahko bi bili npr. na voljo majhnim in srednjim podjetjem kot kratkoročni limiti (Kennedy in Lietaer 2004, ).

28 28 Marca 2008 sprejema regiodenar 638 podjetij in uporablja članov. V obtoku je chiemgauerjev. Promet chiemgauer omrežja je leta 2007 znašal 2,3 milijonov evrov. Letna rast v letih 2006 in 2007 je bila 50%. Tako je chiemgauer trenutno največji regionalni denarni sistem v nemško govorečem prostoru in ena najuspešnejših komplementarnih valut na svetu (Wikipedia 2008a) Ithaca Hours, ZDA Ithaca je majhno univerzitetno mesto na severu ameriške zvezne države New York. Mesto ni bogato, saj ima najvišji delež»zaposlenih revežev«v vsej zvezni državi New York. To so ljudje, ki delajo poln delavni čas, vendar so njihovi dohodki tako nizki, da živijo pod pragom revščine (Lietaer 2002, 315). Za potrebe prebivalcev mesta se je angažiral Paul Glover in ugotovil, da bližina New York Cityja odvzema mestu energijo. Odločil se je, da bo ukrepal. Novembra, leta 1991, je začel s komplementarno valuto, ki bi prebivalce spodbudila, da svoj denar in čas porabijo v svojem mestu. Čeprav potrebujejo Ithaca Hours večjo organizacijo kot Time Dollars, je sistem izredno enostaven (Lietaer 2002, 315). Osrednji del sistema je časopis, ki izhaja vsaka dva meseca. V njem se objavlja ponudba ljudi in podjetij, ki sprejemajo Ithaca Hours. Ithaca Hour (ura) je bankovec v vrednosti desetih ameriških dolarjev in tako ustreza povprečni vrednosti ene delovne ure, ki velja za to področje. Z»bankovci«, ki so nominirani v petih vrednostih, lahko kupimo električna dela, instalacijska dela, kritje hiše, negovanje, varstvo otrok, popravilo avtomobilov in koles, hrano, očala, drva, darila in na tisoče drugih proizvodov ter storitev (Glover 2006). SLIKA 4: ITHACA HOURS BANKOVCI Vir: Ithaca Money Home Page 2006.

29 29 Obstajajo bankovci v vrednosti ene, dveh, pol, četrt ter osmine ure. Večbarvni Hours bankovci vsebujejo serijske številke in so natisnjeni na ročno izdelan papir iz trstike ali konoplje, ki vsebujejo vodni žig in jih je težje ponarediti (Ithaca Money Home Page 2006). Večina bankovcev Ithaca Hours se izdaja preko oglasov. Za eno objavo se dobijo bankovci v vrednosti štirih ur. Območje razširjenosti Ithaca Hours bankovcev je omejeno na radij 32 km od mestnega centra. V povprečju prejme časopis 1200 vpisov, med njimi je približno 200 podjetij. Mednje spadajo krajevna veleblagovnica, vsa kina v mestu, kegljišče, tržnica, zdravniki in zdravilišča, odvetniki, podjetniški svetovalci in najboljša restavracija v mestu. Lokalna banka vodi po želji udeležencev račune v komplementarnem denarju in si je tako vzpostavila zvest delež strank (Lietaer 2002, ). Razlog za uspeh je okoliščina, da oglaševalci pri svojih ponudbah kombinirajo obe valuti. Tako npr. slikopleskar ponuja svoje storitve za 10 ameriških dolarjev (USD), 60/40 na uro, kar pomeni 60% v Ithaca urah in 40% v USD. Dolarji se v tem primeru uporabijo za barvo, čopiče, gorivo, davke itd. Lahko pa kak drug slikopleskar ponuja storitev za 11 USD na uro, 90/10, se pravi, da bo sprejel 90% zneska v Ithaca Hours. Če ima kdo trenutno več Ithaka Hours kot ameriških dolarjev, se bo mogoče odločil za drugega slikopleskarja, čeprav je ta nekoliko dražji (Lietaer 2002, 316). Kina v Ithaci sprejemajo za plačilo popoldanskih vstopnic do 100% v Ithaca Hours, saj so stroški predvajanja filma fiksni in tako neodvisni od števila gledalcev (Lietaer 2002, 316). V Ithaci redno uporablja komplementaren denar preko 1000 ljudi, mnogi tako plačujejo najemnino ali druge storitve. 9,5% Ithaca Hours prejmejo splošnokoristne organizacije, ki tako financirajo različne izdatke za celotno skupnost. Do sedaj je uporabljalo tak prispevek 19 različnih organizacij (Lietaer 2002, 316). Udeleženci sistema so zadovoljni z rezultati in vedno pogosteje trgujejo z lokalnimi trgovci in obrtniki. Ideja se je razširila po vsej državi. Paul Glover prodaja za 25 USD ali 2,5 Ithaca Hours temeljno knjigo»hometown Money: How to Enrich Your Community with Local Currency«, v kateri je korak za korakom opisano, kako se sistem postavi na noge in kako obratuje. Po svetu obstaja približno 40 Ithaca Hours sistemov 24 (Glover 2006). Lahko bi rekli, da je Ithaca Hours uspešen in dobro delujoč model z nizkimi začetnimi stroški. Vendar vsebuje, tako kot vsak»fiat«denar, pomankljivost: sistem uporablja centralno instanco, ki odloča, koliko bankovcev se bo izdalo. To nalogo ureja»ithacacentralna banka«na demokratičen način, vendar bo vsak bančnik centralne banke potrdil, da je ravnanje s»fiat«denarjem težka naloga. Največje tveganje je v tem, da se emitira več denarja, kot ga ljudje uporabijo. V tem primeru pride do inflacije in do devalvacije oz. razvrednotenja komplementarne valute. Zato je treba sprejemati modre odločitve o količini denarja. Ravno zaradi te nevarnosti Bernard Lietaer ne priporoča splošne uporabe tega modela (Lietaer 2002, 317). 24 Glej»

30 Humboldt Exchange, ZDA Menjalni projekt sponzorira»democracy Unlimited«(neomejena demokracija) iz okožja Humbold, Kalifornija in je lokalna organizacija, ki se posveča izgradnji resnične demokracije. Okrožje je odlična lokacija za uspešno delovanje lokalnega denarja, saj vlada pristen občutek lokalne identitete. Fraza»Sem iz Humboldta«je pomembna za večino prebivalcev in vzbuja občutek lokalne lojalnosti in ponosa. Odločenost poznati svojega soseda, pomagati drugim in poslovati regionalno je katalizator za rast in preboj vsake uspešne lokalne valute (epanama 2008). Večina prebivalcev Humboldta se dan za dnem srečuje z iskanjem zaposlitve v času, ko je na voljo več kvalificiranih delavcev kot delovnih mest. Plače so precej nizke, zato mora veliko ljudi opravljati več del, da izpolnijo luknjo v svojem dohodku. Medtem ko je na voljo ogromno znanja in veščin, ki bi lahko zadovoljila njihove skupne potrebe, primankuje denar, s katerim bi se medsebojno poplačali (Apropedia 2008). Lokalni podjetnik, ki sprejema regionalno valuto od svojih sosedov, omogoča nenehno vračanje bankovcev v lokalno regijo. To je ravno v nasprotju z velikimi trgovskimi verigami in nacionalno valuto, saj z nakupom v eni izmed njih državni denar zapusti regionalno območje ali celo državo. Uporaba lokalne valute za vsakodnevne nakupe koristi sosedom, prijateljem in skupnosti. Kroženje lokalnega denarja znotraj skupnosti preprečuje vpliv ekonomskih vzponov in padcev, ki so zelo občutni v večjem delu države (epanama 2008). Humboldt Community valuta spodbuja koncept minimalne plače z desetimi dolarji na uro. Od uporabnikov se zahteva, da zaračunavajo vsaj 10$ na uro za opravljeno delo (polovica v ameriških dolarjih, druga polovica v lokalni valuti). Vendar so v menjalnem registru tudi opravila, ki se lahko plačajo izključno z regionalno valuto (epanama 2008). Vsak mesec izdelajo»humboldt Exchange Community Currency Directory«direktorij s seznamom produktov in storitev udeleženih trgovcev. Po skupnosti se distribuira nekaj tisoč kopij, ki se jih da dobiti tudi v trgovinah za hrano in kavarnah. Ostali reklamni predmeti so brošure, posterji, letaki in prospekti (epanama 2008). Po mnenju Ithaca Hours so lokalne valute legalne in tako kot ameriški dolar oblika obdavčljivega prihodka. Ameriška centralna banka»federal Reserve«in davčna uprava»internal Revenue Service IRS«ne moreta prepovedati lokalnih valut, dokler je njihova vrednost vezana na USD, minimalna nominalna vrednost mora znašati vsaj en dolar, bankovci pa ne smejo imeti videza ameriškega dolarja. Humboldt Community Currency ustreza vsem zahtevam: bankovec je pisan, valuta je vezana na dolar, kar olajša menjavo, najmanjša vrednost bankovca je 5 dolarjev, čeprav upajo, da bodo kmalu lahko izdali bankovec za 1 dolar zaradi lažjega vračanja drobiža ter lažjega izvajanja manjših transakcij (Apropedia 2008). Bankovce je oblikoval lokalni umetnik, natisnjeni so na 100% organski papir iz konoplje, in so razpoložljivi v vrednostih 5, 10, 20 ter 50 denarnih enot. Za vse uspešne lokalne valute velja, da sodelujoči lokalni trgovci ne smejo sprejemati več lokalne valute, kot je lahko ponovno enostavno porabijo. Prekomerno kopičenje ali zadrževanje lokalne valute

31 31 škodi sistemu. Hranjenje se ne obrestuje, saj ni dovoljeno zaračunavanje obresti, zato valuta prinaša koristi le z menjavo (epanama 2008). SLIKA 5: BANKOVEC HUMBOLDT COMMUNITY CURRENCY Vir: epanama Finančno ministrstvo ZDA»US Treasury Department«je že v času prve moderne lokalne valute v ZDA»Borsodi's Constant«v zgodnjih osemdesetih letih prejšnjega stoletja, izjavilo:»ni nam mar, če se izdajajo borovi storži, samo da so zamenljivi za dolarje, tako da se lahko transakcije vpisujejo za potrebe obdavčitve.«zato morajo biti udeleženci sistemov lokalnih valut pozorni, da tudi prihodke, ki so posledica menjav z lokalnimi valutami, prijavijo davčni upravi. Pri tem se lahko držijo enakih kriterijev, kot če bi transakcije potekale v ameriških dolarjih (Apropedia 2008). 4.2 Kooperacijski obroč Medtem ko je bonska valuta zmeraj 100% krita s konvencionalno valuto in mora biti z njo tudi kupljena, se denar pri kooperacijskem obroču ustvari sam v menjalnem procesu preko obračunske enote 25 za blago in storitve in se vpiše kot dobroimetje ali breme na knjigovodske račune, ki delujejo podobno kot tekoči račun (Kennedy in Lietaer, 2004, 111). Pojem kooperacijski obroč združuje dva osnovna modela: menjalni obroč oz.»mutual Credit«sistem, ki večinoma deluje občekoristno na lokalni ravni ter komercialni barter sistemi, ki delujejo na nacionalnih in mednarodnih področjih (Kennedy in Lietaer 2004, 279). Mutual credit (MC) je splošen izraz za sisteme, ki temeljijo na vodenju glavne poslovne knjige, niso pa omejeni z določenimi postopki in protokoli, kot jih uporablja LETS. Lahko, tako kot LETS, uporablja glavno poslovno knjigo ali sistem računov za zapisovanje obveznosti članov, hkrati pa člane oskrbuje z bankovci, ki se izdajo članu, glede na njegovo pozitivno stanje kredita. Enako kot se pri dvigu konvencionalnega denarja zmanjša znesek na bančnem računu, izdana količina bankovcev zmanjša račun člana Mutual Credit sistema (Greco 1994). 25 Obračunska enota se večinoma uvede ali 1:1 z nacionalno valuto ali pa se nanaša na povprečno ceno delovne ure (Kennedy in Lietaer 2004, 279).