UPORABA ODPRTOKODNIH REŠITEV V SPLETNIH TRGOVINAH MALIH PODJETIJ

Transcription

1 REPUBLIKA SLOVENIJA UNIVERZA V MARIBORU EKONOMSKO-POSLOVNA FAKULTETA MAGISTRSKO DELO UPORABA ODPRTOKODNIH REŠITEV V SPLETNIH TRGOVINAH MALIH PODJETIJ Junij, 2009 Uroš Škrubej

2 REPUBLIKA SLOVENIJA UNIVERZA V MARIBORU EKONOMSKO-POSLOVNA FAKULTETA MAGISTRSKO DELO UPORABA ODPRTOKODNIH REŠITEV V SPLETNIH TRGOVINAH MALIH PODJETIJ Kandidat: Uroš Škrubej, dipl. ekon., rojen leta 1973 v kraju Slovenj Gradec Absolvent podiplomskega programa Ekonomija in poslovne vede na smeri: Management informatike in elektronskega poslovanja Tema odobrena dne: z delovnim naslovom: Uporaba odprtokodnih rešitev v spletnih trgovinah malih podjetij Mentor: dr. Samo Bobek, redni profesor 2

3 KAZALO POVZETEK... 5 ABSTRACT UVOD Opredelitev področja in opis problema Namen, cilji in osnovne trditve Namen Cilji Osnovne trditve Predpostavke in omejitve raziskave Predvidene metode OSNOVE ELEKTRONSKEGA TRGOVANJA Definicije spletne trgovine Prednosti in slabosti elektronskega trgovanja Trendi elektronskega trgovanja pri nas in v svetu Pravni okvir na področju spletnega trgovanja OSNOVE ODPRTE KODE Zgodovina odprte kode Projekt GNU Linux Razlike med prostim programjem in odprto kodo Prosto programje Odprta koda Licenčni modeli prostega programja GNU Public License GPL Lesser GPL - LGPL BSD licenca (Berkley Software Distribution) Mozilla javna licenca (Mozilla Public license - MPL) Kako nastaja odprta koda Prednosti in slabosti odprte kode Prednosti Slabosti RAZVOJNE FAZE IN SESTAVNI DELI SPLETNE TRGOVINE Analiza Potrebe in zahteve Študija zmožnosti Konceptualni design Načrtovanje Gradnja Strojna oprema Operacijski sistem OpenSUSE Linux MySql podatkovni strežnik Apache spletni strežnik Poštni strežnik Postfix Odprokodni CMS Joomla VirtueMart Joomla komponenta spletne trgovine

4 4.3.8 Dodatne aplikacije Testiranje Vzdrževanje MARKETINŠKO KOMUNICIRANJE ZA POTREBE SPLETNE TRGOVINE Izbira dobre domene Izgled grafični design spletne trgovine Optimizacija spletne strani za potrebe iskalnikov SEO Notranja optimizacija Zunanja optimizacija Uporaba e-pošte za potrebe marketinga Oglaševanje v tradicionalnih medijih Merjenje in analiziranje učinkovitosti ter uspešnosti Analiza obiskanosti spletne trgovine Analiza registriranih kupcev Število, struktura in vrednost nakupov SKLEP Temeljne ugotovitve Odprti problemi za nadaljnjo obravnavo KAZALO SLIK KAZALO TABEL SEZNAM LITERATURE IN VIROV Literatura Viri DELOVNI ŽIVLJENJEPIS

5 POVZETEK UPORABA ODPRTOKODNIH REŠITEV V SPLETNIH TRGOVINAH MALIH PODJETIJ Svetovni trendi kažejo na to, da bo imelo spletno trgovanje čedalje večji pomen, tako v svetu kot tudi pri naših slovenskih podjetjih. Spletno trgovanje ima svoje prednosti in slabosti. Pri uvajanju spletnega trgovanja je potrebno upoštevati določene pravne okvirje. Izgradnja, ustrezne spletne trgovine, lahko pomeni za podjetje določen problem. Podjetja lahko za izgradnjo spletne trgovine uporabijo odprtokodne rešitve. Projekti razvoja prostega programja, so se prvič pojavili med skupnostmi»hekerjev«, še posebej znotraj skupine programerjev, zaposlenih v Laboratoriju za umetno inteligenco na MIT-ju. Obstaja več licenčnih modelov prostega programja. Uporaba odprte kode ima svoje prednosti in slabosti. Izgradnja spletne trgovine poteka skozi več faz. Sestavni deli naše spletne trgovine so strojna oprema, operacijski sistem OpenSUSE Linux, MySQL podatkovni strežnik, Apache spletni strežnik, poštni strežnik Postfix, CMS Joomla, VirtueMart in še nekatere dodatne aplikacije. Še tako dobro izgrajena spletna trgovina pa ne bo dosegla svojega namena, če nihče ne ve zanjo. Zaradi tega, se je potrebno lotiti ustreznih marketinških prijemov, ki se pričnejo z izbiro dobre domene, ustreznim grafičnim designom, SEO optimizacijo za potrebe spletnih iskalnikov, uporabo elektronske pošte v marketinške namene ter oglaševanjem v tradicionalnih medijih. Da bi podjetje dobilo pravo sliko o delovanju spletne trgovine, mora kontinuirano opravljati merjenja in analiziranja učinkovitosti ter uspešnosti. Klučne besede Odprta koda, spletna trgovina, SEO optimizacija za potrebe spletnih iskalnikov, licenčni modeli prostega programja, Linux, MySQL podatkovni strežnik, Apache, Postfix, Joomla. 5

6 ABSTRACT OPEN SOURCE ONLINE SHOP E-COMMERCE SOLUTION FOR SMALL ENTERPRISES Global trends show that e-commerce increasing importance in the world, as well as in our Slovenian companies. Online trading has its own advantages and disadvantages. The introduction of online trading have to consider some legal framework. Construction of the online store can cause problem. Companies can build online shops with open source solutions. Projects of developmant of open source software apeared for the first time between communities of hacker, especally inside a grup of programmers in laboratory for artificial intelligence on MIT. There are many licence models of open source software. Use of open source has advantages and disatvantages. Building a online shop e-commerce solutions passing through several stages. The components of our online shop are the hardware, operating system opensuse Linux, MySQL database server, Apache web server, mail server, Postfix, CMS Joomla, VirtueMart, and some additional applications. Even the most well-built online commerce will not achieve its purpose if nobody knows about it. Because of this, it is necessary to take appropriate marketing approach. We started with a good domain name, the relevant graphic design, SEO optimization for the Web search engines, marketing and advertising in traditional media. To obtain a true picture, companie should continuously measure and analysis of the efficiency and effectiveness of the online shop. Key words Open source, e-commerce, SEO Search engine optimization, licence models of open source, Linux, MySQL database server, Apache, Postfix, Joomla. 6

7 1. UVOD 1.1 Opredelitev področja in opis problema Naša raziskava se lahko umešča na področje elektronskega poslovanja, v zadnjem delu pa tudi marketinga. Podjetja se morajo v današnjem turbolentnem okolju vse bolj prilagajati svojim kupcem in jim biti dostopna 24 ur na dan. Odločitev o tem, katere strategije bodo pri tem izbrala, je na njih samih. Večjo dostopnost in večji tržni delež si lahko zagotavljajo s pomočjo spletnih trgovin. Svetovni trendi kažejo na to, da bo imelo spletno trgovanje čedalje večji pomen, tako v svetu, kot tudi pri naših slovenskih podjetjih. Izgradnja ustrezne spletne trgovine lahko pomeni za podjetje določen problem. Velika podjetja lahko v ta namen najamejo specializirana programerska podjetja, ki se ukvarjajo s to problematiko, manjša podjetja in pa samostojni podjetniki, pa lahko to težavo, zaradi omejenih sredstev, rešujejo s pomočjo odprtokodnih rešitev. V magistrskem delu bomo poizkusili predstaviti osnovne pojme spletnega trgovanja, pojasniti kaj je odprta koda, opisati problem izgradnje delujoče spletne trgovine ter njene ustrezne optimizacije za potrebe spletnih iskalnikov. Raziskava bo temeljila na praktični izgradnji spletne trgovine na temeljih odprte kode, pri tem pa bomo analizirali težave pri sami vzpostavitvi in kasneje pri delovanju le te, v obdobju 12 mesecev, na podlagi beleženja relevantnih podatkov. Analizirali bomo tudi število obiskov skozi celotno obdobje ter na koncu opravili kvantitativno primerjavo med številom obiskov in nakupov pred optimizacijo SEO in po njej. 1.2 Namen, cilji in osnovne trditve Namen Namen moje raziskave je v ugotavljanju primernosti odprtokodnih rešitev pri postavitvi spletnih trgovin. Za izbrano temo sem se odločil zato, ker smo se pred časom v našem družinskem podjetju lotili vzpostavitve spletne trgovine s pomočjo odprtokodnih orodij, ki so se izkazale za boljše in cenejše od komercialnih lastniških. Glede na to, da še tako tehnično in oblikovno dovršena spletna trgovina ne bo dosegla pravega učinka, če kupci ne vedo zanjo, sem se odločil raziskati tudi najučinkovitejše načine za povečanje obiska spletne trgovine in njene prepoznavnosti, s pomočjo spletnih iskalnikov Cilji Cilji v teoretičnem delu so: pregled relevantne literature s področja spletnega trgovanja, pregled literature s področja odprte kode, preučitev dokumentacije za posamezne sestavne dele, uporabljene pri izgradnji spletne trgovine, preučiti literaturo s področja marketinškega komuniciranja za potrebe spletne trgovine, predvsem optimizacijo za potrebe spletnih iskalnikov SEO 1. 1 Search engine optimization. 7

8 Cilji praktične raziskave so: izgradnja delujoče spletne trgovine, zabeležiti vse probleme, ki so se pojavili pri vzpostavitvi in delovanju spletne trgovine, zabeležiti število obiskov in konvergenco pretvorbo spletnega obiska v nakup, zabeležiti število obiskov in nakupov pred optimizacijo SEO in po njej Osnovne trditve V magistrskem delu bom preverjal naslednje hipoteze: H1: Odprtokodne rešitve nam lahko omogočijo izgradnjo spletne trgovine brez velikih finančnih vložkov, H2: Mala podjetja in samostojni podjetniki lahko, če razpolagajo z določenim znanjem, s pomočjo odprte kode, sama vzpostavijo spletne trgovine in tako povečujejo svoj tržni delež, H3: Odprtokodne rešitve, ki smo jih uporabili pri vzpostavitvi spletne trgovine, delujejo stabilno in so zadosti kakovostne, da nadomestijo lastniške komercialne aplikacije, H4: Pravilna optimizacija spletnih strani za potrebe spletnih iskalnikov lahko učinkovito poveča pozicijo spletne trgovine med iskanimi zadetki, s tem pa posledično večje število obiskovalcev in večje število nakupov v naši spletni trgovini. 1.3 Predpostavke in omejitve raziskave Pri SEO optimizaciji spletnih strani predpostavljamo delovanje spletnih iskalnikov, kot je na primer google, po določenem algoritmu, ki pa ni javno znan, tako da se ravnamo po določenih smernicah, ki pa niso popolne in se lahko spreminjajo. Zaradi obsega magistrskega dela ne bomo mogli podrobneje opisati zgodovine odprte kode in vseh licenčnih modelov prostega programja. Pri izgradnji spletne trgovine smo izbirali tiste odprtokodne aplikacije, ki so najbolj razširjene oziroma v danem trenutku veljajo za najbolj stabilne in je za njih mogoče dobiti tudi največ podpore na spletnih forumih in drugih virih ter so tudi ustrezno lokalizirane in prilagojene našemu prostoru. Pri vzpostavitvi spletne trgovine nismo uporabili vseh možnih načinov plačevanja, kot je na primer plačevanje s kreditnimi karticami, ampak smo, zaradi varnosti, omogočili kupcem samo plačevanje izdelkov po povzetju. 8

9 Manjša je bila angažiranost tudi pri grafični podobi spletne trgovine, kar pa ne pomeni, da le ta ni pomembna. Osredotočili smo se predvsem na dejansko, stabilno in učinkovito delovanje trgovine. 1.4 Predvidene metode Za dokazovanje posameznih raziskovalnih hipotez bodo uporabljene naslednje metode: H1: z metodo deskripcije bodo opisani in nato analizirani stroški vzpostavitve spletne trgovine s pomočjo odprtokodnih orodij. Podatki bodo prikazani grafično in tabelarično. H2: z metodo deskripcije bodo opisani koraki pri vzpostavitvi spletne trgovine ter grafično ter tabelarično povečevanje tržnega deleža. H3: z metodo analize bodo obdelani podatki o delovanju spletne trgovine za obdobje 12 mesecev, nato pa z metodo komparacije primerjani z delovanjem komercijalnih lastniških izdelkov. H4: z metodo komparacije bodo primerjani podatki o številu obiskov in nakupov pred SEO optimizacijo in po njej. Podatki bodo prikazani grafično in tabelarično. 9

10 2. OSNOVE ELEKTRONSKEGA TRGOVANJA 2.1 Definicije spletne trgovine Spletno trgovanje ali v angleščini e-commerce lahko ima za različne ljudi, različen pomen. Obstaja cela množica definicij elektronskega trgovanja: Susan Ward (2001,1) tako definira elektronsko trgovanje kot umetnost in znanost o prodaji proizvodov in storitev s pomočjo interneta. Elektronsko trgovanje je moderna poslovna metodologija, ki se nanaša na potrebe organizacij, prodajalcev in potrošnikov, da bi zmanjšali stroške in hkrati izboljšali kvaliteto proizvodov in storitev ter povečali hitrost dostave dobrin. (EcommerceEducation.com 2007). Vladimir Zwass, v Enciklopediji Britannici, definira elektronsko trgovanje kot vzdrževanje poslovnih vezi, prodajnih informacij, storitev in drugih dobrin s pomočjo računalniških in telekomunikacijskih omrežij. Colin Combe meni, da lahko elektronsko trgovanje najbolje predstavimo kot podmnožico elektronskega poslovanja, kjer se ta dva koncepta prekrivata v primeru prodaje in kupovanja proizvodov in storitev. (Combe,Colin 2006,1) OECD (Organisation for Economic Co-operation and Development - Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj) (2009, 1) definira e-commerce kot poslovanje, ki se odvija preko omrežij, z uporabo nelastniških protokolov in odprto naravnanih standardnih procesov. 2.2 Prednosti in slabosti elektronskega trgovanja Največja prednost, ki jo prinese elektronsko trgovanje je v zniževanju stroškov, s tem pa, v večini primerov, nižjih cenah izdelkov in storitev. Spletni trgovci imajo namreč za razliko od tistih, ki ne tržijo na spletu, veliko nižje stroške, zato si lahko privoščijo postavitev nižje cene izdelkov. Elektronsko trgovanje zmanjšuje potrebe po veliki delovni sili, potrebe po velikih skladiščnih in poslovnih prostorih. Zniževanje stroškov gre do te mere, da spletni trgovci poslujejo brez zalog, naročila pa posredujejo direktno dobaviteljem. Pri cenovni politiki so tako v veliki prednosti pred ostalimi trgovci. Distribucija izdelkov, še posebej tistih, ki so v digitalni obliki kot na primer programska oprema, glasba, video, dosega veliko hitrost, kar je še posebej pomembno v današnjem času, ko je čas velikokrat pomembnejši od denarja. Enostavnost in hitrost nakupovanja, preko spletnih trgovin, štejemo kot še eno od pomembnih prednosti elektronskega trgovanja. Kupci lahko svoje nakupe opravijo dobesedno iz naslonjača, v nekaj minutah, s tem pa si tudi znižujejo stroške goriva, parkirnin in dosežejo velik prihranek časa. Cenovna transparentnost je eden od prednostnih dejavnikov za potrošnike, manj pa za ponudnike elektronskega trgovanja. Internet ponuja vsem uporabnikom dostop do velike množice tržnih informacij, s katerimi si uporabniki hitro zagotovijo pregled nad tržno ponudbo oziroma poiščejo cenovno najugodnejšo ponudbo. Pri tem si lahko pomagajo tudi 10

11 z iskalnimi agenti, ki lahko avtomatsko zbirajo informacije o cenah iz različnih virov, oziroma po različnih straneh svetovnega spleta V primerjavi s klasičnim načinom preverjanja ponudb s fizičnim obiskom trgovin, so stroški iskanja informacij na internetu veliko nižji, iskanje pa preprosto in učinkovito, zopet pa se tu soočimo z velikimi časovnimi prihranki. Eden od vzrokov za rast spletnega nakupovanja je tudi v tem, da takšno nakupovanje postaja trendovsko in da se vse več ljudi rado pohvali, da so napredni in nakupujejo preko spleta. Elektronsko trgovanje tako zmanjšuje časovne in krajevne ovire. Spletne trgovine lahko obratujejo 24 ur in 7 dni v tednu, kar prinaša prednosti trgovcem in kupcem. Zaradi razvoja informacijske tehnologije, se zmanjšujejo vstopne pregrade manjšim podjetjem, ki lahko s spletnimi trgovinami parirajo velikim podjetjem. Izgradnja spletne trgovine, še posebej z uporabo odprtokodnih rešitev, ne zahteva več velikih kapitalskih vložkov, kar omogoča malim podjetjem vstop na tradicionalne trge. Zmanjšujejo se stroški oglaševanja in obveščanja. Ponudniki, z uporabo elektronskega trgovanja, dosegajo prednosti pri pripravi dokumentov, hitrejšemu odkrivanju napak in njihovi odpravi, reševanju reklamacij uporabnikov, pripravi pošte, učinkovitejši rabi telefona. Nadaljnji razvoj novega digitaliziranega poslovnega okolja že ponuja in bo še naprej ponujal nove priložnosti za tradicionalne in sodobne komercialne transakcije, s čimer se bo okrepil položaj potrošnikov v komercialni verigi, obenem pa bo to prispevalo k izboljšanju življenjskega standarda ljudi po vsem svetu. Uporaba elektronskega trgovanja lahko prinese napredek tudi državam v razvoju, če pravočasno investirajo v ustrezno telekomunikacijsko in računalniško infrastrukturo, znanje in zakonodajo. Elektronsko trgovanje ima pozitivne učinke tudi na ekologijo. Poleg vseh prednosti pa lahko ugotovimo tudi slabosti in težave, ki jih s seboj prinaša elektronsko poslovanje. Potrebno je konstantno vlaganje v tehnološko infrastrukturo, ki zaradi nenehnega napredka zahteva finančna sredstva. Potrebno je nenehno izobraževanje tako ponudnikov kot potrošnikov. Starejšim generacijam prebivalstva lahko predstavlja uporaba novih informacijskih tehnologij resno oviro. Pravne rešitve in po državah razdrobljeni pravni okvirji, ne dohajajo trendov v mednarodnem elektronskem poslovanju. Problemi se pojavljajo na področju obdavčevanja, carin, pravnega varstva potrošnikov. Pri nekaterih spletnih trgovinah pogosto prihaja tudi do konfliktov med strankami in podjetjem, odpovedi naročil, nezadovoljstva med strankami. Nekatere spletne trgovine, predvsem tiste manjše, zavaja svoje kupce s trditvami, da imajo določene izdelke na zalogi. Zato prihaja do nepričakovanih daljših rokov dobave, kar se odraža v nezadovoljstvu strank, ki lahko na želen izdelek čakajo tudi do nekaj tednov več kot je bilo dogovorjeno na začetku. To meče slabo luč na spletno trgovanje kot celoto, saj se večina nezadovoljnih uporabnikov, ob naslednjem nakupu, raje odloči za nakup v klasični trgovini, kjer vedo, da bodo izdelek res dobili takoj. Pomanjkanje osrednjega nadzornega organa, anonimnost in slaba zaupnost, šibka povezava med imeni domen in njihovo dejansko vsebino, šifriranje ter zaščitena omrežja, pomenijo dodatno nevarnost za učinkovito obdavčevanje spletnih transakcij. Relativno pogoste so težave, ki se pojavljajo z intelektualno lastnino. Nezakonita ravnanja kot so ponarejanje, piratstvo, goljufije, kršitve pri varovanju transakcij in zloraba osebne svobode državljanov, pedofilija, pornografija, piratstvo, so skozi elektronsko trgovanje našla nov kanal za svoje širjenje. Nekatere države se zaradi tega vedno pogosteje zatekajo k cenzuri v zvezi s spletnimi storitvami in izdelki, kar pa predstavlja prikrito trgovinsko oviro. Vedno več je primerov spletne kraje, tako osebnih podatkov kot denarja, kar sproža pomanjkanje zaupanja v varnost in zaščito transakcij in plačil ter tako predstavlja največjo nevarnost za elektronsko trgovanje v prihodnje. 11

12 2.3 Trendi elektronskega trgovanja pri nas in v svetu Prve podatke o elektronskem trgovanju lahko najdemo že v letu 1886, ko je mlad telegrafist Richard Sears prevzel pošiljko ur, ki jo je po telegramu zavrnil lokalni zlatar. S pomočjo telegrafa, mu je uspelo prodati vse ure sodelavcem na železnici in drugim telegrafistom. S pomočjo telegrafa je naročil še nove pošiljke in jih uspešno prodajal. V kratkem je zaslužil dovolj denarja, da je pustil službo in ustanovil podjetje Sears, Roebuck and Co., ki se je ukvarjalo s kataloško prodajo. (PCmag.com, 2008). Prave temelje je elektronsko trgovanje dobilo z razvojem interneta. Začelo se je z idejo o računalniškem omrežju, ki bi bilo sposobno delovati v primeru vojnih napadov, ker bi podatke po omrežju v trenutku preneslo na drugo varno lokacijo. Na univerzi UCLA 2, so leta 1969, po naročilu obrambnega ministrstva ZDA, sestavili prvo vozlišče omrežja, imenovanega ARPAnet (Advanced Research Projects Agensy Network). Istega leta so se na ta način med seboj povezale tri ameriške univerze. Leta 1971 je bila elektronska pošta prva podatkovna storitev interneta, kmalu za njo pa še prenos datotek. Kasneje, v osemdesetih, se je vojska umaknila iz ARPAnet omrežja in tako je to postalo raziskovalno omrežje in se je začelo zelo hitro razvijati. Leta 1989 je fizik in računalniški strokovnjak Tim Berners-Lee, ki je bil zaposlen v laboratoriju v CERN 3 -u, pričel udejanjati idejo o povezovanju dokumentov in informacij shranjenih na različnih računalnikih lociranih na različnih globalnih lokacijah, ki bi bili povezani s hipertekstnimi povezavami. Njegova ambicije so bile, da bi ustvaril enoten globalni informacijski prostor, ki bi bil prosto dostopen vsakomur z dostopom do računalnika. Leta 1990 je bil narejen zadosten razvoj, tako da ga je poimenoval World Wide Web (WWW), ki je postala najbolj priljubljena podatkovna storitev, ki jo omogoča internet. (Combe,Colin 2006,10). ARPAnet se je leta 1986 poslovil, nastalo pa je omrežje NSFNET (National Science Foundation Network), ki se je povezalo z omrežjema EUnet in CSNET in s tem so se prvič v zgodovini povezale ameriške in evropske univerze. Sčasoma se je omrežje preimenovalo v internet. Istega leta, to je 1990, se upravljanje interneta prenese z državne ravni na neodvisne organizacije (EFF 4, ISOC 5 ). V devetdesetih letih je internet doživljal razvoj, ki ga ni nihče pričakoval. Število uporabnikov se je zviševalo iz dneva v dan. Kmalu je postal internet dostopen povsod po svetu in vsakomur. Ameriška vlada je leta 1992 dovolila komercialen dostop do interneta podjetjem, s katerimi so podpisali pogodbo. Začelo se je obdobje komercializacije interneta. Intenzivno tekmovanje se je pričelo in mnogim internetnim podjetjem so delnice naraščale v višave, vse do leta 2000, ko je prišlo do streznitve in je veliko spletnih podjetji propadlo. V zadnjih desetih letih je postal svetovni splet nepregledna množica med seboj povezanih spletnih strani. Podatki o svetovni uporabi interneta, za marec 2009, so prikazani v spodnji tabeli. Vidimo, da je rast uporabnikov največje v Afriki in Bližnjem vzhodu. Največ uporabnikov interneta je v Aziji. V Severni Ameriki skoraj 75 % prebivalstva uporablja internet. 2 University of California, Los Angeles. 3 European Organization for Nuclear Research. 4 Electronic Frontier Foundation. 5 Internet Society. 12

13 Tabela 1: Svetovna populacija in uporaba interneta Svetovna populacija in uporaba interneta Svetovne regije Populacija ( 2008 Est.) Uporab.inter. Dec. 31, 2000 Vir: Internet usage statistics, marec Uporabniki interneta novi podatki V manj kot 10 letih se je spletno trgovanje v Evropi in Severni Ameriki razvilo v mogočno industrijo. Največji promet v Evropi dosegajo Velika Britanija, Francija in Nemčija. Spodnji graf prikazuje, da največ prihodkov, doseženih s pomočjo spletnega trgovanja, v Evropi dosegajo v Veliki Britaniji, nato Nemčiji, Franciji in skandinavske države. Slika 1: Prihodki elektronskega trgovanja za leto 2007 Penetracija (% Populacije) Rast uporabnikov Upor. % of Table Afrika 975,330,899 4,514,400 54,171, % 1,100.0 % 3.4 % Azija 3,780,819, ,304, ,170, % % Evrope 803,903, ,096, ,373, % % Bližnji vzhod 196,767,614 3,284,800 45,861, % 1,296.2 % 2.9 % Severna Amerika Latinska Amerika/Karibi Oceania / Avstralija 337,572, ,096, ,290, % % 581,249,892 18,068, ,619, % % 41.2 % 24.6 % 15.7 % 10.9 % 34,384,384 7,620,480 20,783, % % 1.3 % SVET SKUPAJ 6,710,029, ,985,492 1,596,270, % % % Vir: ACSEL Copilot Partners Med leti 2004 in 2008 je odstotek individualnih uporabnikov v Evropi, ki so naročili dobrine, oziroma storitve preko spleta, narasel iz 22% na 34%. V letu 2008 je bilo že 32% 13

14 uporabnikov, ki so v preteklem letu naročili prek spleta. (Eurostat: Information society statistics 2009). Obstajajo pa značilne razlike med državami članicami EU. Tako je v Veliki Britaniji v letu 2008 preko spleta nakupovalo 57% posameznikov, v Nemčiji, Danski in Nizozemski je bilo 50%, v Bolgariji in Romuniji 3% in 4%, Estoniji, Cipru, Grčiji, Italiji in Portugalski pa 10%. Glede na podatke Fédération du e-commerce et de la vente à distance (FEVAD), je 66% uporabnikov interneta v Franciji izvedlo spletno naročilo. V Nemčiji je v letu ,3% uporabnikov interneta v zadnjih treh mesecih občasno nakupovalo prek interneta. V skandinavskih deželah (Danska, Švedska, Norveška, Finska in Islandija) je 91% uporabnikov interneta v zadnjih šestih mesecih trgovalo prek spleta.( Eurostat: Information society statistics 2009). Ugotovimo lahko, da je rast elektronskega trgovanja še vedno neenakomerna, odvisna od držav in sektorja. Na njo imajo odločilen vpliv demografski dejavniki, vzpostavitev dobrih telekomunikacijskih povezav, dostopnost informacijske tehnologije in obdobje uporabe interneta. Spodnji graf nam prikaže, da je kar 59% uporabnikov interneta na Danskem, v letu 2008, opravilo spletni nakup. Na drugem mestu so prebivalci Velike Britanije, na tretjem pa Nizozemci. V Sloveniji je nakup opravilo 18% uporabnikov. Slika 2: Naročanje dobrin prek spleta v Evropi za leto 2008 v % Vir: Eurostat 2009 Če analiziramo še podatke pridobljene preko Eurostata, o tem kaj uporabniki na spletu naročajo, ugotovimo da so na prvem mestu potovanja in počitnice 42%, nato oblačila in športna oprema 41 %, knjige in druga literatura 39%, hišne potrebščine in igrače 35%, vstopnice za prireditve 33%, filmi in glasbe 29%, elektronski aparati 25%, programska oprema 21%, računalniška strojna oprema 16%, hrana 11%, zavarovanja, delnice in drugi 14

15 finančni produkti 9%, razne druge dobrine in storitve 8% in spletne loterije in igre na srečo 7%. Razvoj interneta v Sloveniji se je začel v letu 1989, ko se je Računalniški center Univerze v Ljubljani, povezal z Inštitutom Rudjer Boškovič v Zagrebu. Ker je bila ta povezava zelo draga in enkratna, se začetek interneta v Sloveniji postavlja v leto 1991, ko je bila, na inštitutu Jožef Štefan, vzpostavljena prva stalna povezava po internetnem protokolu TCP/IP. Leta 1992 se je ustanovil javni zavod ARNES (Akademska in raziskovalna mreža Slovenije) in Slovenija je dobila svojo domeno.si. Leto kasneje smo v Sloveniji postavili prvi spletni strežnik, ki je bil strežnik inštituta Jožef Štefan in je bil takrat eden od 700 strežnikov na svetu. Kmalu za tem so se začele oblikovati in pojavljati na spletu prve strani akademskih ustanov in kmalu tudi spletne strani podjetij. V letu 1995 pa se je začelo bliskovito naraščanje števila slovenskih uporabnikov interneta. V prvem četrtletju 2008 je imelo dostop do interneta v Sloveniji 59 % gospodinjstev, to je za 1 odstotno točko več kot v enakem obdobju Delež gospodinjstev, ki za dostop do interneta uporabljajo širokopasovno povezavo, se povečuje in v prvem četrtletju 2008 je bilo takih gospodinjstev že 50 %, to je za 6 odstotnih točk več kot v enakem obdobju leta (Zdešar 2008). Najbolj pa se je povečal delež gospodinjstev s kabelskim dostopom do interneta, in to na 17 % (s 13 % v prvem četrtletju 2007). Hkrati je upadel delež tistih, ki za dostop do interneta uporabljajo ozkopasovne povezave. Modem (klicni dostop prek običajne telefonske linije) je v opazovanem obdobju uporabljalo 5 % gospodinjstev ali za 4 odstotne točke manj kot leta 2007 v istem obdobju. Za 1 odstotno točko je upadel delež gospodinjstev, ki za dostop do interneta uporabljajo ISDN 6 ; teh je zdaj 5 %. Gospodinjstev, ki v opazovanem obdobju niso imela dostopa do interneta, je bilo 41 %. Internet je v prvem četrtletju 2008 uporabljalo nekaj več kot oseb oz. 58 % vseh oseb v starosti od 10 do 74 let (redni uporabniki interneta), kar je za 2 odstotni točki več kot v enakem obdobju Dnevnih uporabnikov interneta je bilo 42 %, kar je za 2 odstotni točki več kot leto prej. Delež oseb, ki nakupujejo preko spleta, se v Sloveniji rahlo povečuje. Internetni nakup je že kdaj opravilo 22 % oseb v starosti let, kar je za 1 odstotno točko več kot v enakem obdobju Le v prvem četrtletju 2008 je po internetu naročilo ali kupilo blago 11 % oseb (9 % v enakem obdobju 2007). Osebe so po internetu najpogosteje naročale ali kupovale oblačila in športno opremo, različne dobrine za gospodinjstvo, potovanja ali počitniške nastanitve (npr. letalske karte, rezervacije), knjige, revije, časopise, elektronsko učno gradivo ter računalniško strojno opremo.(zdešar 2008). Iz vseh teh podatkov lahko razberemo, da elektronsko trgovanje v Slovenija zaostaja v primerjavi z evropskim povprečjem, je pa mogoče napovedati, da bo v prihodnje dohitelo najrazvitejše evropske države. 6 Integrated Services over Digital Network. 15

16 2.4 Pravni okvir na področju spletnega trgovanja Ponujanje blaga in storitev prek svetovnega spleta po zakonu predstavlja storitev informacijske družbe, to je storitev, ki se ponavadi zagotavlja za plačilo, in sicer na daljavo, z elektronskimi sredstvi in na posamezno zahtevo prejemnika storitev. Na daljavo pomeni, da se storitev zagotavlja, ne da bi bili obe stranki navzoči sočasno. Da lahko pričnemo z opravljanjem dejavnosti storitev informacijske družbe ni treba pridobiti predhodnega dovoljenja, vendar pa mora ponudnik storitev pridobiti tista dovoljenja, ki se ne nanašajo izključno na storitev informacijske družbe ali jih je treba pridobiti skladno z drugimi predpisi. Tako je npr. posebnemu dovoljenju ali dodatnim formalnostim podvržena bančna dejavnost, čeprav se opravlja po spletu, ali pa odvetniške storitve, ne glede na to, da način komunikacije med odvetnikom in stranko poteka po spletu (GZS 2008). Sklicujoč na Zakon o gospodarskih družbah (ZGD ), sme gospodarski subjekt, navadno opravljati le posle v okviru dejavnosti, ki je vpisana v register. Ugotovimo pa lahko, da standardna klasifikacija dejavnosti, ki je temelj za določitev dejavnosti, ki jo želimo vpisati v register, ne pozna»storitev informacijske družbe«. Glede na to je smiselno, da se gospodarska družba, ki namerava določeno blago oziroma storitev prodajati prek interneta, registrira za prodajo navedenega blaga oziroma storitve po standardni klasifikaciji, hkrati pa najmanj še za»omrežne podatkovne storitve«(72.4) in»druge računalniške dejavnosti«(72.6). Če bomo prek interneta uporabnikom prodajali blago po pošti, se bomo registrirali tudi za»trgovino na drobno po pošti«(52.610). Zakonodaja na področju storitev informacijske družbe ne predpisuje posebnih minimalnih pogojev za poslovne prostore, kjer je strojna oprema za opravljanje dejavnosti, in same opreme, ki se uporablja, vendar pa moramo ne glede na to za prostore, v katerih opravljamo dejavnost, pridobiti uporabno dovoljenje in upoštevati specialne predpise s posameznih področij. Zlasti imamo s takim primerom opravka, kadar opravljamo s pomočjo spleta dejavnost trgovine z blagom po pošti ali v prodajalnah. V tem primeru moramo upoštevati zahteve Zakona o trgovini (ZT 2006) in na njegovi podlagi izdanih podzakonskih predpisov, kamor sodijo minimalni tehnični in drugi pogoji, ki se nanašajo na prodajne objekte za opravljanje trgovinske dejavnosti, in pogoji za prodajo blaga zunaj prodajaln, minimalni sanitarno-zdravstveni pogoji, ki se nanašajo na poslovne prostore, opremo in naprave ter na ljudi, ki neposredno poslujejo z blagom, pomembnim za zdravje ljudi, in pogoji o minimalni stopnji izobrazbe ljudi, ki neposredno opravljajo trgovinsko dejavnost, glede na zahtevnost posameznih vrst trgovinskih opravil. Pri vključevanju elementov na spletno trgovino in jih nismo ustvarili sami, moramo biti pozorni na to, da utegnejo predstavljati individualno intelektualno stvaritev, pa naj gre za besedilo, sliko, fotografijo ali programsko kodo, ki je varovana z avtorsko pravico. Za objavo slik, glasbenih datotek, filmov in oblik spletnih strani sta ključni avtorski pravici dajanja na voljo javnosti in reproduciranja, ki ju ureja Zakon o avtorski in sorodnih pravicah (ZASP 2006). Zakonodaja natančno predpisuje, katere informacije moramo omogočiti uporabnikom na naših spletnih straneh, kadar opravljamo storitve informacijske družbe oziroma kadar prek spleta poslujemo z uporabniki. Zakonodaja zahteva objavo dveh sklopov informacij: 16

17 obveznosti ponudnikov storitev informacijske družbe glede objave informacij so urejene v Zakonu o elektronskem poslovanju na trgu (ZEPT 2006), obveznosti pri sklepanju pogodb z uporabniki na daljavo pa v Zakonu o varstvu potrošnikov (ZVPot 2006). Po Zakonu o elektronskem poslovanju na trgu (ZEPT 2006) moramo na spletno mesto vključiti naslednje podatke: podatke o podjetju in sedežu ponudnika storitev, veljavnega elektronskega naslova, na katerem smo dostopni, matično številko, davčno številko, podatke o dovoljenjih, ki se ne nanašajo posebej in izključno na storitve informacijske družbe ali jih je treba pridobiti skladno z drugimi predpisi, in o pristojnih nadzornih organih (npr. inšpekcijah), pri reguliranih poklicih (npr. odvetniki, notarji, zdravniki) navedbo poklicnega združenja, v katero je ponudnik včlanjen, poklicnega naziva in države, v kateri je bil podeljen naziv ter napotila k uporabnim poklicnim pravilom v državi članici, v kateri je registrirana dejavnost, in načinom dostopa do njih, poleg tega moramo jasno in nedvoumno označiti ceno storitve ter navesti, ali so v njej vključeni davek, stroški dobave in morebitne druge dajatve. Zakon o varstvu potrošnikov (ZVPot 2006), pa po drugi strani določa, katere dodatne podatke, poleg zgoraj navedenih, mora uporabnik s katerim poslujemo, dobiti najpozneje, preden ga zavezuje pogodba ali ponudba. Te podatke bomo prav tako najlažje zagotovili na samem spletnem mestu: bistvene lastnosti blaga ali storitve, vključno z najkrajšim rokom trajanja pogodbe, če je predmet pogodbe trajna ali ponavljajoča se izpolnitev, cena blaga ali storitve, vključno z vsemi davki in drugimi dajatvami, morebitni stroški dostave, podrobnejša ureditev plačila in načina ter roki dobave ali izpolnitve, opis pravice do odstopa od pogodbe v skladu z ZVPot, če uporabnik skladno z zakonom nima pravice do odstopa, ga je treba o tem izrecno obvestiti, stroški, povezani z uporabo komunikacijskega sredstva (npr. dostopa do interneta), če se ti stroški razlikujejo od običajne osnovne tarife, ki jo uporabnik običajno plačuje, rok veljavnosti ponudbe, še posebej cene, podatki o vpisu v register oziroma drugo javno evidenco z navedbo registra oziroma evidence in številke vpisa, naziv pristojnega državnega organa, zbornice ali druge nadzorne organizacije, če za svojo dejavnost potrebujemo posebno dovoljenje, naziv poklicne zbornice oziroma združenja, poklicnega naziva in države, v kateri je bil ta podeljen, ter napotil na veljavna poklicna pravila te države in načinov dostopa do njih, če gre za poklic oziroma dejavnost, za katera so predpisani posebni pogoji ali obvezno združevanje v zbornice ali podobna združenja, podatki o obveznosti plačila davka na dodano vrednost in s tem povezanih predpisanih podatkov. 17

18 Ti podatki morajo biti uporabniku zagotovljeni na primernem trajnem nosilcu podatkov in v primernem času, vendar najpozneje ob dobavi blaga ali na začetku opravljanja storitve. Primeren trajni nosilec podatkov je tisti nosilec podatkov, ki uporabniku omogoča shranjevanje nanj naslovljenih podatkov, tako da so mu dostopni za poznejšo uporabo v obdobju, primernem glede na namen podatkov, in ki omogoča nespremenjeno predstavitev shranjenih podatkov. Primerna oblika je predvsem pisno obvestilo, za trajni nosilec lahko štejemo tudi datoteko, ki jo uporabnik prenese v svoj računalnik in shrani na disku, CD-ju (zgoščenki) ali podobnem mediju. Zakonu o elektronskem poslovanju na trgu (ZEPT 2006) določa, da moramo pred oddajo naročila prejemniku storitve v elektronski obliki jasno: opisati tehnične postopke za sklenitev pogodbe, navesti, ali bo shranil besedilo pogodbe in ali bo dostopno prejemniku storitve, opisati tehnična sredstva za prepoznavanje in popravo napak pred oddajo naročila ter poleg slovenščine navesti preostale jezike, v katerih je mogoče skleniti pogodbo. Uporabnikom moramo zagotoviti še: pisno obvestilo o pravici do odstopa od pogodbe po (ZVPo 2006) ter o načinu in pogojih izvrševanja te pravice oziroma pisno obvestilo, v katerih primerih te pravice nima, naslov, kamor lahko uporabnik pošlje svoje ugovore, pripombe, zahtevke, podatke o servisni službi in garancijskih pogojih, pogoje za odpoved pogodbe pri pogodbah, sklenjenih za nedoločen čas oziroma pri pogodbah, sklenjenih za čas daljši od enega leta. Prejemniku storitve moramo omogočiti uporabo ustreznih, učinkovitih in dostopnih elektronskih sredstev, s katerimi lahko prepozna in popravi napake pri vnosu pred oddajo naročila. Tako na primer niso dopustni sistemi naročanja na podlagi enega samega klika po izbranem blagu oziroma storitvi, saj bi to preprečevalo popravo napak vnosa. Prejem naročila v elektronski obliki moramo takoj potrditi s potrdilom o prejemu v elektronski obliki, kar lahko storimo s prikazom posebne spletne strani z izjavo o potrditvi prejema ali e-poštnim sporočilom. Če poslujemo z uporabniki, moramo skladno z ZVPot hkrati uporabniku poslati pogodbena določila v obliki, ki zagotavlja njihovo hranjenje in poznejšo uporabo. Spletne trgovine vsebujejo tudi baze z osebnimi podatki o naših kupcih, pri tem pa moramo paziti, da izpolnjujemo zahteve Zakona o varstvu osebnih podatkov (ZVOP ) glede zbiranja in obdelave osebnih podatkov. Na spletnem mestu smo dolžni upoštevati obveznosti glede objave in uporabe splošnih pogojev poslovanja. Te določajo Obligacijski zakonik (OZ), Zakon o elektronskem poslovanju na trgu (ZEPT) in Zakon o varstvu potrošnikov (ZVPot), slednji le takrat, kadar poslujemo z uporabniki. 18

19 Ena temeljnih pravic uporabnikov, pri kupovanju blaga ali storitev na daljavo, je možnost odstopa od pogodbe brez sankcije. To pomeni, da ima: pri pogodbah, sklenjenih na daljavo, uporabnik pravico, da v 14 dneh podjetju sporoči, da odstopa od pogodbe, ne da bi mu bilo treba navesti vzrok za svojo odločitev; pri pogodbah o življenjskem zavarovanju, sklenjenih na daljavo, in pogodbah, sklenjenih na daljavo, ki zadevajo osebna pokojninska zavarovanja, je ta rok 30 dni. Edini strošek, ki bremeni uporabnika glede odstopa od pogodbe, je neposreden strošek vračila blaga, razen ob naročilu finančnih storitev. Podjetje mora v vsakem primeru izpolniti svoje obveznosti iz pogodbe v tridesetih dneh od sklenitve pogodbe, razen če se stranki nista dogovorili drugače. Če podjetje ne more izpolniti svoje obveznosti, ker blago ni na razpolago ali ker ni pogojev za opravljanje storitve, mora podjetje o tem takoj obvestiti uporabnika in mu vrniti vsa opravljena plačila na enak način kot v primeru njegovega odstopa od pogodbe. Spletni trgovci se lahko tudi zavežejo k posebnim kodeksom ravnanja pri spletnem trgovanju, ki jih spodbuja Ministrstvo za gospodarstvo. 19

20 3. OSNOVE ODPRTE KODE 3.1 Zgodovina odprte kode Ideja odprte kode ima svoje začetke v 60-ih letih dvajsetega stoletja. Kot sam termin, oziroma izraz, pa ga je šele leta 1998 pričela uporabljati Iniciativa za odprto kodo 7. Zgodovina odprte kode je tesno povezana z zgodovino UNIX-a 8. Odprta koda za svoj uspeh potrebuje pravno varstvo na področju avtorskega in pogodbenega prava. Z licencami in podobnimi zakonskimi ukrepi se namreč omogoči izvrševanje njene ideje (npr. obvezno vključevanje izvorne kode ob izdaji programa). Ko ljudje govorijo o prostem programju, se največkrat sklicujejo na operacijski sistem GNU/Linux in njegove aplikacije. Linux-ova zgodovina je dolga in sega še pred čas začetka razvoja UNIX-a (1969). To bogato zgodovinsko ozadje je pomembno za razumevanje odprte kode, saj smo lahko večino njenih filozofskih načel prvič srečali prav v kontekstu operacijskega sistema Unix.(Primožič 2005, 3) Projekti razvoja prostega programja so se prvič pojavili med skupnostmi»hekerjev«, še posebej znotraj skupine programerjev, zaposlenih v Laboratoriju za umetno inteligenco na MIT-u 9, v 60-ih in 70-ih letih prejšnjega stoletja. Programerji so si rutinsko izmenjavali in nadgrajevali programe. V takih»hekerskih«skupnostih je deljenje programja, kooperativno učenje in odprtost postala vsakdanja stvar Projekt GNU Mnogi mislijo, da je bil začetnik odprte kode Linus Torvalds, tvorec jedra sistema Linux, vendar temu ni tako. Eden od najpomembnejših začetnikov odprte kode je Richard Stallman, programer na MIT-u. Bil je genij in ideolog. Programi, ki jih je napisal, so vedno vsebovali še sporočilo, v katerem uporabnike poziva, naj njegove programe delijo z drugimi uporabniki, naj se iz njih česa naučijo, naj jih izboljšujejo in, ko z njim končajo, naj svoje znanje delijo naprej. V tistem času so računalnike najbolj intenzivno uporabljale univerze in njihovi raziskovalni laboratoriji. V takih okoljih se je računalniške programe uporabljalo predvsem kot raziskovalna orodja, zato je bilo njihovo deljenje med razvijalci in programerji običajna praksa. Leta 1971 se je Stallman priključil skupnosti za deljenje programja, ki je obstajala že več let. Stallman je delovanje skupnosti opisal z besedami:»vsakič, ko so ljudje iz drugih univerz ali podjetij želeli prenesti ali uporabiti nek program, smo jim to z veseljem pustili. Če si videl nekoga uporabljati nepoznan in zanimiv program, si lahko vedno vprašal za izvorno kodo, da bi jo pregledal, po potrebi spremenil ali pa uporabil kakšen njen del za izdelavo novega programa.«7 Open Source Initiative OSI. 8 operacijski sistem, ustvarjen v AT&T Bell Laboratories. 9 Massachusetts Institute of Tecnology je raziskovalna ustanova in Univerza, ki se nahaja v mestu Cambridge. 20

21 V začetku 1980-ih se je situacija dramatično spremenila. V tistem času so namreč prenehali z izdelovanjem računalniških sistemov serije Digital PDP-10 (Programmed Data Processor model 10). Proizvajalo ga je podjetje Digital Equipment Corporation (DEC) v poznih 1960-ih letih. Bil je zelo popularen v hekerskih skupnostih, saj so ga v 1970-ih letih adaptirali v številnih raziskovalnih laboratorijih in računalniških delih univerz. Te sisteme je skupnost za deljenje programja množično uporabljala. Tako so postali vsi njihovi programi neuporabni, saj so bili napisani v zbirnem jeziku - asemblerju, računalniki tiste dobe pa so imeli svoje lastniške operacijske sisteme, ki niso bili kompatibilni z njihovimi programi. Podjetje AT&T, ki je imelo v lasti operacijski sistem Unix, je začelo prodajati licence za uporabo Unix-a. Veliko programerjev je iz univerz in raziskovalnih laboratorijev prešlo v zasebna programska podjetja. Trend izdelovanja lastniških programskih paketov in izdajanja programov v obliki, ki ni omogočala popravljanja ali pregledovanje izvorne kode, je postajal vse bolj razširjen. Kooperativna skupnost tako ni bila več možna. Vse to je Stallmana prisililo, da izbere eno od možnih odločitev: Lahko bi se pridružil»svetu lastniškega programja«in prenehal z izdelovanjem programov, ki bi bili odprti za vse. Lahko bi prenehal s programiranjem in s tem preprečil zlorabo svojih spretnosti, znanj. Lahko bi iskal način biti programer in delati na osnovanju nove kooperativne skupnosti oziroma odprtega okolja, ki ga je bil vajen. Stallman je izbral zadnjo možnost. Zavedal se je, da je za dosego cilja, ki si ga je zastavil, najbolj kritična komponenta izdelava odprtega operacijskega sistema, saj brez njega računalnika ni mogoče uporabljati. Odločil se je, da bo njegov operacijski sistem kompatibilen z Unix-om in brezplačen, ter da bo na voljo tudi izvorna koda vseh programov v njem. Poimenoval ga je GNU, kar je rekurzivni akronim, ki pomeni»gnu is NOT UNIX«. S tem je hotel povedati, da ne gre še za eno komercialno različico sistemov Unix, ki jih je bilo takrat na pretek in so bile med seboj praktično nezdružljive. Tako je nastal manifest GNU, kjer je Stallman razkril svoje namene in ideje. Januarja 1984 je opustil delo pri MIT-u in se v celoti posvetil GNU projektu. Na njegovo veselje, se mu je pri uresničevanju njegove ideje pridružila množica programerjev. Kmalu je postalo jasno, da samo izdelovanje programov za javnost, ne bo služilo primarnemu cilju projekta (t.j. pustiti uporabnikom svobodo), saj je bilo možno programe rahlo prirediti in jih spremeniti v lastniško programje. To je pripeljalo do nastanka GNU splošne javne licence (GPL), ki je preprečila takšno ravnanje. Leta 1985 je Stallman skupaj z ljudmi, ki so delali na projektu GNU, ustanovil dobrodelno ustanovo, imenovano Free Source Foundation (FSF), za upravljanje s poslovnimi zadevami projekta, kot so donacije, prodajanje kopij prostega programja ter ponujanje drugih storitev. Do leta 1990 je bil operacijski sistem GNU skoraj končan, edina pomembna komponenta, ki je manjkala, je bilo jedro sistema. (Rothfuss 2002, 15). 21

22 3.1.2 Linux V tistem obdobju je Linus Torvalds, finski univerzitetni študent, začel z razvojem svojega Unix kompatibilnega jedra, ki ga je poimenoval Linux. Linus Torvalds je zaščitil Linux s konceptom»copyleft«ter povabil vsakogar, ki bi želel pomagati, k razvoju in izboljševanju jedra ter odpravljanju hroščev. Razvojna skupnost se je zelo hitro širila in napredovanje sistema je potekalo hitro. Zahvaljujoč svojemu odprtemu razvojnemu modelu ter vse pomembnejši vlogi interneta, je Torvalds lahko sodeloval s stotinami programerjev. Okoli leta 1992 je nastal, kot rezultat povezave Linuxa z nedokončanim sistemom GNU, popolnoma brezplačen operacijski sistem. Od takrat so bile izdane že številne močno izboljšane in razširjene verzije Linux jedra in GNU programskih orodij, kar je popularnost operacijskega sistema Linux vse bolj povečevalo. 3.2 Razlike med prostim programjem in odprto kodo Moramo razlikovati med odprtokodno programsko opremo in prostim programjem. Gledano s strani programske kode imata oba izraza enak pomen, namreč programska koda mora biti razpoložljiva za vpogled, spreminjanje in nadaljnjo distribucijo Prosto programje Prosto programje je izraz, ki ga trdno zagovarja organizacija FSF 10. Njihovo stališče je, da je prosto programje stvar prostosti in ne cene. Nanaša na prostost uporabnika, da poganja, distribuira, preglejuje, spreminja in izboljšuje programe. Nanaša na štiri vrste prostosti, ki uporabnikom programja omogočajo, da lahko: prosto poganjajo program za kakršenkoli namen, prosto preučujejo delovanje programa in ga prilagajajo svojim potrebam, prosto razširjajo kopije programa, prosto izboljšujejo program in javno izdajajo svoje izboljšave. Programje je prosto samo, če daje uporabnikom vse te pravice. Torej imajo uporabniki pravico izvode programa razširjati z ali brez sprememb, brezplačno ali z zaračunavanjem za razširjanje, komurkoli in kjerkoli, ne da bi za to prosili za dovoljenje. Prav tako je dovoljeno spreminjati izvode programa in jih uporabljati le za lastne potrebe, ne da bi sploh omenili, da obstajajo. Lahko pa jih tudi objavijo, na da bi kogarkoli na kakršenkoli način obvestili o tem. (Free Software Foundation 2008). Prostost uporabe programa pomeni, da ga lahko katerakoli oseba ali organizacija svobodno uporablja na kakršnemkoli računalniškem sistemu za kakršnokoli delo. Svoboda redistribucije izvodov mora vključevati binarne ali izvedljive oblike programa in izvorno kodo tako spremenjenih kot nespremenjenih različic programa. Če ni moč narediti binarne ali izvedljive oblike, pa morajo posamezniki vsaj imeti svobodo, da razširjajo takšne oblike, če najdejo ali razvijejo način za njihovo izdelavo. Da bi imela prostost spreminjanja programa in objavljanja izboljšanih različic smisel, je potrebno imeti dostop do izvirne kode programa. Dostopnost izvorne kode je torej potreben predpogoj za prosto programje. 10 Free Software Foundation. 22

23 Vse te svoboščine uporabnikov prostega programja morajo biti nepreklicne prvotni imetnik prostega programa, programer, jih ne more naknadno preklicati ali omejiti (razen, če uporabnik krši pravila proste licence). (Damjan 2004, 6) Določena pravila in omejitve glede načina distribuiranja prostega programja so sprejemljive, dokler te ne ovirajo osrednjih svoboščin. Primer takega pravila je koncept copyleft, ki pri redistribuciji programa ne dopušča dodajanja omejitev, ki bi drugim posameznikom preprečevale uživati osrednje prostosti. To pravilo ne ovira osrednjih svoboščin, temveč jih varuje. Prostega programja ne gre enačiti z nekomercialnim programjem. Prost program mora biti na voljo tudi za komercialno rabo in distribucijo. Pravila o tem, v kakšni obliki ali paketu naj se distribuirajo spremenjene različice programa, so sprejemljiva, vse dokler bistveno ne onemogočijo posameznikove prostosti izdajanja spremenjenih različic.v projektu GNU uporabljajo koncept copyleft, da te proste pravice pravno zavarujejo za vsakogar. Ustvarili so ga z namenom preprečiti, da bi se programska oprema med distribucijo spremenila v lastniško komercialno. Gre za uporabo pravil intelektualne lastnine, za ohranjanje prostega programja in obrambo svobode njegovih uporabnikov. Načela prostega programja dopuščajo, da licence postavljajo določene omejitve glede načina distribucije programja. Bistvo copylefta je v tem, da se v licenci določi, da nihče, ki razpečuje prost program, ne sme nadaljnjim uporabnikom programa omejiti pravice, da ga tudi oni ne bi smeli prosto razmnoževati, spreminjati in razpečevati pod enakimi pogoji. Program se zaščiti s copyleft tako, da se ga najprej avtorsko-pravno zaščiti, nato pa se doda še distribucijske pogoje, ki predstavljajo zakonit instrument, ki daje vsakomur pravico uporabljati, spreminjati in redistribuirati programsko kodo ali katerokoli iz nje izpeljano delo, vendar vse to samo pod pogojem, da ostanejo distribucijski pogoji nespremenjeni. Tako postanejo programska koda in pravica prostosti pravno nerazdružljivi. Vendar obstaja tudi prosto programje, ki ni pod copyleftom. Včasih lahko prostost distribuiranja izvodov programov po vsem svetu omejijo vladni predpisi posameznih držav na področju kontrole izvoza. Razvijalci programov se tem omejitvam ne morejo izogniti, lahko pa odklonijo, da bi jim bile vsiljene kot pogoji za uporabo njihovega programa. Tako ti predpisi ne bodo prizadeli aktivnosti in posameznikov zunaj pravnih pristojnosti teh držav. Znana je prepoved izvoza kriptografske programske opreme v ZDA Odprta koda Iniciativa za odprto kodo OSI 11 je neprofitna organizacija, ustanovljena z namenom promocije odprte kode in skrbi za licenciranje odprte kode. Prvotno jo utemeljujejo z bolj pragmatičnimi in manj filozofskimi razlogi. Odklanjajo stališča, da je lastniško programje nemoralno in poudarjajo predvsem njegove tehnične pomanjkljivosti v primerjavi z odprtokodnimi rešitvami. Na podlagi definicije odprte kode, izvaja organizacija program certificiranja odprtokodnih licenc in na ta način zagotavlja trdno osnovo za pravilno uporabo pojma odprta koda, vzpodbuja širjenje uporabe odprtokodnih licenc in s tem 11 Open Source Intitiative. 23

24 pospešuje razvoj odprtokodnih projektov. Na ta način je trdno podprta osnovno ideja odprte kode, ki vidi v dovoljenju za prosto branje, distribucijo in spreminjanje programske opreme velike razvojne možnosti. Prepričani so, da je primeren čas za uporabo odprte kode na komercialnem področju. V najširšem smislu je odprta koda vsaka programska oprema, za katero je omogočen dostop do izvorne programske kode. V smislu OSI definicije odprte kode pa to še zdaleč ne zadošča. Z oznako OSI odprta koda se lahko ponaša le programska oprema, pri kateri pravila distribucije oziroma licenciranja izpolnjujejo 10 kriterijev, zapisanih v definiciji odprte kode (Benčina 2003, 456): 1. Svobodna distribucija Licenca mora dovoljevati prosto prodajo ali predajo programske opreme kot komponente združenih programskih paketov in ne sme zahtevati nikakršnih plačil. 2. Izvorna koda Program mora vsebovati izvorno kodo. Če se program ne distribuira skupaj z izvorno kodo, pa mora biti ta brezplačno javno dostopna. Oblika izvorne kode mora omogočati spreminjanje. Kakršnokoli zakrivanje ali drugačno oteževanje njene uporabe je prepovedano. 3. Izpeljana dela Licenca mora dovoljevati spreminjanje in izdelavo izpeljanih programskih rešitev, ki se distribuirajo pod enakimi licenčnimi pogoji kot to velja za originalno programsko opremo. 4. Integriteta avtorja izvorne kode Licenca lahko zahteva, da morajo biti izpeljani izdelki distribuirani pod spremenjenim nazivom ali spremenjeno oznako verzije. Prepoved distribucije izvorne kode v spremenjeni obliki je sprejemljiva le v primeru, da licenca dopušča distribucijo popravkov z namenom spreminjanja programa v času prevajanja. Nedvoumno mora biti dovoljena distribucija programske izvršne kode. 5. Prepoved diskriminacije posameznikov ali skupin Licenca ne sme diskriminirati nobenega posameznika ali skupine posameznikov. 6. Prepoved diskriminacije posameznih področij dejavnosti Licenca ne sme nikogar omejevati pri uporabi programa na posameznem področju dejavnosti. Na primer, ne sme omejevati uporabe programa za poslovne namene, itd. 7. Distribucija licence Licenčne pravice se morajo nanašati na vsakogar, ki prepiše ali prejme programsko rešitev, brez dodatnih postopkov licenciranja. 8. Licenca ne sme biti specifična za produkt Pravice, vezane na program, ne smejo biti odvisne od tega, ali je program del določene programske distribucije. Če je program odstranjen iz distribucije in uporabljen ali distribuiran naprej pod pogoji licence programa, morajo vse stranke, katerim je bil program distribuiran, imeti enake pravice kot tiste, ki so jim bile dodeljene pravice za originalno programsko distribucijo. 24

25 9. Licenca ne sme omejevati druge programske opreme Licenca ne sme postavljati omejitev nad programsko opremo, ki je distribuirana skupaj z licencirano programsko opremo. Na primer, licenca ne sme zahtevati, da mora biti vsa programska oprema, ki je distribuirana na istem mediju prav tako odprtokodna programska oprema. 10. Licenca mora biti nevtralna do tehnologije Prevzemanje licenc ne sme biti omejeno na posamezne tehnološke rešitve ali vmesnike. Danes sta gibanje za prosto programje in gibanje za odprto kodo ločeni. Razlikujeta se v pogledih in ciljih, vendar pa vseeno sodelujeta skupaj na nekaterih projektih. Najpomembnejša razlika med njima je v njunih vrednotah ter v licenčnih zahtevah. Gibanje za odprto kodo dovoljuje več svobode pri licencah, zanj je vprašanje ali naj bo programska oprema odprtokodna, praktično in ne etično vprašanje. Na nasprotni strani, gibanje za prosto programje označuje neprosto programje kot neoptimalno rešitev. Zanje je neprosto programje družbeni problem in prosto programje rešitev. V nadaljevanju bomo uporabljali izraza odprta koda in prosto programje kot isti pojem, v smislu programske opreme, ki jo je možno svobodno uporabljati, spreminjati in razširjati naprej. 3.3 Licenčni modeli prostega programja V zadnjih nekaj letih je nastala množica licenc odprte kode. Večina novejših licenc je spremenjenih tako, da služijo določenemu poslovnemu modelu. Licence podjetij kot so IBM, Sun in Netscape Corporation sodijo v to kategorijo. Vedno težje je obdržati pregled nad različnimi licencami in njihovimi komaj opaznimi razlikami. Tako GNU projekt kot Iniciativa za odprto kodo (OSI) sta zbrali širok seznam licenc, ki ustrezajo kriterijem odprte kode. Ta seznam se stalno povečuje. Nekatere od bolj znanih licenc so: GNU Public License GPL Lesser GPL -LGPL Berkley Software Distribution BSD Apache Licese PHP License Mozilla Publc License MPL GNU Public License GPL Večina licenc programske opreme prepoveduje distribucijo in spreminjanje programja, nasprotno temu pa GPL zagotavlja svobodo distribuiranja in spreminjanja prostega programja, torej, da je programje prosto za vse njegove uporabnike. GPL je najbolj pomembna licenca prostega programja, saj je večina prostega programja distribuirana pod njenimi pogoji. Glavni razlog njene popularnosti je v njenem virusnem efektu, to je konceptu copyleft. Trenutno aktualna verzija je GPLv3, ki je bila izdana 29. junija Poglavitne zahteve licence so (Free Software Foundation. 2007): 25

26 Licenca se lahko uporabi za kakršnokoli programsko opremo, vendar se je ne sme modificirati. Licence ni potrebno sprejeti, oziroma jo podpisati vendar vam razen nje nič ne dovoljuje spreminjanja ali razširjanja programa ali iz njega izpeljanih del. Če ne sprejmete te licence, ta dejanja prepoveduje zakon. Torej, s spremembo ali razširjanjem programa (ali kateregakoli dela, ki temelji na programu), pokažete svoje strinjanje s to licenco in z vsemi njenimi določitvami in pogoji za razmnoževanje, razširjanje ali spreminjanje programa ali del, ki temeljijo na njem. Licenca lahko zahteva plačilo za fizično dejanje oskrbe stranke s kopijo in lahko zaračuna plačilo za vsako dodatno garancijsko zaščito, ki jo ponuja. Izboljševanje programa in spremembe mora urejevalec poslati nazaj avtorju. Redistribucija, vključno z vsemi spremembami, mora biti v skladu s pogoji GPL. Vsaka distribucija mora vključevati izvorno kodo ali pa mora licenca ponuditi oskrbo izvorne kode na zahtevo stranke za obdobje vsaj treh let. Vsako delo, ki v celoti ali deloma vsebuje ali izhaja iz licenciranega programa, mora biti distribuirano pod GPL licenco. To ne velja za neodvisna in ločena dela, ki ne izhajajo iz licenciranega programa. Če sta razširjanje in uporaba programa omejena v določenih državah, bodisi zaradi patentov ali vmesnikov s posebno pravico razširjanja (angl. copyrighted interfaces), lahko izvorni lastnik pravic razširjanja, ki postavlja program pod to licenco, doda eksplicitno zemljepisno omejitev razširjanja, ki izključuje te države tako, da je razširjanje dovoljeno le v in med državami, ki niso na tak način izključene. Ni nobene garancije in je popolna izključenost odgovornosti v skladu z zakonskimi okviri. Licenca lahko ponuja garancijo svojim strankam, če se tako odloči. Licenca avtomatsko preneha veljati ob kršitvi njenih pogojev, s strani imetnika licence Lesser GPL - LGPL Ta licenca se razlikuje od GPL v tem, da dovoljuje povezovanje z neprostimi moduli. Trenutno je v veljavi tretja verzija iz leta Prvotno so Manj splošno dovoljenje oblikovali za standardne knjižnice, z namenom pospeševanja prisvajanja prostega programja, saj tako licencirane knjižnice nudijo priložnost lastniškim programom, da se izvajajo v sistemu prostega programja. FSF je mnenja, da omogočanje knjižnic pod LGPL škoduje namenu in načelom prostega programja, zato je ne podpirajo. (Free Software Foundation. 2008). Zahteve licence so: Licenca se lahko uporabi za kakršnokoli programsko opremo, vendar je primarno namenjena programskim knjižnicam. Licence ni dovoljeno modificirati. 26

27 Za fizično dejanje prenosa kopije lahko zaračunavate in po lastni presoji ponudite garancijsko zaščito v zameno za plačilo. Redistribucija (vključno z vsemi spremembami) mora biti v skladu s pogoji LGPL ali GPL. Vsaka distribucija mora vključevati izvorno kodo ali pa mora biti izvorna koda dostopna na istem mestu kot objektna koda. Licence ni potrebno sprejeti, oziroma jo podpisati vendar vam razen nje nič ne dovoljuje spreminjanja ali razširjanja programa ali iz njega izpeljanih del. Če ne sprejmete te licence, ta dejanja prepoveduje zakon. Torej, s spremembo ali razširjanjem programa (ali kateregakoli dela, ki temelji na programu), pokažete svoje strinjanje s to licenco in z vsemi njenimi določitvami in pogoji za razmnoževanje, razširjanje ali spreminjanje programa ali del, ki temeljijo na njem. Delo, ki uporablja knjižnico tako, da je prevedeno (compiled) ali povezano (linked) z njo in ne vsebuje izpeljav knjižnice, je izvzeto iz licence. Vendar, če program vsebuje dele knjižnice kot rezultat takega prevajanja ali povezovanja, se lahko distribuira pod katerimikoli licenčnimi pogoji, pod pogojem, da dovoljujejo modifikacije in obratni inženiring 12 za potrebe stranke. Nobene garancije in popolna izključenost odgovornosti v skladu z zakonskimi okviri. Licenca lahko ponuja garancijo svojim strankam, če se tako odloči. Licenca avtomatsko preneha veljati ob prekršitvi njenih pogojev s strani imetnika licence BSD licenca (Berkley Software Distribution) Ta licenca dovoljuje, da se s programsko opremo naredi skoraj vse. Licenca je zelo preprosta in dovoljuje uporabo programske opreme, distribucijo izdelka in izvorne kode. Dovoljeno je spreminjanje in vključevanje v drugo programsko opremo brez omejitev. Edina zahteva je, da se navedejo imena vseh avtorjev v izvorni kodi in dokumentaciji programa. Imen avtorjev ni dovoljeno uporabljati za promocijo izdelka, brez predhodnega pisnega dovoljenja. Najbolj pomembno dovoljenje, ki ga v GPL ni, je da se lahko BSDlicencirane spremembe naredijo zasebne. Torej se lahko spreminja pridobljeno izvorno kodo BSD-licenciranega programa in se ga potem prodaja v binarni obliki, ne da bi se poleg distribuirala tudi spremenjena izvorna koda. To je še vedno odprta koda, saj definicija odprte kode ne zahteva, da imajo izpeljana dela originalno licenco. (Open Source Initiative 2009). Poglavitne zahteve licence so: Licenca se lahko uporablja za kakršnokoli programsko opremo. Redistribucija je možna pod pogojem, da so pogoji BSD licence spoštovani. 12 pri obratnem inženiringu gre za raziskovanje določenega dela programja, da bi videli kako deluje in posnemali dobre rešitve in ideje. 27

28 Glede plačila, ni nobeni posebnih predpisov. Glede razpoložljivosti izvorne kode, se ne postavljajo nobene zahteve. Glede uporabe z drugo programsko opremo, ni nobenih posebnih predpisov. Licenca ne daje garancije in popolnoma izključuje odgovornost. Glede prenehanja, ne veljajo posebni predpisi Mozilla javna licenca (Mozilla Public license - MPL) Različico 1.0 je razvil Mitchell Baker, ki je delal kot odvetnik pri Netscape Communications Corporation, v času ko so objavili svoj brskalnik Netscape Navigator. Licenca omogoča, da postanejo določeni spremenjeni deli programa zasebni. Definicija modifikacije programa v MPL je, da je to vsaka sprememba v datoteki, ki je del originalnega programa, in vsaka nova datoteka, v katero je bil prepisan določen del izvorne kode originalnega programa. Iz tega izhaja, da lahko ostanejo zasebne samo datoteke, ki v celoti vsebujejo povsem novo izvorno kodo. Veliko podjetij je sprejelo variacijo MPL za svoje programe. Tako so nastale licence: Netscape Public Licence, Nokia Open Source Licence itd. Poglavitne zahteve licence so (Open Source Initiative 2009): Licenca se lahko modificira in uporabi za drugo programsko opremo, pod pogojem, da se preimenuje in da so v novi licenci jasno vidni drugačni pogoji. Licenca dovoljuje plačilo za vsako dodatno garancijo, podporo in zavarovanje, ki ga ponuja. Modifikacije se morajo licencirati pod MPL. Zajeta koda originalnega licenciranega programa in modifikacije, ki niso izdana kot izvorna koda, se lahko distribuira pod drugimi licenčnimi pogoji, ki pa morajo biti skladni z MPL. Vse modifikacije v izvorni kodi morajo biti dostopne na istem mediju ali pa ločeno, na primer na FTP strežniku Za slednje velja, da morajo modifikacije ostati dostopne uporabnikom vsaj 12 mesecev, oziroma vsaj 6 mesecev po tem, ko je bila izdana novejša verzija. Licenca lahko združuje programsko opremo z drugimi programi, pri čemer ti niso pod vplivom MPL, vendar mora biti licenca še vedno skladna z MPL za vso kodo, ki jo pokriva. Licenca avtomatično preneha veljati, če se v tridesetih dneh po ugotovitvi kršitve njenih pogojev, ti ne odpravijo. Licenca ne omogoča garancije in izključuje odgovornost. 28

29 3.4 Kako nastaja odprta koda Gonilni mehanizem nastajanja odprtokodnih projektov so, v današnjih časih, odprtokodne skupnosti. Odprtokodne skupnosti so danes eden od najuspešnejših primerov visoko kakovostnega in učinkovitega sodelovanja na spletu. Tudi ostale skupnosti bi lahko ogromno pridobile z razumevanjem delovanja odprtokodnih skupnosti. Prosto programje se razvija v mehko organiziranih skupnostih, ki jih tvorijo posamezniki iz celega sveta. Za te ni nujno, da se med seboj osebno poznajo, vendar jih združujejo isti cilji. Tem skupinam različnih posameznikov, učinkovito uspeva opravljati tako težko nalogo, kot je izgradnja včasih tudi zelo kompleksne in kakovostne programske opreme. Uspeh odprtokodne programske opreme, lahko ljudi pripelje do ponovnega razmišljanja o tradicionalnem pogledu na razvoj programske opreme. Na svetovnem spletu trenutno obstajajo tri velike odprtokodne skupnosti: GNU Free Software Directory, SourceForge, Freshmeat. FSF/UNESCO ima označenih 5364 paketov programske opreme in večina programske opreme je pod GPL licenco. Freshmeat.net ima programov, pri tem odprtih še novih projektov ter prijavljenih uporabnikov. Sourceforge.net je po številu uporabnikov največja, saj jih je prijavljenih kar ter imajo registriranih 149,391 novih projektov, s tem da imajo že programov. (Wiki 2009). Prvega vzdržuje organizacija FSF (Free Software Foundation) in vsebuje samo projekte, ki so razpoložjivi pod GPL licenco. Druga dva repozitorija ima v lasti Open Source Development Network (OSDN). Med naštetimi repozitoriji, Freshmeat pokriva najširši spekter prostega programja in vključuje tudi nekatere programske pakete, ki se nahajajo tako na SourceForge kot na GNU Free Software directory. V zadnjih treh letih so številne študije skušale odgovoriti na vprašanje, kdo razvija prosto programje in zakaj. Tri še posebej izstopajo: Who is doing it (WIDI) študija (2001), ki jo je izvedla skupina raziskovalcev na Tehnični fakulteti v Berlinu The Boston Consulting Group/OSDN (BCG/OSDN)»Heker«študija (2002) Free/Libre and Open Source Software študija (FLOSS) (2002), ki jo je izvedel International Institute of Infonomics na Maastrichtski univerzi v Nizozemski. Rezultati vseh treh so zelo podobni in prikazujejo jasno sliko tipičnega razvijalca prostega programja: Pretežno moški. Vse tri študije podajajo, da je bilo več kot 98 odstotkov anketiranih moških. Pretežno Generacija X. Več kot 70 odstotkov anketiranih v vseh treh študijah je bilo starih med 22 in 37 leti. Povprečna starost je bila v območju od 27 do 30 let. Koncentrirani v ZDA in Evropi. Več kot 80 odstotkov anketiranih v vseh študijah prihaja iz ali živi v ZDA in Evropi. IT strokovnjaki. Več kot 50 odstotkov anketiranih v vseh študijah dela v IT. Študentje so na drugem mestu z 20 do 30 odstotki. 29

30 Večinoma z univerzitetno in srednješolsko izobrazbo. WIDI in FLOSS navajata, da ima od 33 do 46 odstotkov anketiranih univerzitetno izobrazbo, medtem ko ima 17 do 24 odstotkov srednješolsko izobrazbo. FLOSS poroča, da ima 28 odstotkov anketiranih magistrsko izobrazbo, medtem ko jih je pri WIDI poročilu samo 12 odstotkov. Nepopolna udeležba. Od 34 do 48 odstotkov anketiranih porabi manj kot 5 ur na teden za delo na projektih odprte kode. 9 do 15 odstotkov je takih, ki porabijo 20 do 40 ur na teden in samo 5 do 7 odstotkov anketiranih dela več kot 40 ur na teden na projektih odprte kode. Študije so ugotovile, da je poglaviten razlog posameznikov za vključevanje in nadaljevanje dela v odprtokodnih projektih, razširiti in deliti svoje znanje. Največ anketiranih je dejalo, da je širjenje osebnega znanja največja korist, ki jo pridobijo od sodelovanja v odprtokodnih skupnostih. Prav tako je velik odstotek anketiranih dejal, da so se pridružili z namenom učenja in razvijanja novih spretnosti, polovica pa je dejala, da so se pridružili z namenom deljenja svojih znanj in spretnosti. Programerji sodelujejo v odprtokodnih skupnostih z namenom pridobiti ugled med svojimi stanovskimi kolegi, pokazati svoj talent podjetjem in proučevati kodo drugih razvijalcev in si s tem pridobivati nova znanja in praktične izkušnje. Ti cilji se lahko dosežejo le, če je koda, ki jo prispevajo odprta in razpoložljiva za vse. Omogočanje ponovnih izkušenj z zmanjševanjem kompleksnosti in»porazdeljen«spomin skupine (transactive group memory) Grajenje skladišča informacij in organiziranje novih vsebin, je temelj sistema znanja skupnosti. Za lažjo obdelavo ogromnih količin znanja, so znotraj skupnosti implementirane ustrezne tehnologije in značilnosti delovnih aktivnosti (ang. task-related features), ki zmanjšujejo kompleksnost. Kot primer lahko navedemo uporabo modularne strukture aktivnosti, hranjenje zgodovine programske kode v CVS repozitoriju in prenos znanja s posameznikov v porazdeljen spomin skupine, kjer člani skupnosti vedo, kje poiskati določeno informacijo. Razvijalci dodajajo v svoji izvorni kodi komentarje, kar sproža proces ponovnega razmišljanja in ponovnih izkušenj pri drugih članih skupnosti. Najpomembnejši temelj sistema znanja odprtokodnih skupnosti predstavljajo poštni seznami. Tam se razpravlja o vseh pomembnejših problemih in nalogah. Vse se sproti arhivira in tako je izgrajen porazdeljen spomin skupine učeče skupnosti. Omogočanje ponovnih izkušenj z vodenjem, odprtostjo in sodelovanjem Novi člani se v skupnost vključujejo preko standardnega postopka in strogega vodstva pri prevzemanju nalog. Začetnike se spodbuja k opazovanju običajne prakse in komunikacij, s čimer se pri njih poskuša vzgojiti procese ponovnega razmišljanja in ponovnih izkušenj. Zaradi načina komentiranja izvorne kode, interaktivnih učbenikov (ang. tutorials) ter sodelovanja preko spleta, je učenje možno tudi brez medosebnega sodelovanja. Odprtost do vseh orodij in dobra komunikacija sta ključna faktorja za deljenje znanja. Funkcije upravljanja z znanjem v tehnoloških skupnostih, med katere spadajo tudi odprtokodne skupnosti, temeljijo na pripovedovanju, družbeni konstrukciji in sodelovanju. Prek tega si člani skupnosti pomagajo pri dojemanju nestandardnih informacij ter gradijo svoj svet, v katerem lahko uporabljajo svoje simbole, jezik in družbeno ureditev. S pomočjo skupnosti, njeni člani prihranijo pri iskanju že rešenih problemov in 30

31 eksperimentiranju. V tehnoloških skupnostih člani sodelujejo s postavljanjem vprašanj in odgovarjanjem na sporočila, organiziranjem razprav in ponujanjem raznih interesnih aktivnosti ostalim članom. Za odprtokodne skupnosti so značilne določene karakteristike in vedenjske norme, predstavljene v nadaljevanju: Delovne navdušenosti v skupnosti je v izobilju. Člani so pripravljeni žrtvovati svoj čas ali denar in prispevati k namenu skupnosti, organizirati skupinske sestanke in širiti namen in ideje skupnosti. Uporaba tehnologije ni namenjena dobičkonosnosti ali kariernemu napredovanju posameznikov, temveč gre za njihov hobij in strast. Zvesti člani ne tolerirajo kakršnihkoli opazk ali kritik glede tehnologije in so se jim pripravljeni upreti, njihove reakcije pa so lahko logične ali pa čustvene. Člani skupnosti, ki posedujejo več znanja, spretnosti in izkušenj, so posebej spoštovani in cenjeni. Mnenja strokovnjakov imajo posebno težo in veljavo. V interaktivnih forumih, vedno obstajajo določeni posamezniki, katerih nasvet ali beseda je vredna več. Filozofija»Preberi odličen priročnik«rtfm 13. Člani skupnosti verjamejo, da bi moral vsak nov uporabnik najprej prebrati dokumente, kot so pogosto zastavljena vprašanja (ang. FAQ), priročniki (ang. HowTo, Manual) in se iz njih čim več naučiti, saj je po njihovem mnenju to najboljši način za pridobitev ustreznega znanja. S tem razlogom se vsakega novinca, ki postavi neko osnovno vprašanje usmeri k ustreznemu dokumentu, kjer lahko najde odgovor na svoje vprašanje. Samo v primeru, če je problem kompleksnejši ali zanj ni moč najti odgovora v dokumentaciji, bo na pomoč priskočil ustrezen strokovnjak in predlagal rešitev. Strokovnjaki neradi rešujejo trivialne probleme, zato se je za pomoč pogosto bolje obrniti na uporabnike s srednjim znanjem, ki so bolj pripravljeni pomagati. Tehnični nasveti novim uporabnikom se ne podajajo na teoretični osnovi, temveč s stališča praktičnega znanja in izkušenj. Skupnost ne spoštuje podajanja zavajajočih ali napačnih nasvetov novincem in takšna dejanja obsodi z opozorilom ali kaznijo (npr. izključitev iz foruma). (Madanmohan 2000, 14). Kako lahko definiramo odprtokodni projekt? To je vsaka skupina ljudi ali posameznikov, ki razvija programsko opremo in posreduje svoje rezultate javnosti pod odprtokodno licenco. Vsi delajo vse, ves čas. Izvorna koda je v celoti dostopna skupnosti. Delo koordinira osrednja skupina ljudi, ki ima vedno končno besedo pri odločanju. Program na nek način ves čas ostaja v razvojni - beta fazi. Posamezne verzije se zelo pogosto izdajajo, včasih tudi po večkrat na dan. Skupnost uporabnikov ni namenjena samo podajanju predlogov za izboljšave in poročanju o napakah - hroščih, temveč naj bi hrošče pomagali odstranjevati in razširjati programsko kodo z dodajanjem izboljšav in nadgradnjo. Posamezniki, vključeni v odprtokodni projekt, prevzemajo različne vloge. Skozi čas lahko nastopajo kot navadni uporabniki, načrtovalci ali programerji. 13 Read the Fine Manual. 31

32 Sodelujoči v skupnosti gredo skozi različne stopnje v času učenja in privajanja na projektu: kot novinec (ang. newbie); oseba, ki sistem šele odkriva, spoznava, kot vmesni uporabnik (ang. intermediate); uporabnik z zadostnim znanjem (ang. know-how) za uporabo sistema in nadaljnje učenje, kot napreden uporabnik; oseba, sposobna reševati probleme drugih in vključena v reklamiranje sistema, kot ekspert; oseba, ki ima končno besedo pri zadevah na projektu in globoko tehnično znanje o funkcionalnostih sistema. Posamezniki v odprtokodnih projektih medsebojno vplivajo in vzajemno delujejo na različne načine: s pisanjem, spreminjanjem in razhroščevanjem dejanske izvorne kode, s poročanjem in komentiranjem o napakah in hroščih, s pisanjem in branjem dokumentov kot so uporabniški priročniki, sistemske dokumentacije, tehnični priročniki itd., z javnimi diskusijami preko poštnih seznamov, novičarskih skupin (ang. newsgroups), IRC sej itd., z obiskovanjem uradne spletne strani projekta in povezanih spletnih strani, z udeleževanjem na sestankih in konferencah kot so uporabniške skupine (ang. user groups), delovne skupine (ang. working groups), sestanki skupnosti (ang. community meetings) itd. Uporabniki razpravljajo o tem, kako najbolje opraviti svoje delo. Vsaka posamezna razprava lahko vključuje različne skupine ljudi. Te skupine lahko obsegajo le nekaj ljudi ali pa so to skupnosti s sto ali več tisoč sodelujočimi posamezniki. Nekateri posamezniki se bodo udeleževali različnih razprav, s čimer bodo postali člani več skupnosti. Tako prihaja do prekrivanja med skupnostmi, kar omogoča ustanovitev večje skupnosti, povezane z odprtokodnim projektom kot celoto. (Madanmohan 2000, 14). Posamezniki lahko imajo v odprtokodnem projektu naslednje vloge: Razvijalec (ang. Developer) Razvijalec je zadolžen za implementiranje ciljev projekta. Udeležuje se predvsem produkcijskih in dokumentacijskih aktivnosti. Upravljalec (ang. Manager) Upravljalec upravlja, vodi projekt. Sprejemanje odločitev in koordinacija sta njegovi glavni aktivnosti. Vzdrževalec (ang. Maintainer) Vzdrževalec beleži probleme izdanih komponent in je zadolžen za njihovo reševanje. Njegovi glavni aktivnosti sta koordinacija in komunikacija. Administrator Administrator je odgovoren za pravilno delovanje projekta z vzdrževanjem projektnih virov kot so centralizirani strežniki, komunikacijske zveze, sistemi za upravljanje konfiguracij. 32

33 Poročevalec (ang. Commenter) Vsakdo, ki podaja povratne informacije je poročevalec. 3.5 Prednosti in slabosti odprte kode Prednosti Stroški Najbolj očitni prednosti sta nižji strošek nabave in brezplačna narava programske opreme. S poslovnega vidika so, najpomembnejši pokazatelji stroškov produkta, tako imenovani skupni stroški lastništva - TCO 14. Pri izbiri med več možnimi rešitvami, pod predpostavko, da so vsi ostali kriteriji izenačeni, je rešitev z najmanjšim TCO najbolj zaželena. Argumenti, ki govorijo v prid nizkemu TCO za prosto programje: Po vsej verjetnosti nični stroški nakupa oziroma pridobitve programa in posledično ni stroškov obnavljanja licenc uporabe programa. Ni dodatnih stroškov za uporabo kopij programa. Programi se lahko brez dodatnih stroškov prenašajo na več računalnikov. Možnost uporabe starejše oziroma manj zmogljive strojne opreme ob enakih učinkovitostih, kar znižuje stroške strojne opreme. Manjša potreba po nadgradnjah, manjši stroški nadgradenj in upravljanja, hkrati so nadgradnje programa večinoma brezplačne. Daljše delovanje brez izpadov in posledično nižji stroški za drage sistemske administratorje. Nižja občutljivost na okužbe z virusi, kar zmanjša potrebo po komercialnih protivirusnih programih in zmanjšuje možnosti izgube podatkov. Nižja ranljivost do varnostnih lukenj in hekerskih napadov, kar znižuje breme sistemske administracije. (Bratuša 2006,196) Krajši je običajno tudi čas razvoja. Uporabniki odprtokodnih rešitev, niso odvisni od enega razvijalca ali ponudnika. Najbolj pomembna je pravica do spreminjanja in popravljanja izvorne kode. To omogoča neomejeno spreminjanje in prilagajanje programske opreme. Programsko opremo je mogoče prevesti in prilagoditi za uporabo na drugi strojni opremi. Odpravljanje programskih hroščev je precej olajšano, programska oprema pa ima daljšo pričakovano življenjsko dobo. Z uporabo odprte kode, se izognemo enemu samemu ponudniku, od katerega je odvisna prihodnost programske opreme. Kupec je namreč odvisen od ponudnika v smislu podpore in razvoja nadgradenj. V kolikor ponudnik likvidira podjetje ali ustavi razvoj določenega izdelka, nima nihče pravice nadaljevati dela na tem izdelku. Podobne težave lahko nastanejo, če ponudnik opusti razvoj rešitve za določeno strojno opremo. Tu je še problem črne škatlice, kjer pri licenčni programski opremi nikoli zanesljivo ne vemo, kaj program v resnici počne. Ponudniki velikokrat, zaradi tržnih zakonitosti in zahtev, hitijo z izdajo programske opreme, kar pa lahko povzroči veliko neodkritih hroščev, ki bi se jim ob nekoliko bolj umirjenem razvoju lahko izognili. 14 Total Cost of Ownership. 33

34 Zagovorniki prostega programja pogosto trdijo, da prosto programje ponuja nekaj bistvenih prednosti, v primerjavi s tipičnimi komercialnimi produkti. Komercialni produkti večinoma dajejo prednost izgledu, torej vizualnim podrobnostim, odprtokodne rešitve pa se osredotočijo na težje merljive kvalitete kot so stabilnost, varnost ter druge lastnosti programske opreme. Za razvijalce prostega programja je značilna naklonjenost h kvaliteti. Motivira jih predvsem želja po izpopolnjevanju znanja ter iskanju ugleda med kolegi v odprtokodnih skupnostih. Zaradi tega je bolj verjetno, da bodo pri razvoju programske opreme dali poudarek stvarem, ki bodo s strani somišljenikov cenjene. Pomemben jim je predvsem jasen načrt, zanesljivost, enostavno vzdrževanje s poudarkom na splošnih, odprtih standardih in vrednotah skupnosti. Zanesljivost Zanesljivost lahko definiramo kot odsotnost napak v programski opremi, ki bi povzročale nepravilne operacije, izgubo podatkov ali nenadne izpade programa. Osnovno načelo odprtokodnih projektov je»izdajaj zgodaj, izdajaj pogosto«(ang. release early, release often). Pogoste izdaje verzij programa, omogočajo pridobivanje kvalitetnih povratnih informacij od zelo različnih uporabnikov, kar pripomore hitrejšemu odkrivanju napak, ki so običajno popravljene v nekaj urah, kar je predvsem posledica dostopnosti izvorne kode. Sposobni razvijalci, ki napako odkrijejo, jo običajno, kar sami tudi popravijo in nato obvestijo vzdrževalca. Nemalokrat izdajo svojo popravljeno verzijo programa. Tukaj velja Linus-ov zakon, ki pravi»več kot je ljudi, ki imajo vpogled v izvorno kodo, večja je verjetnost, da se odkrije napaka«(ang. Given enough eyeballs, all bugs are shallow). Uporabniki se tako lahko odločijo ali bodo uporabili neuraden popravek ali pa bodo počakali na uradno verzijo. Stabilnost V poslovnem okolju je programska oprema nujno orodje za delo. Če v procesu dela ni večjih sprememb, tudi ni potrebe po spreminjanju in nadgrajevanju programske opreme. Zaznamo lahko, da se uporabniki zaradi stroškov spremembam izogibajo, kar pa je v nasprotju z motivi in željami proizvajalcev programske opreme, ki težijo k stalnemu pritoku dohodkov in zato v ta namen uporabljajo različne taktike, s katerimi želijo svoje uporabnike prepričati ali prisiliti v spremembe ali nadgradnje 15. Uporabniki so, tako na nek način, prepuščeni potezam proizvajalcev. Prosto programje je prilagojeno odprtim standardom, ti pa se redkeje spreminjajo. To odpravlja potrebo po nenehnem spreminjanju programske opreme in zmanjšuje pritiske na uporabnike po nenehnem posodabljanju. Zmanjšuje se tudi problem nekompatibilnosti. Uporabnikom je ponujena možnost, da se odločijo ali bodo, če za nadgradnjo ni potrebe, ostali na starejši verziji ali pa bodo prešli na novo verzijo programa. Preglednost (ang. Auditability) Slabo razumljena prednost odprtokodnega programja je njegova preglednost. Pri lastniškem programju so uporabniki prisiljeni zaupati trditvam razvijalcev o kvalitetah kot so varnost, neobstoj stranskih vrat (ang. backdoor), prilagojenost standardom in fleksibilnost za bodoče spremembe. Če izvorna koda ni dostopna, so to le obljube. Znan je primer Borlandovega paketa Interbase, ki je imel vgrajena stranska vrata. Podobnih 15 npr. podpora novim formatom, umik tehnične podpore in popravila hroščev za starejše verzije ali starejše platforme. 34

35 primerov je še veliko. Z objavo izvorne kode avtorji vlijejo zaupanje uporabnikom, da so takšne in podobne trditve na trdnih temeljih, saj se o tem lahko sami prepričajo. Če izvorna koda ni objavljena, nadzor s strani tretje osebe ni možen. Trenutno industrija tega še ne zahteva, vendar se, s povečevanjem razširjenosti odprtokodnih rešitev, v prihodnje to lahko uveljavi. Fleksibilnost in svobodnost V poslovnem kontekstu fleksibilnost programske opreme pomeni možnost izbire rešitve, ki bo zadovoljila vse potrebe uporabnikov. V primeru sprememb v poslovnem okolju, le-te niso omejene s programom, ki podpira poslovanje. Predvsem je to pomembno na področju infrastrukturnih komponent arhitekture IT rešitev. Izkušnje kažejo, da je za zagotovitev fleksibilnosti na arhitekturnem nivoju, najbolje izbrati preizkušene standarde za vzajemno delovanje. Pod pogojem, da lahko posamezne sistemske in programske rešitve ustrezno vzajemno delujejo, se je mogoče izogniti preveliki odvisnosti in navezanosti na določenega proizvajalca programske opreme. Odprtokodni projekti uporabljajo predvsem splošno priznane standarde, zato pri njih ni zaslediti odvisnosti od sorodnih produktov. Prosto programje ponuja svojim uporabnikom večjo svobodo pri nakupu in uporabi drugih produktov ter se izogiba odvisnosti od določenega proizvajalca. Proizvajalci programske opreme lahko prenehajo poslovati ali pa se samovoljno odločijo, da bodo prenehali z razvojem določenega produkta. Kaj lahko neko podjetje, ki je odvisno od nadgradenj in nadaljnjega razvoja programske opreme določenega proizvajalca, v takem primeru stori? Glede na to, da je lastniško programje zaščiteno z avtorskimi pravicami, ga nobeno drugo podjetje ne more prevzeti in nadaljevati z razvojem. Prosto programje učinkovito ščiti podjetja pred takšnimi in podobnimi scenariji. Pogosto je možno najeti neko drugo skupino programerjev, ki bo nadaljevala z vzdrževanjem in nadaljnjim izboljševanjem programske opreme, brez zakonskih omejitev. Odprtokodni projekti pogosto omogočajo bolj fleksibilno kombinacijo posebnosti programja. Običajno dela veliko ljudi na svojih verzijah določenega programa, tako da je popolnoma možno najti verzijo, ki zadovolji vse potrebe določenega uporabnika. Če ne obstaja verzija programa, ki bi dovolj dobro ustrezala, jo je, glede na odprtost programske kode, možno samostojno izdelati ali pa najeti nekoga drugega za to. Podpora Razvoj z odprto kodo lahko nudi zelo hitro in kvalitetno tehnično podporo. Glede na to, da uporabniki in razvijalci sodelujejo na osnovi svojih skupnih interesov in potreb po določeni aplikaciji, so razvijalci praviloma pripravljeni vložiti nekaj dodatnega napora za pomoč ostalim. Odgovore na vprašanja je možno dobiti na različnih mestih, kot so novičarske skupine, poštni seznami, klepetalnice itd. Na spletu je moč najti množice spisov v obliki HOWTO, FAQ ali pa tutor-tutorials. Obstaja tudi veliko literature o raznih odprtokodnih rešitvah, kjer lahko uporabniki najdejo rešitve za svoje težave. Vse več je po svetu podjetji, ki za plačilo nudijo podporo, poleg tega pa se ukvarjajo z organiziranjem seminarjev in izobraževalnih tečajev. (GBDIRECT 2006). 35

36 2.5.2 Slabosti Kompatibilnost Prosto programje ne deluje vedno najbolje z drugimi aplikacijami, tipično z Microsoftovimi aplikacijami kot je Windows operacijski sistem (ne uporabljajo dovolj dobro značilnosti Windows okolja in ga tako ne uspejo maksimalno izrabiti). V nekaterih primerih uporabniki potrebujejo specifično programsko opremo, ki deluje samo v okolju Windows. Na primer, če bi hoteli uporabljati program za oddajo zaključnega računa za AJPES 16. Na spletni strani Agencije za plačilni promet bi sneli Excelovo datoteko za vnašanje podatkov, ki vsebuje macroje. Ker Openoffice.org ne more zaganjati vseh excelovih makrojev, bi morali namesiti Microsoft Excel v sistem Linux. Za to uporabimo orodje Wine, ki omogoča delovanje Microsoftovih programov na Linux platformi. Možna pa je tudi uporaba VMWare, ki emulira celoten Windows sistem (Davies 2006, 703) Uporabniški vmesniki Prosto programje ima običajno manj prijazne uporabniške vmesnike. To je predvsem problem pri uporabnikih, ki niso vešči dela v računalniškem okolju in jim neprijazni uporabniški vmesniki še bolj otežijo delo. Pogosto vmesniki niso dovolj prilagojeni nezahtevnim uporabnikom. Glavni vzrok za to je, da je prosto programje večinoma grajeno s strani inženirjev, za inženirje, saj pravih povratnih informacij nezahtevnih končnih uporabnikov razvijalci ne dobijo. Nezahtevni končni uporabniki namreč slabo sodelujejo v procesu razvoja odprtokodne aplikacije, saj nimajo potrebnega znanja za testiranje aplikacije in učinkovito poročanje o hroščih. Posledica tega so bolj programersko usmerjeni vmesniki kot pa uporabniški vmesniki. Podpora Dobra in raznovrstna podpora je bila omenjena že kot prednost, vendar je potrebno dodati, da je podpora včasih težko razumljiva, saj je pogosto bolj namenjena razvijalcem in ne končnim uporabnikom. Običajno gre za zelo tehnično podrobno dokumentacijo, ki zahteva veliko tehničnega predznanja. Poleg tega je večinoma tudi zelo pomanjkljiva. Njen največji del predstavlja kar izvorna koda, na podlagi katere je avtomatsko generirana programska dokumentacija. Preostala dokumentacija je pogosto neažurna, zaradi pogostih izdaj programja. V nekaterih primerih so uporabniki lahko deležni pomoči, če plačajo določeno ceno za pomoč. Tako lahko na primer uporabniki SUSE Linux dobijo 90 dnevno pomoč pri instalaciji. Omogočena je tudi druga tehnična pomoč, preko komercialnih telefonskih številk. Pri uporabi te plačljive pomoči in podpore, pa lahko stroški uporabe odprtokodne programske opreme velikokrat presežejo skupne stroške uporabe komercialnih licenčnih aplikacij. Na primer, podpora odprtokodnega ERP sistema OpenBravo ERP za enega uporabnika za eno leto stane okoli V primerjavi z našimi ponudniki ERP rešitev, kot so Datalab, Saop, Andersen je to kar velik strošek. Namestitev aplikacije Prosto programje pogosto ni tipa»vstavi in poženi«(ang. plug and play). Čeprav se odprtokodni projekti vedno bolj ukvarjajo z vprašanjem enostavnosti uporabe, ostaja namestitev aplikacij še vedno velika ovira za povprečne uporabnike. Pri namestitvah so potrebna posebna konfiguriranja in prevajanja, čeprav se v današnjem času to izboljšuje z 16 Agencija republike Slovenije za javnopravne evidence. 36

37 paketi tipa RPM oziroma s posebnimi moduli operacijskega sistema kot je na primer pri Linux SUSE modul YAST, kjer se aplikacije zlahka inštalirajo in tudi deinštalirajo. Velikokrat niso podprti vsi gonilniki naprav in pogosto sam proces nameščanja programja vodi uporabnika skozi zaporedje vprašanj, o katerih uporabnik ne želi razmišljati ali pa o njih sploh ne ve nič. Pojavljal se je problem pri uporabi kakšnih bolj eksotičnih naprav, na primer modemi, tiskalniki, skenerji, brezžične kartice, pri katerih proizvajalci veliko logike spravijo v gonilnike, ki pa so narejeni samo za Windows platformo. No seveda tudi za to obstajajo rešitve, kot je na primer Ndiswrapper, ki preoblikuje Windows gonilnik tako, da ta omogoča delovanje mrežne kartice v Linux okolju. Intelektualna lastnina in pomanjkanje lastništva (odgovornosti) Komercialna podjetja programske opreme si zelo prizadevajo zagotoviti, da programska oprema, ki jo razvijajo, ne vsebuje kršitev intelektualne lastnine. Od zaposlenih se zahteva, da v svoje komercialne programe ne prepisujejo posameznih delov programske kode, ki so jih napisali posamezniki izven podjetja. Nasprotno, je zaradi narave odprtokodnih projektov, kjer sodeluje veliko samostojnih razvijalcev, večja verjetnost, da obstajajo deli programja, kjer se krši pravica intelektualne lastnine. Samostojen razvijalec morda vključi v prosto programje določen del programske kode lastniškega programa, ki ga je v nekem komercialnem podjetju razvijal. Posledično je uporaba takšnih produktov za uporabnike bolj tvegana. Uporabniki želijo, da nekdo prevzame odgovornost, v primeru težav in napak programske opreme. To je pri lastniškem programju lažje doseči kot pri odprtokodnem. Programerska podjetja lahko pred potencialnimi in trenutnimi uporabniki nastopajo kot zaupanja vredni skrbniki. Microsoft se v ta namen poslužuje taktike straha, negotovosti in dvoma. To je tržna taktika, ki jo uporabljajo predvsem podjetja z velikim tržnim deležem, ker niso sposobna s trdnimi dejstvi odgovoriti konkurenčnim produktom, ki so boljši in cenejši. Taktika ustvarja govorice in dvome pri potencialnih uporabnikih, rekoč»tvegano je iti po tisti poti, raje ostanite z nami in boste z množico. Naša naslednja verzija bo tako ali tako boljša.«v nasprotju s prostim programjem lahko lastniška podjetja zajamčijo kompatibilnost s starejšimi verzijami ter s tem predstavljajo entiteto, ki jo je možno tožiti v primeru, da njihove trditve ne držijo. Nikjer ni garancije, da se bo odprto kodni projekt, še naprej razvijal, po drugi strani, pa vpogled v izvorno kodo omogoča, da podjetja sama najdejo rešitev v primeru, ko je odprtokodni projekt zastal s strani razvijalcev. Težak začetek in težko zaključevanje Pogoj za to, da odprtokodni projekt zaživi je, da mora privabiti dovolj veliko skupnost zelo izurjenih in zainteresiranih razvijalcev, usmerjenih v rešitev problema projekta. Večji kot je projekt, več je razvoja in razhroščevanja kode. Razvijalci morajo imeti skupen cilj, ki je jasno in dobro definiran ter analogen poslanstvu skupnosti. Veliko odprtokodnih projektov težko pridobi veliko skupnost razvijalcev in drugih uporabnikov. Pri takih projektih je razvoj bolj odvisen od peščice računalniških zanesenjakov. Veliko odprtokodnih projektov ima težave pri prehodu v stabilno oziroma zrelo stanje, saj se zanimanje za razvoj projekta pogosto prej konča. Zaradi vsega tega, veliko odprtokodnih projektov nikoli ne zapusti beta faze razvoja. (Kenwood 2001, 8). 37

38 4. RAZVOJNE FAZE IN SESTAVNI DELI SPLETNE TRGOVINE V podjetju, kjer se največ ukvarjamo s sitotiskom, izdelavo reklamnih napisov in izdelavo nalepk, smo se odločili, da razširimo svojo ponudbo in prodajo na individualne kupce, ki bi kupovale izdelke preko spletne trgovine. V spletni trgovini bi ponudili otroške, nosečniške in druge majice s smešnimi napisi in slikami ter nalepke z raznimi motivi. Ker imamo v podjetju določeno znanje iz spletnih rešitev, smo se odločili, da spletno trgovino izdelamo sami, pri čemer si bomo pomagali z odprtokodnimi orodji. Takšen način ne bo finančno obremenil podjetja, saj bo edini strošek zakup domene, ob predpostavki, da ne upoštevamo oportunitetnih stroškov. Obstaja veliko število modelov in metodologij uvajanja in izgradnje programske opreme. Nekateri so tudi standardizirani. Tako na primer lahko najdemo klasične razvojne metodologije, prototipne modele, modele v obliki spiral, XP ekstremno programiranje Pri klasičnem razvoju oziroma uvajanju programske opreme imamo več faz. Solina navaja (Solina 1997, 18) kot prvo analizo, nato načrtovanje, kodiranje, testiranje in vzdrževanje. Carter (Carter 2002, 17) razdeli razvoj na sedem delov. Analiziranje, načrtovanje, gradnja, testiranje, implementacija, popravilo in zamenjava. Mi smo razvoj naše spletne trgovine razdelili na več faz. Prva faza je bila analiza, druga pa načrtovanje. Pri tretji fazi se, na slovenskem govornem področju, pojavlja prevod angleške besede construction kot kodiranje. Ker je v našem primeru dejanskega pisanja kode, zaradi uporabe že narejenih odprtokodnih aplikacij, veliko manj kot pa samega ukvarjanja z inštalacijami in pa nastavitvami, bomo za to fazo uporabljali termin gradnja. Četrta faza je bila testiranje in peta vzdrževanje. Pri tem se nismo držali striktno tega, da lahko naslednja faza sledi šele, ko je predhodna popolnoma zaključena. Prihajalo je do nekajkratnega ponavljanja oziroma prehoda, predvsem skozi faze načrtovanja, gradnje in testiranja. 4.1 Analiza Potrebe in zahteve Najprej smo se v podjetju lotili analize ciljne skupine in si postavil nekaj pomembnih vprašanj pred samo gradnjo spletne trgovine. Kdo bodo uporabniki naše spletne trgovine? Kaj potrebujemo na spletni strani? Koliko je potencialnih obiskovalcev? Kako dostopajo do interneta? Skupaj smo prišli do naslednjih odgovorov. Ciljna skupina oziroma uporabniki naše spletne trgovine, bodo mlade mamice, nosečnice, starši otrok in ljudje, ki želijo na smešen način obdariti svoje znance in sorodnike ob posebnih priložnostih. Na spletni strani potrebujemo osnovne predstavitvene podatke o 38

39 podjetju. Na strani morajo biti objavljeni splošni pogoji poslovanja, kontaktni podatki in možnost pošiljanja spletne pošte oziroma naročil direktno, preko spletne trgovine. Objavljene morajo biti tudi telefonske številke, saj se veliko kupcev rado tudi odloča za nakup s pomočjo telefona. Obstajati mora tudi rubrika, kjer si lahko stranke izdelajo majico po svoji želji tako, da pošljejo svoje zamisli v določenih grafičnih zapisih. Za izdelavo majice po strankini zamisli potrebujemo: Če bi radi imeli majico le s tekstom, potrebujemo le ime fonta (pisave) in pa dober opis tistega česar si želi stranka imeti na majici, lahko pa nam pošlje tudi že izdelan motiv v datotekah programov MS Word, OpenOffice.org, Photoshop ali Corel Draw. Če se na majicah potrebuje več kot le tekst, pa nam lahko stranka motiv pošlje v datoteki programov Photoshop, Gimp ali Corel Draw. Cene se določi individualno, glede na zahtevnost, barve in količino. Do vseh teh rubrik dostopajo uporabniki preko menija na levi strani. Preko tega menija imajo tudi dostop do naše ponudbe, ki je razdeljena na več podrubrik, v katerih si lahko stranke ogledajo izdelke in jih tudi nato prenesejo v svojo virtualno nakupovalno košarico. Podrubrike bodo imele naslove: majice za nosečnice, majice za otroke, majice za dvojčke, majice za babice, majice za dedke, majice za atije, majice za mamice, smešne majice, za dojenčke, nalepke otrok v avtu, torbe. Na levi strani bo tudi iskalnik, ki omogoča uporabnikom iskanje določenega izdelka in pa razširjeno iskanje po določenih pogojih. Na levi strani bomo postavili obrazec za prijavo, kjer lahko stranke dostopajo do svojih podatkov in naročajo izdelke. Zadnja rubrika na levi strani se imenuje statistika, kjer bo prikazano število obiskov in pa trenutno število obiskovalcev. V osrednjem delu se bodo prikazovali izdelki, glede na izbiro v meniju. Spletna stran potrebuje tudi administratorski del, ki je namenjen upravljanju s spletno trgovino. O številu potencialnih obiskovalcev se nismo mogli točno izreči. Ocene so bile okoli 1000 mesečno na začetku, vendar pa smo želeli, da bi se ta številka povečevala. Smo pa glede na podatke o rabi interneta v Sloveniji lahko zaključili, da večina uporablja ADSL 17 dostop, manj jih uporablja klicni dostop, nekaj pa jih je priključeno preko optičnih kablov. Slika na naslednji strani prikazuje, kako smo si zamislili postavitev menijev in položaj prikaza izdelkov. 17 Asymmetric Digital Subscriber Line. 39

40 Slika 3: Osnovni meni Študija zmožnosti Tehnološke zmožnosti si bomo zagotovili s postavitvijo spletnega strežnika. Dostop do spleta je bil že zagotovljen, saj smo že imeli ustrezno optično povezavo. Na razpolago imamo tudi računalnike in programsko opremo, ki nam omogoča izgradnjo portala, testiranje in dejansko uporabo. Še posebej nam bo prišlo prav znanje uporabe odprtokodnih orodij Joomla, MySql, Apache, Php in poznavanje HTML in CSS 18 tehnologij, ki so dovolj razvite in prijazne uporabnikom. Ekonomsko področje, zaradi uporabe odprtokodnih orodij, ki so v našem primeru brezplačna, naj nebi bilo problematičen dejavnik Konceptualni design V prvem koraku, izdelovanja grafične podobe spletne trgovine, smo uporabljali le svinčnik in papir A4-formata. Naredili smo nekaj primerov postavitve gumbov, izpisov besedila, prikaza izdelkov in ostalih vsebin, ki smo jih v kasnejših fazah integrirali v spletno trgovino. Pri uporabi barvnih palet smo izbrali odtenke zelene in sive barve, ozadje pa smo pustili belo. Ker smo želeli spletno trgovino čim hitreje postaviti v obratovanje, se nismo 18 Cascading Style Sheets. 40

41 popolnoma posvetil grafičnemu designu in smo se odločili, da bomo tega spreminjali v prihodnje, ko bo trgovina že obratovala. 4.2 Načrtovanje Načrtovanje je pomembna faza, pred naslednjo fazo gradnje. Čeprav se na področju programskega inženirstva stalno porajajo nove ideje, metode in orodja, ostaja razvoj programske opreme težaven, zaradi kompleksnosti same programske opreme. Ko kompleksnost neke domene zelo naraste, eksperti težko formulirajo svoje znanje o tej domeni. Ta fenomen je znan kot Feingenbaumovo ozko grlo (angl. Feigenbaum bottleneck). Človeški eksperti veliko lažje demonstrirajo svoje znanje tako, da pokažejo, kako probleme rešujejo (angl.»show-how«) ali katera rešitev je boljša (angl.»say-what«), kot da bi znali formulirati praktične strategije, kako se naj problemi rešujejo (angl.«sayhow«). Zaradi Feingenbaumovega ozkega grla pa je izredno težko natančno opisati korake, po katerih bi lahko zgradili sisteme z želenimi lastnostmi. Želene lastnosti sistemov veliko lažje opišemo s splošnimi načrtovalskimi načeli.teh načel se je na osnovi bogatih izkušenj nabralo že zelo veliko. Cela vrsta knjig in člankov je namenjena tej problematiki. Kljub velikemu obsegu znanja, ostaja načrtovanje težavno. Nedoločenost načrtovalskih načel izhaja delno iz njihovega zapisa v naravnem jeziku, delno pa iz želje, da bi z enim načelom opisali veliko število posameznih primerov. Uspešen razvoj programske opreme na osnovi načel je zato v veliki meri odvisen od izkušenj. (Solina, 1997, 199). Pri načrtovanju uporabe odprtokodnih rešitev se lahko velikokrat zanesemo na izkušnje drugih, ki jih podajo v obliki spisov howto oziroma tutorial, kjer so podani načrti reševanja problemov po načel kuharskih receptov, kjer se izogiba pojasnjevanju teoretičnih podrobnosti, ampak se osredotoči na praktični prikaz rešitve. V tej fazi smo najprej izbrali strojno opremo, ki smo jo kasneje uporabili. Opredelitev strojne opreme je zajemala izbiro diskov, procesorja, dinamičnega pomnilnika, izbiro različnih povezav v lokalnem omrežju. Ponudnika internetnega gostovanja smo že imeli izbranega. To je T-2 z optičnim dostopom 10M/10M, z možnostjo povečevanje pasovne širine v prihodnosti, če bi se za to pokazale potrebe. Strojna oprema mora biti skrbno izbrana, zato da brez težav poganjala programsko opremo, ki smo jo izbrali na podlagi testiranja različnih odprtokodnih rešitev. Obstaja veliko rešitev, ki se uporabljajo za izgradnjo spletnih trgovin, vendar se med seboj lahko močno razlikujejo po uporabnosti, kakovosti, dostopni podpori, fazi razvoja, stabilnosti in odpornosti na vdore, prilagodljivosti in lokalizaciji. Primerjali smo kar nekaj odprtokodnih rešitev, namenjenih spletnemu trgovanju. Med njimi OsCommerce, ZenCart, VirteMart in v zadnjem času vse bolj priljubljen Magento. Na koncu smo se odločili za VirtueMart in ustrezno le temu izbrali potrebno dodatno programsko opremo. Kot prvo smo izbirali operacijski sistem. Odločali smo se med odprtokodnimi Umbutu, Pingo, Fedora, RedHat, SuSE, Mandrake, Debian, Slackware. Zaradi predhodnih izkušenj smo se odločili za OpenSuse Linux verzijo Za podatkovni strežnik smo izbrali MySql verzijo , kot spletni strežnik pa Apache 2.2.3, kateremu smo dodali modul za uporabo skriptnega programskega jezika PHP verzje 5.2. Za poštni strežnik smo izbirali med Sendmail in Postfix in se odločili, zaradi nekoliko lažjih nastavitev, za slednjega. Ker VirtueMart ni samostojna rešitev namenjena spletnemu trgovanju, ampak je to komponenta CMS sistema Joomla, smo v načrt morali vključiti tudi Joomlo verzije Stable. Verzija VirtueMart-a, za katero 41

42 smo se odločili je bila a. Načrtovali smo tudi uporabo dodatnih aplikacij, ki bi nam olajševale delo. Za upravljane strežnika na daljavo in olajšano konfiguriranje sistema smo načrtovali Webmin. Pri upravljanju podatkovnih baz MySql nam je v veliko pomoč PhpMyAdmin, ki nam omogoča upravljanje na bolj vizualen in preprost način. Webalizer je odprtokodna rešitev namenjena analiziranju prometa s pomočjo log datotek na spletnem strežniku. 4.3 Gradnja Gradnja je faza kjer vse načrtovano udejanjimo Strojna oprema Prva stvar, ki jo potrebujemo za postavitev spletne trgovine je hardverski strežnik. Za začetek bi zadostoval tudi kakšen namizni računalnik s pentium procesorjem in 2 GB osnovnega spomina in 120 GB trdega diska. Grafična kartica ni preveč pomembna in je lahko integrirana tudi na matični plošči. Potrebujemo še omrežno kartico in pa povezavo do spleta. Z naraščanjem prometa lahko investiramo v namenski strežnik, lahko pa si ga tudi sami zgradimo oziroma ga najamemo pri katerem od ponudnikov. Za strežnik smo uporabili 300 W napajalnik z boljšim hlajenjem, matično ploščo, tri SCSI 19 trde diske, RAID 20 krmilno kartico, ki pa bi bila lahko tudi integrirana na matični plošči, 4 GB osnovnega spomina in UPS sistem napajanja. Na prvi trdi disk naložimo celoten operacijski sistem, spletni strežnik, SUB Druga dva identična diska sta namenjena samo shranjevanju podatkov in to na način, da se podatki zrcalijo hkrati na obeh diskih, s pomočjo RAID strojnega krmilnika. Zrcaljenje je mogoče izvesti tudi softversko, vendar ta način preveč obremenjuje procesor. Tako bi v primeru okvare enega diska, imeli rezervne podatke, nekoliko pa tudi pridobimo na hitrosti branja podatkov. Potrebno je bilo zagotoviti tudi čim večjo pasovno širino spletnega dostopa, najbolje optično povezavo.v našem primeru je zadostovala 10M/10M, preko optične povezave ponudnika T Operacijski sistem OpenSUSE Linux Linux je Unixu podoben, prost operacijski sistem, s prosto dostopno izvorno kodo, zaščiteno s splošnim dovoljenjem GNU (GNU General Public License (GPL)). Kljub monolitični zgradbi jedra je dinamičnost omogočena z nalaganjem oziroma odstranjevanjem posameznih modulov. Podpira večprocesorski način, številne datotečne sisteme, možnost izbira razvrščevanj, razširitve pomnilniške enote do 4 GB ali več. Velja za moderno večopravilno jedro, zasnovano po idejah iz knjige Operating Systems: Design and Implementation od Andrew S. Tannenbauma. Uživa podporo, finančno kot kadrovsko, podjetij kot so Sun Microsystems, IBM in Novell. Aprila leta 1991 je takrat 21-letni študent računalništva Linus Benedict Torvalds iz Helsinkov, pripadnik švedske manjšine na Finskem, ki sta ga starša poimenovala po Linusu Paulingu, ameriškemu Nobelovemu nagrajencu za področje kemije, začel pisati 19 Small Computer System Interface. 20 Redundant array of independent disks. 42

43 (najprej kot hobi) Minixu podoben operacijski sistem. 25. avgusta 1991 je v novičarski skupini comp.os.minix najavil svojo namero, sredi septembra (sodeč po datumih izvornih datotek 17. septembra) pa je na spletu objavil prvo različico operacijskega sistema, ki so ga po njem poimenovali Linux. Takoj so mu priskočili na pomoč številni zanesenjaki z vsega sveta in operacijski sistem je postajal iz dneva v dan zmogljivejši in bolj priljubljen. Različica je izšla leta 1994, pomemben mejnik pa predstavlja leto 1996, ko naj bi z različico 2.0.0, Linux postal primeren tudi za običajne uporabnike, ne le za poznavalce. Takrat je Linus tudi zaščitil blagovno znamko Linux. Danes je aktualna različica 2.6. Do sedaj je bil Linux, bolj ali manj uspešno, prenesen na več ali manj vse obstoječe računalniške arhitekture, od zapestne ure, mobilnih telefonov, do velikih super računalnikov Njegova priljubljenost še kar narašča. Skorajda vsako podjetje, ki na področju informacijske tehnologije kaj pomeni, ga jemlje zelo resno. Linux je pravzaprav samo jedro operacijskega sistema, s katerim ne moremo početi praktično ničesar. Uporaben postane šele z dodatkom številnih orodij. Posamezniki in podjetja so pripravili distribucije, ki na enem mestu vsebujejo potrebno programsko opremo skupaj s programi za čim lažjo namestitev. Distribucije se razlikujejo po priloženi programski opremi, programih za namestitev, podprtih arhitekturah, cenovni politiki (nekatere so prosto dostopne, nekatere pa plačljive, kjer lahko cena vključuje tehnično podporo, priložene priročnike, priložene plačljive programe ipd.) idr. Sedaj obstaja v svetu več kot 200 distribucij Linux-a. Poznavalci imajo najraje distribuciji Debian in Slackware, manj vešči uporabniki pa raje izberejo SuSE, Mandriva. Do nedavnega je bil zelo priljubljen tudi RedHat, ki pa se je popolnoma usmeril na poslovne uporabnike, njegovo tradicijo pa nadaljuje projekt Fedora. V zadnjem času pridobivata na priljubljenosti tudi distribuciji Gentoo, ki se zgleduje po, v skupnosti BSD, priljubljenem sistemu ports in Ubuntu, ki temelji na distribuciji Debian. ISO slike plošč CD distribucij, ki to dovoljujejo, lahko snamete s strani LinuxISO oziroma z distributerjevih spletnih strani, vendar pa z nakupom izvirne distribucije prispevamo k razvoju Linuxa. Linux lahko dobimo tudi tako, da kupimo priročnike, h katerim so priložene namestitvene CD ali DVD plošče. Če hočemo Linux samo preizkusiti, lahko zaženemo katero od tako imenovanih živih (live) distribucij, ki jih poganjamo direktno iz CD-ja oziroma DVD-ja. Popularno postaja tudi poganjanje iz USB ključev. V Sloveniji so do sedaj nastale štiri distribucije. Društvo Lugos je pripravilo distribucijo Pingo, pri Ljudmili so pripravili distribucijo Slix, svojo distribucijo so pripravili tudi v skupini Slo-Tech in na Fakulteti za elektrotehniko, računalništvo in informatiko v Mariboru. Pod okriljem revije Računalniške novice pa je nastajala distribucija SloNiX, ki pa se je nekako zaustavila. Če primerjamo Linux z Windows okoljem ugotovimo, da je poleg varnosti in zanesljivosti odločilen razlog za uporabo Linux-a postala zmogljivost pri delu in mrežnih oziroma modemskih povezavah v splet. Sistemski administratorji, poleg tega, Linux še posebno cenijo zaradi enostavnosti upravljanja sistema in manjše možnosti povzročitve nepopravljive škode. Uporaba vmesnika se ne spreminja bistveno, z izjemo lepotnih popravkov. To pomeni, da lahko uporabniki prvih distribucij Linuxa, brez večjih težav, preidejo v najnovejše. Morda bi omenili še to, da Linux za delovanje vseh perifernih enot (zvočna kartica, video kartica, modem itd.) sploh ne potrebuje grafičnega vmesnika, 43

44 temveč mu zadošča tudi konzolni. Linux, v nasprotju z Windows, dejansko omogoča delo več uporabnikom hkrati. Namestitev Linuxa z vsemi dodatnimi programi (razvoj, večpredstavnost, grafika, pisarna) zahteva le okoli 4GB, operacijski sistem Vista pa 15GB, samo za njeno jedro. Linux se čedalje bolj uveljavlja tudi v slovenskih podjetjih. Trendi v svetu kažejo potrebo po migraciji operacijskih sistemov. Znani so podatki o prehodih raznih vladnih institucij, po celem svetu, od Microsoft Windows, na Linux platformo. Med najaktivnejše države na tem razvoju se uvrščajo Kitajska, Japonska, Južna Koreja, Avstralija in večje število držav v razvoju. Predvsem za države v razvoju predstavlja prehod na odprtokodne reštve, najboljši način za vstop v informacijsko dobo, saj lahko, brez visokih stroškov povezanih z licencami, pridejo do programske opreme. Podobne težnje se kažejo tudi znotraj Evropske Unije. Prva je prehod iz Windows na operacijski sistem Linux izvedla, znotraj munchenske javne uprave, Nemčija. Možno je pričakovati tudi podobno uvajanje Linux-a in OpenOffice.org v slovenski javni upravi. Prvi so bili na slovenskih sodiščih. SUSE je najstarejša komercialna distribucija Linuxa. Podjetje je bilo ustanovljeno leta 1992 v bližini Nurenberga v Nemčiji. Prva izdaja Suse Linuxa je bila na začetku leta Velikokrat se pojavi vprašanje, kaj pomeni kratica SUSE. SUSE je nemški akronim za Software und System Etwicklung ali v prevodu, razvoj sistemov in programske opreme. Ustanovitelji so bili Thomas Fehr, Burchard Steinbild, Roland Dyroff in Hubert Mantel. Trije od njih so bili takrat še študentje matematike, eden pa je že diplomiral in delal kot programski inženir. Leta 2003 je bilo podjetje prevzeto s strani Novella. (Davies 2006, XXXVII). Trenutno najnovejša verzija SuseOpen Linuxa je 11.1, vendar smo mi uporabili nekoliko starejšo Pridobili smo jo tako, da smo si iz spletne strani pretočili iso sliko in jo nato posneli na DVD. Sama inštalacija na strežnik nam ni delala posebnih problemov. V DVD enoto smo vstavili inštalacijski disk in pognali strežnik. Nato smo, pri prvi izbiri, izbrali Installation. Naslednja je bila izbira jezika. Uporabili smo slovenski jezik, distribucija pa podpira še mnogo drugih. Sledilo je sporočilo o licenčnih pogojih. Nekaj časa je bilo nato potrebno počakati, da se je izvršila analiza sistema. Nato smo izbirali časovni pas in namizje. Na voljo smo imeli KDE in GNOME. Izbrali smo KDE čeprav, za samo delovanje strežnika, to ne predstavlja pomemben faktor. Sledila je izdelava particij in izbira dodatne programske opreme, nato pa zagonskega nalagalnika, pri katerem lahko omogočimo, da lahko na istem računalniku poganjamo več operacijskih sistemov. Na izbiro sta bila LILO in GRUB. Izbrali smo GRUB, ki velja za bolj robustnega in lažjega za konfiguriranje. Na naslednji točki je bilo potrebno izbrati root geslo, sledile pa so nastavitve omrežja. Ko smo dosegli internetno povezavo, smo avtomatsko pretočili, s strežnikov OpenSUSE Linuxa, tudi najnovejše posodobitve. Sledilo je določevanje dodatnih uporabnikov in pa konfiguriranje strojne opreme. Tu smo se največ zadržali pri nastavitvah monitorja MySql podatkovni strežnik MySQL je odprtokodni sistem, ki ga je razvilo švedsko podjetje MySQL AB. MySQL baza podatkov je strukturirana zbirka podatkov. To lahko zajema vse od preproste 44

45 nakupovalne liste, galerije slik, do obsežnega števila informacij v družbenem omrežju. SUBP 21. MySQL se uporablja za dodajanje, dostop in procesiranje podatkov shranjenih v bazi. Računalniki so zelo dobri pri obravnavanju velike količine podatkov. Zaradi tega ima upravljanje s podatki osrednjo vlogo pri računanju kot samostojni pomožni program ali pa kot del drugih aplikacij. MySQL je relacijski SUBP. Relacijska baza hrani podatke v različnih separate tabelah in ne shranjuje vseh podatkov le v eno. To dodatno povečuje hitrost in fleksibilnost. Tabele so med seboj povezane z relacijami, tako da je mogoče po želji združiti podatke iz več tabel. Del kratice SQL pri MySQL pomeni "Structured Query Language" - najbolj pogost standardiziran jezik, ki se uporablja za dostopanje do baze podatkov. MySQL je zelo hiter, zanesljiv in enostaven za uporabo. Poleg tega ima zelo praktičen niz značilnosti, ki so razvite v tesnem sodelovanju z uporabniki. MySQL je bil na začetku narejen z namenom doseganja hitrejšega upravljanja zelo velikih baz podatkov. Podpira večprocesorski način delovanja in različne programske vmesnike kot so C, C++, Perl, Java, Python, PHP. Deluje lahko v različnih operacijskih sistemih. Šifrirana gesla omogočajo varno upravljanje na daljavo. Podpira različne pisave in nabore znakov. Velikost zbirke podatkov, 5 milijard vrstic, je dejansko omejena samo z močjo računalnika. Pomoč je zelo dobro podprta v spletni obliki. Ta povezanost, hitrost in varnost je tisto kar naredi MySQL zelo primernega za dostop do baz podatkov na internetu. (Bilke 2002,10). Inštalacija sistema za upravljanje podatkovnih baz MySql lahko poteka na več načinov. Iz izvorna datoteke lahko z zaporedjem ukazov config, make in make install prevedemo in natanko za naš sistem konfiguriramo aplikacijo. Ker pa je ta način najbolj zamuden in zapleten, smo izbrali inštalacijo s pomočjo rpm datotek. OpenSUSE že vsebuje MySql aplikacijo, v okviru svoje distribucije. Potrebno je bilo le, s pomočjo sistemskega orodja YAST, izbrati ustrezne paketne datoteke in pognati inštalacijo Apache spletni strežnik Apache je spletni strežniški program, ki ga danes uporablja več kot 58% vseh spletnih strežnikov. Spletni strežnik je program, ki po protokolu HTTP usmerja in interpretira podatke, ki jih dobi po svetovnem omrežju ali jih tja pošilja. Spletnih strežnikov je po svetu več milijonov in prav v vsakem je eden od strežniških programov. Apache je najpogostejši. Prva uradna različica (0.6.2) je bila objavljena aprila 1995, potem ko je množica znanstvenikov ameriških univerz, na osnovi strežniškega programa NCSA httpd, izdelalo strežniški program in ga poimenovalo Apache, po besedici»a pathcy«. Znano je bilo, da je bil Apache v tistih časih, zaradi pogostih popravkov, zelo» pokrpana«aplikacija. Prva polna različica 1.0 je izšla decembra istega leta. V manj kot enem letu je postal vodilni spletni strežnik. Sledile so številne izboljšane različice. Po večletnih testiranjih je leta 2002 prišla na trg različica 2.0. Največja razlika je v stabilnosti in številu podprtih modulov. Apache je napredoval tudi v okolju Windows. Zadnja uradna različica je 2.4. Deluje v večini najbolj razširjenih operacijskih sistemov, pa tudi v številnih bolj eksotičnih sistemih. 21 sistem za upravljanje baz podatkov. 45

46 V praksi so to programi, moduli in nadzorne datoteke, v katere pišemo in tako nastavljamo strežnik. Na primer, kaj naj, s posameznimi zahtevki za ogled spletne vsebine, naredi strežnik. Apache poskrbi, da je zahtevek izpolnjen in je uporabniku poslana zahtevana spletna vsebina. Če zahtevka ne more izpolniti, javi napako. Napake niso odvisne od Apache-ja, ampak jih določa HTTP protokol. Glavna datoteka v Apache-ju se imenuje httpd.conf. Lahko si jo predstavljamo kot komandno ploščo. To je navadna besedilna datoteka, ki jo lahko spreminjamo z vsakim urejevalnikom besedila. Komentarji so označeni z znakom #, vse drugo so ukazi. Dele ukazov lahko s tem znakom tudi izključujemo. Poleg usmerjanja in podajanja zahtevkov po spletnih straneh, lahko tu nastavljamo še številne druge, bolj ali manj pomembne, parametre. Nastavljamo lahko pot do Apache-ja in drugih modulov na disku, shranjevanje povzetkov delovanja Apache-ja, nastavitev časa za sprejem in pošiljanje spletnih strani, nastavitev števila sočasnih zahtevkov, nastavitev IP številke in domenskega imena, nastavitev podpore za različne module, nastavitev pravic za uporabnike, določanje prioritete spletnim stranem, preusmeritev spletnih strani na zahtevane naslove, nastavitev jezika za spletno stran, nastavitev glede javljanja različnih napak, posebne nastavitve za prikaz v različnih brskalnikih, varnostne nastavitve. Tudi inštalacija spletnega strežnika Apache lahko poteka na več načinov. Iz izvorne datoteke lahko z zaporedjem ukazov config, make in make install prevedemo in točno za naš sistem konfiguriramo aplikacijo. Ker pa je ta način najbolj zamuden in zapleten, smo tudi tukaj, podobno kot pri MySql SUB, izbrali inštalacijo s pomočjo rpm datotek. OpenSUSE že vsebuje Apache module v okviru svoje distribucije. Potrebno je bilo le, s pomočjo sistemskega orodja YAST, izbrati ustrezne paketne datoteke in pognati inštalacijo. Dodatno je bilo potrebno izbrati modul, ki omogoča tolmačenje za PHP 5 skriptni jezik in konfigurirati povezanost z MySql SUB Poštni strežnik Postfix Za delovanje naše spletne trgovine je bilo potrebno vključiti v naš sistem tudi poštni strežnik. Priljubljenih odprtokodnih mail strežnikov za Linux je kar nekaj. Najbolj pogosto uporabljeni so Sendmail, Postfix in Qmail. Sendmail je najstarejši poštni strežnik in je bil dolgo časa skoraj edina izbira. Čeprav gre za dokaj dobro rešitev, pa se pojavljajo težave pri nastavljanju in upravljanju. Tudi učinkovitost je pri novejših poštnih strežnikih izboljšana. Qmail je namenjen zadovoljevanju visoko pretočnih potreb. Najboljši je trenutno Postfix, ki se odlikuje po dobri učinkovitosti in relativno nezahtevnemu upravljanju. Zaradi teh lastnosti, smo se odločili za njegovo uporabo. Poštni strežnik Postfix je izdelan pod okriljem IBM-ovega raziskovalca, Wietsa Venema pod imenom Secure Mailer. IBM ga je leta 1998 izdal kot odprtokodni projekt. S tem je omogočil alternativo takrat najbolj priljubljenemu poštnemu strežniku Sendmail. Postfix je združljiv s Sandmailovo datotečno in imeniško strukturo, kar omogoča lahek prehod nanj, hkrati pa je zelo fleksibilen in robusten, predvsem pa lažje nastavljiv kot Sandmail. Za delovanje strežnik uporablja več malih programov. Poleg učinkovitosti, velja tudi za zelo varnega. Zmožen je pošiljati in sprejemati od nekaj tisoč, pa do nekaj milijonov 46

47 elektronskih sporočil dnevno. S svojimi lastnostmi in zmogljivosti je dobra izbira mnogim organizacijam in poslovnim subjektom. Inštalacije je potekala s pomočjo YAST sistemskega orodja in rpm paketne datoteke. Za nastavitve smo uporabljali odprtokodno aplikacijo Webmin, ki omogoča oddaljeno adminstrirenje Linux sistemov Odprokodni CMS Joomla Ker Virtuemart ne deluje kot samostojna aplikacija, ampak kot komponenta odprtokodnega CMS sistema Joomla, je bilo potrebno na strežniku najprej namestiti le tega. Kaj sploh je CMS in kaj nam omogoča? Glavna odlika CMS sistema Joomla je v tem, da lahko uporabnik s pomočjo spletnega brskalnika, enostavno vnaša in vzdržuje različne vsebine na spletnem mestu. Pri tem mu sistem ponuja obrazce in "čarovnike", s pomočjo katerih lahko upravlja spletne strani, povezave, članke v različnih formatih, avdio in video vsebine ter slike. Administracija sistema oziroma upravljanje njegovega določenega dela je omogočena na nivoju pravic in dovoljenj, ki jih posamezen uporabnik ima. Naloga avtorja vsebine je tako le priprava, medtem ko sam sistem poskrbi za pravilen prikaz na spletni strani. Ospredje temelji na sistemu predlog in s tem omogoča hitro in enostavno zamenjavo videza spletne strani. Mnoge predloge so prosto dostopne na spletu, z znanjem programskega jezika HTML, PHP skriptnega jezika in stilnih predlog CSS, pa je mogoče izdelati predlogo po svojih željah. Inštalacija Joomle je potekala tako, da smo najprej z domače strani pretočili paketno datoteko in jo razširili v začasni imenik. Nato ta imenik kopiramo v delovni imenik spletnega strežnika Apache /srv/www/htdocs/. Nato smo se lotili kreiranja baze s kreiranjem imena uporabnika in njegovim geslom. To smo najhitreje naredili z aplikacijo phpmyadmin. Pomembno je tudi, da so v konfiguracijski datoteki php.ini, ki je v našem primeru v imeniku /etc/php5/apache2/php.ini, nastavljene spremenljivke register_globals=off in register_long_array=off, saj drugače lahko pride do varnostnih zlorab. Nato smo v spletnem brskalniku zagnali instalacijo. Ta od nas zahteva vpis podatkov o podatkovnem strežniku, ki smo ga predhodno ustvarili. Database Server je v našem primeru localhost. Nato smo vpisali še uporabniško ime, geslo in ime baze, ki smo jih pri kreiranju baze izbrali ter označili, kje se bodo shranjevale seje, kar je bilo v našem primeru Database. Če smo vse naredili brez napake, nas v brskalniku pričaka novo okno, kjer moramo vpisati WWW naslov naše spletne strani oziroma IP, nato glavni imenik spletnega strežnika, ime domene kjer naj se shranjujejo piškotki in pot do njih. Označili smo tudi, da se nam naložijo demo podatki. Če med inštalacijo ni prišlo do napak, nam aplikacija javi, da smo uspešno inštalirali Joomlo in nas opozori, da je potrebno zaradi varnostnih razlogov spremeniti ime install direktorija, oziroma še bolje, da ga izbrišemo. Spremeniti je potrebno še dovoljenja na določenih imenikih na 777. Nato se lahko napotimo na demo stran ali pa na administracijsko, kjer se lotimo konfiguriranja našega spletnega portala. Da pri spletnem portalu dosežemo takšen izgled kot si ga želimo in še pomembneje, da vse tudi deluje v skladu z našimi pričakovanji, je potrebno veliko truda. Na srečo, pa obstaja že veliko narejenih predlog, s katerimi je možno ustvariti soliden izgled že v osnovi, brez 47

48 potrebe po dodatnih nastavitvah in oblikovanjih. Tukaj lahko rečemo, da velja Paretovo pravilo 80/20. Torej 80% celotne konfiguracije bomo dosegli z 20% celotnega vloženega truda, 20% naslednje podrobnejše in bolj specialne konfiguracije pa bo zahtevalo, če želimo maksimalen učinek, 80% celotnega vloženega truda. Konfiguracije se lotimo tako, da se z administratorskim imenom in geslom prijavimo v sistem, kjer se nam izpišejo spremenljivke in nastavitve, ki jih lahko prilagajamo svojim potrebam. Slika 4: Nadzorna plošča CMS Joomla Sledilo je kodiranje, ki je bilo potrebno zaradi tega, ker nam nobena od predlog, ki smo jih uspel najti za Joomlo, ni popolnoma ustrezala. Najpreprostejše predloge sestavljajo samo datoteki index.php in datoteka template_css.css. Za pisanje izvorne kode smo uporabljali komercialni programski paket Macromedia Dreamweaver 8, čeprav obstajajo tudi odprtokodne aplikacije, z dodatno komponento za urejanje predlog za Mambo oziroma Joomlo, v načinu, ki omogoča PHP kodiranje. Ko želimo na spletni strani doseči, da so določeni elementi prikazujejo na želenem mestu imamo, pri kodiranju v Html-ju, dve možnosti. Uporabimo lahko tabele ali pa CSS plasti. Sami smo se odločil, da za prikazovanje izberemo plasti. Čeprav je ta način kodiranja nekoliko težji, pa ima nekatere prednosti, med katerimi se nam je zdela najpomembnejša ta, da omogočajo lažje preiskovanje iskalnikom kot so na primer Google, Yahoo, Najdi.si Pri pripravi grafičnih elementov smo si pomagali s programskim paketom Adobe Photoshop CS2 in pa z odprtokodnim grafičnim programom GIMP. Pri izbiri širine smo se odločil za fiksno širino 800 px, to pa za to da bo stran videti enako tudi pri tistih uporabnikih, ki imajo še nekoliko starejše monitorje. Glavni meni smo postavil na levo stran. Sestavljen je iz izbirnih gumbov, ki nas vodijo do želenih vsebin. Prvi gumb nas vedno vrača na prvo stran domov, oziroma home page. Drugi gumb nas vodi na spletno stran našega podjetja, tretji pa na opis splošnih pogojev poslovanja. Četrti nas vodi na stran s kontaktnimi podatki, zadnji pa na stran, ki strankam omogoča naročanje izdelkov, narejenih po specifičnih zahtevah. Pod glavnim menijem smo postavili še 48

49 pomožni meni, ki nas vodi do posameznih kategorij izdelkov in je sestavni del komponente Virtuemart. Sledi še iskalnik po izdelkih, prikaz nakupovalne košarice in števec obiskov, s prikazom števila trenutnih uporabnikov. Širši, desni del, je namenjen prikazu izdelkov. Na dnu strani je še četrti del, ki prikazuje določene avtorske informacije in povezave z nekaterimi drugimi spletnimi portali VirtueMart Joomla komponenta spletne trgovine VirtueMart je kompletna odprtokodna rešitev, namenjena postavitvi spletne trgovine. Izdana je pod GNU Public License. Za delovanje potrebuje CMS Joomlo ali Mambo, MySql SUB, PHP modul in spletni strežnik, najbolje Apache. Za projektom stoji tri do pet glavnih razvijalcev in še množica podpornikov. Najnovejša verzija je VirtueMart Obstaja več načinov kako inštalirati komponento VirtuEmart v Joomlo. Najprej smo si pretočili s strani ustrezno verzijo. Nato smo razširili vsebino v začasni imenik tako, da smo dobil osnovno komponento, 1 glavni VirtueMart modul, 10 dodatnih modulov in 2 Mabotsa (kar je izraz za specifične module v CMS Joomli). Nato smo se prijavili v sistem kot administrator. Najprej smo inštaliral komponento, nato pa še module, s pomočjo Extension Managerja, v Joomli. Pri tem je bilo potrebno nastaviti tudi ustrezne pravice na določenih direktorijih. Prikazalo se je pozdravno okno, ki je ponujalo še izbiro, s katero trgovino napolnimo z vzorčnimi - demo podatki ali pa gremo naravnost na konfiguracijo trgovine. V Joomli smo, pod izbiro moduli strani, izbrali modul z imenom VirtuEmart in označil, da želim njegov prikaz pod levim menijem, ter ga objavili. Nato smo v imenik /administrator/componets/com_virtuemart/languages preneseli še jezikovno datoteko, ki je namenjena prikazu spletne trgovine v slovenskem jeziku. Nato smo se lotili globalnih nastavitev v Joomli, ki morajo biti ustrezno konfigurirane, da omogočajo pravilno delovanje VirtueMarta. Spremembe, ki smo jih morali opraviti so bile: Allow User Registration smo nastavil na Yes, Use New Account Activation smo nastavili na No, Ustrezne nastavitve Mail Configuration, Search Engine Friendly URLs smo nastavil na Off. Ostale globalne nastavitve so ostale nespremenjene kot pri postavitvi klasičnega portala. Nato se je bilo potrebno lotiti konfiguracije oziroma osnovnih nastavitev VirtueMart spletne trgovine. Najpomebnejše so: Prikaz sporočila, v primeru, da trgovina ne obratuje. Nastavitev prikaza cen, to je z DDV ali brez. Izbrali smo prikaz z DDV. Besedilo pravnega obvestila o vračilu izdelkov. Slog strani. Tukaj se lahko še dodatno nastavijo izgled nekaterih grafičnih elementov. Izbira transporta naročila. Tukaj smo izbrali fiksne stroške transporta, z možnostjo, da se pri naročilih večjih od 50, stroški ne zaračunavajo. S tem poskušamo stranke spodbujati k večjim nakupom. 49

50 Način na kateri kupec zaključi naročilo. Posredovanje je namenjeno za prodajo izdelkov, ki si jih lahko obiskovalci sami naložijo s spletne trgovine. To so lahko na primer MP3 glasba, filmi, fotografije, programi Ker tega na strani ne ponujamo, smo to rubriko postili prazno, čeprav se nam ta možnost, ki jo omogoča VirtuEmart, zdi zelo zanimiva za bodoče poslovne projekte. Slika 5: Nadzorna plošča spletne trgovine V rubriki podatki trgovine je potrebno vpisati osnovne podatke o spletni trgovini: Naziv trgovine. Naziv trgovskega podjetja. Naslov podjetja (Url in kraj). Kontaktni podatki, kot so , telefon, fax. Logotip podjetja Valuto (v našem primeru samo, saj je za enkrat naše tržišče izključno Slovenija, kar pa se lahko v prihodnosti tudi spremeni). Najnižja zahtevana vrednost naročila. Nastavljena je na 0,00 saj bo spletna trgovina šele začela z obratovanjem in nam je v interesu doseči čim večjo število kupcev. Seznam načinov plačila. VirtueMart omogoča veliko načinov plačevanja kot so PayPal, PayMate, WorldPay in plačila s kreditnimi karticami. Ker imamo velike pomisleke glede varnosti, je edini način s katerim kupci plačajo kupnino, plačilo po povzetju. Pri nekaterih stalnih strankah, ki naročajo izdelke kot pravne osebe, plačila sprejemamo tudi na tekoči račun, pri čemer to ni izvedeno avtomatsko s pomočjo naše spletne trgovine, ampak je v tem primeru prihajalo do klasičnega naročila s predračunom, naročilnico, dobavnico, računom in še individualnega dodatnega dogovarjanja preko telefona in elektronske pošte. Spletna trgovina ima v 50

51 tem primeru vlogo spletnega kataloga. Slika 6: Prikaz izdelkov Izdelki so bili naslednja rubrika, ki se jo je bilo potrebno lotiti. Najprej je potrebno določiti kategorije izdelkov, nato pa želene izdelke dodati v posamezno kategorijo. V našem primeru imamo naslednje kategorije izdelkov: majice za nosečnice, majice za otroke, za dvojčke, za babice, za dedke, za atije, za mamice, smešne majice, za dojenčke, nalepke otrok v avtu, torbe. Nove kategorije se lahko enostavno naknadno dodajajo. Izdelamo lahko tudi podkategorije, ki omogočajo lažjo iskanje in sortiranje produktov. Vrstni red prikaza kategorij, je tudi enostavno nastavljiv v podrubriki drevesni seznam kategorij. Z klikom na izbiro dodaj izdelek, se nam odpre obrazec, s katerim urejamo na novo dodani produkt. Glavne lastnosti, ki so tukaj pomembne so: Objavim? Obkljukano polje pomeni, da bo izdelek prikazan v spletni trgovini. Šifra artikla. Ime artikla. URL, kjer je moč o artiklu dobiti več informacij, oziroma domače stran proizvajalca. Kategorija, v katero bo uvrščen produkt. Neto cena. 51

52 Bruto cena. Davčna stopnja. Možnost nastavitve popusta. Kratek opis izdelka. Daljši opis izdelka. Datumsko obdobje v katerem bo izdelek dobavljiv. Seznam atributov in lastnosti izdelka. Na primer pri majici velikost (S,M,L,XL,XXL) in barva oziroma dolgi rokav, kratek rokav. Za vsak atribut lahko določimo še povišanje oziroma zmanjšanje cene, glede na osnovno ceno. Slike izdelka Administracija naročil je rubrika namenjena upravljanju z naročili. Ko kupec odda svoje naročilo, se to zabeleži v tej rubriki. Tukaj so vsi podatki, ki so za nas potrebni, da lahko obdelamo naročilo. Št. naročila, datum naročila, podatki o naročniku in s katerega IP naslova je naročilo prispelo, naslov na katerega je potrebno izdelek poslati, podatki o naročenih izdelkih in njihovi količini, cene izdelkov z in brez DDV ter skupni znesek za plačilo. Izpišejo se tudi dodatne opombe kupcev. Tukaj urejamo tudi status naročil (naročilo v obdelavi, naročilo poslano, naročilo preklicano) ter dodatno obveščamo kupce o statusu naročila, vidimo pa lahko tudi zgodovino naročil. Spodnja slika prikazuje izgled nakupovalne košarice. Slika 7: Nakupovalna košarica Zgornja slika prikazuje izgled nakupovalne košarice. Rubrika poročila je namenjena spremljanju statistike naše spletne trgovine. Izberemo si lahko obdobje, za katerega se nam prikažejo podatki o izdelkih, ki smo jih v tem obdobju prodali, njihova cena in skupni promet. Te podatke lahko uporabimo kasneje za načrtovanje zalog, boljšo usmeritev v ključne izdelke in produkte, načrtovanje konic 52

53 4.3.8 Dodatne aplikacije Na strežnik smo namestili še dodatne aplikacije, ki nam olajšajo delo in izboljšajo skrbniške funkcije. PhpMyAdmin je odprtokodno orodje, napisano v PHP skriptnem programskem jeziku, namenjeno lažjemu in hitrejšemu upravljanju MySQL podatkovnih baz preko spleta. Prva verzija je bila izdano že leta 1998, pod GNU Public License. Trenutno je aplikacija prevedena v 54 jezikov. Omogoča nam razna opravila kot na primer kreiranje, spreminjanje, brisanje podatkovnih baz, tabel, vrstic, izvajanje SQL ukazov, upravljanje uporabnikov in določevanje njihovih pravic. Webmin je sistemsko orodje namenjeno administriranju na Linux operacijskih sistemih. Izdal ga je Avstralec Jamie Cameron, pod BSD licenco. Napisan je v Perlu. Poganja svoj lasten spletni strežnik. Nanj se priključimo preko vrat 10000, lahko pa se konfigurira tudi za uporabo SSL protokola. Z njim so nam olajšane mnoga sistemska opravila in pa upravljanje aplikacij kot so Apache, MySQL, FTP Vse to nam omogoča enostavno upravljanje strežnika preko spleta. Potrebujemo le spletni brskalnik z omogočeno Javo. Webalizer je odprtokodno orodje, ki je namenjeno analiziranju obiskov na spletnih straneh. Prvo verzijo je izdal Bradford L. Barrett leta 1997 pod GNU General Public License Napisan je v programskem jeziku C in preveden v 30 jezikov. Zadnja verzija je in je bila izdana 13. Januarja Deluje tako, da pridobiva podatke iz log datotek spletnega strežnika Apache, jih obdela, nato pa prikaže na spletni strani v grafični obliki. To nam omogoča, da lahko do podatkov dostopamo preko spleta. Statistike, ki nam jih Webalizer omogoča so zadetki, obiski, države obiskovalcev, količina podatkov, ki si jo obiskovalci pretočijo Vse to je lahko predstavljeno po različnih časovnih okvirjih, na primer po urah, dnevih, mesecih. BIND je kratica za Berkeley Internet Name Daemon. Ker smo hoteli doseči čim večjo neodvisnost in kontrolo nad celotnim našim sistemom, smo se odločili, da bomo imeli tudi lasten odprtokodni imenski strežnik. Ker je za domene s končnico.si zahtevano, da imajo zapis v vsaj dveh imenskih strežnikih, smo sekundarni imenski zapis dodali pri našem registratorju domen, podjetju Simetric d.o.o. Imenski strežniki predstavljajo hrbtenico delovanja interneta. V grobem lahko njihov namen pojasnimo s tem, da so zadolženi za pretvarjanje številčnih naslovov kot je na primer v ljudem bolj razumljive oblike Imenski strežnik BIND smo fizično postavili na istem strežniku kot spletni strežnik Apache in MySql podatkovni strežnik. Sama konfiguracija zna biti kar zahtevna, še posebej, ker nepravilne nastavitve lahko povzročijo resno varnostno grožnjo. Konfiguriranje nam je olajšalo že prej opisano sistemsko orodje Webmin. Glavni imenski zapis za našo domeno majcke.net se nahaja v datoteki /var/lib/named/master/majcke.net.hosts. Datoteka je tekstovna, kar je tudi značilnost za vse konfiguracijske datoteke v sistemih Linux, zato je lahko urejamo z navadnimi tekstovnimi urejevalniki. 53

54 Sam DNS zapisi izgledajo takole: $ttl majcke.net. IN SOA ns1.obeting.si. skrubovich.hotmail.com. ( ) majcke.net. IN NS ns1.obeting.si. IN A majcke.net. IN NS ns2.simetric.si. ns1.obeting.si v našem primeru predstavlja ime našega imenskega strežnika. 54

55 4.4 Testiranje Prva faza testiranja je bila integrirana v sami gradnji in kodiranju. Ko smo napravili določen del smo takoj, ko ga je bilo možno pognati preverili, če pravilno deluje. V primeru, da je prišlo do napake, smo napako nemudoma popravili. Faza sekundarnega testiranja je zajemala preverjanje celotne aplikacije. Ko smo celotno aplikacijo prenesli na strežnik, smo uporabljali popolnoma enake vedenjske značilnosti preprostega obiskovalca. S tem smo odpravil še zadnje napake, ki so bile skrite očem programerja. Tretje, tako imenovano terciarno testiranje, pa smo napravil le z določenimi osebami. Izbrane osebe smo povabili na določen spletni naslov ter jih pozval k sodelovanju in testiranju. Osebe so bile znanci in sorodniki. Ko smo od vseh dobili pozitiven odgovor ali pa odgovor z nasveti, smo nekatere nasvete upoštevali in jih uporabili v spletni trgovini. Ko je bil še zadnji proces testiranja, ki je potekal nekaj tednov, končan, smo spletno trgovino odprli za javnost. Takšen način testiranje smo izbrali sami, saj se nam je zdel najprimernejši in nezapleten. Zapletov in najdenih napak je bilo največ v prvi fazi testiranja. Druga faza testiranja je bila tekoča, a kljub prvi fazi testiranja in odpravljanja napak smo morali popraviti in nekoliko prilagoditi še grafični izgled, kateri pa se bo v prihodnosti še nekoliko spreminjal. Največ časa nam je vzelo odpravljanje napake, ki se je pojavila pri modulu, ki omogoča odpošiljanje elektronske pošte direktno s našega spletnega mesta, na elektronski naslov našega podjetja. Večkrat smo moral spreminjati konfiguracijo poštnega strežnika Postfix na strežniški platformi, saj smo predvidevali, da je napaka v napačno konfiguriranem poštnem strežniku, vendar napake na ta način nismo mogli odpraviti. Tudi iskanje rešitve na forumih nami ni prineslo odgovora. Nato smo se odločili, da poizkusimo z novo inštalacijo CMS Joomle in sicer angleško verzijo, ki smo jo pretočili s strani Pri tej verziji smo uspeli doseči, da je modul za direktno pošiljanje pošte pravilno deloval. Torej smo lahko na podlagi tega sklepali, da je do težav prišlo zaradi napake pri slovenjenju slovenske verzije. Tako smo se lotili pregledovanja izvorne kode slovenske različice in jo primerjal z angleško. Po določenem času smo odkrili napako in jo odpravili, tako da je modul za pošiljanje pošte pravilno deloval. 55

56 4.5 Vzdrževanje Obseg vzdrževanja je instalacija, šolanje uporabnikov, integracija popravkov, prilagajanje programske opreme, razširitev programske opreme in predlogi za izboljšavo sistema. Potrebno je bilo tudi izšolati urednike spletne trgovine, ki bodo dodajali nove izdelke in sprejemali naročila. Ker smo majhno podjetje smo za urednika izšolali eno osebo. Proces šolanja urednika je temeljil na individualnem šolanju, saj je po našem mnenju, tak način predaje znanja najučinkovitejši. Občasno je potrebno sistem posodobiti s popravki in nadgraditi z novimi moduli. Pri tem se držimo nekoliko bolj konzervativne politike in počakamo, da so stvari nekoliko bolj preverjene, saj se dosti napak v programski opremi ugotovi šele po daljšem času. V prihodnosti se bom predvsem lotili izboljšave grafične podobe spletne trgovine, predvsem prve vstopne strani, s samo funkcionalnostjo in stabilnostjo delovanja pa smo za enkrat zadovoljni. Slika 8: Vstopna stran Zgornja slika prikazuje vstopno stran spletne trgovine. 56

57 5. MARKETINŠKO KOMUNICIRANJE ZA POTREBE SPLETNE TRGOVINE 5.1 Izbira dobre domene Če ste lastnik nepremičnine v klasičnem smislu, potem veste, da je njena vrednost zelo odvisna od lokacije. Ker pa na internetu "lokacija" ne obstaja, je osnovno merilo vrednosti domene število ljudi, ki jo obišče. Vseeno pa bi lahko kot "lokacijo" na internetu imenovali domeno spletne strani.(rolih 2006, 21). Pri izbiri domene smo se odločali na podlagi teh kriterijev: 1. je kratka, 2. si jo je lahko zapomniti, 3. jo je enostavno vpisati v naslovno vrstico brskalnika. 4. je povezana s samo vsebino in dejavnostjo 5. je prosta. Domena spletne strani nas bo namreč spremljala v prihodnjih desetletjih. Morda jo bomo morali oglaševati na TV, radiu, v časopisih, na plakatih, dostikrat povedati po telefonu in drugod. Veliko našega oglaševalskega proračuna bo šlo v nič, če si domene spletne strani naši potencialni kupci ne bodo zapomnili. Domene spletnih strani v Sloveniji so velikokrat nerazumljive, dolge, nepovezane z vsebino strani in težko si jih je zapomniti. Krajša kot je domena, laže jo bodo ljudje vpisali v naslovno vrstico in laže si jo bodo zapomnili. Ljudem dovoljujemo da pridejo na našo stran tudi z ugibanjem. Pri domeni ljudje že takoj vedo, kaj lahko na naši spletni strani pričakujejo in kaj prodajamo. Pri izbiri domene smo se trudili, da je tako enostavna, da jo lahko črkujemo in zapišemo. Izogibali smo se podvajanjem črk, znaku - in podobnemu. Domeno lahko z lahkoto napiše vsakdo, četudi jo sliši v radijskem oglasu. Pri zbiri domene smo želeli, da se takoj ustvarijo neke predstave v mislih potencialnih kupcev. Izbira prave domene pa je tudi pomembna zaradi spletnih iskalnikov in njihovega načina rangiranja spletnih strani, saj ključna beseda že v sami domeni, prinese več pozitivnih točk in tako višje postavljen zadetek. 5.2 Izgled grafični design spletne trgovine Izgled spletne trgovine je lahko eden od zelo pomembnih dejavnikov pri doseganju uspešnosti in učinkovitosti. Pri našem designu smo se trudili, da bi bila stran čim bolj pregledna. Skušali smo se izogibati nepotrebnim animacijam, s katerimi lahko pozornost obiskovalca preusmerimo iz našega prodajnega sporočila na nepomembno sličico. Poleg tega, animacije zahtevajo tudi večjo porabo pasovne širine, kar lahko pri uporabnikih s slabšimi linijami, povzroči dolgo nalaganje strani, s tem pa večjo verjetnost, da bodo morebitni kupci prekinili prenos in poiskali drugo konkurenčno stran. Tudi pri uporabi slik izdelkov smo se trudili, da so le te, kar najbolje optimizirane za uporabo na spletu. Torej, da niso prevelike in s tem ne povzročajo predolgih časov nalaganja, po drugi strani pa morajo biti še zadosti kvalitetne, da potencialni kupci dobijo pravi vtis o izdelku. 57

58 Ko obiskovalec prispe na našo spletno stran, mu je pomembno le eno vprašanje: "Ali bom na tej strani našel kaj koristnega zase?" Od prvega vtisa je lahko odvisno ali bo iskal naprej po strani ali pa bo odšel drugam. Kar obiskovalca ne zanima so fraze, ki niso namenjene nikomur, velike umetniške slike, ki se nalagajo celo večnost, njihov namen pa je nejasen. Če hočemo pritegniti pozornost obiskovalcev in jih pretvoriti v kupce, jim je potrebno takoj povedati kakšne koristi bodo imeli od nas in kaj jih čaka na naši spletni strani. Velike slike, logotipe podjetja in nepotrebne fraze je potrebno izpustiti. Na spletni strani smo poizkušali narediti čim lažje dostopne kontaktne informacije in doseči, da imajo kupci čimmanj težav pri nakupu izdelkov. Nakup poteka tako, da potrošnik izbere izdelek in ga da v nakupovalno košarico. V nakupovalni košarici lahko še kasneje dopolnjuje svoj nakup ali pa ga spreminja. Nato sledi naslednja faza, kjer vpiše kontaktne podatke in nazadnje potrdi naročilo. Tukaj smo se zavzemali za to, da bi lahko kupec kar najhitreje izpeljal naročilo in da se nakupovalna košarica in postopek nakupa nebi bistveno razlikovala od nakupa pri drugih spletnih trgovcih, kar bi lahko samo zmedlo nekatere kupce. Spletna stran je zasnovana tako, da je prilagojena tudi uporabnikom, ki imajo resolucijo monitorja samo 800 x 600 dpi. Čeprav teh danes ni več veliko, pa tudi njim omogočimo, da jim ni potrebno premikati horizontalnega drsnika, da bi videli vso vsebino. Pri uporabi barv smo se odločili za belo ozadje s temnimi črkami, kar nam omogoča najboljšo čitljivost. Pri opisu izdelkov smo se poleg splošnih značilnosti, kot so velikost, barva, model majice, trudili tudi svetovati za katero priložnost lahko kupci uporabijo določen motiv oziroma napis na majici Optimizacija spletne strani za potrebe iskalnikov SEO Visok položaj na seznamu rezultatov iskanj spletnih iskalnikov, pri določeni ključni besedi, si lahko podjetje zagotovi s pomočjo optimizacije spletne strani za potrebe iskalnikov. Na spletni strani opredelijo optimizacijo spletnih strani kot:»proces urejanja HTML kode in izbire ključnih besed, ki se navezujejo na vsebino strani ter zagotavljanje visokega ranga na iskalnikih pri iskanjih po teh ključnih besedah.«optimizacijo spletnih strani delimo še na optimizacijo na spletni strani (ang. Onsite) in na optimizacijo izven spletne strani (ang. Off-site). Medtem, ko se optimizacija na spletni strani nanaša na optimizacijo elementov, ki so sestavni del spletne strani in jih lahko podjetje samostojno spreminja (naslovi, besedila, meta oznake, slike, povezave, itd.), se pri optimizaciji izven spletne strani, vsi procesi izvajajo izven spletne strani in nad njimi pogosto nimamo popolne kontrole. Predvsem je pri optimizaciji izven spletne strani pomembno število zunanjih povezav, ki jih ima stran. Pri tem kot zunanjo povezavo mislimo povezavo, ki iz neke druge spletne strani kaže na našo spletno stran. 58

59 Notranja optimizacija Ker ima vsak iskalnik poseben algoritem razvrščanja strani, ne obstaja univerzalna rešitev, ki avtomatično omogoča visoko uvrstitev na seznamu zadetkov. Obstajajo pa nekateri prijemi in tehnike, s katerimi lahko podjetje doseže višji položaj na seznamu zadetkov, ki nam ga izpišejo iskalniki. Pri optimizaciji strani je pomembno, da se podjetje zaveda, da je vsak dokument na spletni strani podjetja posamezna celota, ki jo lahko optimiziraš. Pomembno je namreč, da podjetje optimizira vsako stran posebej. Ključni elementi, ki se jim mora podjetje posvetiti pri optimizaciji na strani so naslednji: naslovi, besedila, meta oznake, slike, povezave in priprava novih vhodnih spletnih strani. Posebej pomembni deli izvorne kode napisane v HTML, so za iskalnike naslovi. V HTML kodi naslove označimo z oznako <H>. Pomembno je, da v naslove vključimo najpomembnejše ključne besede. V HTML kodi je sicer mogoče označiti šest nivojev naslovov, vendar se v praksi uporabljajo dva do trije nivoji. Strokovnjaki za optimizacijo spletnih strani priporočajo uporabo enega naslova v prvem nivoju - <H1> in več naslovov v drugem in tretjem nivoju - <H2> in <H3>. Pri besedilu na spletni strani mora biti podjetje pozorno, da vanj vključi tudi ključne besede. Iskalniki so zelo pozorni na to, da se ključne besede, ki jih podjetje navede v meta oznakah, ujemajo z vsebino spletne strani. Pri najpomembnejših ključnih besedah pa je pomembna tudi frekvenca pojavljanja ključne besede. Tako naj bi takšne besede v besedilih uporabili večkrat, vendar ne prepogosto. Strokovnjaki priporočajo, naj poglavitne ključne besede ne zajemajo več kot 3 do 7 % besedila. Nekateri opozarjajo na pravilo, ki pravi, da preveč ponavljanja ključnih besed lahko prinaša negativne točke pri rangiranju. Izogibamo se tudi prikazovanja besedila v obliki slik ali pa flash animacij, saj iskalniki ne morejo prebrati njihove vsebine. Meta oznake spletne strani so del izvorne kode spletne strani. Poznamo tri vrste meta oznak: naslov, ključne besede in opis strani. V zadnjih letih je njihova pomembnost zelo padla, saj iskalniki zaradi povečane zmogljivosti lahko indeksirajo celotne spletne strani. Čeprav meta oznake niso več tako pomembne, jih strokovnjaki za optimizacijo spletnih strani, še vedno označujejo kot nujen del optimizacije. Slike na spletni strani iskalniku ne pomenijo veliko, saj iskalnik ne ve, kaj je na slikah. Obstaja pa enostaven način, da lastnik spletne strani iskalniku pomaga pri ugotavljanju vsebine slike. V HTML kodi namreč obstaja oznaka ALT, s katero lahko slikam in fotografijam na spletni strani dodamo še besedilo, ki opisuje, kaj je na sliki. Pri ALT oznakah mora biti podjetje pozorno na to, da se v njih pojavijo tudi ključne besede. Eden od faktorjev rangiranja strani pri iskalnikih, je namreč tudi pojavljanje ključnih besed v teh oznakah. Povezave na sami spletni strani so tudi faktor, ki ga iskalniki upoštevajo pri rangiranju strani. Pri povezavah na spletni strani, mislimo na povezave na isti spletni strani, ki iz dokumenta A kažejo na dokument B. Še en način za optimizacijo na spletni strani je, da podjetje ustvari nove dokumente na spletni strani, ki so namenjeni izključno boljšemu rangiranju strani na iskalnikih. Temu početju pravimo, priprava vhodnih spletnih strani (ang. Doorway pages). Tukaj je bistvo v tem, da podjetje pripravi nekaj dokumentov, ki so zelo optimizirani za iskalnike glede na določeno ključno besedo. Navadno je vsak takšen dokument optimiziran za eno ali dve 59

60 ključni besedi. Takšne strani iskalnik postavi v svoj indeks in jih rangira zelo dobro glede na ključno besedo, za katero so optimizirani. Nato spletni strežnik nastavimo tako, da prikaže v primeru navadnega uporabnika splošno spletno stran, v primeru, da pa zaznamo na primer ip naslov googlovega spletnega pajka, pa le temu ponudimo to posebej pripravljeno vhodno stran. Tega početja sicer iskalniki ne odobravajo in lahko se zgodi, da v primeru ugotovitve tega, stran izbrišejo iz imenika. Te tehnike se zato na naši spletni strani za enkrat nismo lotili Zunanja optimizacija Iskalniki se morajo zatekati tudi k drugim faktorjem pri razvrščanju in določanju rezultatov, ki jim nakazujejo relevantnost spletne strani. Najbolj pomemben faktor so povezave drugih spletnih strani, do strani, ki jo iskalnik obravnava. Takšne povezave imenujemo zunanje povezave. Logika, ki je tukaj uporabljena, je preprosta. Če so ljudje pod določenimi ključnimi besedami sami povezali svoje spletne strani do določene spletne strani, pomeni, da se na tej spletni strani pojavljajo koristne in za to ključno besedo relevantne informacije. Gre torej za to, da se iskalnik zanaša na mnenje tretje strani o relevantnosti spletne strani podjetja. Pomembno je torej, kdo se povezuje do spletne strani podjetja in s katerimi ključnimi besedami. Zunanje povezave omogočijo pajku iskalnika, da stran enostavneje in hitreje najde. To je zato, ker pajki po internetu indeksirajo strani tako, da sledijo povezavam, ki jih najdejo. Več kot ima spletna stran zunanjih povezav, hitreje jo pajki odkrijejo. Pri nas se trudimo, da pridobimo zunanje povezave s pomočjo naših poslovnih partnerjev, posebnih strani, kot je na primer kje je omogočeno, da si določene stranke izmenjajo strani med sabo ali pa sodelovanja na raznih forumih, ki imajo omogočeno, da vpišemo povezavo na lastno stran. Pomemben način je tudi vpis v spletne imenike. V te lahko vpisujemo ročno, obstajajo pa tudi orodja, ki nam omogočijo, da hkrati vpišemo v več kot sto imenikov, posledično pa s tem dosežemo tudi veliko količino zunanjih povezav. Ena od možnosti povečanja spletnega obiska je oglaševanje na spletnih iskalnikih. To lahko razdelimo v naslednje kategorije: Plačana vključitev med rezultate ali oglaševanje po ključnih besedah. (ang. Paid Placement Listings). Ta možnost predstavlja prikaz oglasa podjetja na strani s seznamom zadetkov ob iskanju po določeni ključni besedi, ki jo podjetje plača. Prikazani oglas je pri vseh večjih iskalnikih jasno ločen od organskih zadetkov in vsebuje le besedilo, brez grafike. Npr. pri iskalniku Google so plačani oglasi v desnem stolpcu na strani ali pa nad organskimi zadetki. Podjetja plačajo to oglaševanje po učinku cena na klik. V slovenščini se je za to uveljavil izraz oglaševanje po ključnih besedah. Plačana vključitev v iskalnik (ang. Paid Inclusion). Ta možnost pomeni, da podjetje plača iskalniku, da le-ta spletno stran sploh vključi v svojo bazo strani, ki jih indeksira. Navadno iskalniki to možnost ponujajo podjetjem, ki hočejo, da se njihova nova spletna stran pojavi v iskalniku že v roku nekaj dni. Tako jim ni 60

61 potrebno čakati na indeksiranje teden dni ali več. Ta možnost navadno ne vpliva na sam položaj strani med zadetki. Promocija vsebine (ang. Content Promotion). Ta možnost pomeni, da iskalnik na stran s seznamom zadetkov vključi povezavo do relevantne informativne vsebine oglaševalca ali svoje vsebine. Za takšno promocijo podjetje seveda plača. Oglasne pasice (ang. Banner Ads). To so grafični oglasi, ki so bili v preteklosti veliko bolj popularni kot danes. Danes oglaševanje s pasicami omogočajo le še redki iskalniki (npr. Najdi.si). Grafični oglasi se lahko pojavljajo na vhodni strani iskalnika ali na straneh z zadetki. V nasprotju z oglaševanjem po ključnih besedah, se običajno ta način oglaševanja plačuje na prikaz in ne na klik. To pomeni, da se plača za vsakega obiskovalca, ki je imel priložnost videti oglas. V našem podjetju se zaenkrat še nismo posluževali teh plačljivih oglaševalskih načinov, saj smo s pomočjo SEO optimizacije dosegli zelo dobre organske zadetke. Tako na primer v primeru ključnih besed majice za nosečnice, nosečniške majice, pri googlu kotiramo na prvem mestu. V primeru smešne majice smo na petem mestu. V primeru majice za otroke smo na prvem mestu, samo ključna beseda majice pa nas razvrsti na osmo mesto. Rezultati se lahko tudi čez noč spremenijo, saj na primer google konstantno dopolnjuje in izpopolnjuje svoj iskalni algoritem. Tako je potrebno, da naše podjetje konstantno spremlja spremembe na področju SEO in se ustrezno odziva na njih. Nekatere raziskave kažejo, da kar 80% celotnega ogleda dosežejo strani, ki se pojavijo med prvimi tremi zadetki. 5.4 Uporaba e-pošte za potrebe marketinga Kupcu se najbolj približaš, če ga obiščeš z elektronskim pismom, v njegovem elektronskem poštnem nabiralniku. Poleg tega je takšno oglaševanje relativno poceni, saj je edini strošek priprava sporočil. Tudi v našem podjetju postaja uporabe e-pošte čedalje pomembnejše sredstvo za doseganje marketinških ciljev. V preteklosti smo je nekoliko zanemarili, zato so načrti za prihodnost v njenem povečanju. Glavni vir elektronskih naslovov je baza naših kupcev. Posebej pozorni smo na to, da je naslovniku omogočeno, da v primeru, da ne želi prejemati naših obvestil, da se od njih lahko odjavi. Pri uporabi e-pošte moramo biti še posebej previdni, da nebi naši uporabniki občutili naše pošte kot spam sporočila. Lahko bi se nam celo zgodilo, da bi naš naslov prispel na tako imenovano črno listo, kar bi lahko imelo veliko slabih posledic za naše podjetje. Pri uporabi elektronske pošte se tako držimo neke zmernosti in ne pošiljamo pošte prepogosto. Ponavadi enkrat na mesec oziroma pred prazniki. Pošiljanje spletne pošte se izvaja avtomatsko iz naše spletne aplikacije, kjer se naslovi pridobijo iz baze naših kupcev. Pri tem tudi pazimo, da pošto na pošljemo vsem uporabnikom na enkrat, ampak pošiljanje ustrezno načrtujemo. 61

62 5.5 Oglaševanje v tradicionalnih medijih Od oglaševanja v tradicionalnih medijih smo do sedaj oglaševali v reviji Cosmopolitan, kjer je šlo za kompenzacijo, saj smo se dogovorili za reklamo v obliki članka, kjer je bil prikazan in opisan eden od naših izdelkov, mi pa smo v zameno sponzorirali nagradno igro, kjer smo podarili nekaj naših majic. Trenutno čakamo tudi objavo v reviji namenjeni porokam, kjer smo sodelovali na podoben način, samo, da v tem primeru z majicami za otroke. Naslednji način oglaševanja je s pomočjo transparentov, na nekaj lokacijah in pa napisih na sponzorskih majicah, ki jih podarimo ob kakšnih posebnih priložnostih kot so vaške in gasilske veselice, turnirji v malem nogometu, teniški turnirji za rekreativce Tudi na avtomobilih imamo izpisan slogan - otroške, nosečniške in majice s smešnimi napisi. Za prihodnost načrtujemo še oglaševanje na radijskih postajah in pa na lokalnih TV postajah v obliki video oglasov, kjer bomo plačilo uredili s pomočjo kompenzacij. 5.6 Merjenje in analiziranje učinkovitosti ter uspešnosti Analiza obiskanosti spletne trgovine Obiskanost spletnih strani je kazalec, ki predstavlja osnovno merilo utripa spletne trgovine. Ta kazalec se še posebej spremlja pri posameznih marketinških akcijah in za sprotno ugotavljanje uspešnosti trženjskih pristopov. Podatki o obiskanosti in vseh aktivnostih obiskovalcev na spletnih straneh, se zapisujejo, na spletnem strežniku, v log datoteke. Te podatke je iz surove oblike moč pretvoriti v zelo uporabne analitične prikaze. Za to se uporabljajo različna orodja in se v osnovi delijo na samostojne programske pakete in strežniške programe (Rolih, 2006). Pri našem podjetju Obeting d.o.o., za potrebe analize spletnih aktivnostih uporabljamo odprtokodni strežniški program Webalizer. Program teče neposredno na strežniku in do podatkov lahko dostopajo vsi, ki imajo geslo za dostop, enostavno preko spletnega brskalnika. Prednost takšne rešitve je v enostavnosti, saj se ni potrebno nikomur ukvarjati s tehničnimi podrobnostmi spletnih strežnikov ter arhiviranjem log datotek. Torej vsak, ki postavi svojo spletno stran oziroma, v našem primeru spletno trgovino, si želi vedeti koliko je uporabnikov, kaj na njegovi strani iščejo, kolikokrat iščejo, kdaj iščejo in druge, za analizo zanimive podatke. Na srečo skoraj vsi spletni strežniki beležijo dogajanje v, tako imenovane, log datoteke. Zapisi so v ASCII 22 tekstovni obliki, zato jih lahko beremo z navadnimi urejevalniki besedil. Vsakič, ko uporabnik z brskalnikom zahteva eno od naših strani ali pa njihovo komponento kot je na primer slika ali pa glasbena datoteka, si spletni strežnik to zabeleži na konec log datoteke. Teh zapisov je lahko ogromno, poleg tega pa so za navadne uporabnike težko razumljivi. 22 American Standard Code for Information Interchange. 62

63 Tipičen zapis izgleda nekako takole: [24/May/2009:11:20: ] "GET /index.html HTTP/1.1" To predstavlja zahtevek od računalnika na IP naslovu za URL /index.html na našem strežniku. Prav tako iz tega lahko razberemo čas in datum nastanka zahtevka, vrsto zahtevka, kodo rezultata zahtevka, ki je v našem primeru 200, kar pomeni OK. Zadnje število, ki je v našem primeru 117, nam pove koliko Bajtov podatkov je bilo poslano brskalniku. Iz teh podatkov lahko ugotavljamo, koliko je bilo zadetkov s posameznega IP naslova, iz koliko različnih IP naslovov so dostopali do nas, kdaj so dostopali, kateri je najbolj popularen URL na naši spletni trgovini, kako je bil naš strežnik obremenjen v določenem obdobju. Na kateri strani nas zapuščajo, je podatek, ki nas lahko opozori, da je tam nekaj narobe. Kateri so meseci, dnevi v mesecu ali v tednu in ure, ko je naša spletna trgovina deležna največjega obiska, so za analizo ključnega pomena pri odkrivanju vzorcev obnašanja naših uporabnikov. Pri uporabi vseh analitičnih programov, tako komercialnih ali pa v našem primeru odprtokodnih, pa obstajajo določene omejitve, ki onemogočajo popolne izračune. Problem predstavlja že število obiskovalcev na strani in čas, ki ga porabijo na njej. Spletni strežnik dobi zahtevo z nekega IP naslova za prikaz domače strani, nato pa, na primer čez 10 minut, iz istega naslova za neko drugo stran na našem spletnem mestu. Nekatera analitična orodja naredijo v tem primeru predpostavko, da je ves vmesni čas obiskovalec prebil na strani, kar pa je le ugibanje, saj je lahko le ta, vmes gledal druge strani, nato pa se čez 10 minut vrnil na našo. Tudi zahtevki iz določenega IP naslova ne pomenijo, da za njimi stoji unikaten obiskovalec, saj lahko isti naslov uporablja več strank, prav tako pa nekatere zahteve prihajajo tudi iz spletnih iskalnikov, ki s pomočjo spletnih programov, imenovanih pajki, pregledujejo in indeksirajo našo spletno mesto oziroma trgovino. Isti obiskovalec lahko dostopa tudi iz različnih IP naslovov. Dodaten problem predstavljajo požarni zidovi, proxy strežniki in podobno. Torej, že samo ugotavljanje natančnega števila obiskov, predstavlja problem. Novejši spletni strežniki v log datoteke dodajo tudi podatke o tipu brskalnika, ki ga uporabljajo naše stranke. Ta za nas ni tako pomemben, je pa lahko pomemben podatek, ki se nanaša pod referrer, ki nam pove, iz katere strani je obiskovalec bil usmerjen na našo spletno mesto. Čeprav tudi tukaj ni popolne zanesljivosti, pa nam lahko nudi določne zanimive informacije. Nekatera podjetja ponujajo analize dostopa kot oddaljeno storitev, s tem ko na našo stran namestimo določeno javascript kodo, ki nam jo posredujejo. Z vsakim zahtevkom naše strani, s strani poljubnega uporabnikovega brskalnika, se podjetju pošiljajo, s pomočjo javascript kode, podatki namenjeni analizi. Če uporabnik na svojem brskalniku onemogoči uporabo javascripta, to pomeni, da bo njegov celoten obisk in delovanje ostalo s strani analitičnega podjetja nezaznavno. Program Webalizer smo na naš strežnik namestili s pomočjo rpm paketne datoteke in Yast sistemskega orodja, ki je vsebovan v samem operacijskem sistemu OpenSUSE Linux. Sama namestitev ni zahtevna, je pa bilo potrebno kar nekaj truda pri konfiguriranju, da smo dosegli čim boljše rezultate analiz. Konfiguracijska datoteka se nahaja v imeniku /etc in se imenuje webalizer.conf. Ker je datoteka v tekstovni obliki smo jo lahko urejali z odprtokodnim urejevalnikom Kate, ki je sestavni del našega operacijskega sistema. V sami 63

64 datoteki je že, pred vsakim sklopom nastavitev, določen komentar, ki nam s preprostimi navodili olajša konfiguriranje. Najprej je bilo potrebno nastaviti mesto, od koder bo Webalizer pridobival podatke. V našem primeru je to v /var/log/apache2/access_log. Naslednja nastavitev je bila imenik, kamor se izpisujejo rezultati analiz. Pri nas je /srv/www/htdocs/webalizer. Nastavitev, ki nam je predstavljala največ problemov in vzela tudi največ časa, se imenuje Incremental. Ker so log datoteke spletnega strežnika lahko zelo velike, jih le ta, glede na nastavitve, v določenih časovnih intervalih shranjuje v manjše stisnjene datoteke. Ker se v našem primeru te datoteke shranjujejo vsakih sedem dni, dobimo namesto 1 velike log datoteke, 52 manjših kompresiranih, za obdobje enega leta. Ker je nastavitev Incremantal standardno nastavljena na no, to pomeni, da bodo upoštevani le podatki za zadnje obdobje, torej zadnjih 7 dni. Ker smo potrebovali analizo za eno leto, je bilo treba nadomestiti no z yes tako, da so rezultati bili pravilni. Naslednja pomembna nastavitev se je ukvarjala z dejstvom, da je potrebno Webalizerju podati vrsto spletnega objekta, ki ga smatra kot spletno stran. Standardno so to datoteke s končnico htm, html, cgi. Ker je naša spletna trgovina kodirana v skriptnem jeziku PHP, je bilo potrebno dodati v konfiguracijo še končnico php, ki je značilna za to vrsto datotek. Sledilo je določitev časa, ki naj ga analitični program smatra kot posamezno sejo, oziroma posamezen obisk. VisitTimeout je bil postavljen na 1800, kar pomeni, če pretvorimo sekunde v minute, 30 minut. Potrebno je bilo podati tudi število izpisa najbolj obiskanih stani in največkrat klicanih URL-jev, Število največkrat pojavljenih strani, ki so uporabnike usmerile na naše spletno mesto, prav tako pa število največkrat pojavljenih vstopnih strani, izstopnih strani, najbolj iskanih fraz ter uporabnikov, z največjim številom dostopov sp prav tako pomembne nastavitve. Obstaja še cela vrsta nastavitev kot na primer določanje kateri so naslovi, iz katerih prihajajo zahteve spletnih iskalnikov. To nam koristi zato, ker lahko s tem izločimo obiske, ki jih ne generirajo uporabniki. Vplivamo lahko tudi na grafični izpis rezultatov, prav tako pa lahko do podrobnosti izbiramo, kateri zapisi v log datoteki se ignorirajo. Vse ostale nastavitve smo pustili nespremenjene, torej takšne kot so bile že standardno prednastavljene. Slika 9: Prikaz obiskanosti spletne trgovine po mesecih - Webalizer 64

65 Graf na prejšni strani, nam prikazuje podatke o obiskanosti naše spletne trgovine po mesecih. Analizirano obdobje je od junija 2008 do maja Analiza je narejena s pomočjo orodja Webalizer. Ključno za analizo grafa obiskanosti naše spletne trgovine je, da nam prikaže, če opazujemo rumene stolpiče, da je po začetnem porastu obiska iz junija 2008 na julij 2008 prišlo do nekega konstantnega števila obiskov, vse do februarja 2009, ko smo imeli akcijo z uporabo spletne pošte. To je povečalo obisk glede na mesec januar 2009, iz 6980 na 8711, kar predstavlja 24,7, torej skoraj 25 % povečanje obiska. Meseca marca 2009 nismo uporabljali nobenih marketinških prijemov, zato je posledično obiskanost padla iz 8711 na 6046 obiskov. Nato smo se pričeli konec marca 2009 intenzivneje ukvarjati s SEO optimizacijo spletnih strani za potrebe spletnih iskalnikov. Rezultati so bili dobri, saj so se strani naše spletne trgovine začele pojavljati na prvi strani, po nekaterih ključnih besedah pa na prvih mestih izpisov spletnih iskalnikov kot sta google in najdi.si. To je imelo za posledico povečanje obiska iz 6046 na 9092 v mesecu aprilu To predstavlja 50% povečanje obiska. Maja 2009 se je povečanje obiska nadaljevalo iz 9092 na 9563, kar predstavlja nekaj več kot 5% novo rast. Podrobneje lahko opazujemo podatke v tabelarični obliki. V tabeli je prikaz po mesecih, za obdobje enega leta. Razberemo lahko dnevne povprečne vrednosti števila zadetkov, prenesenih datotek, strani in števila obiskovalcev ter skupno mesečno obremenitev v KB, skupnim številom obiskov, zahtevanih strani, datotek in zadetkov, po mesecih. Tabela 2: Podatki o obremenjenosti spletnega strežnika - Webalizer Ker imamo na spletni trgovini tudi postavljen števec obiskov, je tudi zanimivo primerjati rezultate le tega z analizo Webalizera. Opazimo lahko, da je število obiskov izračunano s pomočjo Webalizerja za okoli 38 % manjše, kot pa s pomočjo števca obiskov, pa čeprav le ta uporablja napredne mehanizme, oziroma tako piškotke, kot seje. Zaključimo lahko, da je razlog predvsem v našem konfiguriranju Webelizerja, pri katerem smo skušali čim bolj 65

66 izničiti vpliv spletnih iskalnikov in dobiti bolj verodostojne rezultate. Pri analizi povprečnega dnevnega obiska vidimo, da je bilo v povprečju vsak dan 235 obiskovalcev. Opazimo lahko, da dnevni obisk narašča. Analiza rezultatov posameznega meseca nam prinaša zopet obilico uporabnih rezultatov. Največja obiskanost spletne trgovine je v obdobju izplačevanja plač, torej med 10. in 15. v mesecu. Najslabša je obiskanost na koncu meseca. Spodnji graf nam prikazuje obiskanost spletne trgovine za mesec maj 2009, po posameznih dnevih v mesecu. Grafično je prikazano je število zadetkov, število uporabnikov, število zahtevanih strani in količina prenesenih podatkov v KB. Slika 10: Prikaz obiskanosti za mesec maj Webalizer 66

67 Analiza obremenjenosti strežnika skozi posamezne ure v dnevu, ima skozi celotno obdobje zelo podobno obliko. Za obdobje maja 2009 je prikazana v spodnjem grafu. Graf prikazuje obremenitev po posameznih dnevih, glede na število zadetkov, število zahtevanih datotek in število zahtevanih strani. Slika 11: Prikaz obremenjenosti strežnika skozi posamezne ure v dnevu - Webalizer Vidimo, da je strežnik najbolj obremenjen med 11. in 15. uro. Najmanjša obremenitev je med 1. in 5. uro zjutraj. Ta čas bomo torej izbrali v primeru izvajanja morebitnih vzdrževalnih del na sistemu spletne trgovine. Najbolj pogosta spletna mesta, iz katerih so uporabniki največkrat usmerjeni na našo spletno trgovino v mesecu maju 2009 so: in sicer 2621-krat krat krat krat krat 60-krat 55-krat 52-krat 46-krat 43-krat Iskane besede, ki so jih obiskovalci uporabili pri spletnih iskalnikih in ki so jih usmerile na našo spletno trgovino so bila v mesecu maju 2009: majice za dekliščino 14-krat ustvari svojo majico 10-krat 67