UNIVERZA V MARIBORU EKONOMSKO-POSLOVNA FAKULTETA, MARIBOR DELO DIPLOMSKEGA SEMINARJA Investicije v železniško infrastrukturo Investments in the railway infrastructure Kandidatka: Silvija Roškar Študentka rednega študija Številka indeksa: 81646951 Program: univerzitetni Študijska usmeritev: Računovodstvo, revizija in davščine Mentor: dr. Majda Bastič Študijsko leto: 2008/2009 Rače, oktober, 2009
~ 2 ~ UNIVERZA V MARIBORU EKONOMSKO-POSLOVNA FAKULTETA IZJAVA O ISTOVETNOSTI TISKANE IN ELEKTRONSKE VERZIJE DELA DIPLOMSKEGA SEMINARJA IN OBJAVI OSEBNIH PODATKOV DIPLOMANTOV Ime in priimek diplomanta-tke: Silvija Roškar Vpisna številka: 81646951 Študijski program: Ekonomske in poslovne vede Naslov dela diplomskega seminarja: Investicije v železniško infrastrukturo Mentor: dr. Majda Bastič Podpisani-a Silvija Roškar izjavljam, da sem v Oddelek za študentske in študijske zadeve EPF oddal delo diplomskega seminarja. Delo diplomskega seminarja sem izdelal-a sam-a ob pomoči mentorja. V skladu s 1. odstavkom 21. člena Zakona o avtorskih in sorodnih pravicah (Ur. l. RS, št. 16/2007) dovoljujem, da se zgoraj navedeno zaključno delo javno objavi. Tiskana verzija dela diplomskega seminarja je istovetna elektronski verziji, ki sem jo oddal v Oddelku za študentske in študijske zadeve EPF. Podpisani izjavljam, da dovoljujem objavo osebnih podatkov vezanih na zaključek študija (ime, priimek, leto in kraj rojstva, datum diplomiranja, naslov dela diplomskega seminarja) na spletnih straneh in v publikacijah UM. Datum in kraj: Podpis diplomanta-tke: 5.10.2009, Maribor
~ 3 ~ PREDGOVOR Glavni namen diplomskega seminarja je bil predstaviti investicije v železniško infrastrukturo, kjer smo se v teoretičnem delu posvetili razlaganju, kaj investicije sploh so, kakšne vire potrebujemo za njihovo financiranje ter opisali novejšo obliko financiranja infrastrukturnih dejavnosti, to je BOT oblika financiranja. Predstavili smo tudi pomembna finančno-ekonomska merila, ki so pomembna za ugotavljanje upravičenosti nekega investicijskega projekta, pomen analize stroškov in koristi ter železniško infrastrukturo. Danes so v svetu investicijske odločitve zelo pomembne, saj brez njih posamezna podjetja in državne institucije skorajda ne bi morale več normalno delovati oz. so že nekaj let nuja, ki predstavlja bodoče naložbe, ki prinašajo z leti nek donos. Velikokrat se zelo veliki investicijski projekti ne morejo financirati samo iz državnih proračunov (pr. pri nas iz državnega proračuna RS), zato jim ob takšnih situacijah priskoči na pomoč Evropska unija, ki je pripravljena pomagati oz. sofinancirati takšne projekte s svojimi finančnimi sredstvi iz različnih skladov, kot so npr. Kohezijski sklad, Strukturni skladi, ISPA itd. V praktičnem primeru diplomskega seminarja smo se ukvarjali s finančno analizo enega tako velikih investicijskih projektov, katerega naslov se glasi»modernizacija obstoječe železniške proge XYZ«. Investitor omenjenega projekta je Ministrstvo za promet, Direkcija RS za vodenje investicij v javno železniško infrastrukturo, ki pripravlja, organizira in vodi investicije v javno železniško infrastrukturo v vseh fazah investicijskega procesa. V praktičnem delu diplomskega seminarja je bil naš glavni namen oz. cilj ta, da smo ugotovili ali je omenjeni projekt z vidika finančne analize upravičen ali ne. Pri izračunu finančne analize smo uporabili glavna pokazatelja upravičenosti investicijskega projekta XYZ, to sta finančna neto sedanja vrednost in finančna interna stopnja donosnosti. Analiza stroškov in koristi je za ocenjevanje upravičenosti tako velikega investicijskega projekta najprimernejša metoda za ocenjevanje. Omeniti je potrebno, da smo bili pri raziskovanju upravičenosti investicijskega projekta XYZ omejeni do dostopa nekaterih pomembnih podatkov, zato lahko pride do pomanjkljivosti nekaterih podatkov.
~ 4 ~ KAZALO VSEBINE 1. UVOD...6 1.1 OPREDELITEV PODROČJA IN OPIS PROBLEMA...6 1.2 NAMEN, CILJI IN TRDITVE...7 1.3 PREDPOSTAVKE IN OMEJITVE...7 1.4 PREDVIDENE METODE RAZISKOVANJA...8 2. TEORETIČNA IZHODIŠČA INVESTICIJ...9 2.1 OPREDELITEV INVESTICIJ...9 2.2 POMEN IN VRSTE INVESTICIJ...10 2.3 POSTOPEK INVESTICIJSKEGA PROCESA OZ. PROJEKTA...11 2.3.1 INVESTICIJSKA DOKUMENTACIJA... 11 2.3.2 INVESTICIJSKI PROGRAM... 12 3. MERILA IN METODE ZA UGOTAVLJANJE UČINKOVITOSTI INVESTICIJSKIH PROJEKTOV...14 3.1 FINANČNA MERILA...14 3.1.1 STATIČNI KRITERIJI INVESTICIJSKE ODLOČITVE... 14 3.1.2 DINAMIČNE METODE OCENJEVANJA INVESTICIJ... 15 3.2 EKONOMSKA MERILA...19 3.3 RAZVOJNA MERILA...20 4. FINANCIRANJE INVESTICIJ...20 4.1 SOFINANCIRANJE S SREDSTVI EU...21 4.2 STRUKTURNI SKLADI...21 4.3 KOHEZIJSKI SKLAD...22 4.4 ISPA INSTRUMENT ZA STRUKTURNO POLITIKO V PREDPRISTOPNEM OBDOBJU...23 4.5 TENT T PODPRTI PROJEKTI...23 5. PROJEKTNO FINANCIRANJE INFRASTRUKTURNIH DEJAVNOSTI...24 5.1 INSTRUMENTI EU KOT FINANČNI VIR ZA PROJEKTNO FINANCIRANJE...27 6. ANALIZA STROŠKOV IN KORISTI (COST BENEFIT ANALIZA) INVESTICIJSKIH PROJEKTOV...28 6.1 STROŠKI IN KORISTI INVESTICIJSKEGA PROJEKTA...29 6.2 FINANČNA ANALIZA INVESTICIJSKEGA PROJEKTA...30
~ 5 ~ 6.3 EKONOMSKA ANALIZA INVESTICIJSKEGA PROJEKTA...32 6.4 ANALIZA OBČUTLJIVOSTI IN TVEGANJA INVESTICIJSKEGA PROJEKTA...34 7. ŽELEZNIŠKA INFRASTRUKTURA...35 8. PRAKTIČNI PRIMER INVESTICIJE V ŽELEZNIŠKO INFRASTRUKTURO,»MODERNIZACIJA OBSTOJEČE ŽELEZNIŠKE PROGE XYZ«...37 8.1 PREDSTAVITEV ORGANIZACIJE, MZP, DIREKCIJA RS ZA VODENJE INVESTICIJ V ŽELEZNIŠKO INFRASTRUKTURO 37 8.2 PREDSTAVITEV PROJEKTA XYZ...39 8.2.1 CILJI PROJEKTA XYZ... 41 8.2.2 INVESTICIJSKA VREDNOST PROJEKTA XYZ IN VIRI FINANCIRANJA PROJEKTA XYZ... 41 8.3 ANALIZA STROŠKOV IN KORISTI PROJEKTA XYZ...42 8.3.1 FINANČNA ANALIZA PROJEKTA XYZ... 42 8.3.2 EKONOMSKA ANALIZA PROJEKTA XYZ... 49 8.4 ANALIZA TVEGANJ IN OBČUTLJIVOSTI INVESTICIJSKEGA PROJEKTA XYZ...49 9. SKLEP...53 10. POVZETEK...55 LITERATURA:...57 VIRI...58 SEZNAM OBRAZCEV...59 SEZNAM SLIK...59 SEZNAM TABEL...59
~ 6 ~ 1. UVOD 1.1 Opredelitev področja in opis problema Zadnja t.i. leta globalizacije postaja transport vedno bolj pomemben dejavnik narodnega gospodarstva. Slovenija se nahaja na pomembnem transportnem stičišču, stičišču V. in X. vseevropskega transportnega koridorja, kar pomeni, da je za logistiko in razvoj slovenskega gospodarstva velikega pomena. Omenjeni pomen pa bo dosegel svoj vrh takrat, ko bo Republika Slovenija pripravljena to prednost tudi izkoristiti. Eden pomembnejših logističnih sistemov v Sloveniji nedvomno predstavlja železnica. Hkrati predstavlja tudi veliko zmogljivost kljub trenutnim negativnim svetovnim trendom in stagnaciji v zadnjih letih. Služba vlade Republike Slovenije za lokalno samoupravo in regionalno politiko je mnenja, da je potrebno razvoj železniškega sistema v Sloveniji usmeriti v čimprejšnje prestrukturiranje in pripravo na odprti trg (interoperabilnost, kabotaža, mednarodni prevozi), saj bo le tako mogoče zadostiti novim, mednarodnim potrebam po blagovnih prevozih (SVLR 2009). Stanje javne železniške infrastrukture v Sloveniji se zaradi nezadostnih finančnih sredstev za njen razvoj, vzdrževanje in posodobitev iz leta v leto slabša. Iz teh razlogov je Republika Slovenija pričela z Operativnim programom razvoja okoljske in prometne infrastrukture 2007 2013, ki določa neposredno izhajajoče pravne obveznosti in pravice izvajanja kohezijske politike Evropske unije v Sloveniji. Gre za skupni programski dokument Slovenije in Evropske unije, ki je sprejet na predlog države članice, po uskladitvi z Evropsko komisijo, ko slednja sprejme odločitev o potrditvi ter ga obe partnerici skupaj izvajata in financirata. Slovenija želi doseči dolgoročno vizijo in cilje razvoja Slovenije. Skupni cilj Operativnega programa Razvoja okoljske in prometne infrastrukture je zagotoviti pogoje za rast z zagotavljanjem trajnostne mobilnosti, izboljšanje kakovosti okolja in za izgradnjo ustrezne infrastrukture, ki je v našem obravnavanem primeru železnica. Pri posameznem investicijskem vlaganju, v našem primeru vlaganju v železniško infrastrukturo, mora vsaka organizacija narediti analizo stroškov in koristi, kjer izračunani kazalci omenjene analize prikažejo, ali je neka investicija sprejemljiva, torej donosna, ali je bolje, da se sploh ne bi začela izvajati, ker so njene koristi manjše od prihodnjih donosov investicije. Glavni problem diplomskega seminarja je seznaniti občinstvo z investicijskimi vlaganji, predvsem v železniško infrastrukturo ter v praktičnem primeru prikazati upravičenost izbranega investicijskega projekta v javnem podjetju, Ministrstvu za promet, Direkciji RS za vodenje investicij v javno železniško infrastrukturo (v nadaljevanju direkcija). Naslov investicijskega projekta je»modernizacija obstoječe železniške proge XYZ«.
~ 7 ~ 1.2 Namen, cilji in trditve Namen diplomskega seminarja je v teoretičnem delu predstaviti na splošno investicije in investicije v železniški infrastrukturi, opisati analizo stroškov in koristi z izbranimi finančno-ekonomskimi kazalci ter v praktičnem primeru prikazati na primeru organizacije finančno analizo oz. upravičenost investicijskega projekta»modernizacija obstoječe železniške proge XYZ«. Cilji diplomskega seminarja so naslednji: opisati pomen investicij in investicij v železniški infrastrukturi, opredeliti analizo stroškov in koristi z izbranimi finančno-ekonomskimi kazalci, opis železniške infrastrukture, narediti na omenjenem primeru finančno analizo investicijskega projekta XYZ oz. ugotoviti njegovo upravičenost ter dobljene rezultate komentirati. Osnovne trditve, ki jih bomo skušali dokazati v diplomskem seminarju so naslednje: da imajo investicijska vlaganja velik vpliv na uspešnost posamezne organizacije, da je analiza stroškov in koristi ter analiza občutljivosti temeljno orodje za ocenjevanje finančno-ekonomskih koristi ter tudi družbeno-ekonomskih koristi investicijskih projektov (železniška infrastruktura). 1.3 Predpostavke in omejitve Predpostavljamo, da Slovenija še ni uspela osvojiti primernega programa za vzdrževanje investicij v železniško infrastrukturo, saj bi tako bila pri prenovi in dodelavi železniške infrastrukture bistveno hitrejša in učinkovitejša. Omejitve, ki jih navajamo v diplomskem seminarju so predvsem te, da bomo v teoretičnem delu opisovali investicije, ki so bolj pomembne za vlaganje v infrastrukturne projekte ter pri analizi stroškov in koristi navedli nekaj bolj pomembnih finančno-ekonomskih kazalcev za izračun upravičenosti investicijskega projekta. Pri teoretičnem delu se omejujemo predvsem na okvirno razlago pomena investicij v železniški infrastrukturi. V analizi stroškov in koristi bomo tako v teoretičnem kot praktičnem primeru posvetili večjo pozornost finančni analizi. V praktičnem primeru ne bomo morali navesti točnih podatkov o stroških izbranega investicijskega projekta»modernizacija železniške proge XYZ«zaradi poslovne skrivnosti direkcije, temveč jih bomo nekoliko priredili.
1.4 Predvidene metode raziskovanja ~ 8 ~ V okviru deskriptivnega pristopa bomo uporabili metodo deskripcije, saj bomo v teoretičnem delu opisovali teorijo investicij ter uporabo investicij v železniški infrastrukturi. Uporabili bomo domačo in tujo literaturo, internetne vire in članke, interno gradivo Ministrstva za promet, Direkcije RS za vodenje investicij v javno železniško infrastrukturo ter uporabili metodo kompilacije, saj bomo povzemali sklepe, stališča oz. spoznanja drugih avtorjev. Gre za mikroekonomsko raziskavo, ki obravnava investicije v železniški infrastrukturi. Pri ocenjevanju upravičenosti omenjenega investicijskega projekta XYZ, ki jo bomo dokazali s pomembnimi finančnimi kazalci, gre za dinamično metodo.
~ 9 ~ 2. TEORETIČNA IZHODIŠČA INVESTICIJ 2.1 Opredelitev investicij V Slovarju slovenskega knjižnega jezika (SSKJ 2009) je beseda investicija opredeljena kot uporaba denarja za povečanje premoženja oz. naložba v ožjem smislu. Izraz investicija, pa praviloma izhaja iz latinske besede»investio«in pomeni kakršnokoli vlaganje finančnih sredstev (Pučko in Rozman 1993, 294). Slovenski izraz za investiranje je vlaganje. Pod pojmom investicija razumemo vsa denarna vlaganja v prvine poslovnega procesa. Investicija pomeni investiranje v delovna sredstva, pa tudi investiranje v predmete dela in delovno silo. Podjetja morajo investirati, saj dolgoročno brez kakršnekoli investicije ne bi preživela, ker se s tem ne bi zagotavljala tehnološka učinkovitost, brez nje pa tudi ekonomska učinkovitost ni uresničljiva (Rebernik 1999, 361). Njihov namen je povečanje proizvodnih zmogljivosti ali izgradnja novih obratov oz. vzpostavitev pogojev infrastrukture, kar posledično vodi tudi h gospodarskemu razvoju. Obseg naložb, njihova razmestitev po gospodarskih sektorjih in učinkovitost so odločilni dejavniki gospodarskega razvoja. Investicije predstavljajo produkcijo oz. oblikovanje novega kapitala. Gre za povečanje ali ohranjanje vrednosti kapitala. Gibalo investiranja je lastnina, ki zahteva neprestano večanje oz. ohranjanje vrednosti. Naložbo predstavlja denarni tok, ki se začne z izdatkom, v zvezi s katerim pričakujemo vrsto kasnejših prejemkov in izdatkov. Investicija je torej preobrazba denarja v dobrine. Dornbusch (et al. 2001, 325) je povezavi med investicijami in kapitalom dodal še časovno komponento. Investicije so sedanja vlaganja za bodoče učinke, zato je potreben dinamičen in dolgoročen pristop. Gre za spremenljivko toka, ki ima določeno življenjsko dobo, v kateri generira tako stroške kot tudi koristi, le-ti pa se z vidika časovne razporeditve in obsega med posameznimi investicijskimi projekti zelo razlikujejo. Vuk in Knez (2004, 15) pravita, da mora biti pri investiranju iztržek oz. output večji od vložka oz. inputa. Če želimo ohraniti vrednost ali povečati dobiček, mora biti količnik med outputom in inputom vedno večji ali enak ena. Bistvo investiranja je torej znana lastnina in njeno vzdrževanje oz. upravljanje le-te. V bistvu pri tem ne gre za ravnanje z lastnino v smislu kakršnegakoli upravljanja, ampak izključno za gospodarjenje z znano lastnino. Osnovni pogoj za investiranje je varčevanje, to pomeni, da se tisti, ki izvaja investicijo, mora odrekati porabi. Ni nujno, da sta investitor in varčevalec združena v eni osebi, saj lahko investitor»kupi«prihranke na trgu kapitala, kar pomeni, da najame kredit ali izda vrednostne papirje. Potrebno je razlikovati med investiranjem in varčevanjem, saj gre pri investiranju za zavestno aktivnost z določenim namenom, medtem ko o varčevanju lahko govorimo vedno, kadar kupna moč, ki je na razpolago, ni uporabljena. Investiranje torej pomeni nadaljevanje varčevanja s porabo prihrankov za nabavo produktivnih virov (Kračun 2006, 292). Vsak investicijski projekt ima svojega nosilca in enega ali več izvajalcev. Zaradi elementarne negotovosti poslovanja nikoli ni možno ostati povsem znotraj začrtanih meja. Investicijski projekt praviloma zahteva več časa, povzroča več stroškov in daje nižjo kvaliteto kot je bilo ocenjeno v trenutku investicijske odločitve (Rebernik 1999, 361).
~ 10 ~ 2.2 Pomen in vrste investicij Na splošno lahko spremljamo vlogo investicij pri gospodarskem razvoju skozi obseg investicij in skozi učinkovitost investicij v gospodarstvu. Ločimo: Makroekonomski pomen investicij pomen investicij za gospodarstvo je izreden, saj predstavljajo izdatke, ki zelo nihajo. Vsaka večja sprememba v investicijskem povpraševanju ima velik vpliv na obseg agregatnega povpraševanja in s tem tudi na višino proizvodnje in zaposlenosti. Investicije pomenijo oblikovanje dodatnega proizvodnega kapitala (strojev, zgradb in podobnega) in s tem možnosti za povečanje proizvodnje oz. gospodarske rasti; Mikroekonomski pomen investicij investiranje je zavestna aktivnost, katere cilj je ustvarjanje kapitala. To pomeni, da sredstva, ki so vložena, ne bodo neposredno porabljena, temveč služijo le produktivni uporabi (Kračun 2006, 182). Investicije razvrščamo v različne skupine, odvisno pač od izbranega kriterija. Osnovna delitev investicij je na realne naložbe (naložbe v stalna in gibljiva sredstva) in finančne naložbe. Pučko in Rozman (1993, 297) v splošnem delita investicije na dve temeljni skupini: 1. Gospodarske naložbe obnavljanje in razširjanje gospodarskih dejavnosti (ekstraktivne, bazične, predelovalne panoge) ter infrastrukture (energetika, promet, PTT, komunalna dejavnost); 2. Negospodarske naložbe šolstvo, zdravstvo, uprava (državna in lokalna), kultura, šport in podobno. Glede na predmet investiranja razlikujemo bruto investicije, ki se nanašajo na vlaganja v obnovo obstoječih prvin poslovnega procesa in pridobivanje novih ter neto investicije, ki pomenijo vlaganja samo v dodatne nove prvine. Investicije je možno deliti tudi na aktivirane in neaktivirane investicije (Rebernik 1999, 361). Po pogostosti delimo investicije na: Tekoče, ki jih zaznamujejo razni poslovni dogodki, ki se pojavljajo vsak dan, redno ali zelo pogosto; Občasne ali posebne, ki jih zaznamujejo izredni, enkratni, posebni dogodki v življenjskem ciklu podjetja (Filipič in Markovič Hribernik 1998, 152). Investicije je možno deliti tudi na materialne, kot so na primer naravna bogastva (zemljišča gozd), delovna sredstva (gradbeni objekti, oprema, večletni nasadi, osnovna čreda) in naložbe v pridobivanje naravnih bogastev in delovnih sredstev. Nematerialne investicije pa predstavljajo patenti, licence, koncesije in podobno.
~ 11 ~ 2.3 Postopek investicijskega procesa oz. projekta Postopek investicijskega procesa ni tako enostaven, kot bi si lahko nekdo predstavljal, saj ne gre samo za odločitev, da bomo neko investicijo izvedli, pod pogojem, da imamo zadostno količino finančnih sredstev, temveč gre za bolj kompliciran proces, ki zahteva obsežnejšo analizo investicijskega procesa. Investicijski projekt je skupek vseh aktivnosti v okviru neke investicije, pri katerem se uporabljajo omejeni viri za pridobivanje koristi (Uradni list RS, št. 60/2006). Investitorji morajo pri sprejemanju investicijskih odločitev upoštevati omejeno razpoložljivost lastnih in zunanjih sredstev za financiranje investicijskih projektov, saj investiranje pomeni, da investitorji daljše obdobje vežejo znatna denarna sredstva. Mramor (1993, 320) v svojem delu opisuje, da je investicijski projekt pisen prikaz z analizo in oceno spremenljivosti dolgoročne naložbe podjetja, ki vsebuje tudi proučitev potrebne naložbe v trajna gibljiva sredstva. Vsak investicijski proces oz. projekt je omejen s časom, stroški izvedbe in zahtevano kvaliteto. Zelo pomembni so stroški investicijskega projekta, ki so večinoma, v procesu izvajanja investicijskega projekta, večji kot smo jih načrtovali. Zato morajo nosilci investicijskih projektov nenehno nadzorovati stroške, roke in kvaliteto investicijskega projekta. Investicijski stroški pa predstavljajo vse izdatke in vložke v denarju in stvareh, ki so neposredno vezani na investicijski projekt in jih investitorji namenijo za predhodne raziskave in študije, pridobivanje dokumentacije, soglasij in dovoljenj, zemljišč, pripravljalna in zemeljska dela, izvedbo gradbenih, obrtniških del in napeljav, nabavo in namestitev opreme in naprav, svetovanje in nadzor izvedbe ter druge izdatke za blago in storitve, vključno odškodnine, ki so neposredno vezane na investicijski projekt (Uradni list RS, št. 60/2006). 2.3.1 Investicijska dokumentacija Investicijska dokumentacija je pomembna takrat, ko investitor nima dovolj lastnih sredstev za realizacijo projekta in zanj išče sofinanciranje. Evropska komisija trdi, da je z doslednim upoštevanjem pravil stroke, mogoče izdelati kakovostno analizo in utemeljiti pričakovane rezultate projekta, kar je potem tudi osnova za pravilno oceno predlaganega investicijskega projekta in odločanje o njegovi realizaciji (Burkeljca in Zaletel 2004, 14). Vsak projekt ima svoje posebnosti, zato je potrebno poudariti, da so navedbe v tej točki le okvirne in ne morejo biti zadostna podlaga za pripravo celovite investicijske dokumentacije. Opis te investicijske dokumentacije se konkretno nanaša na izvedbo investicijskega projekta prometne (železniške) infrastrukture (v okviru javnih financ), saj je povzet iz Uradnega lista št. 60/2006, iz Uredbe o enotni metodologiji za pripravo in obravnavo investicijske dokumentacije na področju javnih financ. V okviru investicijskega procesa je zelo pomembna projektna dokumentacija, ki je sistematično urejen sestav načrtov oz. tehničnih opisov in poročil, izračunov, risb in drugih prilog, s katerimi se določijo lokacijske, funkcionalne, oblikovne in tehnične značilnosti nameravanega projekta. Pri gradnji obsega dokumentacijo, določeno z zakonom, ki ureja
~ 12 ~ graditev objektov (idejna zasnova, idejni projekt, projekt za pridobitev gradbenega dovoljenja, projekt za razpis in projekt za izvedbo). Je ena ključnih podlag za pripravo investicijske dokumentacije. Pomembno je omeniti tudi tehnično dokumentacijo, ki je sistematično urejen sestav listin, slikovnega gradiva, načrtov in besedil oz. sestavin, kot so jamstva, spričevala, potrdila, seznami, sheme, navodila in podobne sestavine, ki določajo pravila za uporabo oz. obratovanje in vzdrževanje objekta ali naprav (Uradni list RS, št. 60/2006). Pri izračunih in drugih postopkih za presojo upravičenosti projektov se v dokumentaciji lahko uporabljajo (Uradni list RS, št. 60/2006): analiza stroškov in koristi; analiza stroškovne učinkovitosti; analiza tveganja; analiza občutljivosti; analiza vplivov; multikriterijska analiza; druge primerne metode, ki upoštevajo pravila stroke ter posebnosti posameznega področja. 2.3.2 Investicijski program Investicijski program je s svojim tehnično-tehnološkim in ekonomskim delom strokovna podlaga za investicijsko odločitev. Pred samo izvedbo investicijskega programa je potrebna predinvesticijska zasnova oz. študija, v kateri se izdela primerjava variant, za katere je verjetno, da bi ekonomsko, finančno, terminsko in tehnično sprejemljivo izpolnile določene cilje, ki so zapisani v dokumentu identifikacije investicijskega projekta in so predstavljeni s projekcijami alternative»z investicijo«ter projekcijami za minimalno in/ali alternativo»brez investicije«(burkeljca in Zaletel 2004, 13). Predinvesticijska zasnova vsebuje povzetke izsledkov predhodnih del, študij in analiz, med katere spadajo (Uradni list RS, št. 60/2006): študije in raziskave povpraševanja, upoštevanje statistične in druge uveljavljene zbirke podatkov, ekonomske analize in študije, ki utemeljujejo vrsto, potrebnost, smotrnost in koristnost investicije ter usklajenost s predvideno strategijo razvoja; tehnično-tehnološke raziskave in študije ter načrti z izbiro in pregledom potrebne opreme ; idejne gradbene in druge rešitve; geološke, geomehanske, ekološke in druge raziskave; analize mogočih lokacij objekta ter analize vplivov na okolje in drugih vplivov s predvidenimi ukrepi; analize vključitve javno-zasebnega partnerstva; analize vključitve v medregionalne, regionalne ali medobčinske sisteme oz. povezave. Predinvesticijska zasnova obravnava posamezne možnosti tako podrobno, da je mogoče čim zanesljivejše izbrati in utemeljiti optimalno možnost.
~ 13 ~ Investicijski program temelji na naslednji dokumentaciji (Uradni list RS, št. 60/2006): najmanj idejnem projektu po zakonu, ki ureja graditev objektov oz. drugi idejni rešitvi kot tehnični, tehnološki ali drugi podlagi za pripravo investicijskega programa, ki mora vsebovati vse potrebne prvine in ugotovitve za čim realnejšo oceno vrednosti in izvedljivosti investicije; prostorskih aktih v primeru prostorskih ureditvenih pogojev; tehnično-tehnološkem projektu s specifikacijo opreme; geoloških, geomehanskih, seizmoloških, vodnogospodarskih, ekoloških in drugih raziskavah ter analizah; dokazljivih virih financiranja. Potrebno je omeniti tudi študijo izvedbe nameravane investicije, ki predstavlja popis vseh potrebnih aktivnosti za izvedbo investicije skupaj z aktivnostmi za zagon obratovanja oz. delovanja. Študija izvedbe investicije je tako lahko sestavni del investicijskega programa. Študija izvedbe nameravane investicije zato vsebuje podatke o investitorju, način in postopek izbire izvajalcev, časovni načrt vseh aktivnosti, seznam že pripravljene in pregled še potrebne dokumentacije ter način končnega prevzema in vzpostavitve obratovanja (Uradni list RS, št. 60/2006).
~ 14 ~ 3. MERILA IN METODE ZA UGOTAVLJANJE UČINKOVITOSTI INVESTICIJSKIH PROJEKTOV Pri ocenjevanju učinkovitosti investicijskega projekta se glede na dejavnost in predvideno vrednost investicije upoštevajo finančna in ekonomska merila ter merila usklajenosti z normativi, standardi in stroški na enoto učinka. V praksi imamo velikokrat več različnih investicij in več variant ene investicije, zato moramo med temi investicijami oz. med investicijskimi variantami izvesti izbiro. 3.1 Finančna merila S finančnimi merili se ugotavlja upravičenost projekta s stališča investitorja oz. upravljavca. Osnova za izračun finančnih meril za ugotavljanje učinkovitosti investicije je finančna analiza investicije (finančni gotovinski oz. denarni tok). Pri izračunih dinamičnih meril se uporablja metoda diskontiranja. Finančna merila so naslednja: finančna neto sedanja vrednost (NSV f ), finančna interna stopnja donosnosti (ISD f ), finančna relativna neto sedanja vrednost (RNSV f ) in/ali finančni količnik relativne koristnosti (K/S f ) (Uradni list RS, št. 60/2006). Pučko in Rozman (1993, 302) sta investicijske kriterije razdelila v statične in dinamične ter v kriterije danega okolja in tiste, ki upoštevajo tveganje. Statični kriteriji upoštevajo določeno stanje v vlaganju in v rezultatih investicije, medtem ko dinamični kriteriji spremljajo tako vlaganje kot poslovne rezultate skozi daljše obdobje. 3.1.1 Statični kriteriji investicijske odločitve Pogosto so uporabljeni zato, da se pridobi prvi vtis o donosnosti projekta neke organizacije. Na podlagi omenjenega se uporabljajo predvsem v predinvesticijskih študijah in deloma v investicijskih projektih (Zupančič 1992, 159). 1. Donosnost oz. rentabilnost investicij Rentabilnost podjetja se opredeljuje kot razmerje med dobičkom in vloženim kapitalom. Pri čistem ekonomskem gledanju je rezultat investicije dobiček, pri finančnem gledanju na investicijo, kjer upoštevamo pritok in odtok denarja, pa upoštevamo tudi amortizacijo in lahko govorimo o donosu. Rentabilnost investicije predstavlja v odstotkih izraženo razmerje med donosom (po navadi iz prvega leta) investicije in investicijskim vložkom. Z rentabilnostjo torej primerjamo letni donos z vloženimi sredstvi. Slaba lastnost izračuna donosnosti je, da upošteva le donos enega leta in zanemari donose, ki bodo ustvarjeni v kasnejšem razdobju. Deloma se ti dve slabosti odpravita z izračunavanjem skupne in povprečne donosnosti (Pučko in Rozman 1993, 304). Pri izračunu skupne donosnosti na enoto investicijskih stroškov seštejemo donose skozi celotno obdobje in jih primerjamo z vloženimi sredstvi. Kazalnik, skupni donos na enoto investicijskih stroškov, je opredeljen kot razmerje med skupnim donosom investicije in investicijskimi stroški ter nam pove koliko enot skupnega donosa nam daje enota
~ 15 ~ investicijskega stroška. Investicija je po tem merilu tem uspešnejša, čim večje je to razmerje. Prednost te metode je v tem, da upošteva skupni donos investicije, hkrati pa daje enako težo enako velikim donosom v različnih letih ekonomske dobe investicije, zato ne upošteva časovne razporeditve donosov in investicijskih izdatkov. Pri metodi povprečnega letnega donosa na enoto investicijskih stroškov, primerjamo povprečni letni donos z investicijskimi izdatki. To pomeni, da je investicija tem uspešnejša, čim večji je ta koeficient. Omenjeni kazalnik pa zanemarja časovno razporeditev donosov in tudi skupni donos, torej življenjsko dobo investicije. Sprejemljiv bi bil le ob enaki dobi dveh investicij, če seveda zanemarimo dinamiko donosov (Pučko in Rozman 1993, 304). V obrazcu 1 vam predstavljamo poenostavljen izračun rentabilnosti investicije. Obarezc 1: Donosnost investicije (v %) R = Vir: Pučko in Rozman, 1993, 304 2. Doba vračanja investicije Je recipročen kazalec donosnosti in pove, v koliko letih se investicija povrne. Izračunamo jo tako, da vložena sredstva podelimo z letnim donosom investicije. Tudi ta kazalec ima pomanjkljivosti, ker ne upošteva različne dinamike donosov in vlaganj ter ne upošteva trajanja osnovnih sredstev. Predvsem pa poudarja sigurnost vrnitve vloženih sredstev in likvidnosti, manj pa donosnost investicije ter s tem izloča investicije z daljšo dobo vračanja sredstev (Pučko in Rozman 1993, 305). 3.1.2 Dinamične metode ocenjevanja investicij Zaradi pomanjkljivosti statičnih metod ocenjevanja investicij, se danes pogosteje uporabljajo dinamične metode ocenjevanja investicij. Statične metode ocenjevanja investicij zanemarjajo upoštevanje različne časovne dinamike investicijskih vlaganj, zraven tega pa tudi ne upoštevajo različne življenjske dobe investicij oz. celotnega razdobja donosov (Pučko in Rozman 1993, 306). Investicija dejansko sestoji iz vlaganj in iz donosov, ki so razporejeni v času. V letu, ko se odločimo za investiranje nekega projekta, investicijsko odločitev zgolj sprejemamo, diskontiranje pa pomeni postopek, s katerim preračunamo prihodnje vrednosti v sedanje. Diskontna stopnja izraža subjektivne časovne preference med donosi in vlaganji v različnih časovnih obdobjih in nam pove, koliko je 500 evrov v prihodnjem letu vredno za investitorja letos. Uporaba diskontne stopnje je smiselna tudi, kadar se podjetje odloči, da
~ 16 ~ ne bo investiralo, vendar bo svoja sredstva vložilo v banko. Investitor pogosto izbira med več možnimi investicijami, zato v tem primeru kot diskontno stopnjo upošteva oportunitetni donos ali vlaganje najbolj ugodne investicijske možnosti v primerjavi z obravnavano (Pučko in Rozman 1993, 308). V nadaljevanju bomo predstavili najpogosteje uporabljene kriterije za dinamično ocenjevanje investicije, ki jih predvideva tudi Uredba o enotni metodologiji za pripravo in obravnavo investicijske dokumentacije na področju javnih financ. 1. Metoda neto sedanje vrednosti Sedanjo vrednost investicijskih vlaganj izračunamo tako, da letna vlaganja s pomočjo diskontne stopnje preračunamo v sedanje vrednosti in jih seštejemo. Tekočo vrednost donosov prav tako preračunamo na začetno obdobje in jih seštejemo. Neto sedanja vrednost je torej razlika med diskontiranim tokom vseh koristi in diskontiranim tokom vseh stroškov investicije. Investicijski projekt sprejmemo, če je neto sedanja vrednost večja od nič, to pomeni, da med več investicijskimi projekti izberemo tistega, ki ima najvišjo neto sedanjo vrednost (Burkeljca in Zaletel 2004, 17). Obrazec 2: Izračun neto sedanje vrednosti investicije NSV = Vir: Pučko in Rozman, 1993, 309 Kjer je: D i = donos v i-tem obdobju, i = 1,2, T V i = vlaganje v i-tem obdobju, i = 1,2, T r = diskontna stopnja, 1/(1 + r) = diskontni faktor. Pri izračunu neto sedanje vrednosti moramo upoštevati celotno življenjsko dobo investicije in vse zneske preračunati na isti trenutek. Negativna neto sedanja vrednost investicije pa pomeni, da je sedanja vrednost vlaganj večja od sedanje vrednosti donosov (Pučko in Rozman 1993, 310). Pri tem je potrebno opozoriti, da je uravnoteženost med stroški in koristi nekega investicijskega projekta v prvih letih običajno negativna ter postane
~ 17 ~ pozitivna šele po nekaj letih. To pomeni, tako kot se diskontni faktor zmanjšuje v i-tem obdobju, tako se negativna vrednost investicijskega projekta v zgodnjem obdobju uravnoteži nad pozitivno vrednostjo v kasnejši življenjski dobi investicijskega projekta (European Commission 2008, 209). Tudi neto sedanja vrednost ima eno pomanjkljivost, kot jo navaja Evropska komisija (European Commission 2008, 210),»fenomen prehoda«. To je prehod, ki se zgodi, ko se krivulje neto sedanje vrednosti križajo med seboj. Prehod prikazujemo na naslednjem grafu. Slika 1: Križanje dveh krivulj neto sedanje vrednosti (primer prehoda) NSV Projekt 1 Projekt 2 x i Vir: European Commission 2008, 210 Kjer je: i = leto (obdobje investicijskega projekta) NSV = neto sedanja vrednost x = prehod med dvema NSV Prehod med dvema neto sedanjima vrednostma označuje točka x. Iz grafa 1 lahko razberemo, da ima investicijski projekt 1, z diskontno stopnjo, ki je nad točko x, večjo neto sedanjo vrednost, kot pa investicijski projekt 2, z diskontno stopnjo, ki je pod točko x, in bo projekt 1 zato uspešnejši od projekta 2. Da bi izbrali najboljšo možnost med tema dvema investicijskima projektoma, je opredelitev diskontne stopnje obeh projektov ključnega pomena, zato pri tem notranje stopnje donosnosti praviloma ne moremo uporabiti kot odločitveno pravilo (European Commission 2008, 210).
~ 18 ~ 2. Interna (notranja) stopnja donosnosti Kazalec interne (notranje) stopnje donosnosti (ISD) temelji na isti osnovi kot neto sedanja vrednost. Interna (notranja) stopnja donosnosti investicije pomeni tisto diskontno stopnjo, ki izenači sedanjo vrednost vlaganj in sedanjo vrednost donosov. Večja kot bo interna stopnja donosnosti, za bolj uspešno bomo smatrali investicijo v primerjavi z drugimi. Če pa bo ISD nižja od obrestne mere, potem je pametneje vložiti denar v banko kot investirati, če za investicijski projekt niso pomembni drugi nefinančni kriteriji (Pučko in Rozman 1993, 313). Obrazec 3: Izračun interne (notranje) stopnje donosnosti Vir: Pučko in Rozman, 1993, 310 Kjer je: ISD = interna (notranja) stopnja donosnosti dsp = diskontna stopnja, pri kateri je NSV pozitivna dsn = diskontna stopnja, pri kateri je NSV negativna NSV = neto sedanja vrednost NSV p = pozitivna NSV pri uporabljeni diskontni stopnji dsp NSV n = negativna NSV pri uporabljeni diskontni stopnji dsn Pomanjkljivosti interne (notranje) stopnje donosnosti so naslednje (European Commission 2008, 211): ne vsebuje koristnih informacij o splošni gospodarski vrednosti projekta; občutljivost pri gospodarskem življenju investicijskega projekta: če so investicijski projekti z različnimi gospodarskimi življenji med seboj primerljivi, interna stopnja donosnosti prikaže napihnjeno sliko kratkega gospodarskega življenja projekta, ker je funkcija, ki hkrati predstavlja časovno obdobje projekta in velikost kapitalskih izdatkov; občutljivost v času koristi: če imamo investicijske projekte, ki ne bi prinašali koristi več let, je lahko interna stopnja donosnosti, v primerjavi s projektom z dokaj enakomerno porazdelitvijo koristi v daljšem časovnem obdobju, nižja, čeprav je pretekla neto sedanja vrednost lahko višja;
~ 19 ~ kazalnik interne stopnje donosnosti se ne more uporabljati pri investicijskih projektih, pri katerih se uporabljajo časovno različne diskontne stopnje projektov. V teh primerih, neto sedanja vrednost dovoljuje spremembo diskontne stopnje, ki se nato zlahka vključi v izračun. 3. Relativna neto sedanja vrednost Relativna neto sedanja vrednost (RNSV) je razmerje med neto sedanjo vrednostjo projekta in investicijskimi stroški. Projekt sprejmemo, če je kazalec večji od nič, in zavržemo, če je manjši od nič (Senjur 2002, 218). Obrazec 4: Izračun relativne neto sedanje vrednosti investicije RNSV = Vir: Senjur 2002, 218 Kjer je: RNSV = relativna neto sedanja vrednost, NSV = neto sedanja vrednost, SVI = sedanja vrednost investicijskih stroškov. 3.2 Ekonomska merila Z ekonomskimi oz. družbenoekonomskimi merili pri izračunu upravičenosti projekta ugotavljamo učinke, ki jih projekt prinaša ne samo upravljavcu, temveč tudi drugim ekonomskim in preostalim subjektom. Ekonomska merila poleg neposrednih učinkov (stroškov in koristi) vključujejo tudi posredne vplive na družbo kot celoto (na primer vpliv na okolje, varnost in zdravje). Ekonomska naložbena merila so: ekonomska neto sedanja vrednost (NSV e ), ki mora biti večja od nič, da je investicijski projekt zaželen z ekonomskega stališča ter je najbolj pomemben in zanesljiv kazalec družbene analize stroškov in koristi ter ga je potrebno uporabiti kot glavnega referenta za oceno gospodarske uspešnosti investicijskega projekta; ekonomska interna stopnja donosnosti (ISD e ), ki mora biti večja od družbene diskontne stopnje; ekonomska relativna neto sedanja vrednost (RNSV e ) in/ali ekonomski količnik relativne koristnosti (K/S e ), ki mora biti večji od ena (Uradni list RS, št. 60/2006). Diskontna stopnja v ekonomski analizi (družbena diskontna stopnja) kaže družbeni pogled na to, kako je treba vrednotiti bodoče koristi in stroške v primerjavi z zdajšnjimi. Kadar kapitalski trg ni popoln, se lahko razlikuje od finančne diskontne stopnje.
~ 20 ~ Načeloma naj bi se zavrnil vsak investicijski projekt z nižjo ekonomsko interno stopnjo donosnosti od družbene diskontne stopnje in negativno ekonomsko neto sedanjo vrednostjo. Investicijski projekt z negativnim gospodarskim donosom tako uporablja preveč socialno dragocenih virov za doseganje preskromne koristi za vse državljane. Evropska unija lahko omenjene investicijske projekte oz. njihove dragocene vire preusmeri v bolj koristne namene in jih tako lahko uporabi za nadaljnji razvoj. V nekaterih izjemnih primerih pa se lahko investicijski projekt z negativno ekonomsko neto sedanjo vrednostjo sprejme iz strani Evropske unije, ki ponuja pomoč s sredstvi Evropske unije, če obstajajo pomembne nedenarne koristi projekta. 3.3 Razvojna merila To so merila za uresničevanje ciljev narodnogospodarskega razvoja, kjer gre za povečanje konkurenčnosti, posebno mednarodne, vzdrževanje socialne varnosti in zaposlitve, izboljšanje medsektorskih zmogljivosti, prispevek k trajnostnemu razvoju družbe in prispevek k izboljšanju regionalnega razvoja. Naslednja so merila za sektorske proizvodne storitvene moči, zanesljivosti in kakovosti delovanja, ki izboljšujejo zadostnost, kakovost in zanesljivost sistema obratovanja. Pomembna so merila za varstvo okolja, ki zajemajo izboljšanje kakovosti zraka in zmanjšanje onesnaževanja, ohranitev identitete krajine in kulture, zmanjšanje škode pri strukturi in sestavi tal ter podobno. Poznati je potrebno merila za usklajenost z normativi, standardi in stroški na enoto učinka, ki sestavljajo površino ali vrednost investicije na enoto, skupne stroške investicije na enoto ter stroške na enoto učinka med obratovanjem (Uradni list RS, št. 60/2006). 4. Financiranje investicij Financiranje lahko razumemo kot pridobivanje finančnih sredstev, ki si jih mora posamezna organizacija zagotoviti, da lahko izpelje načrtovano investicijo. Finančna sredstva se lahko priskrbijo iz različnih virov in tudi v različnih oblikah. Ni nujno, da si moramo za financiranje vedno priskrbeti nova finančna sredstva od zunaj, ampak si lahko velikokrat pomagamo iz razdelitve doseženega čistega dobička v organizaciji, iz amortizacijskih sredstev in tudi tako, da sprostimo finančna sredstva, ki so trenutno v materialni obliki (Papič 2006, 8). Možno je obravnavati lastno in tuje financiranje. Lastno financiranje razumemo kot notranje financiranje in del zunanjega, pri katerem družabniki vnašajo lastniški kapital. Tuje financiranje pa pomeni preskrbo tujega kapitala (npr. posojilo) in posebne pojavne oblike zunanjega financiranja (npr. lizing). Priskrba finančnih sredstev je možna iz notranjih in zunanjih virov financiranja (Papič 2006, 9): a) Notranji viri financiranja to je lahko ustvarjeni dobiček, ki je rezultat čistega oz. pozitivnega denarnega toka (nerazdeljeni dobiček), obračunana amortizacija, vkalkulirane rezervacije, presežki med prijetimi in danimi posojili ter predujmi, dezinvestiranje kot posledica prodaje sredstev.
~ 21 ~ b) Zunanji viri financiranja to so lahko kapitalski vložki (kapital omogoča zagon organizacije in zmanjšuje stečajno tveganje), kredit (je oblika financiranja organizacije z dolgoročnim dolgom, ki ga ponujajo banke, zavarovalnice, hranilnice, druga podjetja), subvencije (neposredno subvencioniranje, kjer organizacija pridobi nova finančna sredstva ter posredno subvencioniranje, kjer organizacija posredno privarčuje sredstva tako da se ji zmanjša ali odpiše plačilo davkov, zniža obrestna mera za bančne kredite itd.), finančni in poslovni najem lizing (finančni najem je dolgoročna pogodba med lastnikom osnovnega sredstva in zakupnikom, slednji plačuje tudi najemnino, ni pa lastnik osnovnega sredstva ter poslovni najem, ki predstavlja kratkoročni najem sredstev, ki jih organizacija koristi le občasno, najemodajalec je lastnik osnovnega sredstva in zanj nosi tudi vse stroške vzdrževanja, zato obračunava tudi amortizacijo) ter sredstva Evropske Unije, Strukturni skladi, Kohezijski sklad, ISPA (Instrument za strukturno politiko v predpristopnem obdobju) in TEN-T podprti projekti, ki so opisani v nadaljevanju diplomskega seminarja. 4.1 Sofinanciranje s sredstvi EU Skladi so glavni finančni instrument, s katerim EU podpira razvoj evropskih regij, predvsem tistih, ki zaostajajo za najrazvitejšimi ali želijo prestrukturirati svoja gospodarstva. Podpiranje regionalnega razvoja in okrepitve gospodarske in socialne kohezije v Evropi predstavlja drugi največji del proračuna EU. Financiranje poteka v številnih oblikah. Najprimernejši za družbeno-ekonomski razvoj, vključno infrastrukturne potrebe, so strukturni skladi (zlasti Evropski sklad za regionalni razvoj in Evropski socialni sklad) in Kohezijski sklad za države članice, PHARE in ISPA za države kandidatke za priključitev k EU (Burkeljca in Zaletel 2004, 8). Investicijski projekti, ki jih sofinancirajo strukturni skladi, Kohezijski sklad in instrumenti za predinvesticijsko podporo (IPA Instrument for Pre-Accession Assistance) predstavljajo orodje za izvajanje kohezijske politike EU in predinvesticijske podpore. S pomočjo analize stroškov in koristi (CBA Cost-Benefit Analysis) lahko kohezijska politika EU postavi cilje, ki pomembno vplivajo na oceno prispevka naložbenega projekta, ki ga izvaja določena regija ali država. Tako lahko Evropska komisija poleg regulativne zahteve za velike projekte, na podlagi analize stroškov in koristi za projekte z investicijskimi stroški, vidi če država članica ne presega zgornje meje investicijskih stroškov, določene v predpisih EU (European Commisison 2008, 18). 4.2 Strukturni skladi Strukturni skladi so finančni instrument regionalne politike EU, ki podpirajo razvoj tistih evropskih regij, ki zaradi različnih vzrokov zaostajajo v razvoju. Njihov glavni cilj je zmanjšati te razlike ter ustvariti okolje za enakomeren in uravnotežen razvoj vseh držav in regij Evropske unije. Za finančno podporo strukturnemu in socialnemu razvoju so bili ustanovljeni štirje različni tipi strukturnih skladov. Dve vrsti strukturnih skladov, Evropski sklad za regionalni razvoj (ERDF oz. slovensko ESRR) in Evropski socialni sklad (ESF oz. slovensko ESS), obravnavajo projekte, primerne tudi za dopolnilno financiranje s
~ 22 ~ privatnimi sredstvi (PPP Public Private Partnership). Vse države članice EU so upravičene do črpanja sredstev iz katerega od strukturnih skladov (Burkeljca in Zaletel 2004, 9). Evropski sklad za regionalni razvoj večinoma financira razvoj infrastrukture in mala ter srednja podjetja. Viri ESRR se v glavnem uporabljajo za sofinanciranje proizvodnih naložb, s katerimi se ustvarjajo nova delovna mesta, infrastrukturo, lokalne razvojne pobude in poslovne aktivnosti malih in srednjih podjetij. ESRR predstavlja finančni instrument kohezijske politike za obdobje 2007 2013. Tako je Slovenija za omenjeno obdobje pripravila dva operativna programa, in sicer Operativni program krepitve regionalnih razvojnih potencialov (OP RR) in Operativni program razvoja okoljske in prometne infrastrukture (OP ROPI). ESRR je namenjen krepitvi ekonomske in socialne kohezije ter pomoči pri odpravljanju največjih razvojnih neravnovesij v regijah Skupnosti (SVLR 2009). Evropski socialni sklad pa financira programe za razvoj ali izboljšanje zaposljivosti ljudi v regijah, ki so upravičene do teh sredstev, in lokalne zaposlitvene pobude z dajanjem pomoči posameznikom prek ustnega usposabljanja, izobraževanja in kariernih nasvetov ter z razvijanjem socialnih veščin (Burkeljca in Zaletel 2004, 9). 4.3 Kohezijski sklad Kohezijski sklad je bil ustanovljen leta 1993 za pomoč Španiji, Portugalski, Irski in Grčiji, da bi lahko izpolnile konvergenčne kriterije gospodarske in monetarne unije ter istočasno investirale v infrastrukturo. Kohezijski sklad financira projekte, namenjene izboljšanju okolja in razvoju transportne infrastrukture v državah članicah, kjer je BDP na prebivalca pod 90 % povprečja Skupnosti. Projekti, ki se financirajo, morajo biti okoljski ali pa za transportno infrastrukturo (Burkeljca in Zaletel 2004, 9). Vrednost infrastrukturnih projektov, predlaganih za Kohezijski sklad, mora znašati 10 milijonov evrov, saj se s tem zagotavlja, da bodo imeli projekti zadosten vpliv na izboljšanje stanja infrastrukture v državi. V okviru črpanja sredstev iz Kohezijskega sklada, morajo predlagani projekti izpolnjevati naslednje: predlogi investicij se lahko nahajajo le na TEN-T omrežju oz. pomenijo dokončanje manjkajočih povezav v prioritetnih trans-evropskih koridorjih; veliki infrastrukturni objekti, vredni vsaj 10 milijonov evrov; projekti morajo biti v skladu z evropsko prometno politiko; predlagani so projekti, za katere je gotovo, da bodo imeli v letih, ko bodo predlagani v sofinanciranje skozi Kohezijski sklad vso potrebno dokumentacijo za izvedbo.
~ 23 ~ 4.4 ISPA Instrument za strukturno politiko v predpristopnem obdobju ISPA je eden od treh predpristopnih finančnih instrumentov, ki je na razpolago za podporo državam kandidatkam pri pripravah na priključitev. Njegov namen je države kandidatke uskladiti z infrastrukturnimi standardi EU in zagotoviti finančni prispevek za okoljske ukrepe in ukrepe glede prometne infrastrukture. Finančna podpora je torej namenjena okoljskim projektom ali pa projektom v zvezi s transportno infrastrukturo (Burkeljca in Zaletel 2004, 8). 4.5 TENT-T podprti projekti TEN je kratica za Trans-European Networks. Republika Slovenija je upravičena do sofinanciranja projektov iz finančnega instrumenta TENT-T z vstopom v Evropsko Unijo na podlagi Pogodbe o pridružitvi. Sredstva so namenjena za razvoj vseevropskega prometnega omrežja in sicer za pripravo projektne in investicijske dokumentacije ter za izvedbo investicij (MZP 2009).
~ 24 ~ 5. PROJEKTNO FINANCIRANJE INFRASTRUKTURNIH DEJAVNOSTI Projektno financiranje je v zadnjih desetletjih postala ena izmed pomembnejših oblik zagotavljanja srednjeročnega in dolgoročnega kapitala za financiranje investicijskih projektov. Pri tem gre za obliko financiranja projekta, kjer je finančna struktura organizirana na način, da bodoči prihodki projekta predstavljajo glavni vir servisiranja in kjer premoženje projekta predstavlja glavno obliko zavarovanja. Tradicionalno so bili večji infrastrukturni projekti javnega sektorja financirani s proračunskimi sredstvi in z zadolževanjem države, projekti zasebnega sektorja pa s klasičnimi podjetniškimi krediti, ki so temeljili na bilančni moči kreditojemalca. Zaradi pospešenega trenda privatizacije in deregulacije, se je tradicionalni način financiranja infrastrukturnih projektov začel spreminjati v oblike, pri katerih je zasebni sektor že začel prevzemati bistveno večjo vlogo tako pri financiranju kot pri prevzemanju tveganj (Mrak 2005, 9). Mrak (2005, 9) v svojem delu opisuje, da je Slovenija v zvezi s projektnim financiranjem še povsem na začetku, v primerjavi s svetom, kjer je projektno financiranje že dolgo uveljavljena oblika financiranja projektov. Vse bolj pa se v svetu uveljavlja projektno financiranje, kombinirano s koncesijsko pogodbo, predvsem pri financiranju objektov gospodarske in socialne infrastrukture. Gre torej za objekte, ki se izvajajo po t.i. BOT (build operate transfer) obliki projektnega financiranja. V Sloveniji prihaja do razkoraka med investicijskimi potrebami in razpoložljivimi finančnimi sredstvi, saj se Slovenija sooča s potrebo po nujnosti dodatnih naložb v gospodarsko infrastrukturo. V nadaljevanju bo na kratko predstavljena BOT oblika projektnega financiranja. Mrak (2005, 17) pravi, da je v obdobju od konca druge svetovne vojne pa vse do začetka osemdesetih let, velika večina današnjih držav v razvoju in držav v tranziciji financirala izgradnjo svojih večjih infrastrukturnih objektov izključno na klasičen način, to je s proračunskimi sredstvi in večinoma ob pomoči zadolževanja države v tujini. Ta način financiranja je postajal čedalje bolj nevzdržen, zato se je razvila BOT oblika projektnega financiranja infrastrukturnih objektov, ki se je razvila iz dveh pravnih osnov. Prvo pravno osnovo predstavlja projektno financiranje v varianti»z omejenim pristopom«, kjer gre za koncept financiranja projekta, pri katerem bodo kreditorji zagotovili sredstva za financiranje projekta predvsem na osnovi ocene, ali bo projekt sposoben generirati dovolj finančnih prilivov za servisiranje najetih dolgov, in na osnovi razpoložljivega kapitala, s katerim razpolaga koncesionar, saj le-ta predstavlja nekakšno garancijo za najete kredite. Najpomembnejša značilnost projektnega financiranja je, da se projektno financiranje nanaša na tiste finančne strukture, pri katerih država kot sponzor projekta pritegne subjekte iz zasebnega sektorja v financiranje projekta predvsem na osnovi predvidenih finančnih prilivov projekta. Na ta način se država izogne obvezi, da financerju projekta omogoči neposredni»pristop«do svojega premoženja, npr. deviznih rezerv, če je projekt neuspešen. Druga pravna osnova BOT oblike projektnega financiranja so koncesije. BOT oblika financiranja»z omejenim«pristopom, temelječa na koncesijskem tipu pogodbe, je najbolj običajna oblika vključevanja zasebnega sektorja v izgradnjo novih infrastrukturnih objektov. Gre za obliko projektnega financiranja, v kateri najboljši ponudnik kot sponzor projekta dobi od države oz. njene pristojne institucije koncesijo za njegovo izgradnjo in upravljanje, pri čemer je sam odgovoren tudi za pripravo in financiranje projekta (Mrak 2005, 17).
~ 25 ~ BOT oblika projektnega financiranja pa ima tudi svoje slabosti v odnosu na klasično obliko financiranja infrastrukture. Ena od slabosti je ta, da so stroški financiranja po principu BOT običajno višji kot pri financiranju s klasičnimi državno garantiranimi krediti. Druga, izmed še nekaterih drugih slabosti, ki jih sedaj ne bomo naštevali, ker smo omejeni s stranmi diplomskega seminarja in sta navedeni dve slabosti poglavitni, je ta, da so BOT projekti po svoji finančni konstrukciji in pravni strukturi bistveno bolj kompleksni kot pri klasičnih oblikah financiranja, zaradi česar je priprava in realizacija teh projektov velikokrat zelo dolgotrajna, visok pa je tudi delež identificiranih, vendar nikoli realiziranih BOT projektov (Mrak 2005, 18). Projektno financiranje je mogoče opredeliti kot strukturno financiranje, ki zahteva strukturiranje lastniškega kapitala in dolga na način, da denarni tok projekta zadošča za poplačilo vseh njegovih obveznosti (SVLR 2007, 51). S predstavljeno obliko financiranja lahko na ta način država ali lokalna skupnost prenese del odgovornosti za financiranje, izgradnjo in upravljanje javne infrastrukture z javnega na zasebni sektor, zasebni sopogodbeniki pa prejmejo možnost, da s povečevanjem učinkovitosti poslovanja maksimirajo stopnjo donosa na vloženi kapital, ki je navzgor neomejena in zato najpomembnejši motiv za udeležbo zasebnih investitorjev pri razvoju javne infrastrukture. Oblika projektnega financiranja BOT začasno pomeni privatizacijo javne infrastrukture, zato mora država ali lokalna skupnost, preden pristopi k projektnemu financiranju, izvesti štiri analize, in sicer: analizo stanja javne infrastrukture in ravni preskrbe prebivalstva z javnimi storitvami in dobrinami, analizo obstoječih mehanizmov regulacije, analizo odnosa interesnih skupin do vstopa zasebnega sektorja v opravljanje javne gospodarske službe in analizo finančnih in drugih možnosti uvedbe javno-zasebnega partnerstva (Romih et al. 2007, 3). Projektno financiranje je v svoji osnovi bolj zahtevno od klasičnega financiranja projektov, saj zahteva od vseh udeležencev bistveno natančnejšo oceno ekonomske in finančne upravičenosti projekta. Projektno financiranje predpostavlja vzpostavitev novega t.i. projektnega podjetja, ki ga ustanovijo za projekt zainteresirani vlagatelji oz. sponzorji projekta, če seveda menijo, da bo projekt na dolgi rok izkazoval pozitiven denarni tok, ki zadošča za poplačilo vseh stroškov poslovanja, obveznosti iz financiranja in izplačilo donosov. Projektno podjetje je tako dejansko samostojna pravna oseba s sredstvi, pridobljenimi iz poslovanja v obdobju trajanja projekta (SVLR 2007, 51). Na sliki 1 je prikazana finančna konstrukcija projektnega financiranja.