TEHNIKE ZMANJŠEVANJA KREDITNEGA TVEGANJA V BASLU II Lidija Janevska 1

TEHNIKE ZMANJŠEVANJA KREDITNEGA TVEGANJA V BASLU II Lidija Janevska 1 Uvod Nujnost po obvladovanju kreditnega tveganja je v času od uveljavitve kapitalskega sporazuma iz leta 1988 po svetu spodbudila večjo inovativnost pri upravljanju s tem tveganjem in posledično razvoj novih tehnik za upravljanje oz. zmanjševanje kreditnega tveganja (angl.»credit risk mitigation techniques«- CRM tehnike). Potreba po reviziji sedanjega kapitalskega sporazuma tako izhaja tudi iz potrebe po večjem priznanju teh tehnik pri izračunu regulatornega kapitala. Cilj novega kapitalskega sporazuma (Basel II) je namreč približati obseg potrebnega regulatornega kapitala dejanskim tveganjem, ki jim je banka izpostavljena pri svojem poslovanju. Zato predlog novega sporazuma prinaša večje spremembe pri priznanju kapitalskih olajšav zaradi uporabe CRM tehnik, ki izpolnjujejo minimalne kriterije Baselskega komiteja. Na splošno o CRM tehnikah CRM tehnike lahko definiramo kot načine za zmanjševanje kreditnega tveganja z uporabo zavarovanja z zastavo, garancij, kreditnih derivativov ali na podlagi pogodbenega pobotanja terjatev in obveznosti. Terjatve se namreč lahko pri upniku delno ali v celoti zavarujejo z npr. gotovino, depozitom ali vrednostnimi papirji, za vračilo kredita lahko jamči tretja stranka. Banka lahko svojo izpostavljenost iz naslova kreditnega tveganja zaščiti tudi z uporabo kreditnega derivativa ali pa kreditno izpostavljenost do nasprotne stranke zmanjša oziroma odpravi s sklenitvijo pogodbe o pobotanju vzajemnih terjatev in obveznosti s to stranko. CRM tehnike po starem Obstoječi kapitalski sporazum pri izračunu kapitalskih zahtev priznava le nekatere CRM tehnike. To so predvsem instrumenti zastave in garancije najvišje kakovosti kot so gotovina in depozit pri banki upnici, vrednostni papirji ali jamstva držav članic OECD, oseb javnega sektorja ter prvovrstnih bank teh držav ter nekaterih multilateralnih razvojnih bank. Zavarovanje in garancije držav, ki niso članice OECD, in njihovih bank se prizna samo pri kratkoročnih terjatvah. Upoštevanje le določenih CRM tehnik posledično pomeni nezadostno priznanje zmanjšanja tveganj iz naslova uporabe teh tehnik. Poleg tega obstoječa kapitalska shema pri obravnavi zavarovanj ne temelji na dejanskem ekonomskem učinku le-teh, temveč uporablja metodo substitucije, kjer se pri tehtanju zavarovanih terjatev stopnja kreditnega tveganja osnovnega dolžnika nadomesti s stopnjo kreditnega tveganja poroka. CRM tehnike po novem Pri obravnavi CRM tehnik v okviru novega kapitalskega sporazuma poskuša Baselski komite zagotoviti: večjo spodbudo bankam za učinkovito upravljanje s kreditnim tveganjem, možnost uporabe enostavne metode, ki jo lahko implementira večje število bank, kapitalsko obravnavo CRM tehnik, ki temelji na njihovem ekonomskem učinku, kar bo posledično zagotovilo večjo doslednost in fleksibilnost pri obravnavi različnih oblik CRM tehnik. Cilj snovalcev novega sporazuma je torej priznanje dejanskega zmanjšanja kreditnega tveganja, ki nastane zaradi uporabe CRM tehnik, kar naj bi banke stimuliralo k bolj aktivnemu 1 Lidija Janevska, univ. dipl. ekon., Nadzor bančnega poslovanja, Banka Slovenije 1

upravljanju kreditnega tveganja in spodbudno vplivalo na nadaljnji razvoj teh tehnik. Hkrati Baselski komite opozarja, da CRM tehnike sicer zmanjšujejo kreditno tveganje, vendar pa lahko njihova uporaba istočasno vpliva na nastanek ali porast izpostavljenosti iz drugih tveganj, kot so na primer pravno, operativno, likvidnostno ali tržno tveganje. Zato je nujno, da banke zagotovijo in vzpostavijo konkretne postopke in procedure, s katerimi bodo lahko kontrolirale ta tveganja. Pomembno je poudariti, da bodo banke za priznanje kapitalskih olajšav pri transakcijah, kjer uporabljajo kakšno izmed CRM tehnik, morale izpolnjevati tudi druge minimalne kriterije Baselskega komiteja. O tem bomo več govorili v nadaljevanju. Kapitalska obravnava CRM tehnik je odvisna od pristopa 2, ki ga bo banka uporabljala pri izračunu kapitalskih zahtev za kreditno tveganje. Prispevek se nanaša na obravnavo CRM tehnik v okviru standardiziranega pristopa, ki je zelo podobna obravnavi teh tehnik v okviru osnovnega IRB pristopa. Pri naprednem IRB pristopu banke same ocenijo več parametrov tveganja, pri čemer pa je sam koncept enak kot pri prvih dveh pristopih. Pregled CRM tehnik Novi kapitalski sporazum deli CRM tehnike na: zavarovanje z zastavo (angl.»collateral«), garancije (angl.»guarantees«), kreditne derivative (angl.»credit derivatives«), bilančno pobotanje (angl.»on-balance sheet netting«). 1. Zavarovanje z zastavo Nova kapitalska shema se na tem področju od obstoječe razlikuje v dveh bistvenih točkah: a) določa širši spekter instrumentov, ki jih pri izračunu regulatornega kapitala priznava za zavarovanje dela ali celotnega zneska transakcije oziroma posla; b) določa dve metodi za merjenje učinka zavarovanja z zastavo: enostavna metoda (angl.»simple approach«); razvita metoda (angl.»comprehensive approach«). Za priznanje učinka zavarovanja z zastavo pri izračunu kapitalskih zahtev morajo biti izpolnjeni naslednji minimalni kriteriji: pravna gotovost pravni mehanizem mora jasno in nedvoumno zagotavljati, da se terjatev poplača iz zavarovanja v primeru, da originalni dolžnik ne poravna svoje obveznosti. V primeru, da je instrument zavarovanja pri skrbniški instituciji, mora le-ta poskrbeti za ustrezno ločenost od ostalih sredstev. Banka mora poskrbeti za ustrezno dokumentiranost zavarovanja ter za jasne in natančne postopke za zagotovitev pravočasnega unovčenja. nizka korelacija zavarovanja z osnovno izpostavljenostjo na primer vrednostni papirji, katerih izdajatelj je dolžnik, niso ustrezno zavarovanje, saj je njihova vrednost neposredno odvisna od kreditne bonitete izdajatelja, ki je hkrati dolžnik. ustreznost procesov upravljanja s tveganji kot že omenjeno, lahko uporaba CRM tehnik vpliva na nastanek drugih tveganj, zato mora banka imeti vzpostavljene ustrezne procese za kontrolo teh tveganj (na primer jasno določene strategije glede uporabe zavarovanja; 2 Novi kapitalski sporazum ponuja tri različno zahtevne pristope pri izračunu kapitalskih zahtev za kreditno tveganje, ki banki omogočajo izbiro njej ustreznega razmerja med enostavnostjo in natančnostjo merjenja tveganja: standardiziran pristop, osnovni IRB pristop, napredni IRB pristop. 2

ocenjevanje kreditne sposobnosti originalnega dolžnika navkljub zavarovanju; redno vrednotenje zavarovanja, zlasti če gre za tržne instrumente; natančno definirane politike in procedure v zvezi z zavarovanjem, ki morajo biti podprte z ustreznimi sistemi za njegovo spremljavo; upravljanje tveganja koncentracije zlasti pri instrumentih, katerih izdajatelj je ista oseba; spremljava in kontrola tveganja zaradi neusklajenosti zapadlosti zavarovanja z zapadlostjo osnovne izpostavljenosti, spremljava zunanjih dejavnikov kot so splošni trendi na trgu, ki vplivajo na vrednost zavarovanja). a) Instrumenti za zastavo, ki jih priznava novi kapitalski sporazum Obseg oziroma vrsta priznanih instrumentov za zastavo je odvisna od izbrane metode za merjenje učinkov zavarovanja (enostavna ali razvita), še bolj pa od zahtevnosti pristopa, ki ga bo banka izbrala za izračun kapitalskih zahtev za kreditno tveganje (standardiziran, osnovni IRB ali napredni IRB pristop). Z večjo zahtevnostjo metode ali pristopa je namreč večji tudi nabor instrumentov. Tako je v okviru standardiziranega in osnovnega IRB pristopa obseg instrumentov, ki se jih priznava kot ustrezne za namen zavarovanja z zastavo, enak, medtem ko pri naprednem IRB pristopu omejitev sploh ni. Tema članka so predvsem CRM tehnike v okviru standardiziranega pristopa, zato bomo v nadaljevanju pregledali najpomembnejše spremembe pri obravnavi zavarovanja z zastavo v okviru tega pristopa v primerjavi s trenutno veljavno metodologijo. Ena bistvenih sprememb se torej nanaša na obseg instrumentov, ki je po novem širši in ni več definiran z OECD članstvom kot sedaj, temveč z oceno priznanih zunanjih agencij za ocenjevanje. S to spremembo se bo pri kapitalski obravnavi kot primerno zavarovanje na primer priznala državna obveznica z ustrezno bonitetno oceno države, ki ni članica OECD, medtem ko obveznica države članice OECD s prenizko bonitetno oceno kot instrument zavarovanja ne bo deležna kapitalskih olajšav. Pogoj za priznanje dolžniškega vrednostnega papirja bo vsaj ocena BB- v primeru državnih dolžniških vrednostnih papirjev (in dolžniških vrednostnih papirjev oseb javnega sektorja z enako obravnavo kot država), oziroma vsaj BBB- v primeru dolžniških vrednostnih papirjev drugih izdajateljev. Instrumenti brez ocene priznane zunanje agencije za ocenjevanje bodo ustrezni le ob izpolnjevanju določenih pogojev, postavljenih s strani Baselskega komiteja. Velika novost je tudi možnost uporabe delnic in investicijskih kuponov kot priznanega zavarovanja, vendar zopet ob izpolnjevanju kriterijev Baselskega komiteja. Pri obravnavi delnic obstaja med enostavno in razvito metodo za merjenje učinkov zavarovanja razlika, saj je v okviru enostavne metode možno uporabiti le delnice, ki so vključene v glavne borzne indekse, medtem ko je v okviru razvite metode dovolj, da je delnica uvrščena v kotacijo na priznani borzi. b) Dve metodi merjenja učinka zavarovanja Druga pomembna novost pri kapitalski obravnavi zavarovanja sta dve metodi merjenja učinka zavarovanja, ki so ju snovalci Basla II poimenovali enostavna (angl.»simple approach«) oziroma razvita metoda (angl.»comprehensive approach«). Izbrano metodo bo banka morala dosledno uporabljati za celoten portfelj. Enostavna metoda Enostavno metodo bo možno uporabljati le v okviru standardiziranega pristopa za izračun kapitalskih zahtev za kreditno tveganje, saj je namenjena bankam, pri katerih zaradi omejenega obsega uporabe zavarovanj z zastavo ni smiselno razvijati vsebinsko in stroškovno zahtevnejše razvite metode. Le-to pa seveda lahko uporabljajo banke tudi pri standardiziranem pristopu, če ugotovijo, da njeni učinki na kapital odtehtajo stroške. Uporaba 3

enostavne metode se namreč odrazi v višji kapitalski zahtevi kot pri razviti metodi, ki natančnejše meri učinke zavarovanja. V okviru enostavne metode se nadaljuje z metodo substitucije iz obstoječega sporazuma, ki pravzaprav pomeni nadomestitev uteži za tehtanje kreditnega tveganja osnovnega dolžnika z utežjo izdajatelja zavarovanja pri izračunu tveganju prilagojene aktive (angl.»risk-weighted assets - RWA«). Novost je uvedba praga pri tehtanju zavarovanja v višini 20%, kar pomeni, da se nobena terjatev, ne glede na kakovost zavarovanja, ne more tehtati z utežjo nižjo od 20%, razen ob izpolnjevanju pogojev, ki jih določa Basel II. Tako se lahko z 0% utežjo tehta zavarovanje z zastavo v obliki gotovine ali depozita v valuti osnovne terjatve ter zavarovanje z zastavo v obliki državnega vrednostnega papirja z 20% diskontom na tržno vrednost. Možna je tudi uporaba 10% uteži pod pogoji, kot so na primer.: - zavarovanje z zastavo v obliki gotovine, vrednostnih papirjev države ali z njeno boniteto primerljivih oseb javnega sektorja, - terjatev in zavarovanje sta denominirana v isti valuti, - zagotovljeno dnevno vrednotenje (angl.»mark-to-market«) in dnevno zagotavljanje ustreznega kritja (angl.»remargining«). Sicer mora banka za priznanje zavarovanja za namen kapitalske obravnave zagotoviti, tako v okviru enostavne kot tudi razvite metode, vsaj polletno vrednotenje zavarovanja. Glede na obstoječo shemo pa ni sprememb pri obravnavi zapadlosti zavarovanja, ki v okviru enostavne metode še vedno ne sme biti krajša od zapadlosti osnovne terjatve (t.i. neusklajenost zapadlosti angl.»maturity mismatch«ni dovoljena). Seveda se še vedno priznava delno zavarovanje terjatve - posledično je samo zavarovani del terjatve deležen ugodnejše kapitalske obravnave. Razvita metoda Uporaba CRM tehnik zmanjšuje kreditno tveganje, vendar pa ga praviloma ne odpravlja v celoti del tveganja običajno tako ostane nepokrit oziroma nezavarovan zaradi na primer valutne neusklajenosti, tveganja spremembe tržne vrednosti osnovne izpostavljenosti in/ali zavarovanja, ter neusklajenosti med zapadlostima obeh. Namen razvite metode je ravno v izračunu kapitala potrebnega za pokritje preostalega (nezavarovanega) tveganja. Pri razviti metodi bodo banke morale za namen upoštevanja učinkov zavarovanja z zastavo v okviru kapitalske ustreznosti izračunavati spremembam prilagojeno izpostavljenost (angl.»volatility adjusted exposure«) ter spremembam prilagojeno zavarovanje (angl.»volatility adjusted collateral«). Ti spremembam prilagojeni zneski upoštevajo tveganje bodočih nihanj v vrednosti osnovne izpostavljenosti in v vrednosti zavarovanja zaradi tržnih gibanj. Banka jih izračuna z uporabo ustreznih faktorjev prilagoditve, ki jih bomo v nadaljevanju imenovali faktorji H (kot oznaka za angleško besedo»haircut«). Faktorji H zajemajo faktor H E, za izračun spremembam prilagojene izpostavljenosti, ter faktor H C, za izračun spremembam prilagojenega zavarovanja. Kjer je zavarovanje z zastavo v valuti drugačni od valute osnovne izpostavljenosti, obstaja dodatno tveganje zaradi valutne neusklajenosti (angl.»currency mismatch«). V takšnih primerih nova kapitalska shema predvideva uporabo dodatnega faktorja H FX za valutno neusklajenost, s katerim se pri izračunu spremembam prilagojenega zavarovanja upošteva tveganje bodočih nihanj valutnih tečajev. Velikost oziroma vrednost izpostavljenosti po uporabi CRM tehnik, ki se vključi v tveganju prilagojeno aktivo, se izračuna z uporabo naslednje formule: E* = max {0, [E x (1 + H E ) C x (1 - H C - H FX )]} kjer je: 4

E* = vrednost izpostavljenosti po uporabi CRM tehnik E = trenutna vrednost izpostavljenosti H E = faktor prilagoditve za izračun spremembam prilagojene izpostavljenosti C = trenutna vrednost zavarovanja H C = faktor prilagoditve za izračun spremembam prilagojenega zavarovanja H FX = faktor prilagoditve za valutno neusklajenost med osnovno izpostavljenostjo in zavarovanjem V primeru, ko je spremembam prilagojena izpostavljenost (E x (1 + HE)) večja od spremembam prilagojenega zavarovanja (C x (1 - H C - H FX )), se razlika med obema zneskoma (E*) pomnoži z utežjo za kreditno tveganje nasprotne stranke v poslu (originalni dolžnik). Šele ta vrednost predstavlja tveganju prilagojeno aktivo za izpostavljenost E in je osnova za izračun kapitalske zahteve za kreditno tveganje. Faktorji H torej odražajo nestanovitnost osnovne izpostavljenosti (H E ), nestanovitnost zavarovanja (H C ) ter nestanovitnost valutnih tečajev (H FX ). Basel II predvideva dva načina za izračun faktorjev H: i. standardni izračun, kjer banka za faktorje H uporabi fiksne vrednosti, ki jih določa Baselski komite, ter ii. lastni izračun, kjer banka za faktorje H uporabi lastne ocene tržnih nihanj oz. tečajev in za katerih uporabo mora banka izpolnjevati določene kvalitativne in kvantitativne kriterije. Uporaba standardnih ali lastnih izračunov ni odvisna od izbranega pristopa za izračun kapitalskih zahtev za kreditno tveganje, saj se oba izračuna lahko uporabljata tako v okviru standardiziranega pristopa kot osnovnega IRB pristopa za izračun kapitalskih zahtev za kreditno tveganje. i. Standardni izračun Pri standardnem izračunu banka torej uporablja faktorje H določene s strani Baselskega komiteja. Faktorji H so izraženi v odstotkih, njihova velikost pa je odvisna od same vrste instrumenta, ki predstavlja osnovno izpostavljenost ali zavarovanje, od izdajatelja instrumenta ter od preostalega časa do zapadlosti. Tabela: standardni faktorji H Zunanja ocena dolžniških Preostala zapadlost Faktorja H E in H C v % 3 vrednostnih papirjev Države 4 Drugi izdajatelji 1 leto 0,5 1 AAA do vključno AA- > 1 leto 5 let 2 4 > 5 let 4 8 1 leto 1 2 A+ do vključno BBB- > 1 leto 5 let 3 6 > 5 let 6 12 BB+ do vključno BB- vse 15 Delnice glavnih borznih indeksov in zlato 15 Druge delnice uvrščene v kotacijo na priznani borzi 25 Investicijski kuponi Najvišji faktor H, ki ustreza kateri izmed delnic, ki predstavlja naložbo sklada Gotovina v isti valuti 5 0 Vir: Basel Commitee on Banking Supervision, QIS 3, Technical Guidance, str. 23 3 Standardni faktor H FX je Baselski komite za vse primere valutne neusklajenosti osnovne izpostavljenosti in zavarovanja določil v višini 8%, zato ni prikazan v tabeli. 4 Vključuje tudi osebe javnega sektorja z enako obravnavo kot države. 5 Vključuje tudi depozite na vpogled, potrdila o vlogah in druge primerljive instrumente. 5

Primer: Banka X odobri podjetju Y z bonitetno oceno A petletno gotovinsko posojilo v višini 1 mio EUR. Podjetje zavaruje posojilo pri banki z zastavo obveznice banke XY z oceno AA. Obveznice so denominirane v evrih in imajo 7-letno preostalo zapadlost ter trenutno tržno vrednost v višini 0,99 mio EUR. E* = max {0, [E x (1 + H E ) C x (1 - H C - H FX )]} = 1mio (1 + 0%) 0,99 mio (1 8% - 0) = 1.000.000 910.800 = 89.200 EUR RWA (tveganju prilagojena aktiva) = 89.200 x 50% = 44.600 EUR Kot vidimo iz primera, ima banka X osnovno izpostavljenost v obliki 5-letnega gotovinskega posojila, kateremu po tabeli ustreza faktor H E (za osnovno izpostavljenost) v višini 0% (za gotovino). Zavarovanje je dano v obliki obveznice druge banke z oceno AA in preostalo zapadlostjo 7 let temu zavarovanju po tabeli ustreza faktor H C v višini 8% (bonitetna ocena je v skupini AAA do vključno AA-, preostala zapadlost > 5 let, drugi izdajatelji). Ker sta tako osnovna izpostavljenost kot zavarovanje v isti valuti (EUR), se faktor H FX (za valutno neusklajenost) ne uporabi (oz. je enak 0). Ker je spremembam prilagojena izpostavljenost (1.000.000 EUR) večja od spremembam prilagojenega zavarovanja (910.800 EUR), tveganju prilagojeno aktivo dobimo tako, da razliko pomnožimo z utežjo, ki ustreza nasprotni stranki v poslu to je podjetje Y z oceno A, ki mu po standardiziranem pristopu za izračun kapitalskih zahtev za kreditno tveganje ustreza utež 50% 6. Standardni faktorji H odražajo nestanovitnost cen za obdobje 10 dni (angl.»holding period«) ter temeljijo na predpostavki dnevnega vrednotenja in vzdrževanja kritja. V primeru, da ni dnevnega vrednotenja (mora pa biti zagotovljeno vsaj polletno vrednotenje, da se zavarovanje prizna za namen izračuna regulatornega kapitala) ali vzdrževanja kritja, Basel II zahteva uporabo večjih faktorjev H 7. ii. Lastni izračun Lastne izračune faktorjev H lahko uporabi tista banka, ki izpolnjuje kvantitativne in kvalitativne kriterije Baselskega komiteja in ima hkrati soglasje nadzorne institucije za uporabo internih modelov za izračun kapitalskih zahtev za tržna tveganja. Kvantitativni kriteriji, ki jih mora banka izpolnjevati za uporabo lastnih izračunov, so zelo podobni tistim, ki jih opredeljuje obstoječa shema v zvezi z odobritvijo modelov za izračun kapitalskih zahtev za tržna tveganja. Nekateri izmed teh kriterijev so izračun faktorjev H z 6 Po Baslu II se izpostavljenosti do podjetij z oceno zunanje agencije za ocenjevanje A+ do vključno A- (po S&P's) tehtajo z utežjo 50%. 7 V tem primeru za izračun faktorja H Basel II določa naslednjo formulo: NR + ( TM 1) H = H 10 10 kjer je: H = nov faktor prilagoditve H 10 = standardni faktor H, ki odraža nestanovitnost cen za obdobje 10 dni (holding period) N R = dejansko število dni med dvema vrednotenjema oz. zagotavljanjem kritja T M = obdobje (št. dni) za katerega se ugotavlja nestanovitnost cen (holding period) in ki ga določa Basel II za posamezno vrsto transakcije (Basel II namreč za nekatere transakcije določa obdobja, ki so daljša ali krajša od 10 dni-npr. za repo transakcije je to obdobje 5 dni. Tudi pri teh transakcijah je potrebno z uporabo zgornje formule prilagoditi standardne faktorje H). 6

99% enostranskim intervalom zaupanja na osnovi vsaj enoletne časovne vrste podatkov ter četrtletno ažuriranje podatkov ali pogosteje v primeru večjih tržnih gibanj. Faktorji H na podlagi lastnih izračunov morajo odražati nestanovitnost cen za ustrezno obdobje glede na vrsto transakcije ter pogostnost vrednotenja oz. vzdrževanja kritja. Kvalitativni kriteriji se nanašajo predvsem na zagotavljanje: ustreznih procesov, ki skrbijo za skladnost s politiko banke in notranjimi kontrolami; rednih in neodvisnih pregledov sistema za merjenje tveganj in celotnega procesa upravljanja s tveganji; uporabe modela oz. njegovih rezultatov v dnevnem procesu upravljanja s tveganji; uporabe sistema upravljanja s tveganji v povezavi z določanjem limitov. 2. Garancije in kreditni derivativi Banke bodo morale izpolnjevati vrsto pogojev oziroma minimalnih zahtev Baselskega komiteja tudi v primeru garancij in kreditnih derivativov, če bodo želele biti deležne kapitalskih olajšav. Poleg zagotavljanja ustreznega procesa upravljanja s tveganji, ki je temelj za uporabo katerekoli CRM tehnike, morajo garancije in kreditni derivativi v okviru nove kapitalske sheme predstavljati direktno terjatev do osebe, ki zagotavlja tovrstno zavarovanje. Hkrati mora biti nedvomno jasno, na katero osnovno izpostavljenost se garancija oziroma kreditni derivativ nanaša. Le tako je namreč možno natančno ugotoviti, v kolikšni meri zavarovanje pokriva izpostavljenost. Zelo pomembna pogoja sta tudi nepreklicnost in brezpogojnost takšnega zavarovanja. Poleg naštetega mora banka za priznanje garancij izpolnjevati še druge dodatne zahteve, predvsem glede ustreznosti dokumentacije, unovčljivosti garancije v primeru neplačila originalnega dolžnika in podobno. Pri kreditnih derivativih zaradi kompleksnosti instrumenta nova kapitalska shema navaja še več minimalnih zahtev kot pri garancijah. To so na primer zahteve glede sestavin pogodbe, opredelitve trenutka vzpostavitve terjatve iz naslova kreditnega derivativa, načina poravnave ter drugih specifičnih značilnosti tega instrumenta. Obseg poslovanja s kreditnimi derivativi je zlasti v tujini v preteklih letih zelo narasel, zato snovalci nove sheme namenjajo posebno pozornost tem instrumentom tudi v okviru drugega stebra, ki se nanaša na regulativni nadzor. Steber II kvalitativno dopolnjuje steber I, v okviru katerega banke računajo minimalne kapitalske zahteve, saj opredeljuje vlogo nadzorne institucije pri preverjanju, ali banke pravilno ocenjujejo tveganja, ki so jim izpostavljene. Zaenkrat Basel II pri izračunu regulatornega kapitala od kreditnih derivativov dovoljuje le upoštevanje tako imenovanih»credit default swaps«in»total return swaps«. Poleg tega se pri standardiziranem in osnovnem IRB pristopu prizna le tisto zavarovanje v obliki garancije ali kreditnega derivativa, kjer je oseba, ki zagotavlja tovrstno zavarovanje, podjetje z bonitetno oceno A ali več, oziroma država, oseba javnega sektorja ali banka z oceno višjo od ocene originalne izpostavljenosti. Pri naprednem IRB pristopu takšnih omejitev ni. 3. Bilančno pobotanje Nova kapitalska shema za kapitalsko obravnavo bilančnega pobotanja terjatev in obveznosti do iste stranke, kot ene izmed CRM tehnik, predpisuje določene pogoje: - obstoj trdne pravne podlage, ki zagotavlja izpolnitev pogodbe, - banka mora biti v vsakem trenutku sposobna določiti terjatve in obveznosti do iste stranke, ki so predmet bilančnega pobotanja, - spremljava in kontrola tveganja, ki nastanejo zaradi krajše zapadlosti obveznosti nasprotne stranke od zapadlosti terjatve do te stranke (angl.»roll-off risk«), - spremljava in kontrola izpostavljenosti na neto osnovi. 7

Kjer ima banka večje število terjatev in obveznosti do nasprotne stranke, ki so predmet pogodbenega pobotanja, mora tak portfelj razstaviti na posamezne terjatve in obveznosti, ki so nato pobotajo na individualni osnovi. Zaenkrat so v novi kapitalski shemi lahko predmet pobotanja le terjatve in obveznosti v obliki posojil in depozitov. Za izračun vrednosti izpostavljenosti po bilančnem pobotanju se uporablja formula, s katero smo se seznanili že pri zavarovanju z zastavo: E* = max {0, [E x (1 + H E ) C x (1 - H C - H FX )]} Za izračun končne izpostavljenosti (E*) se pri bilančnem pobotanju terjatve (posojila) obravnavajo kot izpostavljenost (E), obveznosti (depoziti) pa kot zavarovanje (C). Faktorji H so enaki 0, razen v primeru obstoja valutne neusklajenosti terjatve in obveznosti, ko je na strani obveznosti (depozita), ki ima funkcijo zavarovanja, potrebno uporabiti faktor H FX. Neusklajenost zapadlosti zavarovanja in osnovne terjatve Posebno pozornost pri kapitalski obravnavi CRM tehnik namenja Basel II neusklajenosti zapadlosti (angl.»maturity mismatch«). Ta nastopi, ko je zapadlost zavarovanja krajša od zapadlosti osnovne terjatve. Pri izračunu regulatornega kapitala se ne prizna zavarovanje z zapadlostjo krajšo od enega leta, ki se ne ujema popolnoma z osnovno izpostavljenostjo. Neusklajenost je v okviru nove sheme dovoljena pri zapadlostih daljših od enega leta, vendar je v takem primeru potrebno vrednost zavarovanja ustrezno zmanjšati 8. CRM tehnike v okviru tretjega stebra nove kapitalske sheme Namen stebra III je spodbujanje tržne discipline zaradi varnega in učinkovitega poslovanja bank. Zagotavljanje resničnih in pravočasnih informacij je bistven pogoj za učinkovito tržno disciplino. Zato nova shema določa razkritja informacij, ki so zavezujoča za vse banke, ter dodatna razkritja, ki so odvisna od metod oz. pristopov uporabljenih pri izračunu kapitalskih zahtev. Del teh razkritjih se nanaša tudi na uporabljene CRM tehnike - banka jih mora izpolnjevati, če želi, da se te CRM tehnike vključijo v kapitalsko obravnavo in priznajo pri izračunu regulatornega kapitala. Zahteve po kvalitativnih razkritjih se nanašajo predvsem na zagotavljanje: informacij o strategiji in procesih upravljanja z zavarovanji (zlasti spremljanje vrednosti zavarovanja skozi čas), internih politik za priznanje zavarovanja ter spremljanju bonitete oseb, ki zagotavljajo zavarovanje. Minimalne zahteve glede kvantitativnih razkritij, ki jih mora banka za priznanje CRM tehnik izpolnjevati, pa zajemajo informacije: o znesku vseh izpostavljenosti banke ter znesku izpostavljenosti zavarovanih s posameznimi vrstami CRM tehnik, o tveganju prilagojeni aktivi brez in z upoštevanjem učinkov zavarovanja ter o izbrani metodi za merjenje učinkov zavarovanja (enostavna/razvita metoda, standardni/lastni izračuni faktorjev H). 8 V takšnih primerih je potrebno vrednost zavarovanja (P), ki je že prilagojena za ustrezne faktorje H, pomnožiti s količnikom preostale zapadlosti zavarovanja (t) in preostale zapadlosti terjatve (T): Pa = P x t/t 8

Poleg obveznih zahtev Basel II v zvezi z uporabo in priznanjem CRM tehnik navaja še vrsto dodatnih zahtev, ki pa so podane v obliki priporočil po razkritjih in za banko niso zavezujoče. Zaključek Basel II prinaša pomembne spremembe v zvezi s kapitalsko obravnavo CRM tehnik, za katere je verjetno, da bodo v veliki meri vplivale na poslovanje bank po uveljavitvi nove sheme. Temelj teh sprememb je v priznavanju dejanskega zmanjšanja tveganja zaradi njihove uporabe in hkrati v zagotavljanju zadostnega kapitala za pokritje preostalega tveganja. Banke bodo zato morale imeti vzpostavljen ustrezen delujoč sistem upravljanja s tveganji, da bodo sposobne oceniti vpliv kapitalske obravnave različnih vrst zavarovanja. Lahko pričakujemo, da se bo posledično spremenila tudi privlačnost nekaterih tehnik oz. vrst zavarovanja. VIRI: 1. The New Basel Capital Accord, Consultative Document, Basel Committee on Banking Supervision, januar 2001 2. The Standardised Approach to Credit Risk, Basel Committee on Banking Supervision, januar 2001 3. Quantitative Impact Study 3, Technical Guidance, Basel Committee on Banking Supervision, oktober 2002 4. Credit Risk Mitigation, Financial Stability Institute, Bank for International Settlements, september 2002 5. Industry Views on Credit Risk Mitigation, Capital Group, Basel Committee on Banking Supervision, januar 2000 9