Kaj je tveganje? ((Starejša definicija po SIST EN 292-1 : 1996: Tveganje je kombinacija verjetnosti, da se nevarno stanje pojavi ter največje možne škode, ki se zaradi takega stanja lahko pojavi.)) Novejša definicija po SIST EN ISO 12100: Tveganje zaradi neke nevarnosti je kombinacija verjetnosti, da se bo pojavila škoda zaradi te nevarnosti ter največje možne razsežnosti te škode. ali morda bolje: Tveganje je kombinacija največje možne razsežnosti škode zaradi neke nevarnosti in verjetnosti, da se bo ta škoda pojavila. Podrobneje pojasnite oba elementa tveganja (katera dva sta in kako se ju določi oz. kaj je potrebno upoštevati pri njunem določevanju)! Elementa tveganja sta: 1. element tveganja je določen kot največja možna škoda, ki se zaradi obravnavane nevarnosti lahko pojavi. Največja možna škoda se lahko oceni z upoštevanjem sledečega: narava tistega, kar je potrebno ščititi: o osebe; o (imovina); o (okolje); resnost poškodb ali zdravstvenih okvar: o majhna (navadno reverzibilne); o velika (navadno ireverzibilna); o smrt; obseg škode (za vsak stroj): o ena oseba; o več oseb. 2. element tveganja je verjetnost da se bo škoda oz. nevarno stanje pojavilo. To verjetnost se lahko oceni s sledečimi parametri: pogostost in čas trajanja izpostavljenosti delavca obravnavani nevarnosti, verjetnost, da se bo dogodil nevarni dogodek (Nevarni dogodek je dogodek, v katerem se pojavi neposredna nevarnost za delavca.), tehnične in človeške možnosti, da se delavec škodi izogne ali jo omeji (npr. zmanjšana hitrost delovanja, oprema za izklop v sili, obstoj trenažerja, zavedanje o prisotnih tveganjih). Podrobnejše pojasnilo posamezni od teh parametrov : pogostosti in trajanja izpostavljenosti nevarnosti: o potreba po poseganju v nevarno območje (tako pri normalnem obratovanju, vzdrževanju ali popravilu); o narava dostopa (npr. ročno posluževanje); o čas trajanja posega v nevarno območje; o število ljudi, ki morajo posegati v nevarno območje; o pogostnost poseganja v nevarno območje; verjetnosti, da se bo nevarni dogodek pripetil: o zanesljivost in drugi statistični podatki; o zgodovina nesreč; o zgodovina zdravstvenih okvar; o primerjava tveganj (če obstajajo podatki o primerljivem stroju); (Pojav nevarnega dogodka ima lahko tehnični ali človeški izvor.)
možnosti, da se škodi izogne ali se jo omeji, je odvisna od: o kdo dela s strojem: izurjen operator; neizurjena oseba; stroj brez operatorja; o hitrost nevarnega dogodka: nenaden pojav; hiter pojav; počasen pojav; o kakršnokoli zavedanje o obstoju tveganja: iz splošnih podatkov; iz neposrednega opazovanja; iz opozorilnih signalov in naprav za prikazovanje; Možnost, da se škodi izogne, se običajno okarakterizira kot: možno; možno pod določenimi pogoji; nemogoče. Pri določanju (obeh) elementov tveganja je torej potrebno upoštevati sledeče vidike: Izpostavljene osebe ; Vrsta, pogostnost in trajanje izpostavljenosti; Odnos med časom izpostavljenosti in posledicami; Človeški faktor; Zanesljivost varnostnih funkcij; Možnost, da se varnostne funkcije izklopi (odstrani) ali zaobide; Zmožnost ohranjanja varnostnih ukrepov; Podatki za varno uporabo (navodila,...). Kaj je preostalo (residualno) tveganje? Residualna (preostala) tveganja so tveganja, ki so prisotna pri strojih, ki se pojavljajo na trgu. To so torej tveganja, ki jih ni bilo možno odstraniti ali ustrezno znižati tekom iterativnega postopka zniževanja tveganj med konstruiranjem stroja z uporabo vgrajene varnosti (povezane s konstrukcijo stroja, namenjeno opravljanjem njegove osnovne funkcije) in dodane varnosti (dodajanje zaščitne opreme, namenjene zniževanju tveganja). Uporabnike (kupce) je potrebno o teh tveganjih obvestiti v spremljajoči dokumentaciji in v njej predpisati ustrezne varnostne ukrepe in po potrebi uporabo OVO.
Kaj je zaporna naprava (definicija in opis). Zaporna naprava (zapora) je naprava, ki v določenih razmerah preprečuje delovanje stroja. Naštejte možne medije zapornih naprav. Zaporne naprave zapornih varoval lahko delujejo s pomočjo različnih fizikalnih principov oz. medijev: električne zaporne naprave; hidravlične zaporne naprave; pnevmatske zaporne naprave; mehanske zaporne naprave. V kakšnem načinu (režimu) lahko zaporne naprave delujejo? Zaporne naprave lahko delujejo v načinih: - tokokrog normalno sklenjen (pozitivni način delovanja»+«); - tokokrog normalno razklenjen (negativni način delovanja»-«); - kombiniran način delovanja (vsaj ena zaporna naprava v»+«in vsaj ena v»-«). Naštejte prednosti posameznih načinov delovanja. Način tokokrog normalno sklenjen (+) ima prednosti, da zapora deluje tudi v primerih: če se zlomi povratna vzmet zapore; če se zavarita kontakta stikala/če se zatakne ventil. Način tokokrog normalno razklenjen (-) ima prednosti, da zapora deluje tudi v primerih: če se obrabita kulisa ali tipalo (ali se sname kolesce); če se tipalo skrivi; če se tipalo sname s kulise; če se zaporno napravo premakne s svojega mesta. Kombiniran način ima to prednost, da prednosti zapornih naprav v načinu tokokrog normalno razklenjen (-) ravno pokrivajo slabosti zapornih naprav v načinu tokokrog normalno sklenjen (+), s čimer je zmanjšana možnost odpovedi zaradi skupnega vzroka in je tako zagotovljena višja stopnja varnosti! Kateri način je edini sprejemljiv v primeru enokanalnih zapornih tokokrogov in zakaj? Kadar imamo v varnostnem tokokrogu le eno zaporno napravo, mora biti le ta vedno v načinu tokokrog normalno sklenjen (+), ker prednosti takega načina prevladajo nad njegovimi slabostim!
Primeri zapornih naprav. Opomba 1: Vsa varovala na gornjih skicah so zaprta. S puščico je prikazana smer gibanja kulise ob odpiranju varovala. Opomba 2: Normalni položaj stikala/ventila je položaj, ko tipalo ni obremenjeno. V spodnji tabeli so prikazane zaporne naprave (zaporna električna stikala, zaporni pnevmatski in hidravlični ventili), povezane s pomičnim varovalom (drsna vrata z linearno kuliso). Te zaporne naprave so prikazane (1. vrsta) v načinu delovanja»tokokrog normalno razklenjen«, (2. vrsta) v načinu delovanja»tokokrog normalno sklenjen«in (3. vrsta) v kombiniranem načinu delovanja»tokokrog enkrat normalno sklenjen in enkrat razklenjen«. Redundanca in diverziteta. Opišite in pojasnite ta dva dodatna načina povečanja zanesljivosti tehniških sistemov! Redundanca je razširitev sistema ali dela sistema z eno ali več vzporednimi vejami, ki so vsaka zase sposobne zadovoljivo opravljati zahtevano funkcijo osnovnega sistema. (npr. namestitev treh vodnih črpalk za dobavo vode v kotel; npr. namestitev dveh varnostnih ventilov na tlačno posodo). Z redundanco (podvojitev, potrojitev,...) se zanesljivost sistema močno poveča, razen v primeru odpovedi zaradi skupnega vzroka. Da se izognemo odpovedi zaradi skupnega vzroka (npr. odpoved treh vzporedno nameščenih črpalk za vodo zaradi izpada dobave električne energije iz omrežja;. npr. odpoved dveh enakih varnostnih ventilov na tlačni posodi zaradi istega vpliva iz okolja-npr. vlaga.), se redundantne sisteme običajno izvede tudi kot diverzitetne. Diverziteta je izvedba redundantnega sistema na način, da je vsaka od paralelnih funkcij izvedena s komponentami, ki delujejo na različnih fizikalnih principih oz. so te komponente različnih tehničnih izvedb. (Za primer črpalk bi lahko imeli npr. eno črpalko gnano s trifaznim asinhronskim elektromotorjem, drugo z dizelskim motorjem, tretjo pa z enosmernim motorjem, ki bi se lahko nekaj
časa napajal iz varnostnih akumulatorjev. Za primer varnostnih ventilov tlačne posode bi lahko izbrali en ventil, ki deluje na principu uteži in drugega z razpočnim diskom.) Kaj je odpoved zaradi skupnega vzroka in kako se nevarnost take odpovedi učinkovito odstrani? Odpoved zaradi skupnega vzroka je sočasna odpoved večih komponent nekega sistema zaradi istega (skupnega) vzroka. Odpovejo lahko zaporedno vezane različne komponente ali pa vzporedno vezane komponente redundantnih sistemov. Vzroki za tako odpoved so npr.: pomanjkljivosti pri načrtovanju sistema (npr. neprilagojenost električnih in mehanskih komponent sistema); napake pri uporabi in vzdrževanju zaradi nepravilnih nastavitev, umerjanj,...; delovanje na zgornji dopustni meji sicer še normalnih okoliških pogojev (prah, vlaga, visoka temperatura, vibracije,...); naravne katastrofe (potresi, poplave, požari,...); sistematične napake pri izdelavi sistemov istega proizvajalca (neprimeren material, napake pri montaži,...); odpovedi skupnega zunanjega energetskega vira (npr. odpoved skupnega električnega napajanja); prekinitev poti do energetskega vira (prekinitev kabla, cevovoda,...). Nevarnost take odpovedi se najučinkoviteje odstrani z uporabo diverzitetnih redundančnih sistemov (ogrožen sistem se razširi (podvoji, potroji, ) in sicer z uporabo različnih fizikalnih ali tehniških principov delovanja (npr. uporaba različnih medijev za prenos energije)). Zakaj je odpoved zaradi skupnega vzroka zelo nevarna? Redundantne (razširjene) sisteme se uporablja v primerih, ko je zaradi večjih tveganj zanesljivost sistema še posebej pomembna. Če zaradi istega vzroka odpovejo vse paralelno nameščene komponente, namenjene isti funkciji, redundantni sistem odpove enako hitro, kot bi odpovedal osnovni, nerazširjeni sistem (npr. odpoved treh vzporedno nameščenih črpalk za vodo ob izpadu skupnega vira električne energije; npr. odpoved dveh enakih varnostnih ventilov na tlačni posodi zaradi zunanjih vplivov npr. vlage). Zaradi tega je odpoved zaradi skupnega vzroka še posebej nevarna in zato nesprejemljiva in jo je potrebno preprečiti. V ta namen se uporabi diverziteto. Omejilne naprave Omejilne naprave so naprave, ki zagotavljajo, da stroj deluje znotraj predvidenih meja (obseg gibanja, hitrosti, pospeški, tlaki, temperature, čas, električni tok,...). S tem zmanjšujejo nevarnost odpovedi strojev ali njihovih delov zaradi preobremenitev, utrujanja gradiva ali ekstremnih napetosti v gradivu. Primeri takih naprav so: regulatorji in omejevalniki hitrosti, tlačni regulatorji, varnostni tlačni ventili, termostati, timerji, blažilniki udarcev, električne varovalke, itd. Primeri: tlačna posoda je zgrajena za določen projektni nadtlak. V primeru okvare se lahko nadtlak poveča nad predvidene vrednosti, kar nadalje lahko privede do porušitve nosilnega plašča posode in s tem do fizikalne eksplozije. Varnostni ventil zazna povečani nadtlak in se aktivira odpre. Skozenj lahko izteka fluid iz posode, s čimer se zagotovi padec nadtlaka in ohranitev obremenitev plašča posode znotraj dopustnih meja; električni motor je na omrežje priključen preko varovalk. Če je preobremenjen, skozenj teče prevelik tok in varovalka izključi napajanje. Na tak način je elektromotor zaščiten pred tem, da bi mu pregorelo navitje;
električni motor je varovan s termostatom. Če je preobremenjen, skozenj teče prevelik električni tok in se začenja pregrevati. Termostat zazna povišano temperaturo in izključi napajanje. Na tak način je elektromotor zaščiten pred tem, da bi mu pregorelo navitje; električni grelec greje vodo v bojlerju. Ko voda doseže predvideno temperaturo, termostat to zazna in izključi grelec. Ob padcu temperature pod nastavljeno mejo, termostat ponovno vključi grelec. Na tak način ostaja temperatura znotraj tehnološko predpisanih meja. Kakšne so pripročene vrednosti za ročno dviganje bremen v primeru dvigovanja ob telesu (razdalja od hrbtenice do težišča bremena do 30 cm) in v primeru ko so roke delno iztegnjene (razdalja od hrbtenice do težišča bremena do 45 cm) V spodnji tabeli so priporočila Ministrstva za delo, družino in socialne zadeva za dopustno breme za ročno dviganje ob telesu ter za primer, ko je potrebno roki delno iztegniti (npr. pri odlaganju bremena na polico. Priporočila so bila izdana v letu 2008. V tabeli navedene vrednosti so znatno nižje kot v veljavnem Pravilniku o zagotavljanju varnosti in zdravja pri ročnem premeščanju bremen (Ur.l. RS, št. 73/2005), ki v svoji PRILOGI II določa največje dovoljene masa bremena (v kg) glede na spol in starost delavca, ki ročno premešča breme: +------------------+---------+---------+ Starost Moški Ženske +------------------+---------+---------+ 15 do 19 let 35 13 nad 19 do 45 let 55 30 nad 45 let 45 25 nosečnice 5 +------------------+---------+---------+
Kaj so standardi? Standardi so dokumenti, ki nastanejo s konsenzom in jih odobri ustrezen organ za standardizacijo. Standardi določajo pravila, smernice ali značilnosti za dejavnosti in njihove rezultate: izdelke, storitve, procese in proizvodne postopke. Namenjeni so obči uporabi in usmerjeni v doseganje optimalne stopnje urejenosti na obravnavanem področju. Standardi določajo tehnične specifikacije in druga natančna merila kot so pravila, navodila, preskusni postopki ali definicije posameznih značilnosti. Standardi se pripravljajo predvsem zato, da bi bili materiali, izdelki, postopki in storitve, ki so skladni z njimi, primerni za uporabo. Izdelki in storitve, skladne s standardi so učinkovitejši, varnejši in bolj ustrezajo pričakovanjem uporabnikov. Standardi so se močno razvili z razmahom industrijske proizvodnje. Pojavljajo se na vseh področjih življenja in dela, v zadnjem času vedno bolj tudi na področju storitvenih dejavnosti. Zaradi inovacij in hitrega tehničnega napredka se je potreba po standardih še okrepila. Standardi se sprejemajo na različnih nivojih, od nivoja podjetja do mednarodnega nivoja. Sprejemajo jih priznane organizacije za standardizacijo. Na mednarodnem nivoju imamo ISO (International Organization for Standardization) in IEC (International Electrotechnical Commission), na nivoju Evropske unije imamo CEN (Comité Européen de Normalisation = European Committee for Standardization), CENELEC (Comité Européen de Normalisation Electrotechnique = European Committee for Electrotechnical Standardization) in ETSI (European Telecommunications Standards Institute), nanivoju držav imamo npr. SIST (Slovenski inštitut za standardizacijo), DIN (Deutsches Institut für Normung), BSI (British Standards Institution), na nivoju podjetij pa npr. LIS (Litostrojski standardi), SN (Siemens standard), itd. Kaj so harmonizirani standardi? Harmonizirani standardi (hen) so evropski standardi (EN), ki jih Evropska organizacija za standardizacijo pripravi in sprejme z mandatom Evropske komisije in/ali Evropskega združenja za prosto trgovino na način, da podpirajo bistvene zahteve direktiv novega pristopa. V Uradnem listu Evropske unije se objavi seznam harmoniziranih standardov, kjer se navede tudi direktive, v podporo katerih so bili sprejeti. Evropska komisija se pri pripravi direktiv novega pristopa (a New Approach Directive) tako sklicuje na harmonizirane evropske standarde (hen). Te direktive vsebujejo domnevo, da so izdelki, izdelani v skladu s harmoniziranimi standardi skladni tudi z bistvenimi (varnostnimi in zdravstvenimi) zahtevami določene direktive. Kaj je standardizacija in kaj so standardizacijski dokumenti? Standardizacija je dejavnost vzpostavljanja usklajenih pravil in določil za ponavljajočo se uporabo, da se doseže optimalna stopnja urejenosti na danem področju. Dejavnost obsega predvsem procese priprave, izdajanja in uporabe standardov. Pomembne koristi standardizacije so izboljševanje proizvodov, procesov, preprečevanje ovir v trgovanju in podpora tehničnemu sodelovanju. V procesu standardizacije lahko sodelujejo vsi zainteresirani prek ustreznih tehničnih teles, ki so sestavljena uravnoteženo iz predstavnikov proizvajalcev, zakonodajalcev, laboratorijev, znanosti, izobraževanja in potrošnikov. Sodelovanje vseh zainteresiranih v procesu priprave standardov zvišuje zaupanje v ustreznost izdelkov, ki so narejeni skladno z njimi.
Standardizacijski dokumenti nastajajo v mednarodnih (ISO, IEC), evropskih (CEN, CENELEC, ETSI) in nacionalnih standardizacijskih inštitucijah (BSI, DIN, SIST). Poleg osnovnih dokumentov (standardov) obstajajo še tehnična poročila (Technical reports - ISO/TR), dokumenti, ki nastajajo v zgodnjih fazah tehnoloških inovacij (Technology Trends Assessment - ISO/TTA), vodila (Guides) in priporočila (recomendations - ISO/R). Dokumenti nižjega reda so še tehnične specifikacie TS (priporočila in vodila) in evropski predstandardi ENV, ki so začasni. Referenčne oznake standardizacijskih dokumentov so sestavljene iz: oznake standarda (kratica organizacije (ISO, IEC, SIST, DIN, BS), lahko pa tudi dveh ali več organizacij, kadar je dokument nastal v sodelovanju med njimi (EN ISO, EN ISO/IEC,&)), serijske številke standarda, števile dela standarda, letnice izdaje. Popolna oznaka vsebuje tudi naslov in podnaslove standarda.