Predlog UREDBA EVROPSKEGA PARLAMENTA IN SVETA. o bonitetnih zahtevah za kreditne institucije in investicijska podjetja. Del I. (Besedilo velja za EGP)

EVROPSKA KOMISIJA Bruselj, 20.7.2011 COM(2011) 452 konč. 2011/0202 (COD) C7-0417/11 Part.1 [ ] Predlog UREDBA EVROPSKEGA PARLAMENTA IN SVETA o bonitetnih zahtevah za kreditne institucije in investicijska podjetja Del I (Besedilo velja za EGP) {SEC(2011) 949 konč.} {SEC(2011) 950 konč.} SL SL

OBRAZLOŽITVENI MEMORANDUM 1. OKVIR PREDLAGANEGA AKTA 1.1. Razlogi za predlog in njegovi cilji Obseg finančne krize je razkril nesprejemljiva tveganja, povezana s sedanjo ureditvijo finančnih institucij. Po ocenah MDS izgube, ki so jih zaradi krize imele evropske kreditne institucije med letoma 2007 in 2010, znašajo skoraj 1 bilijon EUR ali 8 % BDP EU. Za ponovno vzpostavitev stabilnosti bančnega sektorja in nadaljnje zagotavljanje posojil realnemu gospodarstvu so EU in njene države članice sprejele različne popolnoma nove ukrepe, na podlagi katerih se ta izguba krije z davkoplačevalskim denarjem. V tem okviru je Komisija do oktobra 2010 finančnim institucijam odobrila ukrepe državne pomoči v višini 4,6 bilijona EUR, od česar sta se v letih 2008 in 2009 dejansko porabila 2 bilijona EUR. Raven fiskalne podpore kreditnim institucijam mora biti usklajena z obsežno reformo za odpravo regulativnih pomanjkljivosti, ki so se pokazale med krizo. V zvezi s tem je Komisija že predlagala več sprememb bančne zakonodaje, ki so začele veljati leta 2009 (druga revizija direktive o kapitalskih zahtevah) in leta 2010 (tretja revizija direktive o kapitalskih zahtevah). Ta predlog vsebuje na svetovni ravni pripravljene in dogovorjene elemente standardov za kapital in likvidnost kreditnih institucij, poznanih kot Basel III, ter usklajuje druge določbe veljavne zakonodaje. Sprejete regulativne odločitve so podrobno pojasnjene v oddelku 5 spodaj. Direktiva 2006/48/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. junija 2006 o začetku opravljanja in opravljanju dejavnosti kreditnih institucij in Direktiva vsebujeta določbe, ki so tesno povezane z dostopom do dejavnosti, ki jih opravljajo kreditne institucije (kot so določbe, ki urejajo izdajanje dovoljenj za poslovanje, uveljavljanje svobode ustanavljanja, pristojnosti nadzornih organov matičnih držav članic in držav članic gostiteljic v zvezi s tem ter nadzorniški pregled kreditnih institucij). Ti elementi so zajeti v predlogu Direktive o dostopu do dejavnosti kreditnih institucij ter bonitetnem nadzoru kreditnih institucij in investicijskih družb, ki skupaj s tem predlogom tvori sveženj. Vendar Direktiva 2006/48/ES in zlasti njene priloge določajo tudi bonitetna pravila. Da bi se zakonodajne določbe, ki izhajajo iz prenosa direktiv 2006/48/ES in 2006/49/ES v nacionalno zakonodajo, dodatno približale in bi se zagotovilo, da zanje neposredno veljajo enaka bonitetna pravila, kar je bistveno za delovanje notranjega trga, so ta bonitetna pravila predmet tega predloga Uredbe. Ta predlog zaradi jasnosti združuje tudi bonitetne zahteve za kreditne institucije in investicijska podjetja, pri čemer so slednja obravnavana v Direktivi 2006/49/ES. 1.1.1. Obravnavane težave novi elementi v skladu s sporazumom Basel III Cilj predloga je odpraviti regulativne pomanjkljivosti na naslednjih področjih: Upravljanje likvidnostnega tveganja (del 6): Kriza je pokazala, da so obstoječe prakse upravljanja likvidnostnega tveganja nezadostne, da bi se v celoti obvladovala tveganja, povezana z listinjenjem, pri katerem se posojila po odobritvi prodajo kot vrednostni papirji (originate-to-distribute), uporabo kompleksnih finančnih instrumentov in odvisnostjo od medbančnih posojil z instrumenti s kratkoročno zapadlostjo. Zaradi tega je več finančnih institucij propadlo, finančni položaj veliko drugih pa se je zelo poslabšal, zato je bila 2

ogrožena finančna stabilnost in nujno potrebna javna podpora. Čeprav se v več državah članicah trenutno uporablja neka oblika kvantitativnega regulativnega standarda za likvidnost, na ravni EU ni usklajene in dovolj jasne regulativne obravnave ustreznih ravni kratkoročne in dolgoročne likvidnosti. Različni veljavni nacionalni standardi ovirajo komunikacijo med nadzornimi organi in čezmejnim institucijam povzročajo dodatne stroške v zvezi s poročanjem. Opredelitev kapitala (naslov I dela 2): Institucije ob začetku krize niso imele dovolj kapitala, hkrati pa ta ni bil dovolj kakovosten. Veliko institucij glede na tveganja, ki so jim bile izpostavljene, ni imelo zadostne količine instrumentov kapitala najvišje kakovosti, ki lahko učinkovito absorbirajo izgube, ko te nastanejo, in pripomorejo k ohranjanju rednega poslovanja institucije. Ugotovljeno je bilo, da hibridni instrumenti kapitala prvega reda (hibridi), za katere se je pred tem štelo, da lahko absorbirajo izgube v času rednega poslovanja, v praksi niso učinkoviti. Ko institucija postane nesolventna, instrumenti kapitala drugega reda ne morejo več opravljati svoje funkcije absorpcije izgub, saj prenehanje opravljanja dejavnosti institucijam pogosto ni bilo dovoljeno. Ugotovljeno je bilo, da je kakovost kapitalskih instrumentov, potrebnih za absorpcijo nepričakovanih izgub zaradi tveganj v trgovalni knjigi, enako visoka kot za tveganja v bančni knjigi, pri čemer je bilo ugotovljeno, da instrumenti kapitala tretjega reda niso dovolj kakovostni. Za ohranitev finančne stabilnosti so vlade v številnih državah članicah bančnemu sektorju zagotovile največjo podporo doslej. To stanje je pospešila premajhna usklajenost opredelitve kapitala v EU, pri čemer so različne države članice uporabljale bistveno različne pristope k elementom kapitala, ki so vključeni ali izključeni iz lastnih sredstev. To je skupaj z dejstvom, da regulativna razmerja niso točno izražala realne sposobnosti institucije, da absorbira izgube, ogrozilo zmožnost trga, da natančno in dosledno oceni solventnost institucij EU. To pa je povečalo finančno nestabilnost v EU. Kreditno tveganje nasprotne stranke (poglavje 6 naslova II dela 3): Kriza je razkrila več pomanjkljivosti trenutne regulativne obravnave kreditnega tveganja nasprotne stranke, ki izhaja iz izvedenih finančnih instrumentov, poslov začasne prodaje/začasnega odkupa in dejavnosti financiranja vrednostnih papirjev. Pokazala je, da obstoječe določbe niso zagotovile ustreznega upravljanja in zadostne kapitalizacije za te vrste tveganja. Veljavna pravila prav tako niso zagotovila zadostnih spodbud za prehod s pogodb o izvedenih finančnih instrumentih na prostem trgu, za katere se uporablja dvostranski kliring, na večstranski kliring, ki ga izvajajo centralne nasprotne stranke. Opcije, diskrecijske pravice in uskladitev (celotna Uredba): Leta 2000 je bilo sedem bančnih direktiv nadomeščenih z eno samo direktivo. Ta direktiva je bila preoblikovana v letu 2006, hkrati pa je bil v EU sprejet okvir za sporazum Basel II. Zato njene sedanje določbe vključujejo znatno število opcij in diskrecijskih pravic. Poleg tega lahko države članice uvedejo pravila, ki so strožja od pravil iz Direktive. Posledica tega so velike razlike, kar je obremenjujoče zlasti za podjetja, ki poslujejo čezmejno. Poleg tega to povzroča pomanjkanje pravne jasnosti in neenake konkurenčne pogoje. 1.1.2. Cilji predloga Splošni cilj te pobude je zagotoviti večjo učinkovitost regulativne ureditve kapitala institucij v EU ter omejiti njene negativne učinke na zaščito vlagateljev in omejiti procikličnost finančnega sistema, pri tem pa ohraniti konkurenčen položaj bančnega sektorja EU. 3

1.2. Splošno ozadje Finančna kriza je spodbudila obsežno prizadevanje na ravni EU in na mednarodni ravni za oblikovanje učinkovitih politik za reševanje temeljnih težav. Skupina na visoki ravni, ki ji je predsedoval g. de Larosière, je predlagala priporočila za reformo evropskega finančnega nadzora in pravne ureditve. Ta priporočila so bila podrobneje obravnavana v sporočilu Komisije iz marca 2009. Ta predlog vsebuje številne spremembe politike, ki so navedene v podrobnem akcijskem načrtu, vključenem v to sporočilo. Na svetovni ravni je bila v okviru izjave skupine G-20 z dne 2. aprila 2009 izražena zaveza, da se bo kriza reševala z mednarodno usklajenim prizadevanjem za izboljšanje količine in kakovosti kapitala v bančnem sistemu, uvedbo dodatnega ukrepa, ki ne temelji na tveganju in s katerim se bo omejilo povečevanje finančnih vzvodov, razvoj okvira za večje likvidnostne rezerve finančnih institucij ter izvajanje priporočil za obvladovanje procikličnosti, ki jih je sprejel Odbor za finančno stabilnost. Septembra 2009 se je skupina guvernerjev centralnih bank in glavnih nadzornikov (GHOS), tj. nadzorni organ Baselskega odbora za bančni nadzor (BCBS) 1, na podlagi mandata, ki ji ga je podelila skupina G-20, dogovorila o več ukrepih za okrepitev regulativne ureditve bančnega sektorja. Te ukrepe so na vrhu v Pittsburghu, ki je potekal 24. in 25. septembra 2009, potrdili Odbor za finančno stabilnost in voditelji držav G-20. Decembra 2010 je BCBS izdal podrobna pravila o novih splošnih regulativnih standardih o kapitalski ustreznosti in likvidnosti kreditnih institucij, ki se skupno imenujejo sporazum Basel III. Ta predlog se neposredno nanaša na regulativne standarde, vključene v sporazum Basel III. Komisija je kot opazovalka v BCBS s tem odborom zelo tesno sodelovala pri razvoju teh standardov, vključno z ocenjevanjem njihovega učinka. Zato predlagani ukrepi natančno upoštevajo vsebino načel iz sporazuma Basel III. Da bi se dosegel dvojni cilj izboljšanja prožnosti svetovnega finančnega sistema in zagotovitve enakih konkurenčnih pogojev, je nujno, da se po vsem svetu skladno uporabljajo strožje bonitetne zahteve. Hkrati si je Komisija v okviru postopka priprave tega zakonodajnega predloga še posebej prizadevala, da bi zagotovila ustrezno obravnavo nekaterih pomembnih evropskih posebnosti in vprašanj. V zvezi s tem je treba opozoriti, da v EU v nasprotju z drugimi pomembnimi gospodarstvi uporaba regulativnih načel, ki so bila dogovorjena na svetovni ravni v okviru BCBS, ni omejena le na mednarodno dejavne banke. Ti standardi se v EU uporabljajo v celem bančnem sektorju, tako da so zajete vse kreditne institucije in na splošno tudi investicijska podjetja. Kot je podrobneje pojasnjeno v oddelku 4.2, je EU vedno menila, da se bodo le s takšnim pristopom zagotovili resnično enaki konkurenčni pogoji v EU in hkrati čim bolj povečale s tem povezane koristi za finančno stabilnost. 1 Baselski odbor za bančni nadzor zagotavlja forum za redno sodelovanje pri zadevah, povezanih z bančnim nadzorom. Prizadeva si za spodbujanje in krepitev praks nadzora in obvladovanja tveganj na svetovni ravni. Odbor sestavljajo predstavniki Argentine, Avstralije, Brazilije, Kanade, Kitajske, Hongkonga, Indije, Indonezije, Japonske, Koreje, Mehike, Rusije, Saudove Arabije, Singapurja, Južne Afrike, Švice, Turčije, Združenih držav ter devetih držav članic EU, in sicer Belgije, Francije, Nemčije, Italije, Luksemburga, Nizozemske, Španije, Švedske in Združenega kraljestva. 4

To je eden od razlogov, da se zdijo utemeljene nekatere prilagoditve načel iz sporazuma Basel III, s katerimi bi bili ustrezno obravnavani evropske posebnosti in vprašanja. Vendar morajo biti te prilagoditve skladne z naravo in cilji reforme iz sporazuma Basel III. V širšem smislu je treba opozoriti, da je ena od prednostnih nalog Komisije pri reformi regulativne ureditve finančnih storitev EU zagotoviti, da lahko bančni sektor izpolnjuje svoj temeljni namen, in sicer zagotavljanje posojil realnemu gospodarstvu ter storitev državljanom in podjetjem v Evropi. V zvezi s tem je Komisija 18. julija sprejela Priporočilo o dostopu do osnovnega plačilnega računa 2. 2. REZULTATI POSVETOVANJ Z ZAINTERESIRANIMI STRANMI IN OCEN UČINKA 2.1. Posvetovanje z zainteresiranimi stranmi Službe Komisije pozorno spremljajo delo mednarodnih forumov, zlasti BCBS, ki je bil zadolžen za pripravo okvirnega sporazuma Basel III, in v njih dejavno sodelujejo. Evropski odbor za bančništvo (EBC), Odbor evropskih bančnih nadzornikov (CEBS) in od leta 2011 njegov naslednik Evropski bančni organ (EBA) so bili obsežno vključeni, z njimi pa se je tudi posvetovalo. Njihova mnenja so prispevala k pripravi tega predloga in priloženi oceni učinka. 2.1.1. CEBS CEBS je izvedel obsežno kvantitativno študijo učinka o vplivu tega zakonodajnega predloga na bančni sektor EU. V študiji je sodelovalo 246 kreditnih institucij. CEBS je organiziral tudi obsežna javna posvetovanja, oktobra 2008 pa je predložil strokovno mnenje na področju nacionalnih opcij in diskrecijskih pravic. 2.1.2. Delovna skupina CRD Na področju nacionalnih opcij in diskrecijskih pravic so službe Komisije med letoma 2008 in 2011 organizirale šest srečanj delovne skupine o direktivi o kapitalskih zahtevah (delovna skupina CRD), katere člane imenuje EBC. Poleg tega so podskupine delovne skupine CRD na področjih likvidnosti, opredelitve kapitala, stopnje finančnega vzvoda in kreditnega tveganja nasprotne stranke izvajale delo tudi na še bolj tehnični ravni. 2.1.3. Druga javna posvetovanja Komisija je v letih 2009, 2010 in 2011 organizirala štiri javna posvetovanja, na katerih so se obravnavali vsi elementi tega predloga. Aprila 2010 so službe Komisije organizirale odprto javno obravnavo v zvezi s tem predlogom, ki so se je udeležile vse skupine zainteresiranih strani. Odzivi na javna posvetovanja in mnenja, predložena na javni obravnavi, se odražajo skozi celotno priloženo poročilo o oceni učinka. Posamezni odzivi so na voljo na spletni strani Komisije. Poleg tega je Komisija organizirala ločena posvetovanja s sektorjem, tudi s skupino strokovnjakov za vprašanja s področja bančništva (GEBI), ki jo je ustanovila Komisija, ter različnimi združenji bančnega sektorja v EU in posameznimi institucijami. 2 C(2011)4977. 5

2.2. Ocena učinka Skupaj je bilo ocenjenih 27 možnosti politike, ki so se med seboj primerjale z vidika odpravljanja različnih ugotovljenih težav 3. V spodnji preglednici so navedene posamezne možnosti, obravnavne v okviru vsake skupine možnosti politike, ter so razvrščene glede na uspešnost 4 in učinkovitost 5 pri doseganju zadevnih dolgoročnejših ciljev politike. Prednostne možnosti, opredeljene na podlagi te razvrstitve, so poudarjene in obravnavane v preostalem delu tega oddelka. Skupina možnosti politike Likvidnost količnik likvidnostnega kritja Likvidnost količnik neto stabilnih virov financiranja Primernost kapitalskih instrumentov in uporaba regulatornih prilagoditev Kreditno tveganje nasprotne stranke (CCR) Stopnja finančnega vzvoda Kapitalski blažilniki Možnosti politike Izboljšanje ustreznosti kapitalskih zahtev Izboljšanje upravljanja bančnega tveganja Preprečevanje možnosti za regulatorno arbitražo Merila za primerjavo možnosti politike Uspešnost Povečanje pravne jasnosti Zmanjšanje stroškov usklajevanja Bolj enaki konkurenčni pogoji Okrepitev sodelovanja in konvergence na področju nadzora Uskladitev bonitetnih zahtev za sistemsko pomembne finančne institucije s tveganji, ki jih te predstavljajo Zmanjšanje cikličnosti zahtev po oblikovanju rezervacij in kapitalskih zahtev Ohranitev sedanjega pristopa 3 3 3 Uvedba količnika likvidnostnega kritja, kot je bil določen na javnem posvetovanju februarja 2010 Uvedba količnika likvidnostnega kritja, ki ga je sprejel Baselski odbor po obdobju opazovanja Učink ovitost 2 2 1 1 1 2 Ohranitev sedanjega pristopa 3 3 3 Uvedba količnika neto stabilnih virov financiranja, kot je bil določen na javnem posvetovanju februarja 2010 Uvedba količnika neto stabilnih virov financiranja, ki ga je sprejel Baselski odbor po obdobju opazovanja 2 2 2 1 1 1 Ohranitev sedanjega pristopa 5 5 5 5 5 5 5 Samo sprememba meril primernosti, kot je bilo določeno na javnem posvetovanju 4 4 4 4 4 4 4 februarja 2010 Sprememba meril primernosti in regulatornih prilagoditev, kot je bilo 1 3 1 3 1 3 2 3 1 1 3 3 določeno na javnem posvetovanju februarja 2010 Sprememba meril primernosti in regulatornih prilagoditev na podlagi 1 3 1 3 1 3 2 3 2 3 1 3 2 baselskega pristopa Sprememba meril primernosti in regulatornih prilagoditev na podlagi 1 3 1 3 1 3 1 2 3 1 3 1 baselskega pristopa z nekaterimi prilagoditvami za posebnosti EU Ohranitev sedanjega pristopa 3 3 3 3 3 Okrepitev zahtev za CCR 2 2 2 2 2 Okrepitev zahtev za CCR in različna obravnava izpostavljenosti do centralnih 1 1 1 1 1 nasprotnih strank Ohranitev sedanjega pristopa 3 3 3 3 Uvedba stopnje finančnega vzvoda, kot je bila določena na javnem posvetovanju 2 2 2 2 februarja 2010 Obsežno spremljanje stopnje finančnega vzvoda 1 1 1 1 Ohranitev sedanjega pristopa 4 4 4 4 Kapitalski blažilnik za ohranitev 1 2 1 3 3 2 3 Proticiklični kapitalski blažilnik 3 1 3 1 2 2 3 3 4 5 Za podrobno obravnavo vseh možnosti politike glej priloženo oceno učinka. Meri, v kakšnem obsegu se z možnostjo dosegajo zadevni cilji. Meri, v kakšnem obsegu se lahko cilji dosežejo glede na dano raven sredstev. 6

Merila za primerjavo možnosti politike Uspešnost Skupina možnosti politike Možnosti politike Izboljšanje ustreznosti kapitalskih zahtev Izboljšanje upravljanja bančnega tveganja Preprečevanje možnosti za regulatorno arbitražo Povečanje pravne jasnosti Zmanjšanje stroškov usklajevanja Bolj enaki konkurenčni pogoji Okrepitev sodelovanja in konvergence na področju nadzora Uskladitev bonitetnih zahtev za sistemsko pomembne finančne institucije s tveganji, ki jih te predstavljajo Zmanjšanje cikličnosti zahtev po oblikovanju rezervacij in kapitalskih zahtev Učink ovitost Enotna pravila Dvojni kapitalski blažilnik 1 2 1 3 1 2 1 Ohranitev sedanjega pristopa 4 4 4 4 4 4 Najmanjša možna usklajenost 3 3 1 3 3 3 1 3 Največja možna usklajenost 1 2 1 1 3 1 1 1 3 Največja možna usklajenost z nekaterimi izjemami 1 2 2 1 3 2 2 1 3 Izbira Sprememba CRD 2 2 2 2 2 instrumenta politike Omejitev področja uporabe CRD in predlaganje uredbe 1 1 1 1 1 Lestvica razvrstitve možnosti: 1 = najuspešnejša/najučinkovitejša, 5 = najmanj uspešna/najmanj učinkovita 2.2.1. Posamezni ukrepi politike Upravljanje likvidnostnega tveganja (del 6): Za večjo kratkoročno odpornost finančnih institucij na likvidnostno tveganje bo po obdobju opazovanja in preverjanja leta 2015 uveden količnik likvidnostnega kritja (LCR). Na podlagi LCR bi morale institucije neto likvidnostne odlive v 30-dnevnem obdobju kriti z rezervo visokokakovostnih likvidnih sredstev. Kriti odlivi (imenovalec) bi izražali pretrese v instituciji in sistemske pretrese na podlagi dejanskih okoliščin med svetovno finančno krizo. Z določbami o seznamu visokokakovostnih likvidnih sredstev (števec) za kritje teh odlivov je treba zagotoviti, da so to sredstva visoke kreditne in likvidnostne kakovosti. Na podlagi opredelitve LCR, vključene sporazum Basel III, se pričakuje, da se bo z izpolnjevanjem te zahteve v EU doseglo povečanje letnega neto BDP za 0,1 % do 0,5 %, ker se bo zmanjšala pričakovana pogostost sistemskih kriz. Komisija bo za obravnavo težav financiranja, ki so posledica neusklajenosti zapadlosti sredstev in obveznosti, leta 2018 preučila možnost predlaganja količnika neto stabilnih virov financiranja po obdobju opazovanja in preverjanja. Na podlagi količnika neto stabilnih virov financiranja bi morale institucije eno leto vzdrževati preudarno strukturo financiranja v okviru razširjenega scenarija izjemnih situacij za posamezno podjetje, kot je znatno zmanjšanje njegove donosnosti ali solventnosti. Zato bi morala biti sredstva, ki se zdaj financirajo, in morebitne pogojne obveznosti za financiranje delno krite z viri stabilnega financiranja. Opredelitev kapitala (del 2): Ta predlog temelji na spremembah iz druge revizije direktive o kapitalskih zahtevah v zvezi z dodatno poostritvijo meril o primernosti kapitalskih instrumentov. Poleg tega uvaja pomembno uskladitev prilagoditev računovodskega kapitala, da se določi količina regulatornega kapitala, ki bi jo bilo primerno pripoznati v regulatorne namene. V okviru te nove usklajene opredelitve bi se bistveno povečala količina regulatornega kapitala, ki ga morajo imeti institucije. Nove zahteve za regulatorni kapital v času rednega poslovanja navadni lastniški kapital prvega reda in kapital prvega reda bi se uvedle postopno med letoma 2013 in 2015. Nove bonitetne prilagoditve bi se prav tako uvedle postopno, in sicer 20 % na leto od leta 2014, pri čemer bi bilo v letu 2018 doseženih 100 %. Za nekatere kapitalske instrumente bi se 10 let uporabljale tudi predhodno veljavne določbe, da se omogoči nemoten prehod na nova pravila. Kreditno tveganje nasprotne stranke (poglavje 6 naslova II dela 3): Zahteve za upravljanje in kapitalizacijo kreditnega tveganja nasprotne stranke se bodo poostrile. Za 7

institucije bi veljala dodatna kapitalska zahteva za morebitne izgube, povezane s poslabšanjem kreditne sposobnosti nasprotne stranke. Na podlagi tega bi se spodbujale preudarne prakse obvladovanja tega tveganja in priznalo varovanje pred njim, kar bi institucijam omogočalo ublažitev učinka te kapitalske zahteve. Povečane bodo uteži tveganja za izpostavljenosti do finančnih institucij v primerjavi s sektorjem nefinančnih družb. Ta sprememba naj bi spodbudila razpršitev tveganja nasprotne stranke na manjše institucije in bi na splošno morala prispevati k manjši medsebojni povezanosti velikih ali sistemsko pomembnih institucij. S predlogom bodo tudi okrepljene spodbude za kliring instrumentov na prostem trgu s strani centralnih nasprotnih strank. Pričakuje se, da bodo ti predlogi vplivali predvsem na največje institucije EU, saj je kreditno tveganje nasprotne stranke pomembno le za banke z znatnimi izvedenimi finančnimi instrumenti na prostem trgu in dejavnostmi financiranja vrednostnih papirjev. Stopnja finančnega vzvoda (del 7): Komisija za obvladovanje povečevanja finančnih vzvodov v bilancah stanj kreditnih institucij in investicijskih podjetij ter s tem omejitev cikličnosti posojanja predlaga tudi uvedbo stopnje finančnega vzvoda, ki ne temelji na tveganju. Kot je bilo dogovorjeno v okviru BCBS, bo ta stopnja uvedena kot instrument za nadzorniški pregled institucij. Učinki te stopnje se bodo spremljali z namenom, da se v letu 2018 v skladu z mednarodnimi sporazumi preide na obvezen ukrep prvega stebra na podlagi ustreznega pregleda in kalibracij. Enotna pravila (celotna Uredba) Predlog usklajuje različne nacionalne pristope nadzora, tako da skoraj v celoti odpravlja opcije in diskrecijske pravice. Nekatera posebna in dobro opredeljena področja, na katerih do razlik prihaja zaradi upoštevanja ocen učinka, posebnosti trgov ali produktov in pravnih okvirov držav članic, so izvzeta, kar državam članicam omogoča, da sprejmejo strožja pravila. 2.2.2. Instrument politike Ta predlog učinkovito ločuje bonitetne zahteve od drugih dveh področij iz Direktive 2006/48/ES in Direktive 2006/49/ES, tj. dovoljenja in reden nadzor, ki bosta še naprej obravnavani v obliki direktive, s katero ta predlog tvori sveženj. To izraža razlike v vsebini, naravi in naslovnikih. 2.2.3. Skupni učinek svežnja Komisija je za dopolnitev svoje ocene učinka sporazuma Basel III preučila več študij, ki sta jih pripravila javni in zasebni sektor. Glavne rezultate teh študij je mogoče povzeti na naslednji način: Ocenjuje se, da se bodo na podlagi tega predloga skupaj s tretjo revizijo direktive o kapitalskih zahtevah tveganju prilagojena sredstva velikih kreditnih institucij povečala za 24,5 %, majhnih kreditnih institucij pa le za 4,1 %. Potreba po povečanju novih lastnih sredstev zaradi nove zahteve in rezerve za ohranitev je ocenjena na 84 milijard EUR do leta 2015 in 460 milijard EUR do leta 2019. Obstajajo jasne neto dolgoročne ekonomske koristi v obliki letnega povečanja BDP EU v višini 0,3 % 2 %. Temeljijo na zmanjšanju pričakovane pogostosti in verjetnosti prihodnjih sistemskih kriz. 8

Ocenjuje se, da se bo s predlogom v sedmih državah članicah zmanjšala verjetnost sistemske bančne krize za 29 % do 89 %, ko bodo kreditne institucije dokapitalizirane do skupne kapitalske zahteve v višini vsaj 10,5 %. Poleg tega bi se moral zaradi večjega kapitala, vključno s proticikličnim kapitalskim blažilnikom, in likvidnostnih zahtev tudi zmanjšati razpon ciklov običajne poslovne dejavnosti. To je zlasti pomembno za mala in srednje velika podjetja, ki so v celotnem gospodarskem ciklu nekoliko bolj odvisna od financiranja kreditnih institucij kot velika podjetja. 2.2.4. Administrativni stroški Največ koristi zaradi usklajenosti veljavnih nacionalnih določb bi imele institucije, ki opravljajo več čezmejnih dejavnosti, ker se pričakuje, da se bodo zaradi nastalih prihrankov pri administrativnih stroških zmanjšali njihovi stroški, povezani z ukrepi iz sporazuma Basel III. 3. SPREMLJANJE IN VREDNOTENJE Predlagane spremembe so povezane z direktivama 2006/48/ES in 2006/49/ES, ki sta bili sprejeti pred to uredbo. To pomeni, da se bodo pozorno spremljali elementi predhodne direktive in tudi novi elementi, uvedeno s to uredbo. Spremljanje stopnje finančnega vzvoda in novi ukrepi v zvezi z likvidnostjo bodo predmet temeljitega nadzora na podlagi statističnih podatkov, zbranih v skladu z določbami tega predloga. Spremljanje in vrednotenje se bosta izvajala na ravni EU (EBA/ECB Evropska centralna banka) in na mednarodni ravni (BCBS). 4. PRAVNI ELEMENTI PREDLOGA 4.1. Pravna podlaga Pravna podlaga Uredbe je člen 114(1) PDEU, ki uvaja enotne določbe, osredotočene na delovanje notranjega trga. Čeprav predlog Direktive [vstavi OP] ureja dostop do dejavnosti in temelji na členu 53 PDEU, potreba po ločevanju teh pravil in pravil o načinu izvajanja teh dejavnosti za slednje upravičuje uporabo nove pravne podlage. Bonitetne zahteve določajo merila za oceno tveganj, povezanih z nekaterimi bančnimi dejavnostmi, in sredstev, ki so potrebna za obvladovanje teh tveganj. Te zahteve kot take ne urejajo dostopa do dejavnosti sprejemanja depozitov, ampak urejajo način izvajanja takšnih dejavnosti, da se zagotovita zaščita vlagateljev in finančna stabilnost. Predlagana uredba združuje bonitetne zahteve za kreditne institucije in investicijska podjetja, ki so zdaj določene v dveh različnih direktivah (2006/48/ES in 2006/49/ES), v enem pravnem instrumentu, s čimer bo veljavni pravni okvir znatno poenostavljen. Kot je izpostavljeno zgoraj (oddelka 1.1.1 in 2.2.1), veljavne določbe vključujejo znatno število opcij in diskrecijskih pravic, pri čemer državam članicam omogočajo uvedbo pravil, ki so strožja od pravil iz Direktive 2006/48/ES in Direktive 2006/49/ES. Posledica tega so velike razlike, ki niso le težavne za finančno stabilnost, kot je navedeno v oddelku 1.1.1 zgoraj, ampak tudi ovirajo čezmejno opravljanje storitev in ustanavljanje v drugih državah članicah, saj mora institucija vsakič, ko želi začeti opravljati dejavnosti v drugi državi članici, preveriti drugačna pravila. To ustvarja tudi neenake konkurenčne pogoje, ki ovirajo notranji trg, in 9

zmanjšuje pravno jasnost. Ker se s prejšnjimi kodifikacijami in preoblikovanji razlike niso zmanjšale, je treba sprejeti uredbo, s katero so bodo uvedla enotna pravila v vseh državah članicah, da se bo zagotovilo dobro delovanje notranjega trga. Z določitvijo bonitetnih zahtev v obliki uredbe bi se zagotovilo, da bodo te zahteve za institucije veljale neposredno. S tem bi se zagotovili enaki konkurenčni pogoji, ker bi se preprečile različne nacionalne zahteve, ki bi lahko bile posledica prenosa direktive. Predlagana uredba bi jasno pokazala, da institucije uporabljajo enaka pravila na vseh trgih EU, kar bi v celotni EU tudi povečalo zaupanje v stabilnost institucij. Poleg tega bi uredba EU omogočila hitrejšo uvedbo morebitnih prihodnjih sprememb, saj te lahko začnejo veljati skoraj takoj po njihovem sprejetju. To bi EU omogočilo spoštovanje mednarodno dogovorjenih rokov za izvajanje in upoštevanje pomembnega razvoja trga. 4.2. Subsidiarnost V skladu z načeloma subsidiarnosti in sorazmernosti, ki sta določena v členu 5 PDEU, posamezne države članice ne morejo ustrezno uresničiti ciljev predlaganih ukrepov, zato jih lahko bolje uresniči EU. Določbe predloga ne prekoračujejo okvirov, ki so potrebni za uresničitev zastavljenih ciljev. Le z ukrepanjem EU se lahko zagotovi, da veljajo za institucije in investicijska podjetja, ki poslujejo v več kot eni državi članici, enake bonitetne zahteve, s čimer se zagotovijo tudi enaki konkurenčni pogoji, zmanjšuje regulativna zapletenost, preprečijo neupravičeni stroški doseganja skladnosti za čezmejne dejavnosti, spodbuja dodatno vključevanje na trg EU in prispeva k preprečevanju možnosti za regulatorno arbitražo. Ukrepi EU zagotavljajo tudi visoko stopnjo finančne stabilnosti v EU. To podpira dejstvo, da so bonitetne zahteve iz tega predloga v zakonodaji EU določene že več kot 20 let. Člen 288 PDEU omogoča izbiro med različnimi pravnimi instrumenti. Zato za uredbo velja načelo subsidiarnosti tako kot za druge pravne instrumente. Subsidiarnost je treba uravnotežiti z drugimi načeli iz Pogodb, kot so temeljne svoboščine. Direktivi 2006/48/ES in 2006/49/ES sta uradno naslovljeni na države članice, vendar sta dejansko namenjeni podjetjem. Uredba ustvarja bolj enake konkurenčne pogoje, ker velja neposredno, zato pred začetkom poslovanja ni treba preverjati zakonodaje v drugih državah članicah, saj so pravila popolnoma enaka. To je za institucije manj obremenjujoče. S sprejetjem uredbe se je mogoče izogniti tudi časovnim zamikom pri prenosu direktiv. 4.3. Vloga EBA ter skladnost s členoma 290 in 291 PDEU V več kot 50 določbah tega predloga je določeno, da mora EBA Komisiji predložiti regulativne in izvedbene tehnične standarde, da se določijo merila iz nekaterih določb te uredbe in zagotovi njena dosledna uporaba. Komisija je pooblaščena, da jih sprejema kot delegirane in izvedbene akte. Komisija je 23. septembra 2009 sprejela predloge uredb o ustanovitvi EBA, EIOPA (Evropski organ za zavarovanja in poklicne pokojnine) in ESMA (Evropski organ za vrednostne papirje in trge) 6. Komisija želi v zvezi s tem opozoriti na izjave, ki jih je podala v zvezi s členoma 290 in 291 PDEU ob sprejetju uredb o ustanovitvi evropskih nadzornih organov: Komisija v zvezi s postopkom sprejemanja regulativnih standardov poudarja edinstven značaj sektorja finančnih storitev, ki izhaja iz Lamfalussyjeve strukture in je izrecno priznan v izjavi št. 39 k PDEU. Vendar ima Komisija resne dvome o tem, ali so omejitve glede njene 6 COM(2009) 501, COM(2009) 502, COM(2009) 503. 10

vloge pri sprejemanju delegiranih aktov in izvedbenih ukrepov skladne s členoma 290 in 291 PDEU. 4.4. Medsebojen vpliv in skladnost elementov svežnja Ta uredba tvori sveženj skupaj s predlagano direktivo [vstavi OP]. Ta sveženj bi nadomestil direktivi 2006/48/ES in 2006/49/ES. To pomeni, da bi bile kreditne institucije in investicijska podjetja obravnavani tako v Direktivi kot tudi v Uredbi. Določbe o investicijskih podjetjih so bile z Direktivo 2006/49/ES le dodane Direktivi 2006/48/ES. Velik del Direktive 2006/49/ES zajema le sklicevanja na Direktivo 2006/48/ES. Če bi se določbe, ki se uporabljajo za obe vrsti subjektov, v svežnju združile, bi se izboljšala razumljivost določb, ki ju urejajo. Poleg tega bi se obširne priloge k direktivama 2006/48/ES in 2006/49/ES vključile v normativni del, zaradi česar bi bila njihova uporaba še enostavnejša. Bonitetni predpisi, ki veljajo neposredno za institucije, so določeni v predlogu Uredbe. V predlogu Direktive bodo ohranjene določbe o dovoljenju za poslovanje kreditnih institucij ter uveljavljanju svobode ustanavljanja in svobode opravljanja storitev. To ne bo zadevalo investicijskih podjetij, saj njihove pravice in obveznosti ureja Direktiva 2004/39/ES (MiFiD). V Direktivi se bodo prav tako ohranila splošna načela nadzorovanja institucij, ki so naslovljena na države članice ter za katere je potreben prenos in izvajanje diskrecijskih pravic. To vključuje predvsem izmenjavo informacij, porazdelitev nalog med nadzorniki iz domačih držav in držav gostiteljic ter izvajanje pooblastil za sankcioniranje (kar bo uvedeno na novo). Direktiva bo še naprej zajemala določbe, ki urejajo nadzorniški pregled institucij s strani pristojnih organov držav članic. Te določbe dopolnjujejo splošne bonitetne zahteve iz Uredbe, ki veljajo za institucije, z individualnimi ureditvami, o katerih odločajo pristojni organi na podlagi rednih nadzorniških pregledov posamezne kreditne institucije in investicijskega podjetja. Obseg takšnih nadzornih ureditev bo določen v Direktivi, da bodo lahko pristojni organi presodili, katere ureditve bi bilo treba uvesti. To zajema notranje postopke znotraj institucije, zlasti v zvezi z zahtevami glede upravljanja tveganja in upravljanja družb, ki so uvedene na novo. 5. PODROBNA OBRAZLOŽITEV PREDLOGA IN PRIMERJAVA S SPORAZUMOM BASEL III Za zagotovitev uravnotežene uporabe sporazuma Basel III za institucije EU je morala Komisija sprejeti več regulativnih odločitev, ki so pojasnjene v tem poglavju. 5.1. Največja možna usklajenost (celotna Uredba) Da bi se dosegla resnično enotna pravila, je potrebna največja možna usklajenost. Neustrezne in neusklajene strožje zahteve v posameznih državah članicah bi lahko povzročile prenos osnovnih izpostavljenosti in tveganj na bančni sektor v senci ali z ene države članice EU na drugo. Poleg tega ocene učinka, ki sta jih izvedla Baselski odbor in Evropska komisija, temeljijo na sprejetih posebnih kapitalskih zahtevah. Ni znano, kakšen bi lahko bil učinek v smislu stroškov in rasti v primeru višjih kapitalskih zahtev v eni ali več državah članicah, ki bi se lahko v okviru mehanizma tekma do vrha (race to the top) razširile po vsej EU. Če obstaja potreba po strožjih bonitetnih zahtevah na ravni EU, morajo obstajati načini, da se začasno ustrezno spremenijo enotna pravila. Komisija bi lahko sprejela delegirani akt, s katerim bi se za omejeno obdobje zvišala raven kapitalskih zahtev in povečale uteži tveganja za nekatere izpostavljenosti, ali uvedla strožje bonitetne zahteve za vse izpostavljenosti ali za 11

izpostavljenosti do enega ali več sektorjev, regij ali držav članic, kadar je to potrebno za obravnavo sprememb intenzivnosti mikrobonitetnih in makrobonitetnih tveganj, ki so posledica razvoja trga po začetku veljavnosti te uredbe, zlasti na podlagi priporočila ali mnenja ESRB. Ta predlog in spremljajoč predlog Direktive že vsebujeta tri možnosti, v okviru katerih lahko pristojni organi obravnavajo makrobonitetne težave na nacionalni ravni: za posojila, zavarovana z nepremičninami, lahko države članice prilagodijo kapitalske zahteve; države članice lahko v okviru tako imenovanega drugega stebra uvedejo dodatne kapitalske zahteve za posamezne institucije ali skupine institucij, kadar je to upravičeno zaradi posebnih okoliščin; države članice določijo raven proticikličnih kapitalskih blažilnikov, pri čemer upoštevajo posebna makroekonomska tveganja v zadevni državi članici. S tem bi se kapitalske zahteve dejansko bistveno spremenile. Poleg tega bi lahko države članice v prehodnem obdobju predvidele nekatera nova strožja pravila na podlagi sporazuma Basel III, kar pomeni, da bi jih lahko uvedle hitreje, kot je določeno v sporazumu Basel III. 5.2. Opredelitev kapitala (del 2) 5.2.1. Zmanjšanje pomembnih deležev v zavarovalnicah in finančnem konglomeratih V skladu s sporazumom Basel III morajo mednarodno dejavne banke velike naložbe v nekonsolidirane zavarovalnice odšteti od lastnih sredstev. Cilj tega je zagotoviti, da banka k lastnim sredstvom ne more prišteti tudi kapitala, ki ga uporablja podrejena zavarovalnica. Za skupine, ki vključujejo pomembne banke ali investicijska podjetja ali zavarovalnice, so v Direktivi 2002/87/ES o finančnih konglomeratih določena posebna pravila za obravnavo takšnega dvojnega štetja kapitala. Direktiva 2002/87/ES temelji na mednarodno dogovorjenih načelih za obravnavo medsektorskih tveganj. Ta predlog podpira način uporabe teh pravil za finančne konglomerate za skupine bank in investicijskih podjetij ter s tem zagotavlja njihovo strogo in skladno uporabo. Morebitne prihodnje spremembe, ki bi lahko bile potrebne, bodo obravnavane v okviru pregleda Direktive 2002/87/ES, ki bi moral biti izveden leta 2012. 5.2.2. Lastna sredstva najvišje kakovosti merila, postopna izključitev in prehodno obdobje V skladu s sporazumom Basel III lahko instrumenti lastnih sredstev najvišje kakovosti za mednarodno dejavne banke, ki so delniške družbe, vključujejo le navadne delnice, ki izpolnjujejo stroga merila. Ta predlog uvaja ta stroga merila iz sporazuma Basel III. Pravne oblike elementa kapitala najvišje kakovosti, ki ga izdajo institucije s strukturo delniških družb, ne omejuje na navadne delnice. Opredelitev navadne delnice se razlikuje glede na nacionalno pravo družb. S strogimi merili, določenimi v tem predlogu, se bo zagotovilo, da bodo samo instrumenti najvišje kakovosti priznani kot oblika regulatornega kapitala najvišje kakovosti. Na podlagi teh meril bodo kot taki priznani samo instrumenti enako visoke kakovosti kot navadne delnice. Za zagotovitev popolne preglednosti priznanih instrumentov mora v skladu s predlogom EBA pripraviti, posodabljati in objaviti seznam vrst priznanih instrumentov. 12

Sporazum Basel III določa 10-letno obdobje postopne izključitve za nekatere instrumente, ki jih izdajo družbe, ki niso delniške družbe, in ne izpolnjujejo teh novih pravil. V skladu s spremembami glede lastnih sredstev na podlagi Direktive 2009/111/ES in potrebo po zagotovitvi enotne obravnave pravnih oblik družbe ta predlog (poglavje 2 naslova I dela 10) omogoča takšno prehodno obdobje tudi za instrumente najvišje kakovosti, ki jih izdajo delniške družbe in ki niso navadne delnice, ter povezani vplačani presežek kapitala. Sporazum Basel III dovoljuje postopno izključitev instrumentov, ki ne izpolnjujejo novih pravil in so bili izdani pred 12. septembrom 2010, iz regulatornega kapitala, da se omogoči nemoten prehod na nova pravila. Ta datum je znan kot presečni dan za prehodne ureditve. Vsi instrumenti, ki ne izpolnjujejo novih pravil in so bili izdani po presečnem dnevu, bodo iz regulatornega kapitala v celoti izključeni od leta 2013. Ta predlog kot presečni dan določa datum, ko Komisija sprejme ta predlog. To je potrebno, da se prepreči retroaktivna uporaba zahtev iz predloga, ki ne bi bila pravno mogoča. 5.2.3. Vzajemna podjetja, zadružne banke in podobne institucije Sporazum Basel III zagotavlja, da je nova pravila mogoče uporabljati za kapitalske instrumente najvišje kakovosti družb, ki niso delniške družbe, npr. vzajemna podjetja, zadružne banke in podobne institucije. Ta predlog podrobneje določa uporabo opredelitve kapitala iz sporazuma Basel III za instrumente kapitala najvišje kakovosti, ki jih izdajo družbe, ki niso delniške družbe. 5.2.4. Manjšinski delež in nekateri kapitalski instrumenti, ki jih izdajo podrejena podjetja Manjšinski delež je kapital nekaterih podrejenih podjetij, ki je v lasti manjšinskega delničarja zunaj skupine. Sporazum Basel III priznava manjšinski delež in nekatere vrste regulatornega kapitala, ki ga izdajo podrejena podjetja le, če so ta podrejena podjetja institucije (ali če zanje veljajo enaka pravila) in če se ta kapital uporablja za izpolnjevanje kapitalskih zahtev in nove kapitalske blažilnike za ohranitev, tj. nove kapitalske blažilnike, ki uvajajo nove omejitve za izplačila dividend ter nekaterih kuponov ali bonusov. Drugi nov kapitalski blažilnik, tj. proticiklični blažilnik, je pomembno makrobonitetno orodje, ki ga lahko uporabijo nadzorniki za zmanjšanje ali spodbuditev posojil v različnih fazah kreditnega cikla. Ta predlog uvaja stroge postopke EU za usklajevanje uporabe proticikličnega blažilnika v državah članicah. Na podlagi pristopa iz tega predloga v zvezi z manjšinskim deležem in nekaterimi drugimi vrstami kapitala, ki ga izdajo podrejena podjetja, se priznava proticiklični blažilnik, kadar se ta uporabi. To potrjuje pomembnost kapitalskega blažilnika in kapitala, potrebnega zanj, ter odpravlja morebiten nenaklonjen odnos do blažilnika, ki se zahteva. 5.2.5. Odbitek nekaterih odloženih terjatev za davek Odložene terjatve za davek so sredstvo v bilanci stanja, ki se lahko uporabi za zmanjšanje morebitnih odhodkov iz obdavčitve dohodka v prihodnjem obdobju. Sporazum Basel III določa, da za nekatere odložene terjatve za davek ni potreben odbitek od kapitala. Ta predlog pojasnjuje, da takšne odložene terjatve za davek vključujejo tiste, ki so samodejno pretvorjene v terjatve do države, kadar ima podjetje izgubo, in jih ni treba odbiti, če je bila zagotovljena absorpcija izgub, ko je bilo to potrebno. 13

5.3. Obravnava posebnih izpostavljenosti (poglavje 2 naslova II dela 3) 5.3.1. Obravnava izpostavljenosti do MSP V skladu z veljavno zakonodajo EU lahko banke za izpostavljenosti do MSP uporabijo prednostne uteži tveganja. Ta prednostna obravnava bo še naprej veljala tudi v skladu s sporazumom Basel III in osnutkom predloga. Za ugodnejše kapitalske zahteve za izpostavljenosti do MSP bi bil najprej potreben pregled mednarodnega okvira iz Baselskega sporazuma. To vprašanje je predmet klavzule o pregledu iz predloga. Bistveno je, da se natančno ocenijo uteži tveganja za posojila MSP. Zato mora EBA do 1. septembra 2012 analizirati trenutne uteži tveganja in poročati o njih, pri čemer mora preučiti možnosti zmanjšanja in upoštevati scenarij zmanjšanja za tretjino glede na sedanjo situacijo. V zvezi s tem namerava Komisija Evropskemu parlamentu in Svetu poročati o tej analizi ter predložiti zakonodajne predloge v zvezi s pregledom uteži tveganja za MSP, če bi bilo to primerno. Poleg tega bo Komisija po posvetovanju z EBA v 24 mesecih po začetku veljavnosti te uredbe pripravila poročilo o posojilih malim in srednje velikim podjetjem ter fizičnim osebam, to poročilo pa bo skupaj z vsemi ustreznimi predlogi predložila Evropskemu parlamentu in Svetu. 5.3.2. Obravnava izpostavljenosti, ki izhajajo iz dejavnosti trgovinskega financiranja BCBS naj bi svoje mnenje o tem, ali bi bilo treba določiti ugodnejše kapitalske zahteve za financiranje trgovanja, končal šele konec leta 2011. Zato to v ta predlog ni vključeno, ampak je vključena klavzula o pregledu v zvezi z obravnavo teh izpostavljenosti. 5.4. Kreditno tveganje nasprotne stranke (poglavje 6 naslova II dela 3) V skladu s sporazumom Basel III bodo morale imeti banke dodaten kapital za tveganje poslabšanja kreditne kvalitete nasprotne stranke. S tem predlogom bi bila uvedena ta nova kapitalska zahteva. Vendar sporazum Basel III le v zelo omejenem obsegu priznava izgube, ki jih banka vnaprej odpiše s takojšnjim učinkom na izkaz poslovnega izida (posledični popravki kreditnega vrednotenja). Na podlagi povratnih informacij po posvetovanju, ki ga je glede tega vprašanja Komisija izvedla februarja/marca 2011, in podpore velike večine držav članic bi v skladu s tem predlogom banke, ki uporabljajo napredni pristop za kreditno tveganje, lahko v večji meri, vendar preudarneje priznavale takšne izgube, s čimer bi bila bolj razvidna skupna praksa oblikovanja rezervacij za prihodnje izgube številnih bank EU. 5.5. Likvidnost (del 6) 5.5.1. Zahteva glede likvidnostnega kritja Komisija je trdno odločena, da bo do leta 2015 oblikovala usklajeno zahtevo glede likvidnostnega kritja. Hkrati je treba zelo resno obravnavati negotovosti v zvezi z nenačrtovanimi posledicami in obdobje opazovanja iz sporazuma Basel III. Naslednji elementi zagotavljajo uvedbo zavezujoče zahteve šele po ustreznem pregledu: kot prvi korak splošna zahteva, da morajo imeti banke ustrezno likvidnostno kritje, ki se bo uporabljala od leta 2013; 14

obveznost, da nacionalnim organom poročajo o elementih, ki so potrebni za preverjanje, ali imajo zadostno likvidnostno kritje, in sicer na enotnih obrazcih za poročanje, ki jih je razvil Evropski bančni organ za preverjanje meril iz sporazuma Basel III; pooblastilo, da Komisija podrobneje določi zahtevo glede likvidnostnega kritja v skladu z ugotovitvami iz obdobja opazovanja in dogodki na mednarodni ravni. Z izognitvijo dolgotrajnemu rednemu zakonodajnemu postopku (prek soodločanja) bi bilo lahko obdobje opazovanja v celoti izkoriščeno, postopek kalibracije pa bi bilo mogoče preložiti na konec tega obdobja opazovanja. Zahteva glede likvidnostnega kritja bo znotraj skupin kreditnih institucij ali investicijskih podjetij ali obeh načeloma velja za vsako posamezno kreditno institucijo ali investicijsko podjetje. V nasprotju s podružnicami, ki niso pravne osebe, morajo kreditne institucije ali investicijska podjetja sama poravnati plačilne obveznosti, ki lahko v izjemnih razmerah povzročijo likvidnostne odlive. Ne sme biti samoumevno, da bodo kreditne institucije ali investicijska podjetja, kadar imajo težave pri izpolnjevanju svojih plačilnih obveznosti, prejela likvidnostno podporo od drugih kreditnih institucij ali investicijskih podjetij, ki pripadajo isti skupini. Vendar bodo lahko pristojni organi pod strogimi pogoji opustili uporabo te zahteve glede likvidnostnega kritja za posamezne kreditne institucije ali investicijska podjetja ter zanje uporabili konsolidirano zahtevo. Ti strogi pogoji so navedeni v členu 7(1) in med drugim zagotavljajo, da so kreditne institucije ali investicijska podjetja na pravno izvršljiv način obvezana in dejansko sposobna drug drugemu zagotoviti podporo. V primeru skupine, ki ima kreditne institucije ali investicijska podjetja v več državah članicah, se morajo vsi pristojni organi posamezne kreditne institucije ali investicijskega podjetja strinjati, da so pogoji opustitve izpolnjeni, da se lahko uporabi opustitev posamezne zahteve. V takšnih čezmejnih primerih so poleg pogojev iz člena 7(1) v členu 7(2) določeni dodatni pogoji. V skladu s temi dodatnimi pogoji morajo biti vsi posamezni pristojni organi zadovoljni z upravljanjem z likvidnostjo skupine in z obsegom likvidnosti posameznih kreditnih institucij ali investicijskih podjetij v skupini. V primeru nestrinjanja se bo vsak pristojni organ posamezne kreditne institucije ali investicijskega podjetja sam odločil, ali naj se uporabi opustitev. Omogočena je dodatna možnost, da v primeru nestrinjanja pristojnih organov posreduje EBA. Vendar je izid posredovanja zavezujoč le glede pogojev iz člena 7(1). V zvezi s pogoji iz člena 7(2), in sicer glede ustreznosti upravljanja z likvidnostjo skupine in ustreznosti upravljanja z likvidnostjo posamezne kreditne institucije ali investicijskega podjetja, zadnjo odločitev sprejmejo posamezni pristojni organi. 5.5.2. Zahteva glede neto stabilnih virov financiranja Komisija je trdno odločena, da bo do 1. januarja 2018 sprejela minimalen standard za zahtevo glede neto stabilnih virov financiranja. Ker sporazum Basel III v zvezi s tem določa obdobje opazovanja do leta 2018, bi bilo dovolj časa za pripravo zahteve glede stabilnih virov financiranja v obliki predloga v postopku soodločanja, o kateri bi se Parlament in Svet dogovorila pred koncem obdobja opazovanja. 5.6. Finančni vzvod (del 7) Stopnja finančnega vzvoda je novo regulativno orodje v EU. Komisija v skladu s sporazumom Basel III v tej fazi ne predlaga stopnje finančnega vzvoda kot zavezujočega 15

instrumenta, ampak najprej kot dodaten element, ki se lahko uporabi za posamezne banke po presoji nadzornih organov, da bi se v letu 2018 prešlo na zavezujoč ukrep ( prvi steber ) na podlagi ustreznega pregleda in kalibracije. V okviru obveznosti poročanja bi bilo mogoče izvesti pregled in na podlagi prejetih informacij sprejeti odločitev o uvedbi zavezujoče zahteve v letu 2018. V skladu s sporazumom Basel III se predlaga, da institucije od leta 2015 objavljajo svoje stopnje finančnega vzvoda. 5.7. Omejitev iz sporazuma Basel I (del 13) V skladu s sporazumom Basel II morajo imeti podjetja z večjimi tveganji več kapitala kot v skladu s sporazumom Basel I. Podjetja z manjšimi tveganji morajo imeti v skladu s sporazumom Basel II manj kapitala kot v skladu s sporazumom Basel I. Razlog za to je, da je sporazum Basel II občutljivejši na tveganja kot sporazum Basel I. Da bi se preprečile neprimerno nizke kapitalske zahteve za banke, v skladu s sporazumom Basel II kapital ne sme biti nižji od 80 % kapitala, ki se je zahteval s sporazumom Basel I. Ta zahteva je nehala veljati konec leta 2009, vendar je bila z Direktivo 2010/76/ES ponovno uvedena do konca leta 2011. Na podlagi podaljšanja veljavnosti te zahteve s strani BCBS julija 2009 ga osnutek predloga ponovno uvaja do leta 2015. Pristojni organi lahko po posvetovanju z EBA za institucijo odstopijo od uporabe omejitve iz sporazuma Basel I, če so izpolnjene vse zahteve za uporabo naprednih pristopov za kreditna in operativna tveganja. 6. PRORAČUNSKE POSLEDICE EBA bo imel pomembno vlogo pri doseganju cilja te uredbe, saj je v predlogih pozvan, da pripravi več kot 50 zavezujočih tehničnih standardov v zvezi z različnimi vprašanji politike. Zavezujoči tehnični standardi, ki bi jih na koncu potrdila Komisija, bodo ključni za zagotavljanje, da se zelo tehnične določbe izvajajo enotno v vsej EU in da predlagane politike delujejo, kot je bilo načrtovano. Zaradi velike količine dela bo EBA potreboval več sredstev, kot mu jih zagotavlja Uredba (EU) 1093/2010, v skladu s katero je bil ustanovljen. Nadaljnje podrobnosti so navedene v priloženi oceni finančnih posledic zakonodajnega predloga. 16

2011/0202 (COD) Predlog UREDBA EVROPSKEGA PARLAMENTA IN SVETA o bonitetnih zahtevah za kreditne institucije in investicijska podjetja (Besedilo velja za EGP) EVROPSKI PARLAMENT IN SVET EVROPSKE UNIJE STA ob upoštevanju Pogodbe o delovanju Evropske unije, zlasti člena 114 Pogodbe, ob upoštevanju predloga Evropske komisije, po predložitvi osnutka zakonodajnega akta nacionalnim parlamentom, ob upoštevanju mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora 7, v skladu z rednim zakonodajnim postopkom, ob upoštevanju naslednjega: (1) Skupina G-20 je v svoji izjavi z dne 2. aprila 2009 8 o krepitvi finančnega sistema pozvala k mednarodno usklajenem prizadevanju za okrepitev preglednosti, odgovornosti in regulativne ureditve z izboljšanjem količine in kakovosti kapitala v bančnem sistemu, potem ko je zagotovljena oživitev gospodarstva. V izjavi je bila izražena tudi zahteva po uvedbi dodatnega ukrepa, ki ne temelji na tveganju in s katerim se bo omejilo povečevanje finančnih vzvodov v bančnem sistemu, ter razvoju okvira za večje kapitalske rezerve. Septembra 2009 se je skupina guvernerjev centralnih bank in glavnih nadzornikov (GHOS) na podlagi mandata, ki ji ga je podelila skupina G-20, dogovorila o več ukrepih za okrepitev regulativne ureditve bančnega sektorja. Te ukrepe so na vrhu v Pittsburghu, ki je potekal 24. in 25. septembra 2009, potrdili voditelji držav G-20, decembra 2009 pa so bili podrobno določeni. Julija in septembra 2010 je GHOS izdala dve dodatni sporočili o načrtovanju in kalibraciji teh novih ukrepov, pri čemer je decembra 2010 Baselski odbor za bančni nadzor (BCBS) objavil končne ukrepe, ki se imenujejo sporazum Basel III. (2) Skupina na visoki ravni za finančni nadzor v EU, ki ji je predsedoval Jacques de Larosière, je Evropsko unijo pozvala, naj pripravi bolj usklajene finančne predpise. Evropski svet je v okviru prihodnje evropske strukture nadzora 18. in 19. junija 2009 izpostavil tudi potrebo po pripravi enotnih evropskih pravil, ki bodo veljala za vse kreditne institucije in investicijska podjetja na enotnem trgu. 7 8 UL C,, str.. http://www.g20.org/documents/fin_deps_fin_reg_annex_020409_-_1615_final.pdf. 17