TESTNA METODA ZA DOLOČEVANJE GORLJIVOSTI VNETLJIVIH TRDNIH SNOVI Namen izvajanja vaje Pri transportu nevarnih snovi je eden izmed parametrov, ki zagotavlja ustrezen nivo varnosti, tudi primerna izbira notranje in zunanje embalaže. Proizvajalec izdela ustrezno notranjo embalažo, ko želi neko nevarno snov tržiti. Izbira zunanje embalaže je skrb pošiljatelja, ki je lahko v tem primeru tudi proizvajalec ali neka tretja pravna oseba. Tretjo osebo običajno predstavlja logistično podjetje. Zunanja in notranja embalaža morata biti izdelani in izbrani v skladu s pravili o prevozu nevarnih snovi v zračnem prometu. Organizacija IATA 1 predpisuje navodila za varen transport nevarnih snovi v celotnem logističnem procesu. Ta organizacija torej predpisuje postopke, ki zagotavljajo, varen transport nevarnih snovi od proizvajalca do končnega uporabnika. Nevarne snovi morajo priti do končnega porabnika v takem stanju in s takimi lastnostmi, kot v trenutku, ko je bila izdelana. Uvod Za izbiro pravilnega tipa embalaže za nevarne snovi, ki jih je dovoljeno prevažati v zračnem prometu, organizacija IATA, vsako leto izda posodobljen Priročnik za prevoz nevarnih snovi (v nadaljevanju IATA DGR 2 ). Priročnik IATA DGR deli nevarne snovi v naslednje razrede: uvod(introduction) 1. poglavje uporabnost priročnika (applicability), 2. poglavje omejitve (limitations), 3. razvrstitev nevarnih snovi (classification), 4. identifikacija nevarnih snovi (identification), 5. embalaža (packing), 6. podrobnejše označevanje embalaže (packing specification and preformance tests), 7. označevanje in nalepke (marking and labelling), 8. dokumentacija (documentation), 9. manipulacija/rokovanje z embalažo (handling), 10. radioaktivne snovi (radioactive material). Za trdne vnetljive snovi obstaja posebna klasifikacijska metoda. Metoda se imenuje Testna metoda za določevanje gorljivosti. S pomočjo te metode razvrščamo transportno embalažo v tri razrede. Za novo izdelane vnetljive trdne snovi se uporablja transportna embalaža razreda I. Razred transportne embalaže II in III, izberemo na podlagi rezultatov, ki jih dobimo s testno metodo. 1 IATA kratica je okrajšava za International Air Transport Association. V prevodu kratica označuje Mednarodno organizacijo prevoza tovora v zračnem prometu. 2 IATA DGR drugi del kratice je okrajšava za Dangerous Goods Regulations, kar pomeni predpise za prevoz nevarnih snovi v zračnem prometu. Organizacija IATA izdaja med drugim tudi priročnik za prevoz nevarnih snovi v zračnem prometu. Upoštevati ga morajo vsi letalski prevozniki, ki prevažajo nevarne snovi. V to skupino letalskih prevoznikov je vključen tudi slovenski letalski prevoznik Adria Airways.
V četrtem poglavju priročnika IATA DGR, imamo v obliki tabele razvrščene nevarne snovi. Snov s katero bomo v nadaljevanju izvajali test gorljivosti se imenuje heksametiltetramin (hexamethylenetetramine) in ima UN številko 1328. Tabela 1: Identifikacija nevarnih snovi po priročniku IATA DGR [1]. V tabeli 1 imamo naslednje oznake stolpcev: UN/ID no.(a) UN/ID številka, Proper shipping name/description (B) pravilno prevozno ime/opis nevarne snovi, Class or Div. (C) transportni razred, Sub risk (D) transportni razred pomembne stranske nevarnosti, Hazard labels (E) oznake/nalepke za nevarnost, PG (F) označuje skupino pakiranja,
Passenger and Cargo Aircraft Limited Quantity (G, H) Packing Instructions če se dovoljuje prevoz omejene količine nevarne snovi, mora biti pred navodilom za prakiranje predpona Y. Če predpone Y ni se kemikalija ne sme prevažati pod pogoji, ki veljajo za omejene količine nevarnih snovi. Omejena količina nevarne snovi velja za eno embalažno enoto, Passenger and Cargo Aircraft Limited Quantity Maximum Net Quantity per Package (G) maksimalna neto omejena količina nevarne snovi (glede na težo v kg ali volumen v l), ki je dovoljena za vsako embalažno enoto za transport s potniškim ali tovornim letalom, Passenger and Cargo Aircraft Packing Instructions (I) - navodilo za izbiro embalaže za potniško ali tovorno letalo, Passenger and Cargo Aircraft Maximum Net quantity per Package (J) označuje maksimalno neto količino nevarne snovi (glede na težo v kg ali volumen v l), ki je dovoljena za vsako embalažno enoto za transport s potniškim ali tovornim letalom, Cargo Aircraft Packing Instructions (K) - označuje navodilo za izbiro embalaže izključno za tovorno letalo, Cargo Aircraft Only Maximum Net quantity per Package (L) - označuje maksimalno neto količino nevarne snovi (glede na težo v kg ali volumen v l), ki je dovoljena za vsako embalažno enoto za transport izključno s tovornim letalom, Special Provisions (M) - posebni ukrepi, ki so označeni s črko A ter eno, dvema ali tremi številkami, ERG Code (N) Emergency Response Drill Code as found in the International Civil Aviation Organization (ICAO) documment»the Emergency Response Guidance for Aircraft Incidents Involving Dangerous Goods«. ERG koda vsebuje kombinacijo črk in številk, ki predstavljajo predpisane nujne ukrepe v primeru nezgod s specifičnimi nevarnimi snovmi. Namen vaje je spoznati postopek izvajanja testna gorljivosti. Z vajo želimo ugotoviti ali se bodo izvedene meritve ujemale, s podatki o transportnem razredu, ki ga odčitamo v četrtem poglavju priročnika IATA DGR. S Impac pirometrom bomo merili trenutno temperaturo vzorca na površini prašne prizme. Z merilnikom Q-Trak Plus pa bomo merili koncentracijo CO in CO 2, ki nastajata kot plinska produkta gorenja. Istočasno bomo z merilnikom Q-Trak Plus merili tudi temperaturo in relativno vlažnost v digestoriju.
Lastnosti vnetljivih trdnih snovi Vnetljive trdne snovi so snovi, ki so zaradi svojih kemijskih lastnosti lahko vnetljive ali gorljive. Lahko vnetljive trdne snovi se lahko nahajajo v obliki prahu, granulata ali snovi v obliki past. Te snovi postanejo nevarne, če pridejo hlapi snovi v stik z virom vžiga in oksidantom. Stik z virom vžiga je lahko zelo kratkotrajen. Lastnost teh snovi je tudi v tem, da se plamen po vžigu zelo hitro širi. Nevarnosti ne povzroča le odprt plamen ampak tudi strupeni produkti, ki nastajajo ob gorenju. Kovinski prahovi (aluminijev prah) so še posebno nevarni, ker otežujejo gašenje požara. Sredstva za gašenje kot sta ogljikov dioksid ali voda lahko povečata tveganje za nezgodo. Postopek razvrščanja vnetljivih trdnih snovi Za skupino pakiranja I ter razred 4.1, ki ga sestavlja skupina vnetljivih trdnih snovi je kriterij za razvrščanje še v razvoju. Nove vnetljive trdne snovi so uvrščene vedno v skupino pakiranja I po analogiji glede na obstoječe snovi. Hkrati morajo biti nove vnetljive trdne snovi razvrščene skladno glede na posebne ukrepe. Oznake za posebne ukrepe najdemo v podpoglavju Razvrstitev, v stolpcu H, priročnika IATA DGR. Hkrati se mora upoštevati tudi dogovore, ki potekajo z ustreznimi organi na nacionalni ravni, preden se dokončno določi kriterij, po katerem razvrščamo nove nevarne snovi v ustrezne transportne razrede. Postopek razvrščanja vnetljivih trdnih snovi je prikazan na sliki 1. Diagram prikazuje razvrščanje trdnih vnetljivih snovi v razrede pakiranja II in III. Slika 1: Postopek razvrščanja vnetljivih trdnih snovi. [1, 2]
Priprava testa V kalup nasujemo prašno ali granulatno snov, ki se mora pred izvedbo testne metode nahajati komercialni obliki. Če se snov nahaja v trdni obliki jo moramo predhodno zdrobiti v terilnici, preden jo nasujemo v kalup. Kalup je 250 mm dolg predmet z obrnjenim trikotnim vzdolžnim prerezom. Notranja višina trikotnega prereza je 10 mm, širina stranice je 20 mm. Kalup uporabimo zato, da prašna snov dobi obliko prizme. Na obeh straneh kalupa imamo po celotni dolžini pravokotna profila. Višina enega kraka profila mora segati 2 mm preko roba kalupa. Pravokotna profila služita kot stranska zaščita proti premikanju kalupa. Priprava je prikazana na sliki 2. Za osnovno ploščo, na katero stresemo vzorec, uporabimo nepropustno, negorljivo snov, ki ima nizko temperaturno prevodnost. V konkretnem primeru smo za osnovno ploščo izbrali šamotno opeko, ki ustreza navedenim kriterijem. kalup stranska zaščita podlaga z vodilom presek priprave Slika 2: Priprava, s Pogoji testiranja test hitrosti gorenja [1, 2]. katero pripravimo vzorec na a) Prašna snov v obliki trikotne prizme se skupaj z osnovno ploščo postavi v digestorij z odsesavanjem. Hitrost odsesavanja mora biti zadostna, da preprečimo izhajanje potencialno nevarnih plinskih produktov ali hlapov v laboratorij. Hitrost odsesavanja mora biti celoten čas izvajanja testa konstantna. Zaščitni zaslon digestorija mora biti spuščen z namenom, da fizično ločimo pripravo za izvajanje testa od okolice ostalega laboratorija.
b) Za snovi, ki niso kovinski prahovi je potrebno dodati 1 ml vode na področju prašne snovi v obliki trikotne prizme, od 30 mm do 40 mm za 100 mm dolgo cono, na kateri se izvaja meritev časa. Vodo je potrebno dodati na vrh trikotne prizme, da se razlije do vznožja. S tem postopkom zagotovimo, da je celoten presek na tem delu trikotne prizme dovolj vlažen, ne da bi o tem izgubili tekočino ob straneh. Voda ne sme vsebovati vnetljivih razredčil. Razredčilo v vodi ne sme presegati 1 prostorninskega deleža celotne količine vode. Voda se običajno zlije v luknjo, ki je 3 mm globoka in ima premer 5 mm. Luknja se oblikuje na vrhu trikotne prizme iz prašne snovi. Izvedba vaje S tehtnico stehtamo prazen kalup s stransko zaščito. Trdno snov, ki jo nameravamo testirati, moramo v terilnici zmleti, da dobimo snov v prašni obliki. Snov nanesemo v kalup in ponovno stehtamo. Razlika med praznim kalupom in polnim kalupom predstavlja maso vzorca. Kalup se trikrat spusti z višine 20 mm na trdno površino. Stranska zaščita se odstrani in osnovna plošča se postavi na vrh kalupa. Pripravo obrnemo in kalup odstranimo. Snov v obliki trikotne prizme se razteza v dolžino 250 mm. Pravokotni prerez ima površino približno 100 mm 2. Posebno opozorilo: V primeru, da uporabimo snov, ki je občutljiva na vlago, je potrebno test izvesti čim hitreje. Kot vir vžiga se uporabi majhen plamen ali grelna žica z minimalno temperaturo 1000 o C. Na eni strani se prašna snov o obliki trikotne prizme izpostavi viru vžiga. Razdalja med izvorom vžiga in začetkom merjenja časa mora biti 80 mm. Meri se čas gorenja na razdalji 100 mm s pomočjo štoparice. Potrebno je izvesti simulacijo gorenja s področjem mokre cone in ugotoviti, ali ta cona zadrži širjenje plamena za vsaj 4 minute. Površina, na kateri izvajamo test, mora biti pred vsakim testom hladna in čista.
Opis merilnika Q-TrakTM Plus IAQ Monitor Merilnik Q-Trak TM Plus IAQ Monitor model 8554 s pripadajočo opremo je univerzalni merilnik, s katerim lahko sočasno merimo: koncentracijo ogljikovega monoksida (CO) v zraku, koncentracijo ogljikovega dioksida (CO 2 ) v zraku, temperaturo zraka in vlažnost zraka. tipka za izhod (Escape) tipka za potrjevanje (Enter) navigacijske tipke tipka za vklop in izklop Slika 7: Merilnik za merjenje koncentracije ogljikovega monoksida in ogljikovega dioksida v zraku, ter temperature in vlažnosti zraka. [3]
Potek merjenja in obdelava rezultatov z pripadajočim programskim paketom TrakPro Version 3.41 Po vklopu merilnika je potrebno počakati vsaj pol do ene minute, da se merilnik stabilizira. V začetku je merilnik v prostem načinu delovanja (Survey mode), kjer lahko sledimo trenutnim vrednostim posameznih veličin. Ponavadi pa potrebujemo več meritev, ki pa so lahko časovno daljše ali pa zahtevajo več vmesnih vzorčenj. Zaradi tega dejstva imamo pri inštrumentu Q- Trak TM Plus dve možnosti za izvedbo meritev: a)merilnik nastavimo v način LOG MODE 1 ter pritisnemo "Enter". Po končani meritvi ponovno pritisnemo tipko»enter«in tako zaključimo meritev ali b)s pomočjo programskega paketa TrakPro Version 3.41 po naslednjem vrstnem redu programiramo merilnik: 1. merilnik mora biti vklučen in povezan z računalnikom, 2. v meniju Instrument Setup izberemo Logging Setup, nato se pokaže izbirno okno (slika 8), 3. ko smo definirali parametre za LOG 2 in LOG 3 izberemo Send in počakamo da se izvede prenos podatkov, 4. pozorni moramo biti na to koliko odstotkov spomina porabimo za posamezne nastavitve merilnika ter količina podatkov, ki nastane po končani meritvi. Nikoli ne smemo preseči 100%, ker nam merilnik ne shranil meritev, 5. merilnik mora biti vklopljen pred časom, ki je bil nastavljen v LOG načinu 6. na merilniku izberemo LOG 2 ali LOG 3 način ter pritisnemo tipko»enter«, 7. merilnik prične samodejno z merjenjem glede na podatke v LOG 2 načinu ali LOG 3 načinu. Po končani meritvi se merilnik samodejno izklopi.
Slika 8: Nastavitve parametrov meritve z inštrumentom Q-Trak Plus [3]. Umerjanje inštrumenta Q-Trak Plus Merilnik Q-Trak TM Plus je potrebno redno umerjati, saj lahko v nasprotnem izmerjeni rezultati zelo odstopajo od dejanskih vrednosti. Umerjanje CO 2 in CO senzorjev naj bi bilo po priporočilu proizvajalca izvedeno enkrat mesečno. Večino pomembnih podatkov o stanju merilnika prikaže merilnik na prikazovalniku avtomatično. Če inštrument ni umerjen pravilno bomo na zaslonu dobili izpis error med postopkom umerjanja. Glede na to, da je postopek umerjanja senzorjev za CO 2 in CO praktično identičen, bo opisan le postopek umerjanja senzorja za CO. Izpuščeno bo tudi umerjanje senzorjev za temperaturo in vlažnost. V tem primeru poteka umirjanje z uporabo referenčnega merilnika za temperaturo ali vlažnost, ki kaže pravo vrednost merjene veličine. Skozi celoten proces umerjanja nas tudi v tem primeru vodi merilnik sam.
Slika 9: Umerjanje CO senzorja [3]. Za umerjanje potrebujemo jeklenko z znano koncentracijo CO plina v njej (ničelno vzorčenje) ali pa svež zunanji zrak. Izbrati moramo tako jeklenko kjer se koncentracija CO plina giblje med 35 ppm in 200 ppm. Za ničelni plin se ne sme uporabiti 100 % dušik. Postopek umerjanja CO senzorja je sledeč: 1. merilnik postavimo v položaj CO umerjanja tako, da v Setup Menu-ju z puščicama in izberemo CALIBRATION, 2. z puščicama in v podmeniju CALIBRATION izberemo CO in pritisnemo»enter«, 3. na merilno sondo namestimo kalibracijski valj. Odpremo ventil na jeklenki za kalibracijo. Pretok plina mora biti vsaj 0.3 L/min. Slišati moramo rahel piskajoč zvok, ko je ventil na jeklenki odpet do konca. Za ničelno kalibracijo izberemo je dovoljeno izbrati tudi zunanji zrak. Vreme sicer lahko malenkostno povzroči manjšo napako meritve.meritve opravljene na različnih nadmorskih višinah pa lahko bistveno vplivajo na napake meritev. 4. merilnik na to nadaljuje z procesom kalibracije in nam ob koncu tega postopka izpiše»zero CAL COMPLETE«, 5. kalibracijski valj povežemo z jeklenko z znano koncentracijo plina ter pritisnemo tipko»enter«ali tipko za nadaljevanje postopka, 6. nastavimo vrednost koncentracije plina s pomočjo tipk in ter pritisnemo»enter«, 7. Odpremo ventil na jeklenki za kalibracijo. Pretok plina mora biti vsaj 0.3 L/min. Pritisnemo»Enter«za nadaljevanje postopka, 8. merilnik nato nadaljuje z procesom kalibracije in nam ob koncu tega postopka izpiše sporočilo»span CAL COMPLETE«9. zapremo ventil na jeklenki. Z merilne sonde odstranimo kalibracijski valj, pritisnemo tipko»enter«ter s tem zaključimo celoten postopek kalibracije. V digestoriju moramo imeti senzor postavljen na ustrezni varnostni razdalji zato, da ne poškodujemo ohišja senzorja. Podatki, ki jih merimo s tem inštrumentom, se zapisujejo v spomin inštrumenta. Po končanih meritvah merilnik povežemo z računalnikom preko vmesnika RS232 (COM port). Z ustreznim programom, ki mora biti predhodno nameščen na računalnik prenesemo podatke iz merilnika na disk računalnika.
Infrardeče merjenje temperature Nekontaktno temperaturno merjenje (pirometrija) se izvaja z optičnim inštrumentom, ki deluje na principu elektromagnetnega sevanja oziroma sevanja v infrardečem področju. Spekter izsevanega elektromagnetnega valovanja ima maksimum pri določeni valovni dolžini. Ta valovna dolžina ( λ m ) je odvisna od temperature in to tako, da je produkt valovne dolžine, pri kateri ima spekter maksimum, in absolutne temperature konstanten. Wienov zakon podaja zvezo med temperaturo črnega telesa T in valovno dolžino svetlobe, ki je v elektromagnetnem spektru najbolj zastopana λ m. Matematična formulacija Weienovega zakona se zapiše kot: T λ max = kw, kw = 2.898 10 3 [ m K ] (1) Delitev elektromagnetnega spektra infrardeče svetlobe je prikazan na sliki 11. Elektromagnetno sevanje je možno zaznavati na površini snovi, saj je to eno od snovnih lastnosti snovi. Infrardeči termometer izkorišča to lastnost, za merjenje trenutne temperature na površini snovi. Infrardeči termometer je sestavljen iz sistema optičnih leč, ki so usmerjene na določeno točko na površini merjenega telesa. Točko merjenja določimo s pomočjo laserskega žarka. Slika 10: Pirometer Imapc IPE 140 [4].
Izbira primernega pirometra Izbira primernega pirometra je odvisna od določenih aplikativnih razlik v lastnostih merjenega objekta. Glede na lastnosti merjenega objekta moramo oceniti parametre kot so: temperatura, lastnosti snovi ter velikost vzorca. Za vsako temperaturno območje imamo na voljo različne tipe pirometrov. Na sliki 12 je prikazano področje vidne in infrardeče svetlobe, ki jo zaznavmo s pirometrom Imapc IPE 140. Temperaturno področje Impact pirometrov Slika 11: Elektromagnetni spekter [4]. Temperaturno področje Impact termometrov se giblje od 50 o C do 4000 o C. Izbira temperaturnega področja je odvisna od načina uporabe. V konkretnem primeru bomo uporabili Impac pirometer IPE 140, ki ima definirano temperaturo območje delovanja med 5 o C in 1200 o C. Slika 12: Temperaturna področja za različne tipe materialov ter posledično različne tipe Impac pirometrov[4]. Na sliki 12 so prikazana temperaturna področja za različne tipe materialov. Z Impac pirometri lahko merimo temperaturo površine za: nekovinske materiale, steklo, kovine, keramiko, grafitne materiale in materiali s posebnimi lastnostmi.
Spektralno področje Snov, ki jo merimo zahteva pravilno izbiro optimalnega spektralnega področja pirometra, da dosežemo zadovoljiv rezultat. S pravilno izbiro spektralnega področja so rezultati meritev bolj točni. Zaradi tega dejstva je pravilna izbira spektralnega področja najpomembnejši parameter, pri nastavitvi in izbiri pirometra. Tipična spektralna področja so: merjenje staljenega stekla, kovin in keramičnih materialov (minimalna temperatura 600 o C), merjenje kovin in keramike (minimalno 250 o C), merjenje kovin (minimalno 50 o C), merjenje kovin, keramičnih materialov, merjenje PE in PP folij (minimalno 50 o C, časovni interval minimalno 5 min.), merjenje plamena v talilni peči (min. 75 o C), merjenje steklenih površin (min. 100 o C), merjenje nekovinskih površin in premazi za zaščito kovin (min. - 40 o C). Zaznano področje merjenja Dimenzije merjenega objekta določajo zahtevano velikost pike, ki jo ustvarja snop laserske svetlobe, ki jo generira pirometer. Velikost pike je odvisna od tipa pirometra in razdalje med pirometrom in snovjo, ki jo merimo. Velikost pike se izračuna z uporabo razmerja med razdaljo merjenja in velikostjo pike. Podatek, ki ga dobimo s tem količnikom imenujemo zaznano področje merjenja (field of view FOV). FOV = razdalja merjenja velikost pike Primer: 240:1 pomeni, da je razdalja merjenja 1200 mm ter velikost pike 5 mm. Slika 13: Prikaz optične poti laserskega žarka in velikost pike [4]. Na sliki 13 vidimo sredinsko črto, ki predstavlja snop usmerjene laserske svetlobe. Številke pod črto predstavljajo razdaljo merjenja, medtem ko številke nad njo predstavljajo velikost pike. Minimalna velikost pike pri pirometeru IPE 140 je 0.7 mm.
Predhodna klasifikacijska testna metoda Če se snov ne vžge in se gorenje ne širi s plamenom ali se ne širi gost dim vzdolž 200 mm dolge proge na testni pripravi v 2 minutah sledi, da se snov ne razvrstiti v razred vnetljivih trdnih snovi. Nadaljnje testiranje ni potrebno. Če se snov vžge in se gorenje širi s plamenom vzdolž 200 mm dolge testne priprave manj kot 2 minuti, je potrebno izvesti celotno testno metodo. Predhodne klasifikacijske testne metode pri tej vaji ne bomo izvajali, ker vemo, da so snovi, ki jih bomo uporabili v tej vaji, zagotovo vnetljive in gorijo samostojno tudi v primeru, ko odstranimo vir vžiga. Kriterij za razvrščanje vnetljivih trdnih snovi Prašne snovi, granulati ali snovi v obliki paste morajo biti razvrščene kot so lahko vnetljive snovi razreda 4.1, če je čas gorenja enega ali več testov glede na postopek priprave in pogoje testiranja krajši od 45 sekund, oziroma je hitrost gorenja večja od 2.2 mm/s. Kriteriji za razvrščanje v razred pakiranja II ali III za vnetljive trdne snovi, ki jih v priročniku IATA ni Lahko vnetljive prašne snovi, granulati ali snovi v obliki paste so razvrščene v razrede pakiranja po naslednjih kriterijih: a) če je čas gorenja pri izvajanju testa krajši od 45 sekund in plamen prečka mokro cono, potem snov razvrstimo v razred pakiranja II ali b) če je čas gorenja pri izvajanju testa krajši od 45 sekund in mokra cona zaustavi širjenje plamena za vsaj 4 minute, potem snov razvrstimo v razred pakiranja III. Poročilo vaje Glede na izmerjen čas gorenja in kriterij mokre cone ugotoviti tip embalaže. S pomočjo Excela narisati grafe za CO, CO 2 v odvisnosti od časa. Graf je potrebno komentirati glede na Pravilnik o varovanju delavcev pred tveganji zaradi izpostavljenosti kemičnim snovem pri delu, Uradni list RS 100/01. Ugotoviti morate tudi ali izmerjene koncentracije CO in CO 2 predstavljajo, potencialno nevarnost za zdravje, v primeru, da bi prišlo do požara 1 kg testirane snovi v laboratoriju, kjer se izvaja test. Upoštevamo popolno tesnost prostora. Dimenzije digestorija so 1.4 m x 0.6 m x 1.7 m in dimenzije laboratorija so 6.0 m x 3.0 m x 4.0 m. Literatura [1] International Air Transport Association, Montreal, IATA Dangerous Goods Regulations 44 th Ed., 2003. [2] Recommendations on the Transport of Dangerous Goods, Manual of Tests and Criteria, 4 th revised Ed., United Nations, New York and Geneva, 2003. [3] spletna stran: www.tsi.com [4] spletna stran: www.impactinfrared.com