Jean Jacques Rousseau: Izpovedi

Transcription

1 Jean Jacques Rousseau: Izpovedi Preberite odlomek in odgovorite na vprašanje. Prav ves se želim pokazati javnosti Preden nadaljujem, moram prositi bralca odpuščanja ali pa se moram opravičiti za toliko neznatnih podrobnosti, v katere se spuščam in v katere se bom spuščal tudi v prihod nje in ki niso zanj prav nič zanimive. V nameri, da se prav ves pokažem javnosti, ne sme ostati nič mojega nejasno ali skrito, neprenehoma se moram sukati pred njenimi očmi; naj mi sledi na vseh blodnjah mojega srca, v vse skrite kotičke mojega življenja, naj me ne zgreši niti za hip, ker se bojim, da bi morda našla v mojem pripovedovanju najmanjšo praznino in me spraševala:»kaj pa je počel tisti čas?«tako bi me obtožila, da nisem hotel vsega povedati. Saj že tako nudim hudobiji ljudi dovolj opravka z govorjenjem, kaj bi ga dajal še z molčanjem. (J. J. Rousseau: Izpovedi) Fortunat Bergant: Grof Erberg, 1726 Razmislite, komu in kako se lahko sami izpoveste. Bi sami zmogli javno izpovedovati svoje misli in čustva? Voltaire je v neki brošuri ostro kritiziral Rousseauja, ker je oddal svoje otroke v sirotišnico, pri tem pa pisal pedagoške razprave. Napadeni avtor se je odločil, da se bo branil v obliki samoportreta, avtobiografije. Izpovedi so začele izhajati štiri leta po pisateljevi smrti (1782), začnejo se z znamenitimi besedami:»snujem delo, ki mu do sedaj še ni para in ki ne bo imelo posnemovalcev, ko bo končano. Svojim bližnjim hočem pokazati človeka v vsej njegovi resničnosti; in ta človek bom jaz. Jaz sam.«obsegajo prvih triinpetdeset let avtorjevega življenja, do leta Dokončal jih je leta 1769, vendar so sodobniki njegovo delo poznali, saj je odlomke iz njega bral v literarnih salonih, kar je v njegovih sodobnikih zbudilo odpor in jedko kritiko. V uvodu je zamolčal delo, po katerem se je zgledoval in po katerem je prevzel celo naslov: Izpovedi Nastanek Izpovedi 1

2 Avrelija Avguština. Svoje Izpovedi je začel pisati po Novi Heloizi, ko je bil star 52 let. Te subtilne osebne spomine je pisal tri leta, za njimi je sestavil le še glasbeni slovar.»nisem ustvarjen kakor kdorkoli od tistih, ki sem jih videl; drznem si misliti, da sem drugače ustvarjen kakor ostali ljudje.«izpovedi so razdeljene na dva dela, od katerih vsak obsega šest knjig. Čeprav je menil, da njegovo delo ne bo imelo posnemovalcev, se je motil: kmalu za njim so podobne avtobiografije napisali še drugi avtorji (Goldoni, Goethe, Wordsworth, Chateaubriand, Karamzin). Zgodba Rousseaujev oče je bil urar in plesni učitelj, pripadal je ženevski buržoaziji. Ker mu je mati umrla kmalu po rojstvu, ga je najprej vzgajala teta, nato svak, kmalu pa se oče za njegovo usodo ni več zmenil, tako da je bodoči pisatelj začel uresničevati svojo željo po potepuškem in svobodnem življenju leta je zapustil Ženevo, na savojskem ozemlju ga je sprejel vaški župnik, za tem se je napotil h graščakinji bližnjega posestva, madame de Warens, v Anneccyju. Od tod je šel v semenišče, ki pa ga je zapustil, da bi se posvetil glasbi. Po študiju glasbe v Lyonu se je napotil v Pariz. Z gospo Warens je kasneje živel v Chamberryju, ( ), a se je odselil od nje, ponovno potoval v Pariz, kjer se je priključil literarnim in filozofskim krogom. V tistem času ni toliko mislil na pisateljevanje, bliže mu je bila glasba: živel je od prepisovanja not in poučeval klavir. Spoznal je preprosto dekle Terezijo Levasseur, ki mu je rodila pet otrok in bila njegova sopotnica do konca življenja. Za znamenito Enciklopedijo je pisal članke o glasbi in teoriji glasbe, zlagal opere in pisal razprave. Zaradi razprave o neenakosti so nanj postale pozorne oblasti, zato se je moral vrniti v Švico, kjer so mu v Ženevi ponudili službo mestnega knjižničarja, vendar se je raje umaknil na rob gozda v Montmorencyju pri Parizu, v udobno vilo, ki mu jo je ponudila grofica d'epinay. Glavne značilnosti Rousseaujevega dela so v skladu z dobo, v kateri je živel (predromantika): kult osebnosti, čustvenost, kult narave in občutek socialne krivice, vendar je bila njegova čustvena narava v stalnem nasprotju z njegovo strogo vzgojo. Jean Jacques Rousseau: Izpovedi, Branje, odlomek Od doma v Ženevi gre mladi Rousseau najprej k družini pridigarja Lambercierja, od tam k teti Bernard, nekaj časa je bil sodni pisar, potem se je učil za graverja. O sebi kot šestnajstletniku piše takole: Ta doba življenja je bila odločilna za moj značaj / / čeprav nisem bil lep fant, sem bil po svoji drobni postavi kar čeden; imel sem lepo stopalo, tanko nogo, neprisiljeno vedenje, živahen obraz; drobna usta, črne obrvi in lase, majhne in celo vdrte oči, iz katerih pa je žarel ogenj, ki je vnel mojo kri. Prebival je pri dobrotnikih v Ženevi, Parizu in njegovi okolici, in se preživljal s prepisovanjem not, najraje pa je živel na deželi in pisal. / / Zabave mojih tovarišev so me dolgočasile; in ko mi je prevelika prisiljenost priskutila tudi delo, me je vse dolgočasilo. Pri tem se mi je povrnilo veselje do branja, ki sem ga bil že davno izgubil. Branje, ki sem si ga privoščil na račun svojega dela, 2

3 je postalo nov zločin in mi je nakopalo novih kazni. Veselje, ki ga je dražila prepoved, je postalo strast, kmalu norost. Tribujeva, znamenita izposojevalka knjig, mi je dobavljala vsakovrstne knjige. Dobre in slabe, vse sem sprejemal; izbiral nisem, vse sem prebiral z enakim pohlepom. Bral sem pri delovni mizi, bral pri dostavljanju naročil, bral v oblačilnici in se spozabljal cele ure; od branja se mi je vrtelo v glavi, nič drugega nisem počel, samo bral. Moj mojster je prežal name, me zasačil, pretepel in mi vzel knjige. Koliko knjig je raztrgal, sežgal, zmetal skozi okno! Koliko del je ostalo nepopolnih pri Tribujevi! Kadar nisem več imel s čim plačevati, sem ji dajal svoje srajce, samoveznice, obleke; nosil sem ji redno svoje tri solde, ki sem jih dobival vsako nedeljo na roko.»torej vendarle,«boste rekli,»ti je bil denar nujno potreben.«to je res, toda to je bilo tedaj, ko me je branje odvrnilo od vsake dejavnosti. Bil sem ves predan svoji novi nasladi, zato sem samo bral. To je spet ena mojih značilnih posebnosti. Sredi usidranega življenja me kakšna malenkost iztrga, spremeni, priklene nase in naposled se ji strastno predam; tedaj pa je vse pozabljeno, ne mislim na nič drugega kot na novi predmet, ki me vsega prevzema. Srce mi je bílo od nestrpnosti, da bi prelistal novo knjigo, ki sem jo imel v žepu; brž ko sem bil sam, sem jo potegnil ven in nič več mi ni prihajalo na um, da bi stikal po mojstrovem oddelku. Mislim celo, da bi ne bil kradel, tudi če bi imel še hujše skušnjave. Moje razmišljanje je bilo omejeno na sedanji trenutek in ni veljalo prizadevnosti za prihodnost. Tribujeva mi je dajala na up, naplačila so bila majhna; in kadar sem spravil knjigo v žep, nisem mislil več na nobeno drugo stvar. Kar sem še dobil denarja, je seveda šel ves v roke tiste ženske; in ko je postala nadležnejša, nisem imel nikdar pri roki drugega kot lastno blago. Da bi kradel vnaprej, je segalo predaleč v previdnost, in da bi kradel zato, da bi plačal, za to nisem imel nobenih skušnjav. Zaradi prerekanja, tepeža, skrivnega in slabo izbranega branja sem postal molčeč, odljuden, v glavi se mi je začenjala zmešnjava in sem živel kot pravi čemernež. Toda če me moja narava ni ubranila plehkih in puhlih knjig, me je sreča ubranila opozkih in nespodobnih: ne zato, ker bi bila Tribujeva, v vseh pogledih prilagodljiva ženska, tako tankovestna, da bi mi jih posojala, ampak je tako poudarjala njih ceno in jih naštevala tako skrivnostno, da sem jih nujno moral odklanjati tako iz studa kakor iz sramežljivosti; in naključje je tako dobro podpiralo mojo sramežljivo naravo, da sem štel že čez trideset let, preden sem vrgel pogled na eno tistih nevarnih knjig, ki se zdijo lepi posvetnjakinji sila nerodne, ker jih moreš brati, kakor pravi, samo z eno roko. Preden je minilo leto dni, sem izčrpal štacunico Tribujeve in tedaj sem se znašel ob prostem času v krutem brezdelju. Kakšen bralec je pripovedovalec? Kako nanj gleda mojster, pri katerem dela? Ali je bila izposoja knjig pri gospe Tribujevi brezplačna? Zakaj je mladenič postajal vedno bolj slabovoljen, čemern? Česa mu ni preprečila njegova narava in kaj mu je preprečila njegova sreča? Kako se sami izognete brezdelju? Kdaj je po vašem mnenju brezdelje škodljivo in kdaj koristno? Kako brezdelje vpliva na vas? Je lahko tudi kruto? Zakaj? mi je nakopalo novih kazni deček je bil kaznovan, ker je od gospodarja dobil vstopnico za gledališče, vendar jo je raje prodal in si prisvojil denar sold denarna enota raznih manjših vrednosti plehek vsebinsko prazen tankovestna zelo natančna, stroga glede moralnosti svojega ravnanja r a z m i s l i m o 3

4 Pripovedovalec Ilustriral Maurice Leloir Rousseaujev način pripovedi ni objektiven, ampak nasprotno, izrazito subjektiven. Podrobno, tenkočutno in iskreno opisuje svoje ljubezni pa tudi navade in razvade, v literaturi velja njegov slog za manifest subjektivnosti, za odkrivanje posameznika, čustvovanja in fantazije. Rousseau je verjel, da je človek po naravi dober in da zlo izhaja iz pokvarjenega okolja. Jean-Jacques Rousseau ( ) Jean-Jacques Rousseau je bil francosko-švicarski književnik, filozof, pedagog in skladatelj. Rodil se je v Ženevi, umrl pa v bližini Pariza. Bil je razsvetljenski mislec, njegove ideje so vplivale na francosko revolucijo in na razvoj teorije socializma. Deloval je tudi kot glasbeni teoretik in skladatelj, v književnosti pa sodi med pionirje sodobnega tipa avtobiografije. Njegov roman v pismih Julija ali nova Heloiza (1761) je bil za razvoj romantike ena najpomembnejših in tudi najbolje prodajanih leposlovnih knjig v 18. stoletju. Delo Julija ali nova Heloiza je vplivalo na Goethejev sentimentalni roman Trpljenje mladega Wertherja, na angleška romantika Shellyja in Byrona, poznal ga je Aleksander Sergejevič Puškin, vplival je na Josipa Stritarja in njegov roman v pismih Zorin. Napisal je tudi roman o vzgoji Emil (1762) in razprave: Razprava o znanostih in umetnostih (1750), Razprava o izvoru in temeljih človeške neenakosti (1762), Družbena pogodba (1762). p o n o v i m o Kdaj je nastalo Rousseaujevo delo Izpovedi? Kaj izveste o Rousseauju iz odlomka? Opišite odnos pripovedovalca do gospe Tribujeve. Označite Rousseaujevo miselnost, kakor jo lahko spoznate iz odlomka. Kdo so Rousseaujevi sodobniki? 4

5 Pirati s Karibov 3, Johnny Depp kot kapitan Jack Rousseau razmišlja o svojem pisateljevanju. Moje izpovedi niso napisane, da bi izšle, dokler bom živ in dokler bodo žive osebe, ki so v njih omenjene. Če bi bil gospodar svoje usode in usode tega spisa, bi le-ta zagledal luč sveta po moji in njihovi smrti. (2. zvezek, 8. knjiga: 261) Zakaj naj bi Izpovedi izšle po pisateljevi smrti? Kaj avtor misli o poklicnem pisateljevanju? Kaj menite sami? / / zmerom sem čutil, da pisateljev stan ni in ne more biti odličen in spoštovanja vreden, ako je poklicen. Pretežko je misliti plemenito, če moraš misliti zato, da se preživiš. Da moreš, da si drzneš povedati velike resnice, ne smeš biti odvisen od uspeha. (2. zvezek: 267) Kako najlaže oblikuje svoje misli, preden jih zapiše? / / ne morem misliti drugače, kakor kadar hodim; brž ko se ustavim, ne mislim več in moja glava hodi samo z mojimi nogami. (2. zvezek: 277) Rousseau je s svojo iskrenostjo in miselnostjo vplival tudi na Josipa Stritarja, Janeza Trdino in Ivana Cankarja. Preberite odlomek iz Stritarjevega sentimentalnega romana v pismih Zorin (1870), v katerem Zorin obišče Montmorency z desetletno hčerjo svoje gostiteljice, Evelino.»Včeraj sem bil v Montmorencyju. Kdo bi mogel slišati to ime, pa bi se ne spominjal moža, ki ga je posvetil s svojim duhom! Veš, dragi moj, odkar ga poznam, posebno ljubim Rousseauja. Vse svoje bitje, ne zameri mi te besede, čutim nekako sorodno njegovemu; kakor on, bolj mislim s srcem, če se sme tako govoriti, nego z glavo, in kar je bolelo njega, boli tudi mene! / / Komaj četrt ure od Enghiena zagledava na nizkem griču Montmorency. Prijeten pogled: bele hišice, sem ter tja po griču raztresene med zelenim sadnim drevjem. Ko prideva do zaželenega mesta, pozvonim pri vratih. Odpre nama stara ženica ter prijazno dovoli, da smeva ogledovati hišo in vrt. Ali srce me je zabolelo, ko mi pravi ženica, da je od tistega časa, kar je tu živel Rousseau, vse prenarejeno in prezidano; samo vrt za hišo in gozdič za njim da je še, kakršen je bil. Pokaže mi lepo lovorovo drevo, katero je slavni mož vsadil s svojo roko, sprehajaje se po gozdu najdem preprosto kamneno klop z napisom: Tukaj je rad počival J. J. Rousseau. Sedem nanjo in skoraj se globoko zamislim.«kaj vam odlomek pove o Stritarjevem odnosu do Rousseauja? Kateri intelektualni projekt je nastal v Franciji za časa kraljev Ludvika XI., XV. in XVI.? Pomembni posredniki iz ene kulture v drugo so prevajalci. V Slovenskem biografskem leksikonu poiščite podatke o Radojki Vrančič in Silvestru Škerlu. Na spletni strani imdb (International Movie Data Base) lahko poiščete podatke o filmih v Rousseauejevi dobi: The Bounty (1994), Intervju z vampirjem (1994), Immortal Beloved (1994), Rob Roy (1995), The Madness of King George (1994). Ste si katerega od naštetih že ogledali? Prepišite spodnje besedilo v zvezek, smiselno vstavite ločila in razložite svojo izbiro. Kje bi bilo besedilo lahko zapisano? Je pravopisno urejeno besedilo že slogovno dobro? Sentimentalizem je predromantični literarni tok tok predromantike ima posebne težnje ki so se pojavile že v poznem razsvetljenstvu sentimentalen pomeni občutljiv raznežen čustven na poseben način à da poudarja sentiment = razčustvovanost, ki je posebno stopnjevana do razneženosti celo do solzavosti Ta literatura ne upošteva poudarja treznega razuma ampak čustva Smrt izhaja iz spoznanja prava vrednost človeka se skriva v njegovi zmožnosti sočustvovanja nežnosti Sentimentalizem je uvedel idilične prizore opise narave in se je najbolj zasidral v sentimentalnem romanu. o d k r i va j m o zg o d o v i n a f i l m j e z i k 5