DIPLOMSKO DELO POKOJNINSKI SISTEM V SLOVENIJI IN V NEMČIJI

UNIVERZA V MARIBORU EKONOMSKO-POSLOVNA FAKULTETA DIPLOMSKO DELO POKOJNINSKI SISTEM V SLOVENIJI IN V NEMČIJI Kandidatka: Mateja Šumah Študentka rednega študija Številka indeksa: 81586899 Program: visokošolski strokovni Študijska smer: finance in bančništvo Mentor: dr. Dušan Zbašnik Razbor, maj 2006

PREDGOVOR Diplomsko delo govori o oblikah pokojninskega zavarovanja v Sloveniji in pokojninskem zavarovanju v Nemčiji. Za ta naslov sem se odločila predvsem zaradi dejstva, da ponavadi človek, ko je mlad in poln energije še ne razmišlja o daljni prihodnosti in času, ko bo dočakal starost, ki pa bo zanj pomenila odhod v pokoj. Glede na to, da so pokojninski sistemi po svetu in v Sloveniji v zadnjih petnajstih letih doživeli korenite spremembe in da je vedno več poudarka na drugem in tretjem stebru, saj bo prvi steber, to je obvezno pokojninsko zavarovanje, v prihodnje zadostoval zgolj za preživetje, mislim, da mora človek navkljub svoji mladosti in precejšnji oddaljenosti od pokojnine začeti o njej dovolj zgodaj razmišljati. Prej ko bo začel akumulirati sredstva na pokojninskih računih, bolj se bodo ta obrestovala in višji bodo dodatni prilivi v času pokoja. Javno pokojninsko in invalidsko zavarovanje je v razvitih državah eden največjih proračunskih programov, saj preko njega država zagotavlja pokojnine. Zaradi znižanja stopnje rodnosti in podaljšanja življenjske dobe je vse manj aktivnih prebivalcev in vse več prejemnikov pokojnine. Obstoječi pokojninski sistemi držav članic Evropske unije se med seboj razlikujejo v strukturi, načinu financiranja, velikosti in pomembnosti posameznih pokojninskih stebrov znotraj celotnega pokojninskega sistema. Nemčija je država z najstarejšim javnim pokojninskim sistemom na svetu. Leta 2001 je sprejela nove ukrepe na pokojninskem področju s katerim je stari sistem pokojninskih prispevkov dopolnila s sistemom dodatne pokojnine. Sistem je denarno podprt s strani države. V drugi pokojninski steber pokojninskega zavarovanja so bili uvedeni tudi pokojninski skladi. Namen diplomskega dela je prikazati oblike pokojninskega zavarovanja v Sloveniji in v Nemčiji, poleg tega pa spregovoriti tudi nekaj o novostih novega zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, nekaj besed o izvršeni pokojninski reformi in nekaj besed o novem pokojninskem sistemu v Sloveniji, ki temelji na treh pokojninskih stebrih. V prejšnjem sistemu so bili zavarovanci pokojninskega in invalidskega zavarovanja navajeni na takšne pravice iz sistema obveznega pokojninskega zavarovanja, da njihov standard ob odhodu v pokoj ni bil bistveno okrnjen. Vendar pa je te razmere spremenil nov zakon, saj bodo pokojnine, ki se bodo izplačevale iz obveznega zavarovanja občutno nižje, oblikovane na ravni življenjskega minimuma, standard ustvarjen pred odhodom v pokoj pa bodo ohranjali prilivi iz drugega in tretjega stebra. S sprejetjem novega Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju s 1.1.2000 je bila v Sloveniji izvedena pokojninska reforma, ki ponuja tristebrni sistem pokojninskega in invalidskega zavarovanja. 2

Tudi V Nemčiji je leto pozneje prišlo do pokojninske reforme, ki je prinesla dodatne pokojnine in pokojninske sklade. 3

KAZALO PREDGOVOR... 2 KAZALO... 4 1 UVOD... 6 1.1 Opredelitev oz. opis problema... 6 1.2 Namen, cilji in osnovne trditve... 7 1.3 Predpostavke in omejitve... 7 1.4 Predvidene metode raziskovanja... 7 2 SPLOŠNO O POKOJNINSKEM ZAVAROVANJU... 9 2.1 Oblike financiranja pokojninskih sistemov... 9 2.1.1 Dokladni sistem financiranja... 9 2.1.2 Naložbeni sistem financiranja... 10 2.2 Oblike pokojninskih sistemov... 11 2.2.1 Javni pokojninski sistem... 11 2.2.2 Zasebni pokojninski sistem... 12 2.2.2.1 Poklicni pokojninski načrti... 13 2.2.2.2 Osebni pokojninski načrti... 13 3 VZROKI ZA KRIZE POKOJNINSKIH SISTEMOV... 14 3.1 Demografske spremembe... 14 3.2 Previsoka raven pravic... 15 3.3 Visoka brezposelnost... 16 3.4 Predčasno upokojevanje... 16 4 POKOJNINSKI SISTEM V SLOVENIJI... 18 4.1 Značilnosti pokojninskega sistema v Sloveniji pred reformo... 18 4.2 Pokojninska reforma v Sloveniji... 19 4.2.1 Izvedba pokojninske reforme... 19 4.2.2 Cilji pokojninske reforme v Sloveniji... 19 4.3 Pokojninsko zavarovanje po novem zakonu... 20 4.3.1 Prvi steber pokojninskega sistema... 20 4.3.2 Drugi steber pokojninskega sistema... 24 4.3.3 Tretji steber pokojninskega sistema... 27 4.3.4 Značilnosti posameznih stebrov pokojninskega sistema... 27 4.3.5 Prednosti in slabosti posameznih pokojninskih stebrov... 29 4.4 Pri kolikšni starosti smo se v Sloveniji upokojevali... 30 5 POKOJNINSKA UREDITEV V NEMČIJI... 31 5.1 Vpliv združitve obeh Nemčij... 31 5.2 Pokojninska reforma leta 1992... 32 5.3 Pokojninska reforma leta 2001... 32 5.4 Struktura nemškega pokojninskega sistema... 33 5.5 Državno pokojninsko zavarovanje... 34 5.5.1 Prispevki in pravice pokojninskega zavarovanja... 35 5.5.2 Viri dohodkov upokojencev v Nemčiji leta 2000... 36 5.6 Dodatna pokojninska zavarovanja... 37 5.6.1»Reisterjeva«podpora... 37 5.5.2 Poklicni pokojninski načrti... 37 4

6 PRIMERJAVA SLOVENSKEGA IN NEMŠKEGA POKOJNINSKEGA SISTEMA.. 40 6.1 Zakaj je nemški pokojninski sistem pravičnejši od slovenskega?... 40 6.2 Nekatere podobnosti in razlike... 40 6.2.1 Javno pokojninsko zavarovanje... 40 6.2 Financiranje... 40 6.3 Minimalna pokojnina... 41 6.4 Bonusi malusi... 41 6.5 Možnosti za delno upokojitev... 41 6.6 Indeksacija pokojnin... 42 6.7 Poklicno pokojninsko zavarovanje... 42 7 SKLEP... 43 8 POVZETEK... 44 VIRI... 45 PRILOGA 1... 1 5

1 UVOD 1.1 Opredelitev oz. opis problema Slovenija je ena izmed tistih držav, kjer je veliko starega prebivalstva, stopnja rodnosti je nizka, življenjska doba prebivalstva pa je vse daljša. To je demografski problem, ki je za enostebrni dokladni pokojninski sistem, ki je veljal do leta 2000, pomenil veliko breme za javne finance. V začetku leta 2000 pa se je v Sloveniji začela pokojninska reforma, ki je uvedla tristebrni pokojninski sistem. Do uveljavitve novega zakona smo v Sloveniji poznali le obvezno pokojninsko zavarovanje, ki je temeljilo na dokladnem sistemu, kar pomeni, da so se sredstva za izplačevanje pokojnin zagotavljala sproti, preko prispevkov aktivnih zavarovancev. Pokojninska reforma je prinesla novosti, ki bodo za prebivalstvo pomenile kasnejše upokojevanje in ob nespremenjenem plačevanju prispevkov bodo prejemali nižje pokojnine. Zato bomo za svojo bodočo socialno varnost morali poskrbeti sami. Kot zamenjavo za nižje pokojnine iz obveznega zavarovanja pa zakon uvaja prostovoljno dodatno pokojninsko zavarovanje. Nemčija je država z najdaljšo tradicijo javnih pokojninskih sistemov, obvezno pokojninsko zavarovanje je bilo uvedeno že pred več kot sto leti kot prvi državni pokojninski sistem na svetu. Bismarckov model pokojninskega zavarovanja je bil dolga leta vzor veliko državam v Evropi, tudi Sloveniji. Tudi Nemčija je leto za Slovenijo sprejela nove ukrepe na pokojninskem področju s katerim je stari sistem pokojninskih prispevkov dopolnila s sistemom dodatne pokojnine. Sistem je podprt s strani države. V drugi steber pokojninskega zavarovanja pa so bili s pokojninsko reformo leta 2001 uvedeni tudi pokojninski skladi. Področje s katerim se bom ukvarjala v diplomski nalogi je torej področje pokojninskih sistemov v Sloveniji in v Nemčiji. V prvem delu bom opisala oblike pokojninskih sistemov, načine financiranja, predstavila bom dejavnike zaradi katerih so se pokojninski sistemi znašli v velikih težavah. Opisala bom stanje v Sloveniji pred pokojninsko reformo in pokojninski sistem po novem zakonu. Drugi del pa je namenjen pokojninski ureditvi v Nemčiji, kako je združitev obeh Nemčij vplivala na pokojninsko ureditev ter kaj je prinesla reforma leta 2001. Nazadnje pa bom na kratko zapisala še nekaj podobnosti in razlik slovenskega in nemškega pokojninskega sistema. 6

1.2 Namen, cilji in osnovne trditve Namen moje diplomske naloge je prikazati oblike pokojninskih sistemov, ki jih poznamo, prikazati probleme s katerimi se srečujejo pokojninski sistemi ter njihove vzroke. Predstaviti želim značilnosti pokojninske reforme v Sloveniji in v Nemčiji ter večstebrni pokojninski sistem, ki ga poznamo tako v Sloveniji kot v Nemčiji. Cilji: - prikazati oblike pokojninskih sistemov, - analizirati vzroke za nastalo krizo pokojninskih sistemov, - prikazati značilnosti pokojninske reforme v Sloveniji in v Nemčiji, - prikazati pokojninski sistem v Sloveniji in v Nemčiji in - prikazati podobnosti in razlike slovenskega in nemškega pokojninskega sistema. Osnovne trditve: - prebivalstvo v razvitih državah se nezadržno stara - razmerje med aktivnim in vzdrževanim prebivalstvom bo še naprej padalo - javni pokojninski sistemi bodo v bodočnosti nudili vse manj socialne varnosti - potrebna bodo dodatna pokojninska zavarovanja - pokojninske reforme v Sloveniji in v Nemčiji so uspele - varčevanje pozitivno vpliva na gospodarstvo, pričakuje se lahko visoka akumulacija kapitala, ki ga bodo zbrali izvajalci dodatnega pokojninskega zavarovanja in ga investirali v naložbe. 1.3 Predpostavke in omejitve Področje pokojninskega zavarovanja je urejeno z zakonskimi in drugimi predpisi. Predpostavljam, da se ti predpisi (zakonski in drugi), ki urejajo to področje, v času raziskave ne bodo bistveno spremenili. Pri pisanju diplomske naloge se bom omejila na pokojninski sistem, ki ga poznamo v Sloveniji in na pokojninski sistem, ki ga poznajo v Nemčiji. Zaradi omejenosti obsega naloge in njenega pomena, se ne bom spuščala v podrobnosti, ampak sem se odločila za splošnejši pogled na tematiko. Pri pisanju diplomske naloge bom največ uporabljala podatke, objavljene v javno dostopnih publikacijah. 1.4 Predvidene metode raziskovanja V okviru svoje diplomske naloge bom uporabila statično in komparativno analizo. Proučevala bom vzroke določenih pojavov, ugotavljala učinke ukrepov v posamezni državi, medsebojne podobnosti ter prednosti in slabosti pokojninskih sistemov. K diplomski nalogi bom pristopila z deskriptivnim pristopom. Metode, ki jih bom uporabila v okviru deskriptivnega pristopa so: 7

metoda deskripcije (opisovanje dejstev procesov in pojavov), komparativna metoda (primerjava posameznih dejstev ali pojavov), metoda kompilacije (sestavljanje besedil s pomočjo primerjav in ugotovitev različnih avtorjev), zgodovinsko metodo, s pomočjo katere bom na podlagi različnih dokumentov spoznavala kaj se je v preteklosti zgodilo in vzroke zakaj je do tega prišlo. 8

2 SPLOŠNO O POKOJNINSKEM ZAVAROVANJU Pokojnino opredeljujemo kot stalen mesečni prejemek iz naslova pokojninskega zavarovanja. Pokojninsko zavarovanje je del socialnega zavarovanja, v katerem si zavarovanec zagotovi pravico do pokojnine na podlagi predhodnih vplačil v posebne pokojninske sklade. Namen pokojninskih zavarovanj oziroma sistemov je že od nekdaj zagotoviti socialno in materialno varnost osebam, ki niso več delovno aktivne. Skozi zgodovino se je ta oblika današnjih zavarovanj razvijala preko družinskih članov. Družinski člani so namreč sprva skrbeli za starejše in dela nezmožne. Z razvojem mest in industrializacijo pa je vloga družinskih članov nekoliko upadla in s tem so razpadle tudi neformalne ureditve pokojninskih sistemov. Skrb za starejše pa so potem prevzeli delodajalec, delojemalec in država (Vešligaj 2004, 2). Sistemi pokojninskih zavarovanj se od države do države seveda razlikujejo, saj so se razvijali na različnih geografskih področjih. Pa vendarle jim je ostala skupna neka lastnost oziroma namen in to je seveda zagotavljanje primernega vira dohodkov neaktivnemu oziroma starejšemu prebivalstvu. Sistemi pokojninskih zavarovanj pa prav zaradi naraščanja deleža starejših prebivalcev pridobivajo vse večjo vlogo pri redistribuciji dohodka od mlajšega k starejšemu prebivalstvu. 2.1 Oblike financiranja pokojninskih sistemov Razvili sta se dve obliki financiranja pokojninskih sistemov, in sicer: - sistem»pay as you go«ali sistem sprotnega prispevnega kritja ali dokladni sistem, ki temelji na tem, da se sredstva za izplačevanje pokojnin zagotavljajo sproti iz prispevkov aktivnih zavarovancev (uporablja se za financiranje prvega stebra), - naložbeni sistem financiranja, ki temelji na akumuliranju sredstev posameznikov in njihovi kapitalizaciji, ta sredstva pa nato služijo za izplačilo zavarovančeve pokojnine (uporablja se za financiranje drugega in tretjega stebra). Trenutno ima večina svetovnih držav naložbeni kakor tudi dokladni sistem, pri čemer poskušajo vlogo slednjega zmanjšati zaradi njegovih slabosti, vendar pa ima tudi naložbeni sistem poleg prednosti kar nekaj pomanjkljivosti. 2.1.1 Dokladni sistem financiranja Bistvo dokladnega ali sprotnega financiranja javnih pokojninskih sistemov je v njegovi prerazdelitveni funkciji, saj je obvezen za vse aktivne prebivalce in prav zaradi njegove obveznosti omogoča prerazdeljevanje dohodka od aktivnih prebivalcev na upokojence. Zaradi neugodnih demografskih razmer po svetu, saj se veča delež starejšega prebivalstva in s tem prihaja vedno manj aktivnih prebivalcev na enega upokojenca, postaja ta sistem financiranja izredno neugoden za javne finance. 9

Največja pomanjkljivost dokladnega sistema je torej porast števila upokojencev in brezposelnih ob majhnem številu aktivnih zaposlenih, ki s prispevki financirajo visoke pokojnine. Vodopivec (1997, 36) opredeljuje ta problem kot politično tveganje, ki je podvrženo ohranjanju in večanju pomena dokladnega sistema zaradi podpiranja koalicije. Takšen sistem je težko prilagodljiv v drugo smer, kljub temu da obstoječe razmere zahtevajo zmanjšanje izdatkov pokojninskega sistema. Naložbeni sistem je bolj fleksibilen in ni potrebne politične akcije za prilagoditev razmeram, saj posamezniki skrbijo sami zase. V dokladnem sistemu je prisotno tudi ekonomsko tveganje, saj lahko slabo osnovan državni pokojninski sistem vodi zaradi povečanja državnih izdatkov, namenjenih za pokojnine, v zmanjšanje outputa, povečanje potrošnje prebivalstva in zmanjšanje razvoja, na koncu pa lahko pride celo do padca gospodarske rasti (Holzmann 1999). Takšnega tveganja v primeru naložbenega sistema ni, saj le-ta spodbuja dolgoročno varčevanje, finančne naložbe ter gospodarsko rast (Holzmann 1997). Naslednja pomanjkljivost dokladnega sistema je slabša razvitost trga kapitala in majhna tržna kapitalizacija. Takšen sistem je radodaren, zmanjšuje varčevanje ter akumulacijo kapitala. Naložbeni sistem pa vpliva na razvoj trga kapitala in povečuje tržno kapitalizacijo (Davis 1998). Kljub vsemu pa ima dokladni sistem financiranja določene prednosti, in sicer: redistribucija dohodka, nizki administrativni stroški ter odpornost na makroekonomske šoke, inflacijo in recesijo. Dokladni sistem torej temelji na predpostavki, da bodo zavarovanci v naslednjih generacijah plačevali prispevke, ki bodo zadoščali za izplačevanje pokojnin sedanjim aktivnim zavarovancem. 2.1.2 Naložbeni sistem financiranja Naložbeni sistem financiranja se uporablja predvsem za financiranje drugega pokojninskega stebra oziroma dodatnega prostovoljnega in obveznega zavarovanja. Sredstva za izplačevanje pokojnin se pri tem sistemu financiranja sproti zbirajo iz prispevkov aktivnih zavarovancev oz. njihovi delodajalcev. Takšen sistem zavarovanja deluje brez denarnih rezerv (Štrovs 2000a, 21). V naložbenem sistemu tako ne občutimo prisotnosti prerazdelitvene funkcije, saj sistem temelji izključno na vplačanih prispevkih in donosu, ki izhaja iz njih (Sekavčnik 2002, 4). Največja prednost naložbenega sistema pred dokladnim je njegova sposobnost pospeševanja gospodarske rasti. Dokladni sistem financiranja pokojninskega in invalidskega zavarovanja v določenih razmerah pospešuje osebno porabo in zavira gospodarsko rast. Naložbeni sistem, ki praviloma spodbuja varčevanje in ustvarja rezerve za trajne naložbe, pa je lahko generator gospodarske rasti (Bela knjiga 1997, 217). 10

Pri naložbenem sistemu financiranja sta možni dve obliki zbiranja sredstev, in sicer obvezna in prostovoljna. V primeru obveznega naložbenega sistema višino prispevkov predpiše država, in sicer tako za delojemalce kot tudi za delodajalce. Obveznost vplačevanja prispevkov je običajno odvisna od panoge dejavnosti delodajalca oziroma od poklica delojemalca (Sekavčnik 2002, 4). V primeru prostovoljnega naložbenega sistema pa ni predpisana niti višina niti način pokojninskega varčevanja. Omejena je le višina zneska, ki jo kot davčno olajšavo izkoristi delodajalec in delojemalec (Sekavčnik 2002, 4). Naložbeni sistem pa ima prav tako kot dokladni tudi pomanjkljivosti. Upravljanje javnih (centraliziranih) kakor tudi privatnih (decentraliziranih) pokojninskih sistemov povzroča administrativne stroške. Ti administrativni stroški so v dokladnem sistemu nižji, zajemajo pa stroške evidentiranja prispevkov, prerazdelitve dohodka od zavarovancev k upokojencem, V naložbenem pa stroški poleg že omenjenih zajemajo še stroške upravljanja investicij, stroške trženja pokojninskih skladov, stroške državne regulative, stroške pogostega menjavanja pokojninskih načrtov, Po omenjenih prednostih in slabostih tako dokladnega kakor tudi naložbenega sistema pa lahko pričakujemo, da se bo večina držav tudi v prihodnje odločala, za postopno zniževanje pomena dokladnega sistema, hkrati pa bodo poudarjale pomembnost dodatnega prostovoljnega pokojninskega zavarovanja. Zniževanje pomembnosti dokladnega sistema bo po eni strani državi prihranilo del izdatkov, namenjen obveznemu pokojninskemu zavarovanju, ki jih bo lahko porabila za razvoj gospodarstva, izobraževanja, itd., po drugi strani pa se bo zmanjšala socialna varnost bodočih upokojencev. 2.2 Oblike pokojninskih sistemov V večini držav imajo poleg javnega pokojninskega zavarovanja razvite tudi druge oblike pokojninskih zavarovanj. Pokojninska zavarovanja delimo na individualna in kolektivna zavarovanja ter javna in zasebna zavarovanja. Individualna zavarovanja zagotavljajo pravice samo eni, točno določeni osebi, kolektivna zavarovanja pa krijejo določeno skupino ljudi, zaposlenih v nekem podjetju. V večini držav je največji del pravic opredeljenih v sklopu javnega pokojninskega sistema, manjši del pravic pa zagotavlja zasebni del. Kolikšen del pravic si bodo posamezniki zagotovili v sklopu zasebnega dela pokojninskega sistema, pa je v veliki meri odvisno od ravnodušnosti javnega dela pokojninskega sistema. 2.2.1 Javni pokojninski sistem Iz zgodovinskega razvoja izhaja pogosta in splošno priznana delitev javnih pokojninskih sistemov v Evropi na t.i. Bismarckov sistem in na t.i. Beveridge sistem. Glavne značilnosti Bismarckovega sistema so, da socialno pokojninsko zavarovanje temelji na zaposlitvi in prispevkih, ki jih vplačujejo tako delodajalci kot delojemalci, višina 11

pokojnine pa je v veliki meri odvisna od razmerja med upokojenimi in zaposlenimi, višine vplačanih prispevkov ter dolžine delovne dobe. Ta sistem javnega pokojninskega zavarovanja prihaja iz Nemčije, imenuje pa se po nemškem kanclerju Bismarcku. Za ta sistem je značilna dokaj visoka raven pokojnin. Pri Beveridgeovem modelu je obseg pravic iz pokojninskega zavarovanja skromen, financira se pretežno z davki, zdravstvena oskrba pa je univerzalna. Državne pokojnine so nizke, zato je potrebno dodatno zavarovanje, da se zagotovijo dohodki ob upokojitvi. Ta sistem zagotavlja vsem enake državne pokojnine ne glede na dolžino delovne dobe. Enotna minimalna pokojnina pogosto pripada vsem državljanom nad določeno starostno mejo. Ravno zaradi omenjenih razlik med obema modeloma namenjajo posamezne države različen odstotek izdatkov za socialno varnost oz. pokojnine. Deleži posameznih držav so razvidni iz Priloge 1. Za večino javnih pokojninskih sistemov velja, da so financirani po principu pay-as-you-go: zaposlena, aktivna generacija plačuje s svojimi prispevki pokojnine upokojencem in pri tem pričakuje, da bo generacija njenih otrok po istem pravilu financirala pokojnine njim (Bešter 1996, 28). 2.2.2 Zasebni pokojninski sistem Dodatni pokojninski sistemi so ustanovljeni z namenom dopolnjevanja osnovnega javnega pokojninskega sistema. Pokojninski sistem je namreč dober, če sta javni in zasebni del usklajena, se dopolnjujeta in skupaj tvorita celoto pokojninskega sistema, katerega namen je zagotoviti prebivalstvu primerne dohodke za starost. Problemi staranja prebivalstva in s tem naraščajočih izdatkov za izplačevanje pokojnin pritiskajo na zmanjšanje pravic iz javnih sistemov pokojninskega zavarovanja. Zato pridobivajo vse večji pomen zasebni pokojninski sistemi, ki so organizirani kot oblika dodatnega pokojninskega zavarovanja. Za zasebne pokojninske sisteme je značilno, da se financirajo po naložbenem oz. pričakovalnem principu. S tem se izognemo večini slabosti, ki jih pozna dokladni način financiranja. Pokojninsko zavarovanje, ki se financira po naložbenem oz. pričakovalnem sistemu, je nova oblika varčevanja za starost. Je najbližja ljudskemu mnenju o pokojninskem in invalidskem zavarovanju kot nalaganju prispevkov posameznega zavarovanca na lasten varčevalni račun, s katerega bo prejemal pokojnino (Štrovs 2000a, 26). V sistemih zasebnih pokojninskih zavarovanj poznamo: poklicne pokojninske načrte in osebne pokojninske načrte. 12

2.2.2.1 Poklicni pokojninski načrti Poklicne pokojninske načrte ustanavljajo delodajalci za svoje zaposlene in so med drugim instrument za zagotavljanje dolgoročne lojalne delovne sile (Novak 1998, 777). Pri oblikovanju pokojninskega načrta imajo delodajalci možnost izbire med: načrtom z vnaprej določenimi pravicami in načrtom z vnaprej določenimi prispevki. Pokojninski načrti se delijo glede na prevzem investicijskega tveganja (Bešter 1996, 33). V pokojninskem načrtu z vnaprej določenimi pravicami investicijsko tveganje prevzamejo ustanovitelji. Podjetja te načrte organizirajo za svoje zaposlene. Višina pokojnine, ki jo mora zagotavljati pokojninski načrt je določena kot odstotek končnega zaslužka ali kot odstotek od povprečnega zaslužka zadnjih nekaj let pred upokojitvijo (Bešter 1996, 34). Delodajalec vplačuje denar v sklad, ki je ločen od družbenega premoženja in ga v dobro zaposlenih upravlja pooblaščena družba, ki vplačana sredstva upravlja in ob upokojitvi zavarovanca izplačuje tudi pokojnine. Pokojninski načrt z vnaprej določenimi prispevki je podoben osebnemu pokojninskemu načrtu. Investicijsko tveganje v tem načrtu v celoti prevzamejo člani načrta (Bešter 1996, 33). Delodajalec vplačuje določen znesek na zavarovančev račun, pravice oz. prejemki do katerih bo upravičen zavarovanec, pa so odvisni od donosa naložb sredstev na finančnem trgu. Če pride do zloma finančnih trgov tik pred upokojitvijo, ima to lahko neprijetne posledice za člane teh pokojninskih načrtov (Bešter 1996, 35). 2.2.2.2 Osebni pokojninski načrti Osebni pokojninski načrti so oblika naložbenega sistema, kjer ima vsak zavarovanec svoj individualni račun, na katerem se zbirajo in plemenitijo vplačana sredstva. Višina prispevkov, ki jih zavarovanec vplačuje, je lahko odvisna od države, omejena na določen odstotek plače ali pa neomejena. Osebni pokojninski načrti so predvsem načrti z vnaprej določenimi prispevki. Investicijsko tveganje prevzamejo nase zavarovanci, saj višina pokojnine vnaprej ni znana in je odvisna od višine vplačanega zneska, dolžine varčevanja, uspešnosti upravljanja s premoženjem in ekonomskih razmer. Namenjeni so samozaposlenim in zaposlenim v podjetjih brez poklicnega pokojninskega načrta (The crumbling pullars of old age 2003, 74). 13

3 VZROKI ZA KRIZE POKOJNINSKIH SISTEMOV Za razvite države je značilno vse večje razhajanje med življenjskim in delovnim ciklusom, saj se delovna doba vse manj pokriva z življenjsko dobo. To zahteva vse bolj obsežne socialne programe, ki rešujejo probleme ostarelih ljudi. Pokojninski sistemi, ki si uveljavljeni v razvitih državah, se soočajo z velikimi problemi in še slabšimi prognozami za prihodnost. V nekaterih državah so ideje o nacionalni solidarnosti in družbeni odgovornosti zelo pomembne, pri čemer ima država glavno vlogo pri zagotavljanju prejemkov v starosti. V drugih državah pa na lestvici vrednot višje kotirata individualna odgovornost in svoboda izbire in v teh državah imajo delodajalci in posamezniki večjo vlogo pri zagotavljanju pokojninskih prejemkov. Javni pokojninski sistemi pod okriljem države, postavljeni v času visoke gospodarske rasti, visoke zaposlenosti in številčno močne aktivne populacije, so skoraj povsod velikodušno zagotavljali številne pravice upokojencem in njihovim družinskim članom (Novak 2002, 206). Delež sredstev za pokojninsko zavarovanje v bruto domačem proizvodu se je v večini držav v obdobju od leta 1970 do leta 1986 močno povečal, v večini primerov se je podvojil. Zaradi naraščajočih stroškov za pokojnine so se pojavile zahteve po spremembi obstoječih pokojninskih sistemov (Bešter 1996, 127). Med glavne vzroke za krizo javnih pokojninskih sistemov, ki je zajela večino držav, spadajo: demografske spremembe, previsoka raven pravic, visoka brezposelnost, predčasno upokojevanje. 3.1 Demografske spremembe Daljša življenjska doba je privilegij sodobnega časa, ki pomeni veliko ugodnost in obenem povzroča visoke stroške tako posamezniku kot tudi državi. Pred stotimi leti večina ljudi ni dočakala niti 60 let starosti, danes pa lahko človek v razvitih industrijskih državah pri 65. letih pričakuje, da bo živel še 15 ali celo 20 let. V letu 1990 je znašal delež ljudi, starejših od 60 let v državah OECD 1 18%, do leta 2030 pa se bo povečal na 30% (Bešter 1996, 129). Slovenija se je v sredini osemdesetih let prejšnjega stoletja tako kot večina držav na svetu znašla v položaju, ko je stari pokojninski sistem pričel kazati prve znake šibkosti oziroma nepripravljenosti na dogajanje, ki se je v tistem času odvijalo na področju demografskih 1 OECD Organisation for Economic Co operation and Developnent (organizacija za ekonomski sodelovanje in razvoj v kateri sodeluje 30 članic). 14

gibanj. Tudi v Sloveniji je v teh letih v relativno kratkem časovnem obdobju prišlo do velikih in pomembnih demografskih sprememb. Posledica tranzicijskega šoka, ki je prinesel večjo brezposelnost, je pomenila tudi mehko reševanje problemov brezposelnosti z zgodnjim oz. predčasnim upokojevanjem velikega dela aktivne populacije. Ti demografski trendi, katerih glavna posebnost je bila naraščanje starega prebivalstva, so pripeljali pokojninski sistem v krizo, kakršne ni bilo moč preseči na drugačen način kot pa z reformo obstoječega pokojninskega sistema. Obstoječi pokojninski sistem je namreč temeljil na t.i. PAYG (pay-as-you-go) sistemu katerega glavna pomanjkljivost je zanemarjanje demografskih sprememb. Ta sistem namreč predpostavlja, da je prebivalstvo statična kategorija, ki ostaja v različnih obdobjih nespremenjena, oz. da prebivalstvo narašča, kar pa v praksi ne drži vedno. Spreminjanje starostne strukture prebivalstva je prikazano v tabeli 1, ki nazorno kaže povečanje deleža starejšega prebivalstva. Tabela 1: Starostna struktura prebivalstva v Sloveniji v odstotkih Delež prebivalstva v starosti Leta 0-14 15-64 65 let in več Št. preb. nad 65 let na 1000 prebivalcev starih do 15 let 1953 26,9 65,3 7,8 289 1961 27,3 64,9 7,8 286 1971 24,1 66,1 9,8 406 1981 23,0 65,9 11,1 483 1991 20,6 68,4 11,0 534 2000* 16,5 69,9 13,6 827 2010* 16,0 69,0 15,0 1000 2020* 16,0 64,6 19,4 1214 * projekcije Vir: Kukar 1996, 25 Tabela temelji na podatkih popisov za obdobje 1953-1991 in ocen projekcij vse do leta 2020. Projekcije prikazujejo, da se delež prebivalstva starega med 0 in 14 let nenehno zmanjšuje in bo znašal leta 2020 16%. Podobno je tudi s starostno skupino med 15 in 64 let. Delež te starostne skupine naj bi leta 2020 znašal 64,6% celotnega prebivalstva. Delež prebivalstva, starejšega od 65 let, pa se bo povečal, leta 2020 pa naj bi znašal 19,4% celotnega prebivalstva. Demografske spremembe torej prinašajo zmanjšanje deleža starostne skupine, v kateri prevladuje ekonomsko aktivno prebivalstvo, povečuje pa se delež starostne skupine, v kateri prevladujejo ekonomsko neaktivni prebivalci oz. upokojenci. 3.2 Previsoka raven pravic Za javne pokojninske sisteme pokojninskega zavarovanja je značilno, da so v šestdesetih in sedemdesetih letih tega stoletja velikodušno povečevali pravice, ki so pripadale 15

zavarovancem in njihovim družinskim članom. To je bilo v skladu z idejo o socialni državi, tako ravnanje pa je omogočala tudi visoka gospodarska rast, visoka stopnja zaposlenosti in ugodno razmerje med aktivno in upokojeno generacijo. V procesu širitve in povečevanja pravic iz javnega sistema se je pojavljalo vse več ugodnosti in bonitet, za katere dejansko niso bili plačani prispevki, ali pa so bili plačani le v manjši meri. Povezava, med prispevki in pravicami je postajala vse bolj šibka. V obdobju gospodarskega razcveta to ni bilo problematično. Naftni šok in finančna kriza proti koncu 70. let pa sta pokazala mnoge pomanjkljivosti in nepravilnosti, ki so se prikradle v sistem. Podeljene pravice je težko (skoraj nemogoče) odvzeti, zato se evropske vlade kljub slabim prognozam in alarmantnim podatkom le počasi odločajo za posege v uveljavljene oblike javnih pokojninskih zavarovanj (Bešter 1996, 130). Višina pokojninskih pravic je torej zelo pomembna spremenljivka, ko govorimo o bremenu pokojninskega sistema, ki ga nosijo posamezne države. Tako je v državah, v katerih se večina pokojnine zagotovi s pomočjo PAYG (pay-as-you-go) sistema, pokojninska blagajna mnogo bolj obremenjena kot v tistih, v katerih je večji del pokojnine zagotovljen z dodatnim naložbenim pokojninskim sistemom. Iz tega razloga poskušajo države krčiti obseg pravic iz PAYG sistema ter dati večji poudarek naložbenemu sistemu, ki naj bi dopolnjeval PAYG sistem. 3.3 Visoka brezposelnost Socialna država visoke stopnje brezposelnosti ni predvidevala kot pravilo, ampak le kot trenutno izjemo. Brezposelnost postaja za nekatere države vedno večji problem in visoko finančno breme. Brezposelno prebivalstvo ne le da ne plačuje prispevkov pokojninskega zavarovanja, temveč je deležno tudi socialne pomoči, kar še dodatno bremeni državno blagajno. Delež brezposelnih torej prispeva k poslabšanju razmerja med aktivno populacijo in upokojenimi, po drugi strani pa povzroča visoke socialne stroške. V strukturi brezposelnih je potrebno opozoriti na brezposelnost starejšega prebivalstva, ki predstavlja najtežje zaposljivo skupino brezposelnih. Visoka stopnja brezposelnosti je značilna v večji meri za evropske države, manj pa za ZDA. Brezposelnost se je pojavila tudi v državah, ki je prej niso poznale, npr. Švedska (Bešter 1996, 131). 3.4 Predčasno upokojevanje Stopnja brezposelnosti bi bila v večini držav še bistveno višja, če se ne bi veliko zaposlenih enostavno upokojilo. Prihaja do pravega paradoksa. Medtem, ko ljudje živijo vse dlje, pa se upokojujejo vse mlajši. V letu 1970 je bilo aktivnih še 70-80% moških, starih med 60 in 64 let. Dvajset let kasneje se je to razmerje prepolovilo (Bešter 1996, 131). Zgodnje upokojevanje starejših delavcev je ena izmed najopaznejših sprememb na socialnoekonomskem področju, ki je skupna skoraj vsem državam OECD. Nekatere raziskave so pokazale, da je trend zgodnjega upokojevanja možno pripisati tudi pokojninskim sistemom, ki vzpodbujajo ljudi k hitrejšemu upokojevanju. 16

Upokojitev odvečne delovne sile je bila pogosto najbolj elegantna rešitev za obe strani, zaposlene in delodajalce. Vlade so se obupno trudile, da bi obdržale brezposelnost v še sprejemljivih okvirih. Zato so poskrbele za sprejem predpisov, ki so omogočili zgodnjo pridobitev pokojninskih pravic. Ob reševanju kratkoročnih problemov so pozabile, da so aktivni generaciji s tem izstavile račun, ki ga bo potrebno plačevati naslednjih 20 ali celo več let (Bešter 1996, 132). Nekatere države so v svojih programih zmanjševanja brezposelnosti posluževale ukrepa predčasne upokojitve. Torej so se lahko državljani, ki jim je le malo manjkalo do upokojitve predčasno upokojili. Bilo je torej omogočeno, da so se starejše brezposelne osebe, ki so bile na zavodu za zaposlovanje prijavljene kot nezaposlene, predčasno upokojile. S tem se je zmanjšala stopnja brezposelnosti v državi, povečala pa se je obremenitev pokojninske blagajne. Tak način ravnanja je bilo opaziti tudi v Sloveniji po letu 1991. 17

4 POKOJNINSKI SISTEM V SLOVENIJI Pokojninsko in invalidsko zavarovanje ima na Slovenskem dolgo tradicijo, saj njegovi zametki segajo že v čas ob koncu prejšnjega stoletja. Ker je bilo naše ozemlje v preteklosti v sestavi drugih držav, na njem poprej nikoli ni bilo povsem avtonomne pravne ureditve tega področja, temveč so pri nas veljali in se uporabljali predpisi držav, v okviru katerih se je Slovenija nahajala. Šele v marcu leta 1992 uveljavljen Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju predstavlja prvo samostojno pravno ureditev tega zavarovanja v Republiki Sloveniji. Ta zakon je bil pomembno spremenjen in dopolnjen v letu 1996 in 1998. S 1. 1. 2000 je stopil v veljavo nov zakon, ki je korenito reformiral sistem pokojninskega in invalidskega zavarovanja v Republiki Sloveniji. 4.1 Značilnosti pokojninskega sistema v Sloveniji pred reformo Med značilnosti pokojninskega sistema v Sloveniji, ki so veljale pred reformo spadajo (Prijatelj 1999, 5-9): relativno nizka dejanska upokojitvena starost (v letu 1997 je znašala 58 let in 3 mesece pri moških ter 54 let in 11 mesecev pri ženskah); naraščanje števila upokojencev (delež upokojencev je v začetku devetdesetih znašal 10,4% in leta 1998 že 24% vsega prebivalstva Slovenije); upadanje števila zavarovancev (v letih od 1987 do 1997 se je število zavarovancev zmanjšalo za 151.500, konec leta 1997 so predstavljali le še 39,5% vsega prebivalstva); poslabševanje razmerja med zavarovanci in upokojenci (v letu 1982 je bilo razmerje med upokojenci in zavarovanci še 1:3,3, v letu 1991 je razmerje že upadlo na 1:2, po letu 1993 pa je to razmerje konstantno slabo in znaša 1:1,7); demografske projekcije napovedujejo ponovno slabšanje razmerja, kar bo postopoma privedlo do izenačitve. Leta 2035 naj bi bilo razmerje že negativno, tako da bi na enega upokojenca prišlo le še 0,8 zavarovanca; obveznosti pokojninske blagajne v BDP so v obdobju od leta 1982 naprej naraščale, leta 1980 so znašale 7,44% BDP, v letu 1997 pa že 14,2%; spremenjena struktura prihodkov sistema pokojninskega zavarovanja: prispevna stopnja leta 1995 ja znašala 31% in je bila z vidika mednarodne konkurenčnosti gospodarstva nevzdržna. Leta 1996 je bila znižana stopnja prispevkov za delodajalce na 8,85 % (skupna 24,35%); prispevki so bili leta 1995 edini finančni vir Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, saj so znašali v strukturi prihodkov 90,1%. V letu 1997 je bilo s prispevki zbranih le še 70,1% vseh sredstev, od tega 45,6% od zavarovancev in 24,5% od delodajalcev. Nadomestno so se uvedli transferji države, ki so v letu 1997 znašali 26,7%. 18

4.2 Pokojninska reforma v Sloveniji Po osamosvojitvi je prišlo v slovenskem gospodarstvu do velikih sprememb. Slovenska podjetja je prizadel prehod v tržno gospodarstvo ter izguba jugoslovanskega trga. Povečalo se je število brezposelnih. Država se je odločila reševati to problematiko tudi s predčasnim upokojevanjem. Ti ukrepi so na eni strani povečevali število upokojenih, na drugi pa se je zmanjševalo število aktivnih zavarovancev. Kmalu smo prišli do spoznanja, da brez sprememb pokojninskega sistema, država takšnega stanja dolgo več ne bo mogla vzdrževati. Pokojninska reforma v Sloveniji je torej bila nujna in neizogibna. Narekovali so jo vzroki, ki so posledica krize pokojninskega sistema. Proces pokojninske reforme se je začel že leta 1993, vendar so bila izhodišča izoblikovana šele junija 1996 (Bešter 1999,26). 4.2.1 Izvedba pokojninske reforme Izvedba pokojninske reforme je potekala v treh fazah: 1. faza: se je pričela leta 1996, ko je Vlada Republike Slovenije pripravila izhodišča za reformo pokojninskega in invalidskega zavarovanja (Belopavlovič 2000, 3); 2. faza: se je pričela leta 1997 z Belo knjigo o reformi pokojninskega in invalidskega sistema, katero je pripravilo Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve in v kateri so obrazloženi razlogi in cilji sprememb ter nakazane najpomembnejše rešitve pokojninskega sistema. Ta faza se je končala aprila 1999 s podpisom kompromisnega dogovora o reformi pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ki uvaja tristebrni sistem pokojninskega zavarovanja; 3. faza: se je pričela s sprejetjem novega Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju decembra leta 1999, zakon pa je pričel veljati 1.1.2000 (1. januarja 2002 pa je stopil v veljavo tudi Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju). Ta faza naj bi se končala leta 2024, ko bo novi zakon v celoti stopil v veljavo. S sprejetjem novega zakona je bila zaključena pokojninska reforma v Sloveniji. Z novim zakonom je bil stari zakon popravljen tako, da ga je moč izvajati še nekaj prihodnjih let (Štrovs 2000a, 53). 4.2.2 Cilji pokojninske reforme v Sloveniji Z reformo pokojninskega sistema naj bi se sprejel (in se tudi je) novi zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, s katerim bi rešili probleme pokojninskega sistema. Glavni cilj pokojninske reforme je prilagoditev današnjim demografskim, gospodarskim in socialnim okoliščinam, tako da bo sistem pokojninskega in invalidskega zavarovanja dolgoročno sposoben zagotavljati socialno varnost vsem zavarovancem. Vsem, ki pravice že imajo, kot vsem tistim, ki v sistem zavarovanja šele vstopajo. 19

Cilj pokojninske reforme je tudi zagotoviti primernost pokojnin. Med razvojem pokojninskega sistema je bilo, in je še vedno, glavno vodilo zastaviti takšen sistem, ki bo preko pridobljenih pravic iz poklicnega zavarovanja omogočal ohranitev življenjskih standardov. Z uvedbo pokojninske reforme v letu 2000 smo naredili še korak bliže k temu cilju in v sistem pokojninskega zavarovanja uvedli tudi možnost prostovoljnega dodatnega poklicnega zavarovanja (MDDSZ 2 2005, 5). 4.3 Pokojninsko zavarovanje po novem zakonu Novi zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju je bil sprejet v Državnem zboru 10. decembra 1999, objavljen je bil v Uradnem listu Republike Slovenije 106/1999 in je stopil v veljavo 1.1.2000. V novem zakonu so uveljavljene zaostritve upokojitvenih pogojev in zmanjšanje pokojnin. Zaostritve pogojev in zmanjševanje pravic se bodo uveljavljale z odlogi, predvsem pa zelo postopoma in bodo dejansko učinkovala v polnem obsegu na zavarovance, ki se bodo upokojevali čez 10 ali 20 let. Uvedla se je nova ureditev, po kateri je sistem pokojninskega in invalidskega zavarovanja zasnovan na treh stebrih. Sistem pokojninskega in invalidskega zavarovanja v Republiki Sloveniji obsega (ZPIZ-1, 1. člen): obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje na podlagi medgeneracijske solidarnosti (prvi steber), obvezna in prostovoljna dodatna pokojninska in invalidska zavarovanja (drugi steber), pokojninsko in invalidsko zavarovanje na podlagi osebnih pokojninskih varčevalnih računov 3 (tretji steber). Ureditev sistema pokojninskega in invalidskega zavarovanja torej ne obsega več samo obveznega zavarovanja, temveč tudi obvezno in prostovoljno dodatno pokojninsko zavarovanje. Pri tem je treba poudariti, da je obvezno dodatno pokojninsko in invalidsko zavarovanje nadomestilo za dosedanjo zavarovalno dobo s povečanjem (bonifikacijo) in je namenjeno delavcem, ki delajo na težkih delovnih mestih oziroma v poklicih, kjer glede na specifiko dela ni mogoče pričakovati, da bi lahko delali do polne starosti. Prostovoljno dodatno zavarovanje pa je novost, ki je namenjena zlasti mlajšim generacijam zaposlenih, za katere je že sedaj jasno, da bodo, zaradi postopnega zmanjševanja pokojnin iz obveznega zavarovanja, morale iz lastnih sredstev kriti del svoje socialne varnosti v starosti (MDDSZ 2005, 5). 4.3.1 Prvi steber pokojninskega sistema Prvi steber je osrednji steber pokojninskega zavarovanja in temelji na medgeneracijski solidarnosti. Nanaša se na socialno varnost, ki jo ob upokojitvi nudi država vsakemu 2 MDDSZ Ministrstvo za delo družino in socialne zadeve. 3 Varčevalni račun je zbir vseh vplačil za dodatno pokojninsko zavarovanje in vseh pripisanih donosov na ta sredstva. 20

državljanu, ki je v svoji aktivni dobi plačeval obvezne prispevke za pokojninsko zavarovanje. Obvezno pokojninsko zavarovanje temelji na dokladnem (pay-as-you-go) sistemu financiranja oziroma sprotnem prispevnem kritju. Ta sistem financiranja je vzpostavil mehanizem, ki določa, kako bodo sedanji delavci kot upokojenci dobivali pokojnino v zameno za prispevke, ki jih danes plačujejo sedanjim upokojencem. Tako se sredstva za izplačevanje pokojnin sproti zagotavljajo iz prispevkov zavarovancev, ki so v aktivni dobi. V okviru»medgeneracijske pogodbe«mlajše generacije zavarovancev plačujejo prispevke s tem namenom, da bodo naslednje generacije prav tako zbirale sredstva za izplačevanje njihovih pokojnin (Pokojnina-I. steber, 2005). Financiranje obveznega pokojninskega zavarovanja se v Republiki Sloveniji izvaja skozi Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, v katerega zavarovanci in delodajalci vplačujejo prispevke za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, na drugi strani pa se iz njega financirajo pokojnine, drugi socialni prejemki, nadomestila in drugi izdatki, ki pripadajo upravičencem iz naslova obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja (MDDSZ 2005, 14). Nosilec in izvajalec obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja je Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Republike Slovenije (ZPIZ), ki ima status javnega zavoda (ZPIZ-1, 10. člen). Najpomembnejše spremembe na področju obveznega pokojninskega zavarovanja so (Moja naložba - reforma, 2005): postopno višanje števila let za odmero pokojninske osnove z dosedanjega povprečja desetih na povprečje osemnajstih najugodnejših zaporednih let; znižanje pokojninske osnove s prejšnjih 85 na 72,5 odstotka povprečne plače izbranega obdobja; postopno višanje upokojitvene starosti, pri čemer je najnižja polna upokojitvena starost odvisna od zbranih let delovne dobe: Tabela 2: Upokojitvena starost Moški zbranih let najnižja polna delovne dobe upokojitvena starost Ženske zbranih let delovne dobe 40 58 38 58 20 63 20 61 15 65 15 63 Vir: Moja naložba O pokojninski reformi 2005 21 najnižja polna upokojitvena starost Upokojitveni pogoji pomenijo nespremenjeno situacijo za moške v primerjavi s prejšnjim režimom. Pomenijo pa precejšnjo zaostritev za ženske. Starost se pri ženskah dviguje z veljavnih 53 let po 4 mesece na leto in pokojninska doba s 35 let po 3 mesece na leto. Prehodno obdobje bo zaključeno leta 2013.

Tudi v minulem letu se je nadaljevalo povečevanje starosti ob upokojitvi tako pri ženskah, kakor tudi pri moških. Povprečna starost prejemnikov starostnih pokojnin je bila pri ženskah 56 let in sedem mesecev, pri moških pa 60 let in sedem mesecev (ali skupno 58 let in sedem mesecev); (S.R. 2005, 10). Od 1.1.2006 velja višja starost in daljša pokojninska doba za pridobitev starostne pokojnine za ženske. Za polno starostno pokojnino mora biti ženska stara 55 let in štiri mesece ter imeti 36 let in tri mesece pokojninske dobe, lahko je stara 60 let in štiri mesece ter ima 20 let pokojninske dobe, če pa je stara 62 let pa mora imeti vsaj 15 let pokojninske dobe. Navedena starost se lahko zniža do 5 mesecev za leto, vendar le če je bila ženska obvezno pokojninsko zavarovana pred svojim 18 letom (D.S. 2006, 20). Polna upokojitvena starost znaša za ženske 61 let in za moške 63 let. To je starost, ki omogoča upokojitev brez odbitka pokojnine. Tistemu, ki bo pri minimalni starosti 58 let in 40 let delovne dobe (moški) oziroma 38 (ženska), se bo pokojnina odmerila brez odbitkov. Vsem drugim, ki se bodo upokojili pred 61 oziroma 63 letom starosti in ne bodo imeli 38 let in 40 let delovne dobe, se bo pokojnina ustrezno zmanjšala za vsak mesec starosti, ki bo manjkal do polne starosti in ob upoštevanju dejanske starosti ob upokojitvi. V nasprotnem primeru, ko bo nekdo ostal zaposlen po izpolnitvi polne upokojitvene starosti, bo pokojnina ustrezno višja, prav tako za tiste, ki bodo delali dlje kot 38 oziroma 40 let (Bešter 1999, 27). Zavarovancu se starostna meja zniža za vsakega rojenega ali posvojenega otroka, za katerega je skrbel in ga vzgajal vsaj pet let, in sicer se zavarovancu v letu 2006 starostna meja zniža za tri mesece in petnajst dni za enega otroka, za osem mesecev in 23 dni za dva otroka, in za 15 mesecev in 23 dni za tri otroke. Za vsakega nadaljnjega otroka se znižanje starostne meje poveča za osem mesecev in 23 dni, vendar kljub temu ne pridobi pravice do pokojnine, če ni star vsaj 53 let (D.S. 2006, 7). Ženski, ki si je v obvezno zavarovanje vključila, preden je dopolnila 18 let starosti, se starostna meja zniža za ves čas trajanja obveznega zavarovanja pred dopolnjenim 18. letom starostim vendar največ do 55 let. Starostna pokojnina se odmeri od mesečnega povprečja plač, ki jih je zavarovanec prejel, oziroma zavarovalnih osnov, od katerih so mu bili obračunani prispevki, v katerihkoli 18 letih zavarovanja po 1.1.1970, ki so zanj najugodnejša. Za leto zavarovanja se upošteva koledarsko leto, v katerem je zavarovanec prejemal plačo oziroma nadomestilo plače za najmanj šest mesecev zavarovanja, oziroma v katerem so bili najmanj za šest mesecev plačani prispevki od zavarovalne osnove. Podaljšanje obdobja z 10 na 18 let, iz katerih se upoštevajo plače oziroma zavarovalne osnove, ne bo uveljavljeno naenkrat, temveč postopoma. Od leta 2000 pa do leta 2008 se obračunsko obdobje poveča za eno leto, vse dokler ne doseže 18 zaporednih let zavarovanja (Novak 2002, 209). V letu 2005 so za obračun pokojnine vzeli 15 finančno najugodnejših let za zavarovanko in zavarovanca, letos pa upoštevajo 16 finančno najugodnejših let (D.S. 2006, 7). 22

Starostna pokojnina se odmeri od pokojninske osnove v odstotkih, glede na dopolnjeno pokojninsko dobo, in sicer za zavarovanca z zavarovalno dobo 15 let v višini 35% pokojninske osnove (moški) oziroma 38% pokojninske osnove (ženska), nato pa se za vsako nadaljnje leto pokojninske dobe odmerjeni odstotek poveča za 1,5%. Če pokojninska doba ne znaša polno leto, vendar pa vsaj 6 mesecev, se odmerni odstotek iz prejšnjega odstavka poveča za 0,75% (ZPIZ-1, 50. člen). Po 40. letih pokojninske dobe bo tako znašala starostna pokojnina za moškega 72,5% pokojninske osnove. Prav tako bo znašala 72,5% pokojninske osnove pokojnina ženske pri 38 letih pokojninske dobe (Novak 2002, 210). Pri odmeri starostne pokojnine se delovna doba nad 40 leti delovne dobe (moški) oziroma 38 leti delovne dobe (ženska), ki jo je zavarovanec dopolnil do dopolnitve 63 let starosti (moški) oziroma 61 let starosti (ženska), vrednoti na naslednji način: Tabela 3: Leto daljše delovne dobe od polne (ZPIZ-1): Moški Ženska Vrednost posameznega leta delovne dobe 41. leto 39. leto 3,0% 42. leto 40. leto 2,6% 43. leto 41. leto 2,2% 44. leto 42. leto 1,8% 45. in vsako naslednje leto 43. in vsako naslednje leto 1,5% Višja pokojnina pripada zavarovancu, ki ostane v zavarovanju po dopolnjenem 63. letu starosti za moške, oziroma po dopolnjenem 61. letu starosti za ženske. Odstotek povečanja za mesec znaša od 0,3% za prvo leto pa do 0,1% za tretje leto. Za delo po dopolnjenem 67. letu starosti za moške oziroma 65. letu za ženske, se odmerjena pokojnina ne bo več povečevala. Zakon določa in definira več vrst dob. Te dobe se upoštevajo pri določanju pogojev z pridobitev pravic in višine pokojnine. Delovna doba se obravnava kot zavarovalna doba, brez upoštevanja dokupljene dobe študija in vojaškega roka ter dodane dobe. Dodatna doba je čas zunaj zavarovanja, ki se upošteva pri ugotavljanju minimalne pokojninske dobe za pridobitev pravice do starostne pokojnine. Zavarovalna doba je obdobje, ko je bil zavarovanec vključen v obvezno ali prostovoljno pokojninsko in invalidsko zavarovanje ter obdobje, za katero so bili plačani prispevki (ZPIZ-1, 8. člen). Zakon določa tudi najnižjo in najvišjo pokojninsko osnovo. Najnižja pokojninska osnova naj bi zagotavljala upokojencem osnovno življenjsko raven. Najvišja pokojninska osnova se glede na veljavno znižuje in bo enaka štirikratniku najnižje pokojninske osnove. Zavarovancem, ki imajo višjo povprečno mesečno plačo od najvišje zakonsko določene pokojninske osnove, se bo pokojnina odmerila od najvišje pokojninske osnove, čeprav so bili prispevki odmerjeni in plačani od celotne plače. 23

Z zakonom sta opredeljena najnižja pokojnina in varstveni dodatek, ki naj bi upokojencem zagotavljala primerno socialno varnost. Obstajajo še drugi prejemki, ki izhajajo iz tega zavarovanja kot so dodatek za pomoč in postrežbo, invalidnina in druge z zakonom določene pravice. Invalidsko zavarovanje se je po novem zakonu precej spremenilo in se je ločilo od sistema pokojninskega zavarovanja. Zmanjšana je neposredna odgovornost delodajalca za ustrezno zaposlitev invalida. Določen je tudi nov sistem nadomestil in rent za primer invalidnosti. Prvi steber po novem torej zagotavlja le minimalni socialni standard za vse upokojence, čeprav daje posamezniku občutek finančne varnosti, saj zanj še vedno jamči država. Posamezniku namreč omogoča preživetje, ne omogoča pa mu vzdrževanja že ustvarjenega življenjskega standarda. Nosilec obveznega zavarovanja je Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, vanj pa so vključeni vsi zaposleni v RS, državljani RS zaposleni pri tujcih, samozaposleni, kmetje, športniki, šahisti, brezposelni, ki prejemajo denarno nadomestilo, zaporniki in prostovoljno vključeni v obvezno zavarovanje. 4.3.2 Drugi steber pokojninskega sistema Drugi steber obsega različne sheme dodatnega pokojninskega zavarovanja. Drugi steber se financira po naložbenem sistemu, kar pomeni s prispevki zaposlenih in njihovih delodajalcev na zavarovančev osebni račun. Z osebnimi varčevalnimi računi upravljajo javno ali privatno vodeni pokojninski skladi, v skladu s finančnimi predpisi in pod nadzorom države. Naložbeni sistem financiranja predstavlja zbiranje sredstev na osebnih računih zavarovancev z namenom, da se jim ob dopolnitvi določene starosti ali v drugih primerih, določenih v pokojninskem načrtu, zagotovijo dodatne pokojnine ali pravice. Višina pokojnine je odvisna od višine vplačanih prispevkov in donosnosti naložb, v katere so bili ti prispevki naloženi. Mesečni prispevki se obrestujejo po dogovorjeni obrestni meri ali glede na dobiček, ki ga upravljavec sklada doseže z naložbami. Sredstva, ki se vplačujejo na zavarovančev osebni račun, so oproščena plačevanja davka oziroma se vplačujejo pod davčnim ščitom, saj se je država odpovedala pobiranju davkov iz tega naslova. Pogoj za vključitev v drugi steber je vključenost v prvi steber. Razlogi za uvedbo drugega stebra Med razloge za uvedbo drugega stebra spadajo (Pokojnina-II. steber, 2005): pokojnine v okviru prvega stebra so omejene; delodajalci imajo določeno odgovornost do svojih zaposlenih. Z vključitvijo v drugi steber jim nudijo večjo socialno varnost po upokojitvi; pokojnina je odložena plača; tretji steber, ki je sestavljen iz popolnoma individualnih varčevanj, je iz gospodarskega vidika finančno bolj tvegan kot pa kolektivna zavarovanja, ki jih ponuja drugi steber; padec natalitete in rast pričakovane življenjske dobe povzročata težavnejše financiranje pravic iz prvega stebra. Te pravice pa naraščajo hitreje kot prispevki aktivnega prebivalstva; drugi steber naj bi pripomogel k večji pravičnosti. 24

Drugi steber vsebinsko delimo na dva dela: 1. Obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje Ta del je obstajal že pred reformo, namenjen pa je ozkemu krogu ljudi, ki opravljajo dela, katerih po določeni starosti ni mogoče več opravljati, ali dela, ki so škodljiva zdravju. Nadomešča tako imenovano»beneficirano dobo«(pokojnina-ii. steber, 2005). Vsi ti zavarovanci so deležni pravice do poklicne pokojnine. Zavezanci za plačilo prispevkov, ki se zbirajo na osebnih računih zavarovancev, so delodajalci (ZPIZ-1, 279. in 281. člen). Dodatna pokojninska zavarovanja v okviru drugega stebra imajo komplementarno vlogo in dopolnjujejo sistem socialnega pokojninskega zavarovanja. Manjši kot je obseg socialnega pokojninskega zavarovanja, bolj pomembne so dodatne pokojnine. V Sloveniji je novi zakon pričel zmanjševati obseg pokojnin iz prvega stebra, zato je logična uvedba dodatnih pokojninskih zavarovanj (Bešter 2000, 25). Pravice iz obveznega dodatnega pokojninskega zavarovanja se izplačujejo v obliki: Poklicne pokojnine, ki se izplačujejo uživalcu poklicne pokojnine v mesečnih zneskih od pridobitve poklicne pokojnine do izpolnitve pogojev za pridobitev pokojnine po obveznem zavarovanju (predčasna poklicna upokojitev); Znižane poklicne pokojnine, ki se izplačuje v mesečnih zneskih od upokojitve po obveznem zavarovanju do zavarovančeve smrti (izpad nadomestitvene stopnje). Pravice iz obveznega dodatnega zavarovanja se bodo glede oblike in višine določale s pokojninskim načrtom. Pokojninski načrt obveznega dodatnega pokojninskega zavarovanja mora vsebovati: način izračuna poklicne pokojnine, minimalen zajamčen donos na vplačane prispevke, pogoje za pridobitev poklicne pokojnine, obliko izplačila poklicne pokojnine, investicijsko strategijo obveznega dodatnega pokojninskega zavarovanja, višino prispevkov za posamezna delovna mesta. Obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje izvaja Sklad obveznega dodatnega pokojninskega zavarovanja, ki se oblikuje kot vzajemni pokojninski sklad, ki ga v svojem imenu in za račun zavarovancev in drugih upravičencev upravlja Kapitalska družba, vendar ločeno od drugega premoženja Kapitalske družbe. Kapitalska družba pa pokojnine tudi izplačuje (Novak 2002, 212). 2. Prostovoljno dodatno pokojninsko zavarovanje Prostovoljno dodatno pokojninsko zavarovanje oziroma naložbeni sistem je uvedla večina držav že pred leti. Izkazalo se je kot učinkovito, saj se število zavarovancev vključenih v takšno zavarovanje iz leta v leto povečuje, državne blagajne pa ne trpijo več tako kot 25

včasih. V Sloveniji lahko rečemo, da se delež vključenih v to obliko zavarovanja povečuje, saj se mlajši ljudje vedno bolj zavedajo pomembnosti naložbenega sistema. Prostovoljno dodatno pokojninsko zavarovanje je oblika zavarovanja, kjer se zbrana sredstva zbirajo na osebnem varčevalnem računu. Namenjen je vsem, ki so zavarovanci ali uživalci pravic iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja in še niso upokojeni. Ko zavarovanec izpolni pogoje za upokojitev, se zbrana sredstva pričnejo črpati oziroma se prične izplačevanje pokojninske rente. Izvajajo ga zavarovalnice, pokojninske družbe in vzajemni pokojninski skladi (Pokojnina-II. steber, 2005). Izvajalci prostovoljnega pokojninskega zavarovanja pa so se zaradi konkurenčnosti že začeli združevati. Pri dodatnem pokojninskem zavarovanju oziroma pri drugem stebru ločimo glede premij in pravic dve fazi, in sicer (Klemenčič in Redejko 2000, 30): Varčevalno obdobje je obdobje, v katerem zavarovanec plačuje premijo, ki se knjiži na njegov osebni račun. Tako zbrana sredstva upravljavec nalaga v skladu z naložbeno politiko, hkrati pa zavarovanec prevzema naložbeno tveganje. Obdobje črpanja pravic pa je obdobje, v katerem zavarovanec oziroma upravičenec prejema izplačilo dodatne pokojnine. Višina le-te se izračuna glede na vrednost sredstev, ki jih je zavarovanec privarčeval v varčevalnem obdobju, hkrati pa ne nosi več naložbenega tveganja. Glede na to, kdo se lahko vključi v zavarovanje, lahko v Sloveniji prostovoljno dodatno pokojninsko zavarovanje delimo na: a) Individualno prostovoljno dodatno pokojninsko zavarovanje, v katerega se lahko samostojno vključi vsak posameznik, ki je zavarovanec ali uživalec pravic iz obveznega pokojninskega zavarovanja (prvi steber). Pri tej obliki zavarovanja zavarovanec plačuje premijo sam. b) Kolektivno prostovoljno dodatno pokojninsko zavarovanje, v katerega se lahko vključijo posamezniki, ki so zavarovanci ali uživalci pravic iz obveznega pokojninskega zavarovanja, preko delodajalca, ki v celoti ali delno financira pokojninski načrt (ZPIZ-1, 293 in 294. člen). Prostovoljno dodatno pokojninsko zavarovanje se izvaja na podlagi pokojninskega načrta. Pokojninski načrt ima naravo splošnih pogojev pogodbe o vključitvi v prostovoljno dodatno zavarovanje in določa pogoje za pridobitev pravic iz prostovoljnega dodatnega zavarovanja, vrsto in obseg pravic, postopek za njihovo uveljavitev ter opredelitev, ali je pokojninski načrt namenjen individualnemu ali kolektivnemu zavarovanju, pogoje za vključitev v pokojninski načrt, višino premije oziroma način izračuna višine premije, način in roke za plačevanje premije itd. Prostovoljno dodatno pokojninsko zavarovanje po pokojninskem načrtu lahko poleg kritja izplačil dodatne starostne pokojnine in predčasne starostne pokojnine krije tudi izplačilo 26

dodatne invalidske pokojnine in dodatne družinske pokojnine. Kot obvezna sestavina vsakega pokojninskega načrta se obravnava zavarovanje rizika starosti, medtem ko je zavarovanje rizika invalidnosti ali smrti prepuščeno volji oblikovalca pokojninskega načrta. Pokojninske načrte slovenskega prostovoljnega dodatnega zavarovanja, ki krijejo izplačila dodatne starostne pokojnine oziroma predčasne starostne pokojnine, bi lahko uvrstili v skupino pokojninskih načrtov z vnaprej določenimi prispevki premije, kjer so določeni le prispevki, pokojnine pa neznane in so tako odvisne od premij, ki se investirajo in njihovih naložbenih donosov, pri čemer seveda obstaja tveganje, da se pri investiranju prispevkov ne dosežejo pričakovani donosi. To naložbeno tveganje nosijo zavarovanci, pri čemer imajo zajamčeno vsaj minimalno letno stopnjo donosnosti, ki ne sme biti nižja od 40% povprečne letne obrestne mere na državne vrednostne papirje, z dospelostjo nad enim letom (Novak 2002, 213). 4.3.3 Tretji steber pokojninskega sistema Ta steber tvorijo individualna pokojninska zavarovanja zavarovalnic po Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. To obliko zavarovanja je bilo mogoče skleniti že pred reformo, saj gre v bistvu za oblike življenjskih zavarovanj. So brez davčnih olajšav, vanje pa se lahko vključi vsak posameznik na podlagi osebne odločitve, saj za vključitev ni potrebno izpolnjevati nikakršnih dodatnih pogojev. Ponujajo jih različni ponudniki, kot so banke, zavarovalnice, borzno posredniške hiše, družbe za upravljanje (Pokojnina-III. steber, 2005). Prednost tretjega stebra je v neomejeni višini premije, podobno kot pri drugem stebru, vendar v tem primeru ni nikakršnih davčnih olajšav za delodajalce, saj je zavarovanje sklenjeno na ime posameznika, ki pa lahko znesek vplačanih premij uveljavlja pri dohodninski napovedi v okviru 3% znižanja davčne osnove za odmero dohodnine. Pri izplačilu pokojnine pa za razliko od drugega stebra ne bo treba plačati davka na dohodek, saj je bil ta že plačan. V tretji steber so poleg rentnih in življenjskih zavarovanj vključene tudi naložbene police, vzajemni skladi, individualna vlaganja v vrednostne papirje, naložbe v nepremičnine, itd. V Sloveniji se je v prihodnosti potrebno posvetiti individualnemu pokojninskemu zavarovanju, ki je manj razvito kot pa kolektivno zavarovanje, saj le-to omogoča davčne olajšave tako zavarovancem kakor tudi delodajalcem. Vzrok pa lahko verjetno najdemo tudi v tem, da je veliko ljudi še vedno slabo obveščenih in ne razmišlja o pokojninah v okviru dodatnega pokojninskega zavarovanja ter se zanaša, da se velikost pokojnin iz obveznega zavarovanja ne bo spremenila. 4.3.4 Značilnosti posameznih stebrov pokojninskega sistema Spodaj so v tabelarični obliki predstavljene značilnosti posameznih pokojninskih stebrov v Sloveniji. 27

Tabela 4: Značilnosti posameznih stebrov I. steber: obvezno zavarovanje Sklenitev zavarovanja Način vlaganja in izplačevanja Vplačuje Višina premije Pravice Izplačevanje pokojninske rente Davčne olajšave Izvajalec Obvezna udeležba vseh delavcev v delovnem razmerju, zasebnikov, kmetov in članov njihovih gospodarstev in še nekaterih drugih oseb, omenjenih v zakonu Dokladni sistem po medgeneracijski pogodbi trenutno zaposleni plačujejo za upokojence Breme prispevkov si delita delodajalec in zaposleni Prispevki kot % od bruto plače (15,5% delodajalec, 8,85% pa delojemalec) Pravice iz I. stebra so samo delno povezane z višino dejansko vloženih sredstev, ker se s sredstvi gospodari po načelu vzajemnosti in solidarnosti Po dopolnjeni starosti zavarovanca in pokojninski dobi, ki pa mora pri najvišji možni starosti obsegati izključno zavarovalno dobo Je dajatev sama po sebi in se odšteje od davčne osnove S sredstvi upravlja država (ZPIZ) II. steber: obvezno in prostovoljno zavarovanje Pogoj je obvezno zavarovanje Naložbeni sistem, dolgoročno varčevanje v odobrenih pokojninskih načrtih po individualni ali kolektivni shemi Delodajalec in/ali zaposleni Ni omejitev Zavarovanec je upravičen do vloženih sredstev in doseženih donosov na osebnem računu ob upokojitvi Izpolnjevanje treh zakonsko določenih pogojev (min 58 let, upokojitev v skladu z zakonom, min 10 let vključenosti) Visoke davčne olajšave za premije, ki so v zakonsko določenih mejah (min 4.355 SIT in max 5,844% bruto plače) Zavarovalnice, pokojninske družbe in 28 III. steber: prostovoljno zavarovanje - individualno Ni posebnih pogojev Naložbeni sistem, prosta izbira dolgoročnih varčevanj Individualno Večinoma neomejen znesek premije Posameznik je upravičen do vloženih sredstev in doseženih donosov po pogojih izvajalca Po preteku zavarovalne dobe oziroma po dogovorjenem času 3% znižanje davčne osnove pri odmeri dohodnine za zavarovanca Družbe za upravljanje,

pokojninski vzajemni skladi Vir: Pokojnina Kakšen je slovenski pokojninski sistem 2005 zavarovalnice, banke, borzno posredniške družbe 4.3.5 Prednosti in slabosti posameznih pokojninskih stebrov V tabeli so predstavljene prednosti in slabosti posameznih pokojninskih stebrov v Sloveniji. Tabela 5: Prednosti in slabosti pokojninskih stebrov v Sloveniji Stebri Prednosti Slabosti I. steber - pokriva širok splet zavarovanj - nizek znesek nadomestila v primerjavi z osebni - zavarovancu daje občutek dohodkom finančne varnosti - ne zadošča za vzdrževanje II. steber - zagotavlja boljši standard za stara leta - visoke davčne olajšave na premije - tekoče spremljanje vrednosti in rast zavarovančevega lastnega sklada - privarčevana sredstva se lahko ob finančni stiski predčasno v celoti unovči III. steber - plačevanje neomejenega zneska premije - lahko se vključi vsak - dodatna pokojnina ni obdavčena Vir: Žnidaršič Kranjc 2000, 43 že ustvarjenega standarda - določen je najvišji znesek vplačila kot davčna olajšava - obdavčene pokojnine - davčna olajšava le v okviru 3% znižanja davčne osnove pri odmeri dohodnine in šele ob koncu leta 29

4.4 Pri kolikšni starosti smo se v Sloveniji upokojevali Vir: Zagorac 2005 Slika prikazuje povprečno upokojitveno starost med moškimi in ženskami v obdobju od leta 1990 do leta 2003 v Sloveniji. Iz nje je razvidno, da se je do leta 2003 upokojitvena starost moških povečala že na 60 let, za ženske pa na 56 let, kar je posledica pokojninske reforme leta 2000 v Sloveniji. Povprečna upokojitvena starost za moške je bila leta 1995 v več kot polovici držav OECD 65 let, v Franciji in na Japonskem 60 let, v Grčiji in Novi Zelandiji 62 let, na Norveškem, Danskem in Islandiji pa 67 let. Za ženske je v večini držav upokojitvena starost nekoliko nižja od moških, vse pa načrtujejo povišanje upokojitvene meje tako za moške kakor tudi za ženske (Sveinbjörn 1997). Slovenski pokojninski sistem se je v minulih obdobjih prikazal kot izjemno prilagodljiv. Pred uvedbo pokojninske reforme so pokojnine realno naraščale skoraj z enako letno dinamiko kot povprečne letne plače v državi. Pozneje se je zaradi vpliva pokojninske reforme in strukturnih sprememb realna rast upočasnila. V obdobju 2000-2004 je povprečna pokojnina še vedno dosegala 0,5% povprečno realno rast (Kuhelj 2005, 8). Ministrstvo za finance je za leto 2007 napovedalo novo reformo pokojninskega sistema v Sloveniji, čeprav se še ne ve, kakšna bi naj bila ta reforma. Spremembe se lahko pojavijo na marsikaterem področju, in sicer: dvig starostne meje za upokojitev na 65 let za moške in za ženske, nižanje odmerjene pokojnine na manj kot 72,5%, odmera pokojnine na podlagi vplačanih prispevkov in ne na podlagi višine plač, Možnosti je sicer veliko, vendar bomo morali počakati, da vidimo kaj bo prinesla pokojninska reforma. 30