GRADIVO ZA USPOSABLJANJE PRODAJALCEV FFS IN IZVAJALCEV VARSTVA RASTLIN

Transcription

1 GRADIVO ZA USPOSABLJANJE PRODAJALCEV FFS IN IZVAJALCEV VARSTVA RASTLIN Ljubljana, 2009

2 Gradivo za usposabljanje prodajalcev FFS in izvajalcev varstva rastlin Avtorji: mag. Mateja Blažič Mateja Bolčič Tavčar Primož Bukovec dr. Jernej Drofenik dr. Tanja Fatur dr. Lucija Jukić Soršak Milena Koprivnikar B. dr. Mario Lešnik Mojca Malovrh mag. Lucija Šarc mag. Sanja Vranac Bert van der GEEST Slikovno gradivo: Uredila: Recenzija: Izdaja: Zastopa Naklada: Tisk: dr. Mario Lešnik, Andrej Murenc, mag. Jolanda Persolja, mag. Lucija Šarc, mag. Sanja Vranac, Wikipedia, Uradni list RS, BUL Švica ( Milena Koprivnikar B., Neža Gorenc Volk mag. Gabrijel Seljak Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, Fitosanitarna uprava Republike Slovenije, Einspielerjeva 6, SI-1000 Ljubljana, Slovenija, telefon , telefax , e-pošta: Suzana Marolt, direktorica izvodov Tiskarna SOMARU d.o.o. Ljubljana, 15. november, 2009 CIP Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica Ljubljana GRADIVO za usposabljanje prodajalcev FFS in izvajalcev varstva rastlin / [avtorji Mateja Blažič [et al.]; slikovno gradivo dr. Mario Lešnik.[et al.]; uredila Milena Koprivnikar B., Neža Gorenc V.].- Ljubljana, Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, Fitosanitarna uprava Republike Slovenije, 2009 ISBN Blažič, Mateja, Koprivnikar Bobek, Milena

3 KAZALO VSEBINE UVOD POVZROČITELJI BOLEZNI NA RASTLINAH, ŠKODLJIVCI IN PLEVEL SPLOŠNO O FFS VARNA UPORABA FFS IN POTENCIALNA TVEGANJA ZA ZDRAVJE LJUDI VPLIV NA ZDRAVJE LJUDI PREPREČEVANJE ZASTRUPITEV UKREPI PRI ZASTRUPITVI OSTANKI PESTICIDOV VARSTVO OKOLJA IN UPORABA FFS TLA VARSTVO VODA VARSTVO DIVJIH ŽIVALI IN RASTLIN VARSTVO ČEBEL IN NECILJNIH ČLENONOŽCEV ZRAK PRAVILNO ODMERJANJE FITOFARMACEVTSKIH SREDSTEV PREPREČEVANJE ZANAŠANJA FFS IZVEN OBMOČJA NANOSA SESTAVA ETIKETE Z NAVODILOM ZA UPORABO ZAKONODAJA ZAKONODAJA S PODROČJA FITOFARMACEVTSKIH SREDSTEV ZAKONODAJNA UREJENOST PODROČJA SKLADIŠČENJA, RAVNANJA Z ODPADNO EMABALAŽO IN ZBIRANJE ODPADKOV FFS VIRI Priloga 1: Poročilo o izpostavljenosti fitofarmacevtskemu sredstvu

4 KAZALO SLIK Slika 1: Razdelitev herbicidov glede na čas uporabe: A-pred setvijo, B-po setvi pred vznikom, C-po vzniku gojene rastline in plevelov (A.Murenc) Slika 2: Grafični znaki (simboli) in napisi za opozarjanje na nevarnost (Ur.l. RS, št. 50/2003 z dne ) Slika 3: Zaščitna obleka s kapuco za enkratno uporabo (BUL, Švica 32 Slika 4: Proti kemikalijam odporne nitrilne zaščitne rokavice (BUL, Švica 32 Slika 5: Enostavna polmaska in polmaska pri kateri je možno menjati filtre (BUL, Švica 33 Slika 6: 1- tesno prilegajoča se zaščitna očala, 2 - očala s stransko zaščito (BUL, Švica 34 Slika 7: Gumijasti škornji (BUL, Švica 34 Slika 8: Spiranje oči (L.Šarc) Slika 9: Vidni ostanki uporabe FFS na grozdju (S.Vranac) Slika 10: Shematski prikaz usode in obnašanja FFS v okolju (J.Persolja) Slika 11: Veliko FFS je strupenih za vodne organizme (S. Vranac) Slika 12: Kemijsko stanje vodnih teles podzemne vode (VTPodV) v obdobju (MOP, ARSO, GURS) Slika 13: Prikaz vodovarstvenih območij na medzrnskih vodonosnikih (hitrost pretakanja vode do 10 m/dan) (MOP, ARSO) Slika 14: Kemijsko stanje površinskih voda v obdobju (MOP, ARSO, GURS) 49 Slika 15: Način merjenja varnostnih pasov (B. van der Geest) Slika 16: Območja Natura 2000 (Zavod RS za varstvo narave) Slika 17: Kranjska čebela na zlati rozgi (Wikipedia).. 53 Slika 18: Prekomerna ali nepravilna uporaba FFS prizadene tudi neciljne organizme (S. Vranac) 54 Slika 19: Ustrezno odmerjanje zračnega toka pri radialnih in pnevmatskih pršilnikih z usmerniki (M.Lešnik) Slika 20: Pršilnik z razdelilnim stolpom za zrak in s hidravlično gibljivimi usmerniki (M. Lešnik) Slika 21: Škropljenje na robnih vrstah nasadov brez ventilatorja in s prilagoditvijo orientacije šob (M.Lešnik) Slika 22: Prednosti in slabosti sodobno oblikovanih naprav za nanos FFS zelo dobro nanašanje na ciljne površine, preobsežno zanašanje v okolico in tla (M. Lešnik) Slika 23: Neposredna ogroženost izvajalca škropljenja traktor brez kabine (M. Lešnik) Slika 25: Primerjava nekaterih tipov šob, dostopnih na slovenskem trgu: ST in TR običajni standardni šobi, ADI in API šobi za zmanjševanje zanašanja z vgrajeno predkomoro, ID in AVI antidriftni šobi, ki vsesavata zrak, IDK kompaktna antidriftna šoba (M. Lešnik) Slika 26: Uporaba antidriftnih šob pri škropljenju v bližini stanovanjskih objektov (M. Lešnik) Slika 27: Enostransko škropljenje robnih vrst (M. Lešnik)

5 Kratice in izrazi, pogosto uporabljeni v gradivu FFS fitofarmacevtska sredstva FURS Fitosanitarna uprava Republike Slovenije IRSKGH Inšpektorat Republike Slovenije za kmetijstvo, gozdarstvo in hrano MKGP Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano Ur.l. RS Uradni list Republike Slovenije UL L Uradni list Evropske skupnosti VVO vodovarstvena območja ZFfS Zakon o fitofarmacevtskih sredstvih Karenca - ali varnostna čakalna doba je čas, ki mora preteči od zadnjega tretiranja posevka ali nasada do spravila pridelka. Ta čas je potreben, da se uporabljeno fitofarmacevtsko sredstvo razgradi, tako da predpisane mejne vrednosti ostankov v času spravila pridelka niso presežene. Karenca se predpiše za vsak pripravek in vsako rastlino posebej in je določena na podlagi lastnosti fitofarmacevtskega sredstva, načina uporabe, odmerka in metabolizma rastline, zato je za različne rastline lahko različna. Delovna karenca je čas, ki mora preteči od tretiranja posevka ali nasada do vstopa delavcev na območje tretirane površine. Določa se na podlagi ocene izpostavljenosti delavca, ki je narejena na podlagi nevarnih lastnosti fitofarmacevtskega sredstva, načina uporabe in odmerka. Karenca zagotovljena s časom uporabe pomeni, da je čas med uporabo sredstva in spravilom pridelka zaradi dolžine vegetacije posevka daljši od karenčne, ki bi bila predpisana za posevek (Primer: pri uporabi herbicida ob setvi koruze je karenca določena na 63 dni. Če pridelujemo koruzo za silažo, moramo čakati, da mine najmanj 63 dni od uporabe sredstva do žetve. Če gojimo koruzo za zrnje, ki na njivi raste dlje kot 63 dni, nam za karenco ni treba skrbeti. V tem primeru se napiše, da je karenca zagotovljena s časom uporabe). Odmerek je predpisana količina sredstva na enoto površine (na primer v kg na hektar), določena na podlagi podatkov o učinkovitosti sredstva in podatkov o vplivih na okolje. V navodilu za uporabo je naveden najvišji dovoljeni odmerek sredstva in najvišje dovoljeno število tretiranj. Fitotoksičnost pomeni škodljivo (strupeno) za rastline - je lastnost fitofarmacevtskega sredstva, da povzroča na rastlinah poškodbe ali njihovo odmiranje kot stranski in neželeni učinek (sredstva so lahko fitotoksična za določene vrste rastlin ali samo za določene sorte). Morebitna fitotoksičnost sredstva za določene rastline je navedena v navodilu za uporabo. PROMOCIJSKO GRADIVO IN PREDSTAVITVE PREDSTAVNIKOV PROIZVAJALCEV FFS NA OBVEZNIH STROKOVNIH USPOSABLJANJIH PO ZAKONU O FITOFARMACEVTSKIH SREDSTVIH NISO DOVOLJENE! 5

6 UVOD Fitofarmacevtska sredstva so snovi namenjene uničenju, zatiranju, nadzorovanju ali odganjanju škodljivih organizmov (žuželke, pršice, glive, pleveli, glodavci ipd), ki negativno vplivajo na rast, razvoj in skladiščenje rastlin ali rastlinskih proizvodov. Izdelani so lahko na osnovi kemijskih snovi (večina FFS), mikroorganizmov in virusov ali naravnih izvlečkov. Glede na namen uporabe sredstev, zatiranje škodljivih organizmov, so temu prilagojene njihove lastnosti. Zakaj je potrebna stroga regulacija fitofarmacevtskih sredstev: Iz načina delovanja in namena uporabe je razvidno, da imajo FFS lahko negativne vplive tako na zdravje ljudi kot tudi okolje. Večinoma se uporabljajo na prostem in imajo neposreden vplive na okolje. Njihova raba lahko predstavlja razpršeni vir onesnaževanja, v čemer se bistveno razlikujejo od industrijskih kemikalij in kemikalij v gospodinjstvu, ki jih običajno uporabljamo v zaprtih prostorih (sistemih) in predstavljajo v večini primerov le točkovne obremenitve okolja ali pa se v okolje sploh ne izpuščajo. Da se potencialne negativne vplive specifične rabe FFS, njihovega delovanja in razpršenega sproščanja kemikalij v okolje zmanjša na najnižjo možno stopnjo, je nujna stroga zakonska regulacija dajanja FFS v promet in nadzor njihove rabe. Fitofarmacevtska sredstva uporabljajo tako profesionalni kot tudi neprofesionalni uporabniki. Zaradi majhnih kmetijskih gospodarstev in velikega števila ljubiteljskih uporabnikov, kar je za Slovenijo še posebej značilno, je krog potencialnih uporabnikov izredno širok. To pa v praksi pomeni otežen nadzor nad pravilno uporabo FFS. Zakaj je potrebno FFS registrirati in regulirati na nacionalnem nivoju: Med uporabniki FFS se pogosto zastavlja vprašanje, zakaj obstajajo razlike med državami in predvsem, zakaj določeno sredstvo ni registrirano v Sloveniji, v drugih državah EU pa je. Razloge za to najdemo v naslednjih razlikah med državami: Različni škodljivi organizmi, predvsem pa različen pritisk bolezni, kar se lahko odraža v spremenjenih odmerkih ali številu tretiranj; Različni klimatski pogoji, od povprečne letne temperature do količine padavin na površino, kar se odraža v spremenjenem obnašanju snovi v okolju. Ključna razlika je v potencialnem spiranju v podzemno vodo; Različna izraba naravnih virov, predvsem vode, tako površinske kot tudi podzemne vode. Slednja je vir pitne vode v Sloveniji v skoraj 97 %, kar predstavlja enega od največjih deležev v Evropi; Različna tekstura tal, ki vpliv na zadrževanje snovi v tleh; Različne nacionalno določene mejne vrednosti pesticidov v površinski vodi in posledično različni ukrepi za zmanjšanje vnosa, Različna kmetijska proizvodnja, Različna struktura in število kmetijskih gospodarstev, kar ima velik vpliv na kmetijsko prakso in Različna aplikacijska tehnika, zlasti glede na strukturo in število kmetijskih gospodarstev. 6

7 Vse te razlike imajo neposreden vpliv na registracijo sredstev v določeni državi, zato registracije med državami ne morejo biti enake, kot tudi niso enaki ukrepi za zmanjševanje tveganja za ljudi, predvsem pa za okolje. Določena FFS v Sloveniji niso dovoljena zaradi tveganj, ki jih ne moremo omejiti na način, da bi bila sprejemljiva. To so predvsem nanaša na spiranje snovi v podzemno vodo (ključni vir pitne vode v Sloveniji!), prekomerno tveganje za organizme v površinskih vodah in aplikacijsko tehniko, ki je pri nas izjemo raznolika in jo je zelo težko predpisati kot pogoj za registracijo določenega sredstva (na primer posebne šobe z zmanjšanim zanašanjem). Take razlike med državami članicami se upoštevajo tudi v Evropski zakonodaji, ki predpisuje postopke za oceno in odobritev aktivnih snovi na ravni Skupnosti in nacionalne postopke registracije fitofarmacevtskih sredstev v državah članicah v skladu z njihovimi nacionalnimi značilnostmi. Postopek je v Evropski skupnosti dvostopenjski: aktivne snovi odobri Evropska Komisija za območje celotne skupnosti, fitofarmacevtska sredstva na osnovi odobrenih aktivnih snovi pa registrirajo države članice na svojih območjih ter predpišejo etiketo z navodilom za uporabo v nacionalnem, v našem primeru slovenskem jeziku. Strokovno usposabljanje V nadaljevanju so na splošno opisana fitofarmacevtska sredstva, navedene so nekatere lastnosti, ki jih lahko imajo in vrste izpostavljenosti, ki jim je lahko podvržen uporabnik ali okolje ob nepravilni uporabi. Opisani so morebitni vplivi na zdravje ljudi in načini osebne zaščite, morebitni vpliv na okolje in živali ter načini zaščite okolja, okoliščine na katere moramo biti pozorni ob pripravah na škropljenje ali pršenje in med samim škropljenjem ali pršenjem. Vse te lastnosti in opozorila so ugotovljene v postopku registracije FFS in so navedene zato, da se uporabnik zaščiti pred morebitnimi negativnimi vplivi, ki jih lahko imajo fitofarmacevtska sredstva. Sledi opis etikete in navodila za uporabo s komentarji v oblačkih, ki poudarjajo posamezne pomembnejše vsebine. Po razlagi o različnih tveganjih v prejšnjih poglavjih bo morda bralec lažje razumel in povezal navedbe na etiketi in navodilu za uporabo. Na koncu je dodan še opis zakona in pravilnikov s področja fitofarmacevtskih sredstev. Opozoriti velja, da se bo Zakon o fitofarmacevtskih sredstvih v letu 2010/2011 spreminjal zaradi objave nove evropske zakonodaje konec leta 2009, ki jo bo treba prenesti v slovenski pravni red. Dodano je tudi poglavje o zakonski ureditvi zbiranja odpadkov, manjka pa opis izvedbe zbiranja odpadkov v praksi, kar morda velja dopolniti v ponatisu tega gradiva. Naš svet se spreminja, nova znanstvena odkritja in nove tehnične izboljšave na vseh področjih človekovega udejstvovanja nas silijo v nenehno izobraževanje in le z neprestanim izpopolnjevanjem ostajamo v koraku z zahtevami časa in izzivi na delovnem mestu. Ravno tako je pri fitofarmacevtskih sredstvih, zakonodaja se neprestano spreminja na svetovni in evropski ravni ter posledično tudi na nacionalni ravni, spreminja se ponudba fitofarmacevtskih sredstev, njihove lastnosti in delovanje. Spreminjajo pa se tudi zahteve trga in pojmovanje ljudi v zvezi s hrano in okoljem. Tudi uporabnik fitofarmacevtskih sredstev mora spremembe spremljati in jim slediti, se izpopolnjevati ter se venomer truditi za dobro opravljeno delo na svojem delovnem mestu na njivi, v sadovnjaku ali v vinogradu. Namen tega gradiva je dopolniti strokovno usposabljanje uporabnikov in prodajalcev fitofarmacevtskih sredstev z vsebinami, ki so bile doslej manj podrobno predstavljene. 7

8 1. POVZROČITELJI BOLEZNI NA RASTLINAH, ŠKODLJIVCI IN PLEVEL Bolezen je vsaka motnja biogenih procesov (metabolizma) in anatomsko histološke zgradbe rastlin, ki jo povzročijo živi in neživi dejavniki, ki slabijo življenjski potencial rastline, v kolikor ta motnja negativno vpliva na tisti del rastline, zaradi katerega jo gojimo kot kulturno rastlino. Bolezenska znamenja ali simptomi se kažejo na različne načine in so posledica procesov, ki potekajo v ali na rastlini. Delimo jih na več skupin: razbarvanja in obarvanja rastlinskih delov, uvelost rastlin, odmiranje rastlinskih organov, spreminjanje oblik, rane, izločki, navzočnost povzročitelja samega kot bolezenski znak Bolezni, ki jih povzročajo neživi povzročitelji Nastanejo zaradi klimatskih ter talnih razmer in kot posledica prisotnosti različnih kemikalij v tleh in v zraku. Pravimo jim tudi fiziopatije. To so obolenja, ki niso prenosljiva in v velikem številu primerov ustvarjajo pogoje, ki na rastlini omogočajo okužbo z boleznimi ali napad drugih škodljivih organizmov. Nekatere fiziopatije je mogoče ozdraviti ali vsaj delno omejiti potem, ko odstranimo dejavnik, ki je bolezen povzročil. Zoper tovrstne bolezni ne moremo ukrepati s kemičnimi sredstvi. Pomembno pa je, da jih ločimo od bolezni, ki jih povzročajo živi povzročitelji in se na ta način izognemo nepotrebni uporabi fitofarmacevtskih sredstev. Pogosto se v praksi dogaja, da simptome bolezni, ki so posledica neživih povzročiteljev, zlasti pomanjkanja ali preobilice hranil ali vode v tleh, pripisujemo povzročiteljem žive narave. V nadaljevanju so našteti najpomembnejši povzročitelji fiziopatij: Vremenske razmere: prenizke ali previsoke temperature, pomanjkanje ali preobilica svetlobe, toča, strela, veter, snežne padavine. Talne razmere: pomanjkanje ali preobilica hranil v tleh, pomanjkanje ali preobilica vode v tleh, reakcija tal (ph vrednost). Kemikalije v zraku in tleh: težke kovine, kemikalije kot posledica človekove aktivnosti, izpusti v zrak. 8

9 1.2. Bolezni in poškodbe, ki jih povzročajo povzročitelji žive narave Med povzročitelje bolezni in poškodb žive narave na rastlinah uvrščamo: Glive parazitske mikroorganizme kot so glive, virusi, bakterije in fitoplazme, živalske povzročitelje kot so žuželke, pršice, ogorčice, polži, ptice, divjad, glodavci, plevele. Največ bolezni na gojenih rastlinah povzročajo glive. Glive se naseljujejo na vse vrste samoniklih in gojenih rastlin, na katerih lahko povzročijo škodo v znatnem obsegu. Obseg škode, ki nastane zaradi okužb z glivičnimi boleznimi, je odvisen od vrste glive povzročiteljice, vremenskih razmer (visoka temperatura in visoka relativna zračna vlaga), ki pogojujejo stopnjo okužbe ter od rastlinske vrste, ki je bila okužena. Bolezni, ki jih povzročajo glive, imenujemo mikoze. Glive gostiteljsko rastlino lahko okužijo skozi rane, listne reže ali neposredno skozi nepoškodovano listno povrhnjico. Rastlinam na ta način odvzamejo vodo in hranilne snovi. Čas od vdora povzročitelja v rastlino (od okužbe) do izbruha bolezenskih znamenj imenujemo inkubacija. Bolezenska znamenja na rastlinah, ki so posledica okužbe z glivami, se najpogosteje kažejo kot: razbarvanja na listih, sušenje listov in plodov, odpadanje listov in plodov, zastajanje v rasti ter splošna oslabelost rastlin. Telo glive je sestavljeno iz glivnih hif (tanke nitke), ki rastejo na vse strani in tvorijo splet hif, ki mu pravimo micelij. Miceliji nekaterih vrst gliv, med njimi so tudi pogoste povzročiteljice glivičnih bolezni, ki jim s skupnim imenom pravimo pepelovke, rastejo na površini napadenih rastlinskih organov. S pomočjo posebnih oprijemalnih organov (apresorijev) se rastline oprimejo in s sesalnimi organi (sesalne bradavice ali haustoriji) črpajo iz rastlinskih celic hrano. Na ta način celice lahko odmrejo. Pri drugih skupinah gliv se po okužbi micelij širi znotraj organov rastline v medceličnem prostoru in v celicah. Tudi v tem primeru hife oblikujejo sesalne organe s katerimi izčrpavajo okuženo rastlino. Pri nekaterih vrstah gliv (npr. glive iz rodu Plasmopara) micelij preraste rastlinsko tkivo in nato prodre skozi listne reže na spodnji strani lista, kar navzven opazimo kot belo plesnivo prevleko. Glive se razmnožujejo s trosi ali sporami, ki jih lahko tudi na velike razdalje prenašajo veter, dež, žuželke ter okuženo orodje in stroji. Glivične bolezni zatiramo s fitofarmacevtskimi sredstvi, ki jih imenujemo fungicidi. Primeri glivičnih bolezni rastlin: peronospora vinske trte, oidij vinske trte, jablanov škrlup, jablanova plesen, breskova kodravost, krompirjeva plesen, žitna rja, žitna pepelovka, ipd. 9

10 Bakterije Bakterije so preprosti, mikroskopsko majhni, večinoma enocelični organizmi brez listnega zelenila. Od vseh do sedaj znanih bakterij je le 10% takih, ki povzročajo bolezni rastlin (fitopatogene bakterije). Bolezni, ki jih povzročajo, imenujemo bakterioze. Bakterije ne morejo okužiti nepoškodovane površine rastlin. Vanjo vdrejo lahko le skozi naravne odprtine kot so listne reže in cvetovi ali skozi rane, ki nastanejo zaradi poškodb in rezi, oziroma so posledica odpadanja listja in plodov. Bolezenska znamenja, ki jih opazimo na rastlinah, ki so jih okužile bakterije so: spremembe oblike rastline, gnitje, različne pege odmrlega tkiva (nekroze) ali mastne pege, površinski ožigi, uvelost posameznih organov ali celotne rastline, izločanje smol in tekočih izcedkov ter popoln propad rastline. Vse fitopatogene bakterije so endoparaziti, kar pomeni, da se nahajajo znotraj okuženih rastlin. V primerjavi z glivičnimi boleznimi je gospodarska škoda zaradi bakterioz manjša, vendar pa bakterije povzročajo nekatere gospodarsko pomembne rastlinske bolezni, proti katerim uporaba fitofarmacevtskih sredstev ni smiselna oziroma je učinkovitost fitofarmacevtskih sredstev zoper te bolezni zelo omejena. V naravi se bakterije širijo z dežnimi kapljicami, setvenim in sadilnim materialom, s pomočjo živali in ljudi, z vetrom nekoliko manj. Do intenzivnega razvoja bakterijskih obolenj pride zlasti po poškodbah rastlinskih tkiv, ki so posledica toče in drugih neurij. Med pogostejše bakterijske bolezni uvrščamo: hrušev ožig na pečkarjih, bakterijsko uvelost in bakterijski rak paradižnika, navadno krastavost krompirja in črno nogo krompirja, koreninski rak pri sadnem drevju, trsni rak na vinski trti in še nekatere druge. Virusi Virusi so v primerjavi z bakterijami še mnogo manjši. Nimajo celične zgradbe in lastne presnove, ne morejo samostojno prodirati v rastlinske celice in se lahko razmnožujejo le v drugem organizmu. Življenjsko energijo gostitelja so sposobni preusmeriti v nastajanje novih virusnih delcev. Bolezni, ki jih povzročajo imenujemo viroze. Virusi so oblikovani različno, največkrat so podobni kristalčkom. Virusne bolezni so manj pogoste v primerjavi z glivičnimi, vendar imajo pomemben gospodarski pomen zaradi škode, ki jo povzročajo pri rastlinski pridelavi. Virusi se lahko prenašajo na različne načine: z dotikom okužene in zdrave rastline, preko različnih prenašalcev (žuželke, pršice, ogorčice, čebele), s sadilnim materialom in preko človeka. Znamenja okužbe z virusi se na rastlinah kažejo kot sprememba barve, zvijanje listov, spreminjanje oblike rastlinskih delov in pritlikavost rastlin. Ker učinkovito kemično zatiranje virusnih bolezni ni mogoče, viroze lahko le preprečujemo, tako da: uporabljamo zdrav brezvirusni semenski oziroma sadilni material, zatiramo prenašalce virusov (npr. listne uši pri pridelavi semenskega krompirja), stroje, naprave, orodja po uporabi očistimo in po potrebi tudi razkužujemo, upoštevamo kolobar, odstranjujemo okužene rastline iz matičnih in semenskih nasadov, pri pridelavi semenskega krompirja krompirjevko odstranimo in uničimo dovolj zgodaj, da se virusi ne prenesejo iz zelenih delov na gomolje. 10

11 Fitoplazme Fitoplazme (nekoč poimenovane mikoplazmam podobni organizmi) so zapletena skupina povzročiteljev bolezni. Po zgradbi so najbolj podobne bakterijam, bolezenska znamenja, ki jih povzročajo pa bolj spominjajo na viroze. Odkrite so bile šele konec šestdesetih let 20. stoletja. Bolezni, ki jih povzročajo, se imenujejo fitoplazmoze. Fitoplazme so enoceličarji spremenljivih oblik, od okroglastih do nitastih. Ker nimajo čvrste celične stene, lahko obliko tudi menjajo in prilagajajo razmeram v življenjskem okolju. Živijo zgolj v sitastih ceveh rastlin in v hemolimfi nekaterih žuželk. Tako je mogoče, da ista fitoplazma zavzame več različnih oblik in velikosti. Bolezenska znamenja, ki jih povzročajo na rastlinah, so zelo podobna virusnim obolenjem. Pomembna razlika med virusno in fitoplazmatsko boleznijo je v tem, da virusi naselijo skoraj vse celice okužene rastline (razen nekaterih celic rastnih vršičkov), fitoplazme pa zgolj prevajalna floemska tkiva. Enako kot viruse jih prenašamo pri vegetativnem razmnoževanju, ne moremo jih prenašati s semenom. Za okužbo rastline, tako kot virusi, potrebujejo naravne odprtine oziroma rane. Prenašajo jih predvsem žuželke (škržati, stenice, bolšice, listne uši) in pršice. Od bolezni, ki jih povzročajo, sta najbolj znani metličavost jablan (angleško: Apple proliferation) in propadanje hrušk (angleško: Pear decline). V zadnjih letih so se zelo razširile tudi trsne rumenice, ki jih povzročajo različne fitoplazme. Med njimi sta najpomembnejši zlata trsna rumenica in rumenica počrnelosti lesa vinske trte. Na fitoplazme ne deluje nobeno fitofarmacevtsko sredstvo. Najboljša zaščita je uporaba zdravega sadilnega materiala in zatiranje prenašalcev, kjer je to mogoče. Žuželke Žuželke so najštevilčnejša in hkrati najpomembnejša skupina živalskih škodljivcev na gojenih rastlinah. Med najpomembnejše škodljive žuželke uvrščamo: hrošče, metulje, listne ose, dvokrilce, tripse (resarje), kaparje, listne uši, ščitkarje, škržatke in listne stenice. Pogosto so ličinke bolj škodljive v primerjavi z odraslimi žuželkami. Po načinu prehranjevanja žuželke delimo na grizoče in sesajoče. Prve objedajo ali grizejo rastlinske dele, kar povzroči nastanek poškodb v obliki luknjic, okenc, rovov ter objedenih listnih robov. V kolikor ne ukrepamo dovolj hitro nekatere grizoče vrste žuželk lahko povzročijo golobrst, kar pomeni, da žuželka obje celotno rastlino, ki ji je na razpolago. Sesajoče žuželke zabadajo ustne dele v rastlinsko tkivo in iz njega izsesavajo rastlinske sokove. Zaradi tega se rastlinski organi razbarvajo, postanejo svetlejši ali se celo kodrajo. Med grizoče žuželke uvrščamo hrošče, gosenice grizlic in metuljev ter žerke muh; med sesajoče žuželke pa listne uši, tripse, kaparje, stenice in bolšice. Žuželke delimo tudi glede na način razvoja oziroma preobrazbo. Popolno preobrazbo imajo npr. metulji. Potem, ko se iz jajčeca izleže ličinka, ta preide v stadij bube, iz katere se razvije odrasla žuželka. Nepopolno preobrazbo poznamo npr. pri listnih ušeh. Po izleganju iz jajčec so potomci ves čas podobni odraslim žuželkam. Te vrste nimajo stadija ličinke in bube. Žuželke zatiramo s fitofarmacevtskimi sredstvi, ki jim pravimo insekticidi. 11

12 Pršice Pršice so najobsežnejša skupina (red) iz razreda pajkovcev. Skupina pršic obsega preko opisanih vrst, med katerimi so tudi takšne, ki povzročajo škodo na rastlinah. Rastlinojede pršice imajo ustni aparat grajen tako, da omogoča bodenje in sesanje, zato so poškodbe na rastlinah posledica izsesavanja rastlinskih sokov. Večinoma so manjše od 1 mm, zato se širijo le na krajše razdalje. Napadajo gojene rastline v zaprtih prostorih, kot tudi sadno drevje, vinsko trto, hmelj, vrtnine in okrasne rastline na prostem. Pršice zatiramo z akaricidi ali insekticidi, ki istočasno delujejo zoper žuželke in pršice. Kot škodljivci so na gojenih rastlinah najbolj znane pršice prelke. Mednje spadata npr. rdeča sadna pršica, ki se najpogosteje pojavlja v sadovnjakih in vinogradih ter navadna pršica, ki napada okoli 200 različnih rastlinskih vrst. Poleg pršic prelk delajo škodo na gojenih rastlinah tudi pršice šiškarice. Te povzročajo na rastlinah bodisi tvorbo šišk ali površinske poškodbe in posledično porjavelost napadenih delov rastlin. V to skupino pršic uvrščamo pršico, ki povzroča trsno kodravost ali akarinozo in trsno listno pršico šiškarico, ki povzroča erinozo, ki delata škodo v vinogradih, ter jablanovo in hruševo rjasto pršico, ki delata škodo na sadnem drevju. Poleg škodljivih pršic velja omeniti še koristne plenilske pršice iz družine Phytoseiidae. Po velikosti so podobne pršicam prelkam, a so zelo hitre in večinoma neobarvane. Te so naravni sovražniki rastlinojedih pršic, ki učinkovito omejujejo njihovo namnožitev, če jih z nepremišljeno rabo fitofarmacevtskih sredstev ali drugimi ukrepi ne zatremo. Vsaka lahko dnevno izsesa tudi do 20 škodljivih pršic. Polži Polži povzročajo škodo s strgalastim objedanjem vrtnin, poljščin in jagod. Na rastlinah izjedajo luknje, v njeni bližini pa puščajo lesketajočo se sled. Poškodbe, ki jih povzročajo polži, so ponavadi največje na mladih rastlinah, zaradi česar le-te lahko v celoti propadejo. Največ škode zaradi polžev nastane na njivskih ali vrtnih robovih, ki mejijo na travinje. V enem dnevu so polži sposobni pojesti za polovico telesne teže rastlinskih delov. Rastlinam so škodljivi predvsem polži brez hišice iz družin slinarjev in lazarjev, medtem ko vrste s hišico rastlinam niso tako nevarne. Uspešno jih zatiramo s sredstvi, ki jih imenujemo limacidi. Na manjših površinah zoper njih lahko uporabimo tudi snovi, ki povzročajo dehidracijo; sol, pepel, apno. Škodljivi sesalci Sesalci se med seboj zelo razlikujejo po načinu življenja. Večinoma gre za koristne živalske vrste, nekateri med njimi pa delajo škodo na kmetijskih površinah. Med škodljive sesalce uvrščamo glodavce in divjad. Od glodavcev na prostem dela škodo predvsem voluhar v sadovnjakih ter poljske miši pri pridelovanju poljščin, medtem ko siva, črna podgana ter miši delajo škodo v skladiščih. Škoda, ki pri tem nastane, ni zgolj neposredna. Glodavci tudi onesnažujejo skladiščeno hrano in krmo z blatom in sečem, uničujejo embalažo in so lahko prenašalci različnih bolezni. Drugo pomembno skupino škodljivih sesalcev predstavlja divjad, ki dela škodo na gojenih kot tudi na samoniklih rastlinskih vrstah. Največ škode povzroča srnjad, jelenjad, divji prašič in zajci. 12

13 Ptice Ptice povzročajo škodo na kmetijskih površinah predvsem ob setvi in v času dozorevanja pridelkov. Direktno zatiranje ptic je prepovedano, dovoljena je le uporaba sredstev za zastraševanje in mehanskih odvračal (npr. mreže). Med njimi obstajajo tudi vrste (npr. vrane), ki v določenem obdobju povzročajo škodo na kmetijskih pridelkih, kasneje pa se hranijo z rastlinskimi škodljivci. Škode zaradi ptic so praviloma bolj lokalnega značaja in so velikokrat posledica prerazmnožitve. Na sadnem drevju in vinski trti škodo pogosto delajo škorci in šoje, pri pridelovanju poljščin pa vrane, golobi in fazani. Plevel V ožjem smislu, so plevelne rastline tiste rastline, ki povzročajo velike izgube pridelka gojenih rastlin, škode od njih so očitne in preprosto merljive. Plevelne vrste povzročajo škodo gojenim rastlinam na različne načine: gojeni rastlini jemljejo življenjski prostor, svetlobo, hranilne snovi in vodo v tleh, kar posledično znižuje pridelek, znižujejo kakovost pridelka, otežujejo oskrbo posevka in spravilo pridelka, so prenašalci ali vmesni gostitelji različnih povzročiteljev bolezni in škodljivcev, nekatere plevelne vrste so strupne za živino in ljudi. Plevelne rastline razvrščamo po različnih kriterijih. Glede na življenjsko dobo ločimo: enoletne plevele, dvoletne plevele, večletne plevele. Po načinu razmnoževanja plevele delimo na: semenske plevele, ki se razmnožujejo izključno s semeni, koreninske plevele, ki se razmnožujejo vegetativno z nadzemnimi ali podzemnimi živicami ali s čebulicami in gomolji. Glede na morfološke lastnosti plevele delimo na: ozkolistne plevele (trave, šaši in druge enokaličnice), širokolistne plevele. Po združbah z gojenimi rastlinami oziroma glede na življenjski prostor plevele delimo na: njivske plevele, ki se razvijajo v žitih (jarih in ozimnih) ter v okopavinah, travniške plevele, ki so se specializirali za rast na travnikih in pašnikih, ruderalne plevele, ki uspevajo na rastiščih, ki so nastala zaradi delovanja človeka in niso namenjena za pridelavo gojenih rastlin (cestni robovi, brežine, odlagališča ). 13

14 Poznamo še dva načina razvrščanja plevelov in sicer glede na čas vznika plevelov ter glede na vrsto rastišča oziroma talni tip, ki jim ustreza. Med najpogostejše vzroke za prekomeren pojav plevelov na kmetijskih površinah uvrščamo: preozek kolobar, gojenje kmetijske rastline v monokulturi, kar pomeni, da jo na isti površini gojimo več let zaporedoma, uporabo herbicidov z istim mehanizmom delovanja na isti površini več let zaporedoma, razmere v tleh (zakisana tla, prekomerna količina vlage v tleh, visoka vsebnost apna), pomanjkljivo oskrbo tal, pretirano gnojenje, zlati previsoko vsebnost dušika v tleh, strnišča, ki ostanejo po spravilu pridelka neobdelana ali neposejana do naslednje rastne dobe. 14

15 2. SPLOŠNO O FFS 2.1. Kaj so fitofarmacevtska sredstva Fitofarmacevtska sredstva so aktivne snovi in pripravki, ki so namenjeni za: varstvo rastlin in rastlinskih proizvodov pred škodljivimi organizmi oziroma za preprečevanje delovanja škodljivih organizmov; vpliv na življenjske procese rastlin, drugače kot s hranili; ohranjanje rastlinskih proizvodov, če niso predmet drugih predpisov; zatiranje nezaželenih rastlin ali delov rastlin; zadrževanje ali preprečevanje nezaželene rasti rastlin Aktivna snov ali učinkovina je glavna sestavina pripravka in deluje na ciljni organizem. Pripravek vsebuje eno ali več aktivnih snovi, njihov delež v sredstvu pa je različen. Aktivne snovi, ki jih danes uporabljamo v praksi, so večinoma laboratorijsko sintetizirane. Dodatki ali polnila ne delujejo na ciljni organizem. Aktivni snovi so dodane z namenom, da se izboljša njena učinkovitost, obenem omogočajo enakomernejšo razporeditev aktivne snovi ter dobro omočenje škropljene površine. Preprečijo tudi poškodbe na tretiranih rastlinah. Dodatki tudi olajšajo odmerjanje pripravka in omogočajo lažjo pripravo škropilne brozge. Kot dodatki se uporabljajo razredčila, topila, emulgatorji, močila, veziva in barvila. Obstajajo tudi sredstva, kot je npr. bakrov sulfat, ki vsebuje zgolj aktivno snov brez dodatkov Formulacije fitofarmacevtskih sredstev Ker so aktivne snovi v svoji izvirni obliki za neposreden nanos večinoma neuporabne, jih je potrebno oblikovati v uporabno obliko ali formulacijo, kar dosežemo z dodajanjem različnih neaktivnih snovi oziroma dodatkov. Formulacija fitofarmacevtskega sredstva je mešanica ene ali več aktivnih snovi ter dodatkov, pripravljena v obliki, da je z njim mogoče učinkovito tehnično čim bolj enostavno ter za uporabnika in okolje varno zatirati ciljne organizme. Tako pripravljenim fitofarmacevtskim sredstvom pravimo pripravki. Pri izdelavi sredstev je potrebno dobro poznavati tako fizikalno kemične lastnosti aktivne snovi kot lastnosti dodatkov, obenem je potrebno upoštevati tudi namembnost sredstva. Sredstva, ki so namenjeni varstvu živil, morajo vsebovati drugačna razredčila kot sredstva, ki so namenjeni tretiranju živih rastlin. Sistemična oziroma kurativna sredstva morajo vsebovati drugačne dodatke kot preventivna. Pri izdelavi sredstev je potrebno poznati tudi združljivost aktivne snovi in neaktivnih dodatkov Formulacije fitofarmacevtskih sredstev so po mednarodnem kodnem sistemu za formulacije pesticidov razdeljene v sedem obsežnih skupin. Sistem je postavljen delno na podlagi načina rabe (koncentrati za redčenje, sredstva za neposredno rabo itn.), delno pa na podlagi fizikalne oblike formulacije (raztopina, suspenzija, emulzija itn.). Poimenovanje formulacij je prevedeno tudi v slovenščino. V nadaljevanju so navedene nekatere pomembnejše formulacije fitofarmacevtskih sredstev. 15

16 Sredstva, ki jih uporabljamo nerazredčena za direktno tretiranje tal ali rastlin (gotovi pripravki): IME OZNAKA OPIS Druge tekočine AL Druge tekočine, ki se uporabljajo nerazredčene. Prašivo DP Uporabljamo ga za prašenje. Delež aktivne snovi je v prašivih zelo majhen; navadno 1 do 5%, redkeje 10 ali 20% Zrnina (granulat) GR Pripravek v obliki zrn določene velikosti. Večinoma gre za talne insekticide. Tekočina za aplikacijo ULV UL Posebna formulacija, ki se uporablja brez razredčitve v zelo majhnih odmerkih s posebnimi mikrorazpršili. Koncentrati, ki jih je treba pred uporabo razredčiti z vodo: IME OZNAKA OPIS Kapsulirana suspenzija CS Obstojna suspenzija mikrokapsul velikosti 5 do 20 µm, ki jo navadno pred uporabo razredčimo z vodo. Disperzijski koncentrat DC Homogena tekoča formulacija, ki se kot trdna disperzija uporablja po razredčitvi z vodo. Koncentrat za emulzijo EC Homogena tekoča formulacija, ki po razredčitvi z vodo oblikuje tekočo emulzijo. Koncentrirana emulzija EW Aktivna snov je raztopljena v organski tekočini in razpršena v obliki kapljic v vodi. Koncentrirana suspenzija SC Obstojna suspenzija ene ali več aktivnih snovi v tekočini, ki lahko vsebuje še druge raztopljene aktivne snovi in jo pred uporabo redčimo z vodo. Vodotopna zrnca SG Formulacija v obliki zrnc, ki se v vodi raztopijo; pri tem nastane prava raztopina aktivne snovi. Vodotopni koncentrat SL Tekoča homogena formulacija, ki po razredčitvi z vodo oblikuje pravo raztopino aktivne snovi. Vodotopni prašek SP Formulacija v obliki praška, ki po razredčitvi z vodo oblikuje pravo raztopino aktivne snovi. Močljivi prašek WP Formulacija v obliki praška, ki po razredčitvi z vodo tvori suspenzijo. Močljiva zrnca WG Formulacija v obliki zrnc, ki po razredčitvi z vodo tvori suspenzijo. Sredstva za nanašanje na seme: IME OZNAKA OPIS Koncentrirana suspenzija za tretiranje semena FS Uporablja se za mokro tretiranje semena v razredčeni ali nerazredčeni obliki. Močljiv prašek za vlažno tretiranje semena WS Prašek za pripravo goste vodne suspenzije za vlažno tretiranje semena. Raztopina za tretiranje semena LS Raztopina v razredčeni ali nerazredčeni obliki se uporablja za mokro tretiranje semena. Emulzija za tretiranje semena ES Emulzija v razredčeni ali nerazredčeni obliki se uporablja za mokro tretiranje semena. 16

17 Različne formulacije sredstev za posebne namene: IME OZNAKA OPIS Pasta (PA) Sredstvo, ki po aplikaciji oblikuje tanko prevleko. Zrnasta vaba (GB) Posebna oblika vabe. Pripravek za sproščanje plina (GE) Pripravek, ki pri kemični reakciji ob določenih pogojih sprošča plin. Razpršilo (AE) Gotova formulacija v obliki tekočine za razprševanje. Žitna vaba (AB) Ponavadi v to skupino spadajo vabe za glodavce. Gotova vaba (RB) Pripravek oblikovan kot vaba, z namenom, da ga glodavci použijejo Poimenovanje fitofarmacevtskih sredstev Aktivna snov, ki je sestavina sredstva, ima opredeljeno natančno kemično sestavo in pripadajočo strukturno formulo, na kateri temelji kemično ime za aktivno snov. Kemična imena zaradi zapletenosti niso primerna za splošno uporabo in jih uporabljamo zgolj v znanstvene namene. Iz tega razloga v praksi aktivno snov poimenujemo s splošnim ali trivialnim imenom (angleško: common name), ki nadomešča natančno kemično ime in ga vsaki aktivni snovi dodeli mednarodna organizacija za standardizacijo (ISO). Pripravek je poimenovano s trgovskim imenom, ki ga zanj izbere proizvajalec. Trgovsko ime je praviloma zaščiteno in za uporabnika najbolj razpoznavno. Kratice in številke, ki sledijo trgovskemu imenu, navadno označujejo vrsto formulacije in vsebnost aktivne snovi. V tekočih sredstvih je vsebnost aktivne snovi večinoma podana v enoti g/l sredstva, v močljivih praških, zrninah in prašivih pa je vsebnost aktivne snovi podana v procentih ali v g/kg sredstva. V nadaljevanju sta navedena dva primera označevanja vrste formulacije in vsebnosti aktivne snovi.»sredstvo 200 SC«Formulacija v obliki koncentrirane suspenzije, ki vsebuje 200 g aktivne snovi na liter sredstva.»sredstvo 5 GR«Formulacija v obliki zrnine, ki vsebuje 5% aktivne snovi. Zgolj na osnovi trgovskega imena ni mogoče ugotoviti, katero aktivno snov pripravek vsebuje. Pripravki z različnimi trgovskimi imeni lahko vsebujejo isto aktivno snov, pri čemer je potrebno biti pozoren na njeno vsebnost. V praksi poznamo primere, ko se pripravki različnih proizvajalcev ki vsebujejo isto aktivno snov razlikujejo v njeni vsebnosti, zaradi česar se predpisani odmerki zoper določen škodljivi organizem med seboj razlikujejo. 17

18 Primer poimenovanja fitofarmacevtskih sredstev: Splošno ime aktivne snovi: GLIFOSAT v obliki izopropilamino soli, kar si zapomnimo bistveno lažje kot: Kemično ime po IUPAC: N-(phosphononethyl)glycine-isopropylamine (1:1) Trgovsko ime: V Sloveniji so v prodaji pripravki različnih proizvajalcev, to so Boom efekt, Roundup Ultra, Clinic 360 SL in Dominator Ultra 360 SL, ki vsebujejo GLIFOSAT v obliki izopropilamino soli kot aktivno snov. Pri vsakdanji rabi se večinoma uporablja trgovska imena pripravkov, medtem ko se pri strokovni rabi uporablja tudi splošna imena aktivnih snovi Pomembnejši pojmi o načinu delovanja fitofarmacevtskih sredstev Spekter delovanja: zajema vse škodljive organizme, zoper katere sredstvo učinkovito deluje. Dotikalno (kontaktno) delovanje: Sredstva po nanosu ne prodrejo v notranjost rastline, ampak naredijo zgolj oblogo na njeni površini. Sistemično delovanje: Sredstva (sistemiki) po tretiranju prodrejo skozi zelene dele rastline ali skozi korenine, odvisno od načina tretiranja ter se bolj ali manj enakomerno razporedijo po notranjosti rastline. Na ta način dosežejo tudi tiste dele rastline, na katere sredstvo ni bilo neposredno naneseno. Med dotikalnim in sistemičnim delovanjem obstajajo tudi nekateri tako imenovani»vmesni načini delovanja«. Označujemo jih z izrazi, kot so lokosistemično delovanje, globinsko delovanje ali polsistemično delovanje. Lokosistemično / globinsko / polsistemično delovanje: Po nanosu sredstvo prodre zgolj v nekaj zgornjih plasti celic poškropljenih delov rastline. Globlje v rastlino prodre le manjši delež sredstva. V tem območju je porazdelitev počasna in ne poteka po prevodnem sistemu rastline. Mezositemično delovanje: Po nanosu na rastlino aktivna snov postopoma prodira skozi sredino lista proti drugi, netretirani strani lista. Temu načinu prenašanja aktivne snovi pravimo tudi translaminarno delovanje. Del aktivne snovi, ki je ostal vezan v voščeni prevleki, se z izparevanjem premešča na bližnje dele rastline, ki morda sploh niso bili poškropljeni in jih na ta način zavaruje. Kumulativno delovanje: Sredstvo prične delovati šele po nakopičenju ustrezne količine v telesu škodljivega organizma, kot posledica večkratnega uživanja. Selektivno delovanje: Sredstvo izbirno učinkuje, kar pomeni, da deluje samo na nekatere škodljive ali druge neciljne organizme, druge pa pušča ali pa nanje le malo deluje (različni pleveli, povzročitelji bolezni, žuželke, pršice,.). Selektivnost ali izbirnost je odvisna od številnih dejavnikov, ki so zlasti pomembni pri herbicidih, manj pa pri ostalih skupinah fitofarmacevtskih sredstev. 18

19 2.5. Razdelitev fitofarmacevtskih sredstev glede na področje uporabe Glede na škodljivi organizem, zoper katerega fitofarmacevtsko sredstvo učinkuje, ločimo naslednje skupine sredstev: fungicidi - za zatiranje povzročiteljev glivičnih bolezni, baktericidi - za zatiranje povzročiteljev bakterijskih bolezni, insekticidi - za zatiranje škodljivih žuželk, akaricidi - za zatiranje škodljivih pršic, limacidi - za zatiranje polžev, nematocidi - za zatiranje škodljivih ogorčic, herbicidi - za zatiranje plevela, in drugi Poleg sredstev, s katerimi škodljive organizme zatiramo, poznamo tudi sredstva, ki le-te odvračajo. Imenujemo jih odvračala ali repelenti. Med fitofarmacevtska sredstva uvrščamo tudi rastne regulatorje, ki vplivajo na življenjske procese v gojeni rastlini in je ne zavarujejo pred škodljivimi organizmi. K fitofarmacevtskim sredstvom prištevamo tudi pomožna sredstva, ki ne delujejo neposredno zoper škodljive organizme, pač pa izboljšujejo delovanje aktivnih snovi v sredstvu, kateremu jih dodajamo (na primer izboljšajo oprijemljivost, absorbcijo, ). Fungicidi Fungicidi so kemične snovi za zatiranje povzročiteljev glivičnih bolezni. Uporabljamo jih za: zatiranje glivičnih bolezni na nadzemnih delih gojene rastline, razkuževanje semen in rastlinskih delov, ki so namenjeni vegetativnemu razmnoževanju, razkuževanje tal pred talnimi parazitskimi glivami. Fungicidi delujejo na glive povzročiteljice rastlinskih bolezni tako, da onemogočijo delovanje encimov, ki sodelujejo v ključnih procesih v celici, kot so dihanje, celična delitev ter sinteza aminokislin, proteinov, lipidov in ergosterola. Temu pa sledi propad glive. Glede na način prodiranja v organe tretirane rastline ločimo: sistemične fungicide, kontaktne ali dotikalne fungicide, fungicide z globinskim (polsistemičnim ali lokosistemičnim) delovanjem. Glede na to, na kateri stopnji razvoja glivične bolezni v gojeni rastlini fungicid lahko zadrži njen nadaljnji razvoj, jih delimo na: preventivne, kurativne, eradikativne. 19

20 Po nanosu naredijo kontaktni fungicidi oblogo na površini tretiranih rastlinskih organov. Na ta način rastlino ali seme obvarujejo pred okužbo z glivično boleznijo, vendar le pod pogojem, da je sredstvo naneseno na rastlino ali seme, preden tja pridejo spore gliv in pričnejo kaliti. Pri uporabi kontaktnih fungicidov veljajo določene zakonitosti, ki jih moramo nujno upoštevati, sicer je njihova učinkovitost omejena: Uporabljamo jih le preprečevalno. Po okužbi kontaktni fungicidi povzročiteljev ne zatrejo več ali jih zatrejo v neznatnem obsegu. Fungicidna obloga mora biti čimbolj enakomerno porazdeljena po površini rastline, saj le na ta način dosežemo dobro učinkovitost pripravka. Rastlinskih delov, ki so zrasli na novo po tretiranju, kontaktni fungicidi ne zavarujejo. Velika pomanjkljivost kontaktnih fungicidov je, da so izpostavljeni okoljskim vplivom, med katerimi je vsekakor najpomembnejše izpiranje z dežjem. 25 mm padavin in več fungicidno oblogo izpere do take mere, da ne zagotavlja ustrezne zaščite občutljivih organov rastline, zato je škropljenje potrebno ponoviti. Škropljenja s kontaktnimi fungicidi je potrebno izvajati pogosteje kot škropljenja s sistemiki. Škropljenje običajno ponovimo v roku od 6 do 10 dni po prejšnjem. Časovni razmak prilagajamo pritisku bolezni oziroma vremenskim razmeram. Sistemični fungicidi po tretiranju prodrejo v zelene dele rastline ali skozi korenine, odvisno od načina nanašanja in se enakomerno razporedijo po notranjosti rastline. Na ta način fungicidna snov doseže tudi tiste dele rastline, na katere sredstvo ni bilo neposredno naneseno. Prenos in razporeditev aktivne snovi znotraj rastline je odvisna od vrste aktivne snovi, vremenskih razmer ter fiziološkega stanja rastline ter razvojnega stadija rastline. Sistemiki imajo prednost pred kontaktnimi fungicidi tudi glede obstojnosti. Ko enkrat prodrejo v rastlino, za kar potrebujejo do dve uri, niso več podvrženi izpiranju. V rastlini ostanejo aktivni od enega do dveh tednov, zato z njimi rastline tretiramo redkeje kot s kontaktnimi fungicidi. Pri fungicidih poznamo še tri načine delovanja, ki so povezani s stopnjo okužbe z zajedavsko glivo, povzročiteljico bolezni: Preprečevalno ali preventivno delovanje: Sredstvo nanesemo na rastline preden se izvrši okužba, pri čemer obloga na površini rastline prepreči kalitev spor gliv in nadaljnji razvoj bolezni. Kurativno delovanje: Po uspeli okužbi sredstvo ustavi nadaljnji razvoj micelija glive, pod pogojem, da smo ga nanesli največ 3 do 5 dni potem, ko je prišlo do okužbe (odvisno od vrste aktivne snovi). Eradikativno delovanje: Gre za sredstva z zelo intenzivnim kurativnim delovanjem, ki popolnoma uničijo povzročitelja bolezni, pod pogojem, da ga uporabimo dovolj hitro po nastali okužbi. Glede na način prodiranja v organe tretirane rastline in glede na stopnjo okužbe v gojeni rastlini se fungicidi med seboj dopolnjujejo. Praviloma je preventivno delovanje bolj izraženo pri kontaktnih fungicidi (npr. fungicidi iz skupine ditiokarbamatov), lahko pa preventivno delujejo tudi sistemiki, ki imajo praviloma dobro izraženo sistemično in v nekaterih primerih tudi eradikativno delovanje. Splošnega pravila v tem primeru ni, zato je pri izboru fungicidov potrebno natančno prebrati navodila za uporabo, kjer so načini delovanja natančno opisani. 20

21 Insekticidi Insekticidi so kemične snovi, ki jih uporabljamo za zatiranje škodljivih žužek, najpomembnejših živalskih škodljivcev rastlin. Po načinu prodiranja v organe tretirane rastline, insekticide tako kot fungicide delimo na: sistemične insekticide, kontaktne ali dotikalne insekticide, insekticide z globinskim delovanjem. Sistemični insekticidi prodrejo v rastlino z različno hitrostjo in se po njej porazdelijo preko prevodnega sistema v vse dele rastline. Pri sistemičnih insekticidih ni potrebno, da žuželko škropilna brozga direktno zadene. Dotikalni insekticidi ne prodrejo v rastlino ampak po nanosu na njeni površini tvorijo oblogo, zato je zaželeno, da žuželko s škropilno brozgo zadenemo že med škropljenjem. Škodljiva žuželka pa lahko pride v stik z dotikalnim insekticidom tudi preko ostankov škropiva na površini rastline. Insekticidi lahko vstopijo v telo žuželke preko prebavil, dihalnih poti ali skozi kutikulo. Glede na način vstopa v telo žuželke ločimo: želodčne ali digestivne insekticide, kontaktne ali dotikalne insekticide, dihalne ali inhalacijske insekticide. Želodčni ali digestivni insekticidi začno delovati v želodcu ali črevesju žuželke po sesanju ali objedanju rastline, na katero so bili predhodno naneseni. S kontaktnimi ali dotikalnim insekticidi žuželka pride v stik neposredno ob tretiranju, potem ko jo zadene škropilni curek ali s premikanjem po tretirani površini rastline. Dihalni ali inhalacijski insekticidi pa vstopijo v telo žuželke preko vdihanega zraka. Pri večini insekticidov se načini delovanja na žuželke med seboj prepletajo. Večinoma imajo insekticidi dva načina delovanja, pri čemer je eden od načinov delovanja bolj izražen od drugega. Insekticide delimo tudi glede na razvojni stadij žuželke na katerega delujejo. Ločimo insekticide, ki delujejo na: jajčeca (ovicidi), ličinke (larvicidi), odrasle žuželke (adulticidi). Tudi po delovanju na razvojni stadij se insekticidi med seboj dopolnjujejo. Kadar uporabljamo sredstva z delovanjem na posamezen razvojni stadij žuželke, je potrebno čas uporabe natančno določiti, sicer bo učinek insekticida pod pričakovanji. Podobno kot fungicidi se tudi insekticidi glede na način vstopa v rastlino, način delovanja na žuželko ter glede na delovanje na razvojni stadij žuželke med seboj dopolnjujejo. Tudi v tem primeru splošnega pravila ni. Na splošno velja le, da imajo dotikalni insekticidi bolj izraženo kontaktno delovanje na žuželke (npr. insekticidi iz skupine piretroidov), sistemični pa bolj izraženo delovanje preko prebavil (npr. insekticidi iz skupine neonikotinoidov). 21

22 Akaricidi Akaricide uporabljamo za zatiranje škodljivih pršic. Poleg specifičnih akaricidov na pršice delujejo tudi nekateri insekticidi s stranskim akaricidnim učinkom. Akaricidi, ki so na voljo na trgu, ne delujejo enako učinkovito zoper pršice šiškarice in pršice prelke. Iz tega razloga je izbor akaricida potrebno prilagoditi vrsti pršice, ki jo nameravamo zatirati. Glede na način vstopa v rastlino ter v pršico in glede na razvojni stadij pršice, ki ga zatira, je razdelitev akaricidov enaka kot razdelitev insekticidov. Limacidi Limacidi so kemične snovi za zatiranje škodljivih polžev v obliki vab, ki vsebujejo aktivno snov, s katero se polž zastrupi. Polže načelom lahko zatiramo tudi s snovmi, ki iz njih potegnejo vodo (dehidrirajo), ko sta npr. apno in sol. Nematocidi Nematocidi so kemične snovi za zatiranje škodljivih ogorčic ali nematod. V Sloveniji imamo trenutno zoper nematode registrirano samo eno sredstvo na osnovi aktivne snovi dazomet, ki ima omejeno uporabo. Odvračala ali repelenti Odvračala so kemična sredstva, ki so namenjena odvračanju škodljivih organizmov, kot so divjad, ptice in glodavci. Uporabljamo jih v obliki past za premazovanje rastlin, kot tekoče formulacije, ki jih uporabljamo razredčene ali nerazredčene za škropljenje gojenih rastlin ter kot formulacije namenjene tretiranju semena. Herbicidi Herbicidi so kemične snovi, namenjene zatiranju nezaželenih rastlin, večinoma plevelov. Uporabljamo jih v posevkih kmetijskih rastlin, v trajnih nasadih, v drevesnicah ter za uničevanje nezaželenega rastja na nekmetijskih zemljiščih. Pri njihovi rabi je nujno upoštevati pravilo, ki pravi, da zaradi neustrezne uporabe herbicida oziroma neupoštevanja navodil za uporabo, herbicid poškoduje ali celo uniči tudi gojene rastline. Tako kot ostale skupne fitofarmacevtskih sredstev, herbicide delimo po številnih kriterijih, ki so podrobneje opisani v nadaljevanju. Glede na spekter rastlin, zoper katere herbicid učinkuje, ločimo neselektivne in selektivne herbicide. Prvi učinkujejo zoper vse rastline, ki so bile tretirane (npr. pripravki na osnovi glifosata), drugi pa le na nekatere rastlinske vrste. Izraz selektivnost herbicida se nanaša na gojeno rastlino in predstavlja lastnost kemične učinkovine, da v mešanem sestoju plevelov in gojenih rastlin ob aplikaciji poškoduje plevele, na gojeno rastlino pa nima zaznavnih učinkov, ki bi omejili njeno rast in kakovost. 22

23 Selektivnost herbicidnega pripravka je odvisna od: morfoloških in fizioloških razlik med rastlinskimi vrstami, količine uporabljenega herbicida, razvojnega stadija rastline v času tretiranja, vremena in tipa tal ter načina nanosa. Uporabniki morajo nujno upoštevati pravilo, da s povišanjem odmerka herbicida in z neupoštevanjem načina uporabe lahko spremenimo selektivni herbicid v totalnega. Po načinu vstopanja v notranjost rastline ločimo: sistemične ali herbicide, ki se premeščajo v rastlini, dotikalne ali kontaktne herbicide. Sistemični herbicidi po nanosu prodrejo v rastlino bodisi skozi korenine, nadzemne organe ali po obeh poteh. Po prevodnem sistemu nato potujejo v vse dele rastline, tudi tiste, ki jih s škropljenjem nismo dosegli. Odvisno od vrste aktivne snovi se le-ta lahko giblje po rastlini v obe smeri, nekatere pa zgolj v eno smer (ali navzgor akropetalno ali navzdol bazipetalno). V mnogih primerih mesto delovanja herbicida ni enako mestu vstopa herbicida v rastlino. Dotikalni ali kontaktni herbicidi ne prodrejo v notranjost rastline ampak povzročijo odmiranje tistih rastlinskih delov, ki so bili direktno poškropljeni. Učinkovitost tovrstnih herbicidov je odvisna od deleža poškropljene površine plevela. V kolikor je poškropljena površina dovolj velika, celotna rastlina propade, v nasprotnem primeru se pleveli po tretiranju lahko obnovijo (regenerirajo). Po načinu uporabe oziroma glede na mesto vstopa v rastlino ločimo dve skupini herbicidov: listne ali foliarne herbicide, talne herbicide. Listne ali foliarne herbicide rastlina po nanosu sprejme skozi liste in ostale zelene dele. Posevki, tretirani zgolj z listnimi herbicidi, ki ne delujejo preko tal, so pred pleveli zavarovani le za krajši čas. Ker pleveli praviloma vznikajo postopoma, obstaja velika verjetnost, da se bo posevek naknadno zopet zaplevelil. Talni herbicidi delujejo preko korenin ali hipokotilnega dela vznikajočih plevelnih rastlin, najpogosteje pa delujejo kot zaviralci kalitve plevelov, kar pomeni da vstopijo v kaleče seme. V tleh ostanejo aktivni daljše časovno obdobje, zato jim pravimo tudi rezidualni herbicidi. Prav zaradi rezidualnega učinka posevek zavarujejo pred naknadnim vznikom plevela. Zaradi dolgotrajnega delovanja so ti herbicidi z vidika varovanja okolja manj primerni. Nekatere aktivne snovi lahko vstopajo v rastlino preko listja in preko tal. Ta lastnost je z vidika praktične uporabnosti herbicida še posebej dobra, saj je čas delovanja herbicida tako podaljšan. Glede na čas uporabe herbicide delimo v tri osnovne skupine: herbicidi, ki jih uporabljamo pred setvijo gojene rastline in pred vznikom plevelov (angleško poimenovanje presowing), herbicidi, ki jih uporabljamo po setvi vendar pred vznikom gojene rastline in pred vznikom plevelov (angleško poimenovanje preemergence), herbicidi, ki jih uporabljamo po vzniku gojene rastline in po vzniku plevelov (angleško poimenovanje postemergence). 23

24 A B C Slika 1: Razdelitev herbicidov glede na čas uporabe: A-pred setvijo, B-po setvi pred vznikom, C-po vzniku gojene rastline in plevelov (A.Murenc) Prva dva načina tretiranja izvajamo pred vznikom gojene rastline. V nekaterih primerih je potrebno herbicide, ki jih uporabljamo pred vznikom, zadelati v tla ali inkorporirati. Inkorporacija je nujna pri tistih herbicidih, ki razpadejo pod vplivom sončne svetlobe (fotorazgradnja) oziroma pri herbicidih, ki za dobro delovanje potrebujejo več vlage. Podatek, ali je herbicide potrebno inkorporirati v tla, je vedno naveden na navodilu za uporabo. Tretiranje po vzniku poteka, ko so tako pleveli kot tudi gojene rastline že vznikli, zato izbiro herbicida prilagodimo plevelni sestavi in zapleveljenosti, kar pri tretiranju pred vznikom ni mogoče. Tudi čas tretiranja prilagodimo razvojnemu stadiju plevelov ob upoštevanju razvojnega stadija gojene rastline, da se izognemo fitotoksičnosti herbicida. V skupino herbicidov, ki jih uporabljamo po vzniku, uvrščamo tudi tiste, s katerimi škropimo»pod list posevka«. Ta način je uporaben pri pridelovanju vrtnin, ki jih vzgajamo iz sadik. Rastlinski rastni regulatorji Med fitofarmacevtska sredstva uvrščamo tudi rastlinske rastne regulatorje, ki rastlin ne zavarujejo pred škodljivimi organizmi, niti ne služijo za njihovo prehrano, ampak v rastlinah uravnavajo nekatere življenjske procese. V skupino fitofarmacevtskih sredstev jih uvrščamo zato, ker je njihov način uporabe zelo podoben uporabi fitofarmacevtskih sredstev. Procesi, ki jih lahko uravnavamo z regulatorji, so naslednji: redčenje cvetov in plodov sadnega drevja, utrjevanje bili in poganjkov žit oziroma preprečevanje poleganja žit, pospeševanje ukoreninjanja potaknjencev okrasnih rastlin, pospeševanje dozorevanja sadja, preprečevanje kaljenja gomoljev krompirja, reguliranje časa cvetenja in cvetnega nastavka okrasnih rastlin. Pomožna sredstva K fitofarmacevtskim sredstvom prištevamo tudi pomožna sredstva ki ne neposredno ne delujejo zoper škodljive organizme, pač pa izboljšujejo delovanje aktivne snovi v sredstvu potem, ko jih dodamo škropilni brozgi. V nekaterih primerih, zlasti pri herbicidih, so ta sredstva že sestavni del formulacije, imenujemo jih dodatki. Sicer pa imajo taki dodatki najpomembnejšo vlogo pri izboljšanju učinkovanja herbicidov. Skupina pomožnih sredstev obsega kemične snovi z različnimi učinki. Med drugim so to sredstva, ki zmanjšujejo površinsko napetost na listju, kar omogoči, da škropilna brozga bolje omoči listno površino. Sredstva s takšnim načinom delovanja poimenujemo omočila. Med 24

25 pomožna sredstva spadajo tudi varovala (safenerji), ki na gojeni rastlini, ki je bila tretirana, preprečijo neželene poškodbe (fitotoksičnost). V skupino dodatkov uvrščamo tudi sinergiste, ki povečajo učinkovitost aktivne snovi zoper ciljni organizem Rezistenca (odpornost) Rezistenca je pojav, ko se v populaciji škodljivih organizmov (žuželke, glive, pleveli, pršice) pojavijo osebki, ki brez škode prenesejo koncentracijo aktivnih snovi, ki na večino drugih osebkov iste vrste delujejo. V naravnem okolju jo opazimo po tem, da se fitofarmacevtskemu sredstvu ali več fitofarmacevtskim sredstvom z enakim mehanizmom delovanja zmanjša učinkovitost, kljub temu, da so bili uporabljeni v skladu z navodilom za uporabo. Ob tem je potrebno prej izključiti tudi vse druge negativne vplive (način skladiščenja in aplikacije), ki bi potencialno lahko vplivali na učinkovitost sredstva. Razvoj rezistence je posledica naravne selekcije. V vsaki populaciji škodljivega organizma je določeno število osebkov, ki nosijo gene za odpornost na aktivno snov z določenim mehanizmom delovanja. Ti osebki zaradi te lastnosti preživijo zatiranje s to snovjo. Pri nadaljnji večkratni uporabi te iste aktivne snovi oziroma aktivnih snovi z enakim mehanizmom delovanja se oblikuje populacija osebkov, ki so na to aktivno snov odporni. Odporne populacije s to aktivno snovjo ni mogoče več zatreti. Na hitrost nastanka rezistence vplivajo številni dejavniki, pri čemer je potrebno upoštevati nekatere posebnosti, ki so vezane na nastanek rezistence pri posamezni skupini fitofarmacevtskih sredstev. Dejavniki tveganja za nastanek rezistence so naslednji: Vrsta škodljivega organizma. Pri žuželkah in pršicah so pomembni dejavniki, ki vplivajo na razvoj rezistence številčnost ene generacije, dolžina razmnoževalnega ciklusa, število generacij v eni rastni dobi. Pri glivah je poleg števila generacij v rastni dobi potrebno upoštevati še sposobnost produkcije spor in obliko razmnoževanja (spolno ali nespolno), pri zatiranju plevelov pa količino proizvedenega semena ter njihovo življenjsko dobo. Dedna sposobnost škodljivega organizma, da postane odporen na določeno aktivno snov ter število osebkov v populaciji, ki so že v naprej odporni na določeno aktivno snov. Število tretiranj v rastni dobi ter njihove časovne razporeditve, gojenje rastline v monokulturi (npr. koruza) ter v zaprtem prostoru. Vrsta aktivne snovi, njen mehanizem delovanja ter obstojnost v naravnem okolju. Posamezen škodljivi organizem je lahko odporen zgolj na eno aktivno snov. Lahko pa je odporen na več aktivnih snovi, ki pripadajo isti kemični skupini. V tem primeru govorimo o odpornosti na kemično skupino. Škodljivi organizem lahko razvije odpornost na več aktivnih snovi, ki pripadajo različnim kemičnim skupinam, kar označujemo kot multirezistenco. Obstaja tudi možnost, da škodljivi organizem razvije rezistenco na različne aktivne snovi iz različnih kemičnih skupin, ki pa imajo enak ali zelo podoben način delovanja. Takrat govorimo o navzkrižni rezistenci. Razvoju rezistence se ni mogoče povsem izogniti, lahko pa njen pojav vsaj upočasnimo z upoštevanjem ukrepov, ki skupaj tvorijo t.i. antirezistenčno strategijo. Ta obsega naslednje ukrepe: 25

26 Kolobarjenje s sredstvi, ki vsebujejo različne aktivne snovi. V praksi to pomeni, da v eni rastni dobi na isti površini uporabljamo različna sredstva, ki vsebujejo aktivne snovi z različnim načinom delovanja in pripadajo različnim kemičnim skupinam. Kolobarjenje s različnimi pripravki, ki se razlikujejo zgolj po trgovskem imenu, aktivna snov pa je ista, ni ustrezno. Sredstva uporabljamo zgolj v predpisanih odmerkih v skladu z navodili za uporabo. Uporaba višjih, zlasti pa manjših odmerkov v primerjavi s predpisanim poveča tveganje za razvoj rezistence. Upoštevamo najvišje dovoljeno število tretiranj v rastni dobi v skladu z navedbo na navodilu za uporabo. Pri tem upoštevamo, da se število tretiranj ne nanaša na pripravek, ampak na aktivne snovi z istim mehanizmom delovanja. Nikoli ne škropimo»na pamet«. Kjer je to mogoče, škropimo v skladu z napovedjo opazovalno napovedovalne službe oziroma upoštevamo pragove škodljivosti za posamezni škodljivi organizem. 26

27 3. VARNA UPORABA FFS IN POTENCIALNA TVEGANJA ZA ZDRAVJE LJUDI 3.1. VPLIV NA ZDRAVJE LJUDI Znani, več kot 500 let stari rek švicarskega zdravnika Paracelzusa:»Vse je strup, nič ni neškodljivo, le odmerek loči zdravilo od strupa,«še toliko bolj velja za FFS, saj je njihov namen prav škodovati določenim živim organizmom, pri tem pa vedno obstaja možnost škodljivega učinka tudi za ljudi. Človek je lahko izpostavljen FFS bodisi preko prehranske verige bodisi pri proizvodnji, pripravi in uporabi FFS. V procesu razvoja in postopkih pridobitve dovoljenja za uporabo vsakega FFS so obvezne tudi številne preiskave in preskusi, ki do določene mere pokažejo morebitne škodljive učinke na ne ciljne organizme, iz katerih posredno sklepamo tudi na potencialno škodljive učinke posameznega FFS za človeka. Na osnovi preskusov na poskusnih živalih in spoznanj so FFS ustrezno razvrščena in označena z namenom, da uporabnike opozorijo na možne nevarnosti, ki jih predstavlja posamezno FFS. FFS ob pravilni uporabi sama po sebi ne bi smela predstavljati nevarnosti za zdravje ljudi. Do prekomerne izpostavljenosti pride zlasti, kadar se ne držimo dosledno vseh predpisanih navodil o shranjevanju, pripravi, uporabi FFS ter v primerih, ko gre za namerno zastrupitev. Precej je tudi nenamernih nesreč, ki so večinoma posledica neupoštevanja navodil shranjevanja FFS, žrtve le-tega so pogosto otroci in starostniki. O zastrupitvi s FFS govorimo, kadar FFS povzroči kemično okvaro organizma. Ločimo akutno zastrupitev, znaki in simptomi se pojavijo po enkratni, krajši (sekunde, minute ali ure) izpostavljenosti kemikaliji ter kronično zastrupitev, pri kateri se znaki in simptomi pojavijo po dolgotrajni (več tednov, mescev, let) ali po ponavljajoči se izpostavljenosti kemikaliji. Vsaka izpostavljenost še ne pomeni nujno tudi zastrupitev, zato raje govorimo o tveganju, ki ga izpostavljenost kemikaliji predstavlja za zdravje človeka. Tveganje = nevarnost (lastnost snovi) izpostavljenost (količina, način in čas) Nevarnost Nevarnost je lastnost snovi, da povzroči škodljivi učinek. Glede na nevarne lastnosti za zdravje ljudi FFS delimo na: zdravju škodljiva (oznaka Xn in napis»zdravju škodljivo«), strupena (oznaka T in napis»strupeno«) in zelo strupena (oznaka T+ in napis»zelo strupeno«); povzročajo poškodbe različnih organov in organskih sistemov (jetra, ledvice, živčevje, endokrini sistem, kosti) po zaužitju, vdihavanju ali stiku s kožo, dražilna: (oznaka Xi in napis»dražilno«) povzročajo draženje oziroma vnetje kože, draženje in solzenje oči ter kihanje, kašelj, dušenje zaradi draženja dihal (nos, sapnik, pljuča); povzročajo alergijsko reakcijo, jedka: (oznaka C in napis»jedko«); povzročajo razjede oziroma opekline kože in sluznic. Za zdravje so nevarna tudi sredstva, ki so označena kot vnetljiva, oksidativna in eksplozivna. 27

28 T+ T Xn Xi C Zelo strupeno Strupeno Zdravju Dražilno Jedko škodljivo O E F+ F N Oksidativno Eksplozivno Zelo lahko vnetljivo Lahko vnetljivo Okolju nevarno Slika 2: Grafični znaki (simboli) in napisi za opozarjanje na nevarnost (Ur.l. RS, št. 50/2003 z dne ) Pri ponavljajoči se izpostavljenosti lahko, poleg že omenjenih učinkov, obstaja tudi nevarnost pojava raka (rakotvornost), nastanka poškodb genskega materiala (mutagenost) ter učinki na plodnost in razvoj zarodka v maternici (strupenost za razmnoževanje). Strupenost FFS je odvisna tudi od vrste in oblike pripravka; sredstva v obliki praškov (WP) in emulzij (EC) so bolj nevarna od granulatov (WG) in vodnih emulzij (SC), toksičnost FFS poveča prisotnost organskih topil in drugih dodatkov (surfaktantov). Pomemben je tudi čas izpostavljenosti kemikalijam ter ali gre za enkratno ali ponavljajočo se izpostavljenost. Potencialna nevarnost, ki jo za zdravje ljudi lahko predstavlja posamezno fitofarmacevtsko sredstvo, je prikazana na etiketi z ustreznim simbolom in označevalnimi črkami (npr. Xi). Poleg tega so na etiketi navedeni tudi opozorilni, t.im. standardni R stavki (npr.»draži oči«) in obvestilni, t.im. standardni S stavki (npr.»preprečiti stik z očmi«). FFS imajo priložena navodila za uporabo, ki vsebujejo tudi navodilo o uporabi potrebne osebne zaščitne opreme. Dodatne informacije o nevarnostih, ki jih za zdravje predstavlja FFS, lahko najdete v varnostnem listu, ki ga dobite pri prodajalcu FFS Izpostavljenost Do pojava znakov zastrupitve s FFS pride le, če je organizem izpostavljen zadostni količini FFS (odmerek) in na način, s katerim FFS lahko vstopi v organizem (stik s kožo oziroma sluznicami, vdihovanje, zaužitje). Pomemben je čas izpostavljenosti kemikalijam ter ali gre za enkratno ali ponavljajočo se izpostavljenost. Stopnja zastrupitve je deloma odvisna tudi od občutljivosti izpostavljenega, njegovega zdravstvenega stanja, morebitnih prejšnjih bolezni in fizične aktivnosti v času izpostavljenosti. Za FFS so praviloma bolj občutljivi otroci in starejši ljudje. Posebna previdnost pri delu s FFS velja za nosečnice in doječe matere, saj nekatera FFS lahko okvarijo plod ali pa se izločajo v materino mleko. 28

29 Izpostavljenost preko kože (dermalna izpostavljenost) Koža je organ z veliko površino in nezaščitena predstavlja potencialno pomembno vstopno mesto za FFS. Zgornja plast kože epidermis, je praktično neprekrvljena, kar sicer močno zmanjša absorpcijsko sposobnost kože. Spodnje plasti kože pa zaradi celičnih struktur bolje prepuščajo v maščobi topne snovi. Nekatera FFS vsebujejo učinkovine, ki so nevarne in se dobro absorbirajo skozi kožo v krvni obtok (npr. organofosforne spojine), zato predstavljajo visoko tveganje za pojav sistemskih znakov zastrupitve še zlasti pri neustreznem rokovanju. Prehod FFS skozi spodnje plasti kože pospešijo tudi organska topila, ki so še vedno pogosta sestavina FFS. Zaradi visoke vsebnosti aktivne snovi so uporabniki FFS najbolj izpostavljeni med pripravo, mešanjem in polnjenjem škropilne brozge. Med samo aplikacijo FFS je koncentracija aktivne snovi sicer manjša, a je čas izpostavljenosti ponavadi daljši. Povečano tveganje za zastrupitev je tudi takrat, ko FFS pride v stik z vneto ali poškodovano kožo (nezaščitene rane, odrgnine). Nekatera FFS lahko kožo trajno poškodujejo. To so sredstva, ki ob ponavljajočem se stiku razmaščujejo zgornji, zaščitni sloj kože in povzročajo dermatitis. Jedki pripravki pa lahko že ob enkratnem stiku povzročijo hude poškodbe tkiva. Izpostavljenost FFS preko dihal (inhalatorna izpostavljenost) Dihala so pomembno vstopno mesto za FFS v človeški organizem. Plini, hlapi in pare topil, aerosoli (razpršeni trdni in tekoči delci) lahko, odvisno od velikosti, prodirajo globoko v dihalne poti in se hitro absorbirajo. Dihala so v največji meri izpostavljena pri uporabi lahko hlapnih ali prašnatih FFS, tako med pripravo škropilne brozge kot med tretiranjem. Zelo nevarno je mešanje FFS v obliki močljivih praškov, zato moramo dihala pri tem primerno zaščititi. Pri uporabi opreme z visokim pritiskom ali opreme za zamegljevanje je možnost vdihavanja FFS večja v primerjavi z uporabo opreme z manjšim pritiskom, kjer je večina ustvarjenih kapljic prevelikih, da bi se prenašale po zraku in tako prešle v dihala. Veliko FFS na zraku hlapi, odvisno od temperature okolja. Zelo nevarni so fumiganti (sredstva za zaplinjanje). Večje tveganja za zastrupitev s FFS predstavlja delo v zaprtih prostorih, kjer ni zadostne izmenjave zraka in pri višjih temperaturah (nad 30 C). Pri vdihavanju nekaterih FFS lahko pride tudi do poškodb nosu, grla in pljučnega tkiva. Izpostavljenost FFS preko ust (oralna izpostavljenost) Do zaužitja FFS lahko pride nenamerno, največkrat zaradi shranjevanja ostankov pripravkov FFS v neoriginalni embalaži (npr. posodah za hrano, pijačo, ) ali namerno kot poskus samomora. Zaradi nepravilnega shranjevanja FFS (nezaklenjene omare, FFS v posodah za hrano in pijačo, itd.) so največkrat žrtve zaužitja FFS ravno otroci. Uporabniki, ki rokujejo s FFS ali s FFS kontaminirano opremo za tretiranje, največkrat zaužijejo prekomerne količine FFS, ker si pred obrokom ali kajenjem ne umijejo rok. Do zaužitja FFS lahko pride tudi med čiščenjem šobe škropilnice s pihanjem (šoba je v bližini ust). 29

30 3.2. PREPREČEVANJE ZASTRUPITEV Za čimbolj varno izkoriščanje pozitivnih, uporabnih lastnosti FFS je prav gotovo najpomembnejše znanje uporabnikov o varnem ravnanju z nevarnimi snovmi. Pri delu s FFS moramo upoštevati vse preventivne ukrepe z namenom, da preprečimo škodljivo delovanje FFS ali zastrupitev. Ob pravilni uporabi in ob upoštevanju vseh navodil FFS ne bi smela predstavljati večjega tveganja za zdravje ljudi. Po podatkih iz Registra posvetov Centra za zastrupitve sta v preteklih dveh letih za več kot polovico zastrupitev s FFS kriva nepravilno shranjevanje in nepravilna uporaba; preko prehranske verige tovrstnih akutnih zastrupitev v Centru nimajo registriranih. V več kot polovici obravnavanih zastrupitev s FFS je bil vzrok zaužitje. V teh primerih ne gre le za namerno zaužitje (poskus samomora), temveč tudi za slučajne nesreče, predvsem zaradi neustreznega shranjevanja FFS oziroma zaužitja med delom s FFS. Kljub opozorilom, da FFS hranimo izven dosega otrok, tiste z nevarnimi lastnostmi pa celo zaklenjene, so žrtve nepravilnega shranjevanja predvsem otroci. Pogosto je vzrok za zastrupitev tudi shranjevanje FFS v neoriginalni embalaži; shranjevanje pripravkov oziroma njihovih ostankov v plastenkah ali steklenicah pijač je zato nedopustno. Pri sami uporabi pripravka sta kot način izpostavljenosti največkrat zabeležena vdihavanje in stik s kožo. Določeno tveganje za zastrupitev s FFS predstavljata tudi neupoštevanje delovne karence in karence za uporabo živil. Ob upoštevanju obvestilnih stavkov in splošnih navodil za rokovanje s FFS, ki natančno navajajo, v kakšnih pogojih lahko uporabljamo in katero zaščitno opremo (zaščitne rokavice, zaščito za obraz/oči, zaščitno obleko, obutev) moramo uporabljati pri delu s posameznim FFS ter česa med delom ne smemo početi (jesti, piti, kaditi, ), je tveganje za zastrupitev zelo majhno Osebna zaščitna oprema Pri preprečevanju oz. zmanjševanju izpostavljenosti FFS in s tem v izogib pojava zastrupitev smo se osredotočili na tri skupine ljudi, ki imajo opravka s FFS: uporabnika (meša škropilno brozgo, polni škropilnico in tretira posevek), delavca (opravlja dela na tretirani površini ali objektu) in naključno prisotno osebo (slučajno prisotna na tretiranem območju). Varno uporabo FFS z vidika uporabnika in delavca omogoča uporaba primernih osebnih zaščitnih sredstev, ki so navedena v navodilih za uporabo FFS. Osebno zaščitno opremo, ki se uporablja pri rokovanju in nanašanju FFS sestavljajo: zaščitna obleka (delovni kombinezon, dvodelna obleka, obleka odporna proti kemikalijam), predpasnik, rokavice, težki čevlji/gumijasti škornji, ščitniki za obraz, tesno prilegajoča zaščitna očala, pokrivalo in poseben respirator oz. maska. Na navodilih za uporabo mora biti navedeno, iz kakšnega materiala naj bo osebna zaščitna oprema, ki jo lahko uporabljamo. Če material zaščitne opreme ni posebej naveden, je potrebno o tem povprašati proizvajalca / ali uvoznika FFS ali pa proizvajalca ali uvoznika osebne zaščitne opreme. Trpežnost materiala osebne zaščitne opreme (npr. plastike, gume) lahko preverimo tako, da na del opreme zlijemo FFS in ga pustimo toliko časa, kolikor nameravamo imeti oblečeno osebno zaščitno opremo. Plastični in gumijasti materiali so odporni proti FFS na suhi ali vodni osnovi. Osebno zaščitno opremo ne smemo uporabiti, če na testiranem delu, politem s FFS, opazimo eno ali več sprememb: spremembo barve, povečano mehkost/upogljivost, poroznost, nabreklost, mehurčke, material se začne topiti ali postane želatinast, neupogljiv ali lomljiv. 30

31 Osnovne varnostne zahteve, katerim mora ustrezati osebna zaščitna oprema, da sta zagotovljena varnost in zdravje uporabnikov, določa Pravilnik o osebni varovalni opremi (Ur.l. RS, št. 29/2005 Spremembe: Ur.l. RS, št. 23/2006). Pravilnik deli osebno zaščitno opremo v tri kategorije: Kategorija I (preprosta): Proizvajalec opreme predvideva, da uporabnik lahko sam oceni stopnjo zagotovljenega varovanja pred minimalnimi tveganji in katerih učinke lahko uporabnik varno in pravočasno ugotovi (varovanje pred mehanskim delovanjem, čistilnimi sredstvi, soncem in podobno). Tovrstna zaščitna oprema ni primerna za delo s FFS. Kategorija II (navadna): je v Pravilniku opredeljena kot tista, ki ne spada v kategorijo I ali III. Osebno zaščitno opremo kategorije II je treba uporabljati pri rokovanju z večino fitofarmacevtskih sredstev, razen strupenih in zelo strupenih, kot je navedeno pri Kategoriji III. Kategorija III (zahtevna): Namenjena za varovanje pred smrtnimi nevarnostmi ali pred nevarnostmi, ki lahko resno in nepopravljivo poškodujejo zdravje in katerih takojšnjih učinkov, ki jih predvideva načrtovalec, uporabnik ne more pravočasno ugotoviti. Ta kategorija zajema med drugimi tudi filtrirne dihalne naprave za varovanje pred aerosoli in osebno varovalno opremo, ki omogoča le omejeno varovanje pred škodljivimi kemičnimi snovmi ali ionizirajočim sevanjem. Osebno zaščitno opremo kategorije III je potrebno uporabljati pri rokovanju s strupenimi in zelo strupenimi FFS. Proizvajalec mora z oznako CE (in številko kategorije) označiti vsak kos osebne varovalne opreme in s tem potrditi, da je osebna varovalna oprema izdelana v skladu z določili tega pravilnika. Zaščita telesa Primerno zaščito telesa zagotovimo z nošenjem več plasti oblačil. Zaščitna obleka je lahko iz bombaža, mora biti večplastna in narejena iz čvrstega materiala primerne gostote. Pod njo moramo vedno nositi dolge hlače in majico z dolgimi rokavi. Zaščitna obleka mora biti ohlapna in se ne sme preveč dotikati oblačil. To omogoči, da se med oblačili in zaščitno obleko ustvari zračna meja, ki zmanjša neposredni kontakt telesa s FFS. Zaščitna obleka je lahko v obliki kombinezona (enodelna) ali pa sestavljena iz dveh delov. V primeru, da namesto kombinezona uporabljamo zaščitno obleko iz dveh delov, moramo vedno nositi zgornji del obleke čez hlače. Če je uporabljeno FFS močno ali zmerno strupeno, moramo nositi zaščitno obleko odporno na kemikalije in vodo. Če take obleke nimamo, moramo med mešanjem in pripravo škropilne brozge nositi predpasnik, ki je odporen na kemikalije. Ker običajni kombinezoni navadno ne nudijo dovolj zaščite, je uporaba predpasnika zelo priporočljiva tudi med delom s škropilno brozgo. Predpasnik mora segati od vratu do kolen. Le tega ne smemo nositi, ko delamo okoli strojev, ki ga lahko zagrabijo. Zavedati se moramo, da bombaž in platno težje operemo, saj zelo rada vpijata pesticide, četudi v obliki suhe formulacije; iz usnja pa celo ni mogoče popolnoma odstraniti vpojenih pesticidov. Oblačila, odporna na kemikalije, so lahko zelo vroča, zato je zelo pomembno, da se uporabnik FFS izogne vročinskemu stresu (delo opravljamo v hladnejšem času dneva, med delom več počivamo, zaradi potenja je potrebno med počitkom več piti, ob slabem počutju pa takoj prenehati z delom). Pri uporabi nekaterih pesticidov, kot so fumiganti (sredstva za zaplinjevanje, ne smemo nositi osebne zaščitne opreme, ki je odporna na kemikalije (potrebna posebna zaščitna oprema!), zato je potrebno vedno prebrati navodila za uporabo posameznega FFS. 31

32 Zaščitno obleko čistimo po navodilih proizvajalca, zamenjamo jo z novo, ko je močno obrabljena in/ali se pojavijo raztrganine in luknje. Onesnaženo zaščitno obleko, ki jo zavržemo, moramo predhodno zapakirati v plastično vrečo. Slika 3: Zaščitna obleka s kapuco za enkratno uporabo (BUL, Švica Zaščita glave Nikoli ne smemo uporabljati klobukov ali rokavic, narejenih iz materialov, ki vpijajo snovi, npr. bombaž, usnje ali platno. Za dobro zaščito vratu in glave moramo uporabljati pokrivala, ki so odporna na kemikalije (npr. plastificiran klobuk s širokimi krajci). Pokrivala moramo oprati v topli milnati vodi takoj po uporabi. Nekatera zaščitna oblačila / kombinezoni imajo že pritrjeno kapuco. Če kapuce ne uporabljamo, jo moramo zviti ob vratu, da preprečimo nabiranje FFS. Zaščita rok Za primerno zaščito rok je potrebno nositi rokavice, odporne proti kemikalijam (ne prepuščajo vode, mineralnega olja in organskih topil). Priporočena je uporaba nitrilnih gumijastih rokavic, v primeru rokovanja s FFS na osnovi organskih topil pa se priporoča, da pri rokovanju s takim pripravkom uporabimo še dodatne, tanjše nitrilne rokavice pod temi. Dolžina rokavic naj sega vsaj do polovice razdalje do komolca. Tako preprečimo, da bi FFS tekla po rokavu v rokavice. Slika 4: Proti kemikalijam odporne nitrilne zaščitne rokavice (BUL, Švica Rokave moramo potegniti čez rokavice in jih zapeti, če ne delamo nad glavo. V primeru, ko delamo nad glavo, rokavicam naredimo zavihek in jih potegnemo čez rokave. Rokavice moramo nositi od trenutka, ko začnemo delati s FFS (rokovanje s pripravkom, priprava škropilne brozge, polnjenje rezervoarja, tretiranje s FFS), pa do konca dela s FFS. Nato rokavice še na rokah operemo pod vodo. Priporočamo, da se pri delu uporabljajo rokavice s certifikatom in oznakami CE o skladnosti, ki jih uvrščamo v kategorijo II in III. 32

33 Zaščita dihal Uporaba respiratorja oz. maske za obraz je obvezna v primeru: navedbe na etiketi in navodilih za uporabo, navedbe opozorilnih stavkov: izogibati se vdihavanju prahu, hlapov ali meglic, FFS je označeno kot zdravju škodljivo, strupene ali zelo strupeno pri vdihavanju, FFS lahko povzroča draženje dihal ali preobčutljivostno reakcijo pri vdihavanju, tretiranja v zaprtih prostorih, npr. rastlinjakih, pri rokovanju s tretiranim semenom. Slika 5: Enostavna polmaska in polmaska pri kateri je možno menjati filtre (BUL, Švica Vrsta maske je določena na podlagi strupenosti FFS, mesta aplikacije in drugih dejavnikov. Pri tretiranju s FFS je priporočljiva uporaba mask s filtri. Na razpolago imamo maske v obliki polmask, ki pokrivajo nos in usta, in celoobrazne maske, ki pokrivajo nos, usta, lica in oči. Za pravilno uporabo in vzdrževanje maske mora uporabnik upoštevati priložena navodila proizvajalca, in preveriti življenjsko dobo filtrov. Uporabljajmo filtre s srednjo zmogljivostjo ujetja (oznake: P2, FFP2), v določenih primerih pa z visoko zmogljivostjo ujetja (oznake: P3, FFP3). Med samo aplikacijo FFS ne smemo uporabljati mask, ki so namenjene le preprečevanju vstopa prahu do dihal, saj nas te ne ščitijo pred hlapi. Za FFS, ki se uporabljajo v obliki vodne raztopine ali pa so po fizikalnih lastnostih lahkohlapna, uporabljajmo kombinirana cedila (ločljivi del maske) z vložkom (patrono) za odstranjevanje delcev (predfilter) in ogljene filtre z aktivno polnitvijo. Hitrost nasičenja filtrov je odvisna od koncentracije hlapov in pogostosti uporabe maske. Ko pride do nasičenja filtrov, jih je potrebno zamenjati. Če opazimo, da med uporabo maske prihaja do oteženega dihanja ali da pri nošenju maske vohamo FFS, moramo nemudoma zamenjati filtre. Filtre moramo obvezno zamenjati najmanj 1-krat na leto, pri pogostejši uporabi večkrat. Ko kupujemo filtre, moramo biti pozorni, da so le ti odobreni za uporabo s FFS ali hlapi organskih mešanic. Po končani uporabi maske moramo le to očistiti po navodilih proizvajalca. Očiščeno masko moramo hraniti v hladnem, čistem in suhem prostoru. Priporočljivo je, da jo hranimo zapakirano v plastični vrečki; tako ji podaljšamo življenjsko dobo. Za bolj zahtevne uporabnike so še na voljo respiratorji s filtrirnim kanistrom, ventilatorski respiratorji in sistemi z dovajanjem zraka. Oznake polobraznih mask: FF polobrazne maske-polmaske, FFP polmaske za varovanje pred delci, S maske za trde delce in aerosole, SL maske za trde delce in tekoče aerosole. 33

34 Zaščita oči Oči so zelo občutljivi na pesticide. Med rokovanjem s FFS moramo nositi primerno zaščito za oči. Zaščito za oči sestavljajo tesno prilegajoča se očala, ki predstavljajo najboljšo zaščito oči, očala s stransko zaščito in ščitnik za obraz. Enako dobro zaščito za oči nudi tudi celoobrazna maska. Če tesno prilegajoča se očala nosimo s pol masko, moramo izbrati taka, da se bodo prilegala polmaski. Med rokovanjem s FFS ne smemo nositi kontaktnih leč brez dobre zaščite oči. Med mešanjem FFS lahko uporabljamo ščitnik za obraz, ki poleg oči varuje večji del obraza pred neposrednimi pljuski/brizgi FFS. Ščitnik za obraz nosimo kot dodatno zaščito med mešanjem vedno, ko imamo opravka s strupenimi FFS. Med aplikacijo FFS s traktorjem z odprto kabino ali med aplikacijo v zaprtih prostorih, ko smo izpostavljeni pesticidnemu pršcu/megli, je potrebno nositi tesno prilegajoča se očala, ki v takih primerih nudijo najboljšo zaščito. Očala in ščitnik za obraz operemo v topli milnati vodi takoj po uporabi. Slika 6: 1- tesno prilegajoča se zaščitna očala, 2 - očala s stransko zaščito (BUL, Švica Zaščita spodnjega dela nog Obutev mora biti odporna na kemikalije, še posebej takrat, ko imamo opravka s koncentriranimi pripravki FFS (npr. med pripravo škropilne brozge, ko je nevarnost razlitja največja). Med pripravo škropilne brozge lahko nosimo čevlje ali škornje, odporne na kemikalije, ali pa varovalo za čevlje. Da zmanjšamo izpostavljenost nog med aplikacijo FFS, moramo hlačnice nositi čez škornje, saj le tako lahko preprečimo, da se FFS ne bi cedila po nogi in nabirala v škornjih. Pred sezutjem moramo zunanjo stran obuval primerno očistiti. Slika 7: Gumijasti škornji (BUL, Švica 34

35 Vzdrževanje kontaminirane zaščitne opreme Zavedati se moramo, da pesticidi prehajajo v in skozi material osebne zaščitne opreme, dokler izvor FFS ni odstranjen. Spiranje osebne zaščitne opreme pod čisto vodo po vsaki uporabi podaljša življenjsko dobo le te. Pri odstranjevanju osebne zaščitne opreme moramo biti zelo pozorni, da se zgornji (kontaminirani) del oblačil ne dotakne nezaščitenih predelov kože. Z oblačili, ki jih nosimo pod zaščitno obleko, moramo ravnati, kot da so kontaminirana. Zato je najbolje, da oblačila prijemljemo z rokavicami in jih do pranja hranimo v plastični vreči. Obleke operemo po vsaki uporabi (dnevno), ločeno od ostalega perila. Postopek pranja oblek naj bo sledeč: predhodno spiranje ali namakanje v topli vodi, obleke nato operemo z najmočnejšim pralnim sredstvom pri največji porabi vode in najdaljšim časom pranja. Če ocenimo, da je bila obleka močno kontaminirana, postopek ponovimo. Obleke sušimo na prostem. Po končanem pranju kontaminiranih oblek moramo praviloma očistiti pralni stroj tako, da ponovno zaženemo program pranja z uporabo detergenta (brez perila v pralnem stroju). Če oblek ne peremo sami, moramo osebo, ki smo ji izročili kontaminirana oblačila za pranje, obvestiti o zgoraj omenjenem postopku pranja. 35

36 Kratki nasveti za varno uporabo FFS Z upoštevanjem spodaj navedenih nasvetov lahko že sam uporabnik stori veliko za svojo varnost, varnost delavcev in drugih navzočih oseb. ZAŠČITA UPORABNIKA Osebno zaščitno opremo uporabljamo med uporabo FFS in pri rokovanju s FFS kontaminirano opremo, tretiramo, ko ni vetra, ob koncu dela s FFS zamenjamo in operemo kontaminirano obleko ter umijemo dele telesa, ki so prišli v stik s FFS, pred pričetkom dela s FFS oblečemo čista oblačila (nekontaminirana s FFS), med odmerjanjem in mešanjem koncentratov FFS uporabljamo očala. Če obstaja možnost, da pride pesticidni pršec ali prah v stik z očmi, vedno uporabljamo vizir ali tesno prilegajoča se očala, med delom se ne dotikamo nezavarovanih predelov telesa / preprečimo stik FFS s kožo, FFS hranimo v originalni embalaži, FFS ne shranjujemo v neoznačenih steklenicah ali posodah za hrano, šob ali cevk nikoli ne čistimo z usti, prav tako ne sesamo FFS preko cevke v/iz rezervoar/-ja, po rokovanju s FFS si operemo roke, še posebej pazljivo pred jedjo, pitjem, kajenjem in uporabo stranišča, nikoli ne pustimo FFS brez nadzora, med mešanjem FFS preprečimo razlitje in prašenje FFS, pribor in posode s katerimi odmerjamo FFS označimo in uporabljajmo le za ta namen. Za odmerjanje uporabimo tehtnico oz. merilni valj, uporabljamo primeren in dobro prilegajoč se respirator, če je to navedeno na etiketi, če mešamo FFS v slabo prezračevanem prostoru in če je možnost vdihavanja kapljic, hlapov ali prahu škropiva, ne vstopamo na tretirano območje prekmalu; upoštevati moramo delovno karenco, pred vstopom v rastlinjake ali zaprte prostore po aplikaciji FFS moramo le te dobro prezračiti, s FFS ne tretiramo, ko so temperature višje od 30 C. 36

37 ZAŠČITA OSTALIH NAVZOČIH OSEB Preprečitev zastrupitve oseb, ki bi se lahko po naključju znašle v času priprave škropilne brozge ali pa v času samega tretiranja. Tretirajmo, ko ni vetra, nikoli ne pustimo FFS brez nadzora, med mešanjem FFS preprečimo razlitje in prašenje FFS, s FFS ne tretiramo, ko so temperature višje od 30 C, pri pripravi FFS in škropljenju z njimi naj ne bodo prisotni drugi ljudje, to še zlasti velja za otroke. ZAŠČITA DELAVCA Delavec, ki delo opravlja na tretiranem območju, lahko za svojo varnost naredi največ sam, vendar ga je uporabnik dolžan opozoriti na morebitno nevarnost, kateri je lahko izpostavljen v primeru stika s tretirano površino. Še posebej pomembno je to pri uporabi FFS, ki pri delavcu lahko izzovejo preobčutljivostno reakcijo v stiku s kožo in/ali dražijo kožo. Več o osebni zaščitni opremi je navedeno pod točko»uporabnik«. Pomembno je, da delavec ne vstopa na območje, tretirano s FFS pred potekom delovne karence. Za zmanjšanje izpostavljenosti FFS je potrebno upoštevati tudi sledeča navodila: Ob koncu dela na tretiranih rastlinah zamenjamo in operemo kontaminirano obleko ter speremo dele telesa, ki so lahko prišli v stik z ostanki škropiva na rastlinah, ne dotikamo se nezavarovanih predelov telesa / preprečimo stik ostankov FFS s kožo, po rokovanju s škropljenimi rastlinami si operemo roke, še posebej pazljivo pred jedjo, pitjem, kajenjem in uporabo stranišča. In nikoli ne pozabimo, da lahko za svojo varnost največ storimo sami! Tudi, če na etiketi ni navedeno, da je uporaba osebna zaščitne opreme nujna, je v skladu z dobro prakso in za lastno varnost smiselno obleči zaščitne rokavice, kombinezon in škornje. FFS je potrebno uporabljati v skladu z navodili proizvajalca, tudi z vidika varnosti uporabnika, delavcev, ki opravljajo opravila na tretiranih rastlinah, naključno prisotnih oseb in potrošnikov, ki zaužijejo pridelke. 37

38 3.3. UKREPI PRI ZASTRUPITVI Na možnost zastrupitve posumimo, če se pri sicer zdravi osebi, ki je bila izpostavljena FFS, nenadoma pojavijo naslednji znaki oz. simptomi: zmedenost, nezavest, krči, slabost, bruhanje, driska, bolečine v trebuhu, težko dihanje, dušenje, slinjenje, kašelj, ohromelost, nehoteni gibi, bledica, pordelost kože, potenje, nereden srčni utrip, alergijska reakcija. Kadar pa se zgodi nesreča toksična poškodba (zastrupitev), moramo vedeti, kako pravilno ukrepati, da bodo morebitne posledice nesreče za poškodovanca čim manjše. Potek zastrupitve in usoda poškodovanca se pogosto odločata v prvih minutah (jedke snovi) ali urah po zastrupitvi. Ukrepi prve pomoči pri zastrupitvi oziroma pri sumu na zastrupitev imajo nekaj posebnosti v primerjavi s splošnimi postopki prve pomoči. Poznavanje ukrepov in njihovo pravilno zaporedje lahko reši življenje, omili posledice, ali skrajša zdravljenje! Standardni ABC postopki prve pomoči, ki se ne razlikujejo od tistih, ki jih sicer izvajamo v primeru drugih bolezenskih stanj ali poškodb, so uvrščeni šele na tretje mesto. Nujne ukrepe prve pomoči pri zastrupitvah morajo poznati tudi laiki! 1. Evakuacija ponesrečenca. Najprej poskrbimo za lastno varnost in si namestimo vso potrebno zaščitno opremo, da tudi sami ne postanemo žrtev! Da prekinemo nadaljnjo izpostavljenost in ponesrečencu zagotovimo čim boljše pogoje, ga premestimo iz nevarnega območja na svež zrak ter ga zavarujemo pred mrazom oziroma vročino. 2. Ocena stanja ponesrečenca. Pri ponesrečencu ocenimo stanje zavesti (odzivnost) in dihanje; prisotnost pulza po novih smernicah laiki ne ugotavljajo. Če je ponesrečenec nezavesten (neodziven), se ne premika in ne diha ali le podihava (občasni agonalni vdihi), je potrebno oživljanje. Nezavestnega poškodovanca namestimo v levi bočni položaj. 3. Pokličemo reševalce - zdravniško pomoč oziroma se posvetujemo z osebnim ali dežurnim zdravnikom. Vedno povemo, kdo kliče, kje se je zgodila nesreča, kaj se je zgodilo, koliko je poškodovanih in kakšne so poškodbe. Če smo pri ponesrečencu sami, le ta pa je nezavesten, se ne premika in ne diha, najprej pokličemo na 112 Center za obveščanje in za tem takoj pričnemo oživljati. 4. Postopki ABC oživljanja za vzpostavitev osnovnih življenjskih funkcij se pri zastrupljenih ne razlikujejo od tistih, ki jih sicer izvajamo v primeru drugih bolezenskih stanj ali poškodb POZOR, lastna varnost! Nezavestnega poškodovanca, ki diha, daj v levi bočni položaj; le-ta vzdržuje prosto dihalno pot, hkrati pa v primeru bruhanja preprečuje, da bi izbruhane mase prišle v pljuča in povzročile zaplete. Pri poškodovancu, pri katerem ugotovimo, da je nezavesten (neodziven), se ne premika in ne diha, ali le podihava (občasni agonalni vdihi), takoj pričnemo postopek ABC oživljanja: (A - sprostitev dihalnih poti, B - umetno dihanje usta na usta ali usta na nos, C - zunanja masaža srca). 38

39 Zunanjo masažo srca in umetno dihanje izvajamo v razmerju 30:2, ne glede na število reševalcev. Oživljanje izvajamo do vzpostavitve osnovnih življenjskih funkcij oziroma do prihoda reševalcev. V kolikor izvajalci prve pomoči ocenijo, da bi izvajanje umetnega dihanja lahko ogrozilo njihovo lastno zdravje, naj izvajajo le neprekinjeno zunanjo masažo srca. 5. Odstranitev strupa pred vstopom v telo (dekontaminacija kože, oči in sluznic) Stik s kožo Jedke kemikalije lahko v zelo kratkem času močno poškodujejo kožo, nekatere kemikalije pa se hitro absorbirajo skozi kožo in povzročijo sistemsko toksičnost, zato jih moramo takoj odstraniti. Najprej odstranimo kontaminirano obleko, pri tem pazimo, da ne kontaminiramo oči ali druge predele nekontaminirane kože. S kože mehansko odstranimo morebitne trdne delce kemikalij oziroma obrišemo tekočino, nato pa kontaminirane predele kože temeljito speremo s čisto vodo. Temeljito speremo tudi kontaminirane kožne gube. Za odstranjevanje oljnih substanc uporabimo tudi milo ali šampon. Jedke kemikalije pronicajo v globino kože in puščajo trajne posledice, zato je potrebno dolgotrajno spiranje kontaminiranih predelov, vsaj 15 min. V primeru nesreče z jedkimi snovmi velja v postopkih prve pomoči izjema zaporedja ukrepov: če stanje poškodovanca dopušča (prisotne vitalne funkcije), najprej napravimo dekontaminacijo in šele nato kličemo reševalce. Takojšnja dekontaminacija močno zmanjša posledice, odločujoče so sekunde in minute. Nikoli ne uporabljamo nevtralizacijskih sredstev, ker z uporabo le-teh tvegamo še dodatno škodo. Stik z očmi Očesna roženica je še posebno občutljiva za jedke kemikalije in nekatera organska topila, ki so prisotna tudi v številnih FFS. Ukrepamo hitro, da zmanjšamo nevarnost za trajno poškodbo očesa. Tujkov, še zlasti jedkih, ne odstranjujemo mehansko z drgnjenjem, da ne povzročimo dodatne poškodbe. Morebitne kontaktne leče odstranimo z vodo. S palcem in kazalcem razpremo očesno veko in oči temeljito speremo s čisto, po možnosti mlačno vodo. Curek vode iz livčka ali pipe usmerimo v notranji kot očesne reže (ne na zrklo), glavo nagnemo tako, da ne kontaminiramo še drugega očesa. Slika 8: Spiranje oči (L.Šarc) Pri poškodbi obeh očes vodni curek usmerimo na koren nosu. Oči temeljito speremo. V kolikor je kemikalija, ki je kontaminirala oko, jedka ali pa vsebuje druge snovi, ki 39

40 povzročijo trajno poškodbo oči, oko spiramo najmanj 15 minut. V primeru nesreče z jedkimi snovmi velja v postopkih prve pomoči izjema zaporedja ukrepov: če stanje poškodovanca dopušča (prisotne vitalne funkcije), najprej napravimo dekontaminacijo in šele nato kličemo reševalce. Takojšnja dekontaminacija močno zmanjša posledice, odločujoče so sekunde in minute. Nikoli ne uporabljamo nevtralizacijskih sredstev, ker z uporabo le teh tvegamo še dodatno škodo. Vdihavanje Vdihavanje dražečih plinov, par in aerosolov (prašni delci in drobne kapljice) povzroči lokalno draženje sluznice dihalnih poti (nos, žrelo, sapnik, sapnice, pljučni mešički), lahko pa tudi sistemske znake zastrupitve (okvare drugih organskih sistemov). Pri vdihavanju ni posebnih dekontaminacijskih postopkov, zadošča evakuacija na svež zrak oziroma v dobro prezračen prostor. Pred evakuacijo moramo najprej poskrbeti za lastno varnost in zaščito. Zaužitje V primeru zaužitja najprej odstranimo ostanke kemikalije iz ust, nato usta temeljito speremo z vodo. Trdne in prašne delce odstranimo s prstom ovitim v gazo. POZOR, uporabi zaščitne rokavice! Pazimo, da ponesrečenec vodo, s katero izpiramo usta, ne pogoltne; temeljito izperemo tudi sluznico pod jezikom in ob dlesni. Pri zaužitju jedkih kemikalij naj ponesrečenec popije 1-2 dl vode po majhnih požirkih, da ne izzovemo bruhanja. Zaužitje mleka pri zastrupitvah ni dovoljeno, ker lahko pospeši absorpcijo nekaterih kemikalij ali pa izzove bruhanje. Zastrupljenemu ne smemo dati piti alkohola. Prav tako ne dajemo piti nevtralizacijskih sredstev v primeru zaužitja jedkih kemikalij, ker s tem tvegamo dodatno poškodbo. Pri zaužitju le dražečih snovi, ki se ne penijo, lahko poškodovanec pije hladno vodo. Bruhanje izzovemo le po navodilu zdravnika. Ponesrečencu z motnjo zavesti ne smemo dati ničesar piti, niti izzivati bruhanja! 6. Pomoč pri pripravi za transport in zbiranju dokumentacije. Šele, ko ponesrečencu zagotovimo osnovne življenjske funkcije in napravimo dekontaminacijo, zberemo čim več podatkov o FFS in jih posredujemo reševalcem oziroma zdravniku. Pridobimo čim več podatkov o okoliščinah nesreče in predhodnem zdravstvenem stanju ponesrečenca. Poskrbimo tudi za ustrezen transport v zdravstveno ustanovo (predhodni posvet z zdravnikom). V sumljivih primerih obvestimo tudi pristojne službe (policija, kriminalisti, inšpekcija). OBVEŠČANJE O NEŽELENIH VPLIVIH IN NESREČAH Pri nesreči s FFS se vedno posvetujete z izbranim oziroma dežurnim zdravnikom, v nujnih primerih pa pokličite Center za obveščanje 112. Poročilo o izpostavljenosti FFS v vsakem primeru pošljite na Center za zastrupitve obrazec najdete na zadnji strani priročnika. Podatke o možnih učinkih posameznih FFS na ljudi klinični toksikolog pridobiva s pomočjo epidemioloških študij izpostavljenosti, iz laboratorijskih raziskav na humanih bioloških vzorcih, z ekstrapolacijo rezultatov laboratorijskih raziskav, pridobljenih na različnih živalih in mikroorganizmih ter izkustveno iz naključnih zastrupitev. Dosledno sporočanje pojava vseh neželenih učinkov pri uporabi FFS ali morebitnih zastrupitev bi bistveno doprineslo k varnejši uporabi FFS in zmanjšalo tveganje za zdravje ljudi. 40

41 3.4. OSTANKI PESTICIDOV Ostanki pesticidov v rastlinah so snovi, ki so posledica uporabe fitofarmacevtskih sredstev. Vključujejo lahko aktivno snov fitofarmacevtskega sredstva, njene presnovne produkte (metabolite) in proizvode njenega razgrajevanja oziroma reakcije. Najvišje dovoljene količine ostankov mejne vrednosti ali na kratko MRL (angleško maximum residue level), so na ravni Evropske skupnosti za vse države članice enako predpisane v Uredbi (ES) št. 396/2005. MRL se določajo na podlagi lastnosti aktivne snovi in na podlagi predvidene uporabe sredstva. Pri določanju MRL se ocenijo podatki iz predlagane uporabe FFS. MRL se določi na podlagi poljskih poskusov, ki pokažejo pričakovane ostanke ob najvišji stopnji predvidene uporabe: najvišji predvideni odmerki, največje predvideno število tretiranj, najmanjši razmaki med tretiranji, najkrajša predvidena karenca. To so ključni podatki pri določanju mejnih vrednosti pesticidov. Ko se na podlagi študij ugotovi, kakšni so najvišji pričakovani ostanki, se ti preverijo tudi s stališča varnosti za potrošnika. Na podlagi tako ocenjenih podatkov se določi v postopku registracije FFS predpisana uporaba in opredeli etiketa z navodilom za uporabo. V primeru, da količina ostankov ni ocenjena kot varna, se take uporabe ne registrira. Razlike v predpisanih MRL nastanejo zaradi razlik v presnovi enake aktivne snovi pri različnih skupinah rastlin in zaradi različne uporabe FFS pri varstvu različnih vrst rastlin. Mejne vrednosti so torej varne vrednosti ostankov fitofarmacevtskih sredstev, izražene v mg/kg, ki jih lahko pričakujemo, če fitofarmacevtsko sredstvo uporabljamo v skladu z navodilom za uporabo. Bistvenega pomena je, da pri uporabi FFS dosledno upoštevamo navodilo za uporabo. Povečevanje odmerkov ali števila tretiranj, neupoštevanje karence ali uporaba sredstev na rastlinah, za katera sredstvo ni registrirano, vodi do povišanih ostankov v pridelkih, ki nedvoumno pričajo o nepravilni rabi. Povečevanje odmerkov ali števila tretiranj, neupoštevanje karence ali uporaba sredstev na rastlinah, za katera sredstvo ni registrirano, vodi do povišanih ostankov v pridelkih, ki nedvoumno pričajo o nepravilni rabi. Če bomo FFS uporabljali v skladu z navodilom za uporabo, dovoljeni ostanki FFS ne bodo preseženi in obratno - presežene vrednosti pomenijo nepravilno uporabo. 41

42 OCENA TVEGANJA ZA POTROŠNIKA V Sloveniji v okviru uradnega nadzora nad živili, ki ga izvajata Zdravstveni inšpektorat in Inšpektorat za kmetijstvo, gozdarstvo in hrano, redno sledimo prisotnosti ostankov pesticidov in njihovih presnovnih produktov v živilih. Živila, kjer ugotovljeni ostanki presegajo MRL, ne smejo biti dana v promet. V primeru preseganja MRL je potrebno oceniti tveganje, ki ga za zdravje potrošnikov predstavlja uživanje določenega živila. V kolikor ocenjena izpostavljenost ne presega količine pesticida, ki jo lahko zaužijemo brez nevarnosti za pojav škodljivih učinkov, živilo ne predstavlja tveganja za zdravje ljudi. Ostankom pesticidov smo lahko izpostavljeni tudi preko pitne vode, vendar ti ne smejo presegati 0,10 mikrograma/liter za posamezen pesticid oziroma njegove razgradne produkte in 0,50 mikrograma/liter za vsoto pesticidov. Ker smo dnevno izpostavljeni različnim kemikalijam, katerih skupnega delovanja ne moremo predvideti, moramo v vsakdanjem delu dosledno upoštevati pravila dobre kmetijske prakse in integrirane pridelave, da dosežemo čim nižjo vsebnost pesticidov v živilih in v našem okolju. Slika 9: Vidni ostanki uporabe FFS na grozdju (S.Vranac) 42

43 4. VARSTVO OKOLJA IN UPORABA FFS V postopku registracije se FFS ocenijo tudi z vidika tveganja za okolje (neživi in živi svet). Uporaba FFS ne sme predstavljati nesprejemljivega tveganja za neciljne organizme, kot so: ptice, sesalci, ribe ter drugi vodni organizmi, čebele, koristne neciljne žuželke, deževniki, talni organizmi in neciljne rastline. Informacije na etiketi FFS nam povedo, katere varnostne ukrepe moramo upoštevati, da zaščitimo divje živali, rastline in okolje TLA Tla predstavljajo naravni vir in osnovo za kmetijsko pridelavo. Nastanek in razvoj tal je zapleten prostorsko časovni pojav. Najpomembnejši dejavniki, ki vplivajo na nastanek tal, so klima, vegetacija, talni organizmi in geološka podlaga. Tla v glavnem sestavljajo pesek, melj in glina. Ti delci se med seboj močno razlikujejo po sposobnostih vezanja vode na svojo površino. Tako tla, ki vsebujejo več gline in organskih snovi, zadržijo tudi več vode. Struktura tal in delež por sta odvisna od velikosti delcev in njihove sposobnosti, da se povezujejo v skupke oz. strukturne agregate. Dejavniki, ki vplivajo na poroznost (propustnost) tal so tekstura, struktura tal, delež organske snovi v tleh, obdelovanje tal, vegetacija in organizmi itd. Za rodovitnost tal je poroznost zelo pomembna lastnost to je odnos med vodo in zrakom. Voda se zadržuje v kapilarah (kot las tankih porah v tleh), zrak pa v nekapilarah (večje pore v tleh, skozi katere voda odteče in se napolnijo z zrakom). Idealno razmerje med zračnimi prostori in kapilarami z vodo v tleh je približno 1:1. To pomeni, da je prostor s kapilarno vodo približno enako velik kot prostor z zrakom; oziroma za največ eno petino večji od zračnega prostora. Tako razmerje omogoča kroženje zraka in plinov v tleh, obenem pa zadržuje primerno količino vode. Tla imajo tudi sposobnost čiščenja (filterska sposobnost) in odpornosti proti spremembam ph, ki vpliva na kislost tal (puferna sposobnost). Ta sposobnost tal preprečuje škodljivim snovem, da bi dosegle podzemno vodo in/ali prehransko verigo. Organska snov v tleh je pomemben dejavnik pri določanju puferne sposobnosti tal. Organsko snov sestavljata živa in neživa organska snov. Med živo organsko snov tal štejemo talne organizme, neživa organska snov pa nastaja iz odmrle rastlinske in živalske biomase. Med talnimi mikroorganizmi so glavni razkrojevalci organskih ostankov bakterije in glive, ki med razgradnjo in transformacijo organskih ostankov porabljajo organsko snov kot vir energije za sintezo biomase. Pri tem se iz organskih ostankov sproščajo hranila, ki jih nato porabijo rastline. Mikroorganizmi imajo največji vpliv na kroženje snovi in tok energije skozi tla, posledično pa tudi na število drugih organizmov v tleh in na rodovitnost. Končna usoda nanesenih FFS v tleh je odvisna od več dejavnikov. Prevladujoči dejavniki so tip tal, kjer lahko v lahkih in z organsko snovjo revnih tleh pride do spiranja, v težkih tleh pa do kopičenja FFS v tleh. FFS se skupaj z vlago v tleh lahko gibajo navzdol (spiranje), navzgor (kapilarni dvig) ter levo in desno po talnem profilu. Če je na polju vgrajen drenažni sistem, se preko tega lahko spirajo tudi v površinske vode. 43

44 Varovanje tal in talnih organizmov V optimalnih pogojih se več kot 99 % FFS v kmetijskih tleh razgradi v nenevarne spojine, če je v tleh dovolj mikroorganizmov. Delež mikroorganizmov v tleh je odvisen od deleža organske snovi, saj jim služi kot hrana. Poleg razgradnje rastlinskih in živalskih ostankov mikroorganizmi in deževniki v tleh razgrajujejo tudi številna onesnažila in druge snovi, ki v tla pridejo kot posledica kmetijske dejavnosti (FFS, mineralna gnojila), industrijskih emisij, prometa ali raznih drugih posegov. Previsoka prisotnost težkih kovin (baker, svinec..), lahko vpliva na zmanjšanje biotične aktivnosti v tleh ter posredno na zmanjšanje razgradnje FFS. Zato je ohranjanje organske mase in življenja v tleh izredno pomembno, pomembna pa je tudi pozornost, da ne vnašamo škodljivih snovi v tla. Slika 10: Shematski prikaz usode in obnašanja FFS v okolju (J.Persolja) 44

45 4.2. VARSTVO VODA Voda v naravi nenehno kroži. Z izhlapevanjem prehaja v ozračje in se s padavinami vrača na zemeljsko površje, kjer se del vode porabi za življenjske združbe, del odteče v reke in v podzemlje, del pa izhlapi. Evropska unija in s tem tudi Slovenija, ščiti dragocene vodne vire pred prekomernim izkoriščanjem in onesnaženjem z doslednim izvajanjem sprejetih zakonskih predpisov. Eden od teh je tako imenovana Okvirna vodna Direktiva 2000/60/ES, ki obvezuje države članice skupnosti, da do leta 2015 vsa vodna telesa podzemne vode na njihovem območju dosežejo dobro količinsko in kemijsko stanje. Varovanje podzemne vode dodatno ureja Direktiva 2006/118/ES o varstvu podzemne vode. Določbe Okvirne vodne direktive so prenesene v slovensko zakonodajo z Zakonom o vodah (Ur.l. RS, št. 67/02, 110/02 ZGO-1, 2/04 ZZdrI-A in 41/04-ZVO-1); (v nadaljevanju: Zakon o vodah). Posamezna področja pa so še dodatno urejena z uredbami, ki so navedena v seznamu predpisov (glej poglavje Viri). Zakonodaja s področja kmetijstva se povezuje z zakonodajo s področja okolja in uporabniki fitofarmacevtskih sredstev morajo pri svojem delu upoštevati tudi predpise o varovanju okolja in voda. Slika 11: Veliko FFS je strupenih za vodne organizme (S. Vranac) 45

46 Varstvo podzemne vode Podzemne vode, ki se zbirajo in pretakajo v vodonosnikih s kraško-razpoklinsko (kras) in medzrnsko poroznostjo (prodnate ravnice), so v Sloveniji glavni vir pitne vode, saj se z njimi oskrbuje približno 97 % prebivalcev. Drugod po svetu zaradi naravnih danosti ali prekomernega onesnaževanja nimajo na voljo dovolj izdatnih in kakovostnih virov podzemnih voda, zato za oskrbo s pitno vodo ustrezno čistijo površinske vode, ki so kot vir pitne vode zdravju manj primerne. V Sloveniji so glede varovanja podzemne vode najbolj občutljive prodnate ravnice s plitvimi, pred onesnaženjem slabo zaščitenimi vodonosniki (Spodnja Savinjska kotlina, Dravsko, Ptujsko, Apaško, Prekmursko in Mursko polje). Vodonosne plasti od površine loči tanka plast nezasičene cone, gladina podzemne vode je ponekod le meter pod površjem in ni zaščitena z nepropustnimi plastmi. Na teh območjih podzemno vodo ogrožajo različne človekove dejavnosti, predvsem kmetijstvo, nenadzorovane odlagališča odpadkov, poseljene površine z neurejenimi kanalizacijski sistemi, industrija, obrt in prometna infrastruktura. Podzemne vode pa so močno povezane tudi s površinskimi vodami, saj na gladino podzemnih voda vpliva vodostaj površinskih voda. V Sloveniji se kakovost podzemne vode od leta 1990 spremlja v okviru državnega monitoringa kakovosti podzemne vode. Rezultati monitoringa so osnova za določitev kemijskega stanja vodnih teles podzemne vode. Slika 12: Kemijsko stanje vodnih teles podzemne vode (VTPodV) v obdobju (MOP, ARSO, GURS) 46

47 Nepravilna raba FFS je lahko eden izmed vzrokov za onesnaženje vodnih virov. Zakonski predpisi določajo, da je mejna vrednost ostankov FFS v podzemni vodi za posamezno aktivno snov in njene toksično relevantne razgradne produkte 0,1 µg/l, ter za vsoto več aktivnih snovi z njihovimi relevantnimi razgradnimi produkti 0,5 µg/l. Kakšno bo dejansko spiranje in posledično koncentracije aktivnih snovi v podzemnih vodah Slovenije, je v največji meri odvisno predvsem od fizikalno kemijskih lastnosti aktivne snovi ter klimatsko talnih razmer na površini, kjer se nanašajo FFS. Na kratko pa lahko zaključimo, da je podzemna voda najbolj ranljiva na območjih z lahkimi, plitvimi peščenimi tlemi, revnimi z organsko snovjo, kot so npr. v Savinjski, Murski in Dravski kotlini. Med posameznimi skupinami FFS so najbolj podvrženi spiranju herbicidi, ki so najpogosteje zaznani v podzemnih vodah Slovenje. Glavni razlog večjega potenciala spiranja herbicidov je v njihovih fizikalno kemijskih lastnostih ter v dejstvu, da se le ti v večini primerov nanašajo na gola tla pred ali po setvi oziroma zgodaj po vzniku gojenih rastlin. Da bi zavarovali vire pitne vode, je potrebno upoštevati vse predpise v zvezi s kmetovanjem kot tudi z vsemi ostalimi dejavnostmi na tako imenovanih vodovarstvenih območjih. Na podlagi prvega in tretjega odstavka 74. člena Zakona o vodah izdaja Vlada Republike Slovenije uredbe za posamezna vodna telesa (npr. Uredba o vodovarstvenem območju za vodno telo vodonosnika Apaško polje, Ur.l. RS, št. 59/2007). Slika 13: Prikaz vodovarstvenih območij na medzrnskih vodonosnikih (hitrost pretakanja vode do 10 m/dan) (MOP, ARSO) 47

48 Po tej uredbi obsega vodovarstveno območje (Pravilnik o kriterijih za določitev vodovarstvenega območja, (Ur.l.RS, št.64/2004 in Ur.l.RS št. 5/2006) zajema neposredno soseščino zajetja in povodja in je razdeljeno v 3 območja z natančno naštetimi ukrepi, prepovedmi in omejitvami glede rabe tal. Po tej zakonodaji je najbolj varovano ograjeno območje črpališča, ki mu nato sledijo: najožje območje (VVO I), najstrožji režim, kjer podzemna voda potuje skozi to območje od 0-50 dni, gnojenje ni dovoljeno (razen gnojenja na način ekološkega kmetovanja), vsa obdelovalna kmetijska površina mora biti ozelenjena skozi celo leto. Od FFS so dovoljena le sredstva, ki so dovoljena v ekološkem kmetijstvu. ožje območje (VVO II) s strožjim režimom, kjer podzemna voda potuje skozi to območje od dni, gnojenje je dovoljeno na način ekološkega in integriranega kmetijstva, mineralni dušik je dovoljen le, če je voda v dobrem stanju v zadnjih 5 letih, od FFS so dovoljena le tista v Sloveniji registrirana fitofarmacevtska sredstva, ki imajo dovoljenje za prodajo v določenih trgovinah (cvetličarne, prodajalne z neživilskim blagom in posebni del prodajaln z živili). širše območje (VVO III) z blažjim režimom, gnojenje je dovoljeno, dovoljena so le tista v Sloveniji registrirana fitofarmacevtska sredstva, ki imajo dovoljenje za prodajo v določenih trgovinah (cvetličarne, prodajalne z neživilskim blagom in posebni del prodajaln z živili). 48

49 Varstvo površinskih voda in vodnih organizmov Največje tveganje za vodne organizme s strani FFS predstavlja njihovo zanašanje (ang. drift) s površin, kjer se nanašajo FFS, na bližnje vodne površine. Pri tem velja pravilo, da se z višino rastlin, ki jih tretiramo, povečuje tudi tveganje za zanašanje FFS do vodnih površin. Svoj, sicer manjši, delež pri morebitnem onesnaževanju površinskih voda prispeva še površinsko odtekanje FFS (ang. run off) po površini tal in odtekanje preko drenažnih sistemov (ang. drainage) ob in po nanašanju FFS. Kakovost površinskih vodotokov se v Sloveniji spremlja na 43-ih merilnih mestih v skladu z Uredbo o kemijskem stanju površinskih voda (Ur.l. RS, št. 11/2002), kjer je predpisana mejna vrednost določena za posamezne aktivne snovi in njihovo vsoto. Kakovost površinskih voda se spremlja predvsem v večjih vodotokih, v manjši meri pa se spremlja v manjših vodotokih. Največ ostankov FFS se ugotovi v površinskih vodah v mesecu maju in juniju, ker se takrat FFS največ uporabljajo. Slika 14: Kemijsko stanje površinskih voda v obdobju (MOP, ARSO, GURS) Veliko FFS je škodljivih do zelo toksičnih za vodne organizme. Ker je nevarnost snovi za vodne organizme lahko različna, imajo posamezna sredstva na etiketi napisan drugačen zahtevan varnostni pas. Za zaščito vodnih organizmov je pri uporabi FFS vedno treba upoštevati netretiran varnostni pas v tlorisni širini 15 metrov od meje brega 1. reda (slika 15), in 5 m od meje brega vode 2. reda (preostali stalni naravni vodni viri), ki je predpisan z Zakonom o vodah. Če pa ima sredstvo na etiketi zahtevan širši varnostni pas (na primer 30 m), je treba upoštevati le-tega. 49

50 Meja tretirane površine Rob brežine Varnostni pas Voda 1. ali 2. reda Slika 15: Način merjenja varnostnih pasov (B. van der Geest) Uporaba FFS je lahko varnejša za okolje (tla, talne organizme, podtalno vodo, površinske vode in vodne organizme), če uporabnik FFS: Uporablja alternativne načine varstva rastlin, ki manj obremenjujejo okolje ali kombinacijo alternativnega in kemičnega načina varstva rastlin, med dvema ali več FFS, ki so enako ali podobno učinkoviti, izbere FFS, ki ima manjši negativni vpliv na okolje. Po nasvet se obrne na specialista za varstvo rastlin, dela v skladu z ukrepi dobre kmetijske prakse in varstva rastlin (ekološka, integrirana pridelava ipd.), upošteva nasvete Opazovalno napovedovalne službe Slovenije, natančno upošteva navodilo za uporabo FFS, uporablja predpisane odmerke FFS in upošteva predpisan netretiran varnostni pas z namenom zaščititi vodne vire, previdno pripravlja škropilno brozgo, polni in čisti naprave za nanašanje FFS ter ravna z odplakami pri spiranju in izpraznjeno embalažo FFS v skladu z navodili za uporabo in predpisi, ki urejajo to področje, tretira v ugodnih vremenskih razmerah, ko je ozračje mirno, temperatura zraka pa ne višja od 30, uporablja tehniko tretiranja pri kateri uhaja v okolje čim manj uporabljenega sredstva, uporablja tehnično brezhibne in natančno kalibrirane (umerjene) naprave za nanašanje, izboljša natančnost nanašanja ter prepreči zanašanje z uporabo naprav, ki zmanjšajo tveganje zanašanja pri tretiranju (šobe z zmanjšanim zanašanjem). Uporabnik FFS naj pred uporabo FFS prebere in upošteva vse varnostne ukrepe za zmanjšanje tveganja za okolje, ki so zapisani na etiketi z navodilom za uporabo FFS. 50

51 4.3. VARSTVO DIVJIH ŽIVALI IN RASTLIN Gozdna meja, močvirja in obvodni pasovi ter travniki, bogati z rastlinami in drugimi vrstami, so pomembno življenjsko okolje (habitat) divjih živali in rastlin. Ta območja so razmeroma nepomemben vir škodljivih organizmov in bolezni. Nekatera območja so posebej zakonsko opredeljena z namenom, da ščitijo divje živali in rastline. To so tako imenovana Evropska območja (Natura 2000) in drugi nacionalni in lokalni naravni rezervati. Vsa ta območja morajo biti zaščitena pred škodljivimi vplivi FFS v primeru uporabe FFS v njih ali njihovi neposredni soseščini. Za divje ptiče in sesalce, vključno z neciljnimi členonožci, največje tveganje predstavlja uporaba tretiranega semena in sredstev v granulah, peletah ali vabah. Slika 16: Območja Natura 2000 (Zavod RS za varstvo narave) Uporabnik FFS lahko zmanjša vpliv FFS na divje živali in rastline, če : Se izogiba nepotrebni izpostavljenosti habitatov divjih živali in rastlin, kot so gozdna meja, močvirja in obvodni pasovi ter travniki bogati z rastlinami ali drugimi vrstami, zmanjša zanašanje pri tretiranju (z upoštevanju hitrosti in smeri vetra v času škropljenja), poskrbi, da je posejano tretirano seme popolnoma prekrito z zemljo in da so granule in pelete zadelane v tla, takoj pobere in odstrani morebitno raztreseno seme, granule in pelete. Uporabnik FFS naj pred uporabo FFS prebere in upošteva vse predpisane varnostne ukrepe in nasvete za zaščito divjih živali in rastlin, ki so zapisani na etiketi FFS. 51

52 4.4. VARSTVO ČEBEL IN NECILJNIH ČLENONOŽCEV Čebele so kot opraševalke mnogih rastlin nepogrešljive za obstanek kopenskih življenjskih združb. Čebelje pridelke, kot so med, cvetni prah, vosek, propolis, matični mleček in čebelji strup, pa človek uporablja za hrano, pomoč pri lajšanju zdravstvenih težav in kot surovino za pridobivanje nekaterih živilskih in drugih proizvodov. Čebele in drugi neciljni členonožci so lahko izpostavljeni FFS na dva načina: pri nabiranju nektarja, cvetnega prahu in medene rose, pri neposrednemu stiku s FFS ob tretiranju. Slika 17: Kranjska čebela na zlati rozgi (Wikipedia) FFS, ki so škodljiva za čebele, so na etiketi označena kot Nevarno za čebele. Pri uporabi takih sredstev mora uporabnik FFS dosledno upoštevati določila 6. člena Pravilnika o dolžnostih uporabnikov fitofarmacevtskih sredstev (Ur. l. RS, št. 62/2003, 5/2007 in 30/2009), ki v 6. členu govori o dodatnem varstvu čebel: Cvetoča podrast v trajnih nasadih mora biti v času tretiranja s FFS, ki so za čebele nevarna, pokošena oziroma mora biti na drug način preprečeno, da bi jo FFS doseglo, uporaba sistemičnih, čebelam nevarnih FFS, je prepovedana v času cvetenja gojenih rastlin, uporaba kontaktnih, čebelam nevarnih FFS, v času cvetenja gojenih rastlin je dovoljena v nočnem času od dve uri po sončnem zahodu do dve uri pred sončnim vzhodom. Uporabnik FFS lahko zmanjša škodljivi vpliv FFS na čebele, če: Upošteva vse navedene predpisane določbe, pred načrtovano uporabo FFS natančno prebere etiketo z navodilom za uporabo, uporablja sredstva, ki za čebele niso nevarna ali so manj nevarna (na katerih ni navedbe 'Nevarno za čebele'), v trajnih nasadih pred tretiranjem odstrani cvetočo podrast, tretira v večernih urah, ponoči ali zgodaj zjutraj, ko čebele niso aktivne ter v brezvetrju. V primeru zastrupitve čebel (ali drugih živali) je potrebno poklicati: Center za obveščanje

53 Podobno mora uporabnik ravnati tudi pri rokovanju in setvi semena, ki je bilo tretirano s čebelam nevarnimi sredstvi. Dobra kmetijska praksa pri rokovanju in setvi tretiranega semena je določena s predpisi, ki urejajo dolžnosti uporabnikov, navedenimi v poglavju Slika 18: Prekomerna ali nepravilna uporaba FFS prizadene tudi neciljne organizme (S. Vranac) 4.5. ZRAK Zrak je zmes plinov. Večino zraka sestavljata dušik (78%) in kisik (21%), v manjši meri pa so stalno prisotni argon, ogljikov dioksid in vodna para. Poleg stalnih sestavin se v zraku v manjših koncentracijah občasno pojavijo še druge snovi, ki lahko škodljivo učinkujejo na živi in neživi svet. Njihova prisotnost je posledica človekove dejavnosti in naravnih virov. V Sloveniji tveganje in predvidene koncentracije FFS v zraku ocenjujemo na osnovi njihovih fizikalno kemijskih lastnosti. Večina registriranih FFS v Sloveniji je le rahlo hlapljiva in ob ravnanju v skladu z dobro kmetijsko prakso ne pomeni posebnega tveganja za okolje. V Sloveniji je, tako kot v mnogih državah EU, prepovedano tretiranje FFS iz zraka. 53

54 4.6. PRAVILNO ODMERJANJE FITOFARMACEVTSKIH SREDSTEV Ustrezno odmerjanje FFS ima odločilen vpliv na doseženo stopnjo učinkovitosti pripravkov in na stopnjo varnosti uporabe kemičnih snovi za ljudi in za okolje. Postopek odmerjanja je sestavljen vsaj iz 4 sklopov aktivnosti: 1. V prvem sklopu moramo natančno opredeliti velikost površine (lahko tudi volumna), kjer bomo izvedli nanos FFS. V navodilih za uporabo FFS preverimo podatke o odmerku glede na površinsko, prostorninsko ali utežno enoto rastlin, zemljišč, substratov ali objektov. Sledi izračunavanje potrebnih količin pripravka pred začetkom priprave škropilne brozge. 2. V drugem koraku opravimo tehtanje ali volumsko odmerjanje pripravka glede na izračunane potrebne količine. Pred pripravo škropilne brozge določimo tudi potrebno količino vode za nanos, glede na posevek ali nasad, to je škropljenje (njive) ali pršenje (trajni nasadi, rastlinjaki, ). 3. Naslednji sklop je preučitev in določitev delovnih parametrov naprave za nanos (hitrost vožnje, delovni pritisk, pretok šob, število šob, ), da bo naprava nanesla predvideno količino pripravka. 4. Zadnji sklop je praktični preizkus naprave za nanos s uporabo vode brez škropiva. Praktični preizkus se lahko izvede na dva načina: na stacionarni način - naprava med obratovanjem miruje, ali na mobilni način - naprava je v gibanju. Druga vrsta poskusa naprave v gibanju daje bolj realne rezultate, saj bolje preveri celovitost delovanja vseh sklopov in v rezultat vnese dinamično komponento (zdrse, speljevanje, zaviranje, nihanja tlaka, ). Pri delu na zahtevnih terenih v trajnih nasadih se lahko rezultati glede izmeta naprave med stacionarnim in mobilnim testom razlikujejo tudi za 10 %. Če pri delu z istimi pršilniki in škropilnicami menjavamo traktorje z različnimi dimenzijami pnevmatik in z različnimi prestavnimi razmerji, je priporočljivo opraviti več ločenih mobilnih testov za preverjanje izmeta in določitev delovnih parametrov kombinacij naprav in traktorjev. Pri nanosu FFS z uporabo ročnih škropilnih pištol (palic) moramo biti pozorni na to, da je pištola opremljena z manometrom in da so izračuni opravljeni glede na pritisk na manometru pištole. Če so dovodne cevi dolge in če izvajalec škropljenja ni v isti višini kot naprava s črpalko, so razlike v pritiskih med pištolo in črpalko lahko precejšne, kar povzroči napako pri odmerjanju. Posebej nenatančno mora biti odmerjanje pri ročnem škropljenju volumskih kultur, ki jih gojimo v obliki zelene stene (npr. vinogradi, viseče kumarice, paradižnik, ). Odmerek je zelo odvisen od dinamike hoje in ročnih gibov, ki odločajo o tem, koliko krat škropilni curek prekrije isto površino rastlin. Pri takšnem delu je pred izvedbo nanosa potrebno opraviti nekaj testiranj hoje in gibanja rok ob različni porabi vode. V tujini so na voljo priročne ure, ki v želenih časovnih nizih oddajajo zvok, po katerem se lahko orientiramo in preverimo ali smo v ustreznem času poškropili ustrezno dolžino zelene stene. Pred tem moramo v poskusu določiti potreben čas za nanos na neko dolžinsko enoto zelene stene. Na natančnost odmerjanja lahko vpliva tudi nagnjenost in razgibanost parcel. Pri parcelah izrazito nepravilnih oblik, sestavljenih iz več delov, je pomembno, da imamo možnost čim večjega delnega zapiranja posameznih delov škropilne armature, sicer lahko hitro porabimo 54

55 tudi % škropilne brozge več, kot smo načrtovali. Vzrok je v prekrivanju hodov škropilne armature. V takšnih primerih si je potrebno pri vožnji vzeti dovolj časa za manevriranje, sicer je prevelik delež rastlin izpostavljen dvojemu odmerku FFS, kar se lahko odrazi tudi v preveliki količini ostankov FFS v njih. Pri škropljenju v velikih strminah moramo upoštevati, da pogosto ni možno dobro uravnavanje vozne hitrosti. Na podlagi praktičnih izkušenj je potrebno narediti korekcijo izračunov pred pripravo škropilne brozge. Navadno za nekaj odstotkov zmanjšamo količino pripravka, ki ga damo v posamezno škropilnico, ker je pozneje izmet zaradi manjše hitrosti vožnje večji od načrtovanega. Uporabniki FFS se morajo zavedati, da je uporaba sredstva sprejemljiva za zdravje in okolje ter hkrati gospodarsko sprejemljiva le pod pogojem, da uporabimo predpisane odmerke FFS. Uporaba predpisanih odmerkov FFS na strokoven način zagotavlja biotično učinkovitost in hkrati omejuje tveganja ob uporabi na splošno družbeno sprejemljivo raven. Slika 19: Ustrezno odmerjanje zračnega toka pri radialnih in pnevmatskih pršilnikih z usmerniki (M.Lešnik) Običajen vzrok za povečevanje odmerkov so napake v izračunih pred pripravo škropilne brozge, neustrezne nastavitve delovnih parametrov naprav za nanos in prepričanje, da bomo s povečanim odmerkom značilno izboljšali učinkovitost FFS. Tveganja ob povečevanju odmerkov pripravkov so: Preveliki ostanki FFS v pridelkih ob spravilu, preveliki ostanki FFS v tleh, kar lahko ovira kolobarjenje z gojenimi rastlinami in zmanjša mikrobiološko aktivnost v tleh, kar se posledično skozi daljša časovna obdobja odrazi v zmanjšani rodovitnosti tal, pojavi fitotoksičnosti na gojenih rastlinah (posebej izrazito pri herbicidih), večji pojav odpornosti škodljivih organizmov na FFS, povečana škodljivost ostankov FFS za neciljne organizme in za okolje, povečan upad velikosti populacij koristnih organizmov (npr. naravnih sovražnikov škodljivcev). 55

56 Razumevanje računskih izhodišč pri izračunavanju odmerkov FFS Na našem trgu so sredstva, kjer je odmerek podan v utežnih ali volumskih enotah na površinsko enoto (najpogosteje v kg ali l na hektar). V tem primeru je odmerjanje računsko povsem preprosto, maso pripravka na hektar pomnožimo s površino, ki jo tretiramo in dobimo celotne odmerke za posamezne pridelovalne parcele. Odločitev glede količine vode za pripravo škropilne brozge temelji na splošnih strokovnih priporočilih za posamezno vrsto gojene rastline in na upoštevanju posebnosti pri posameznih boleznih in škodljivcih. Koncentracija škropilne brozge ni definirana in je odvisna od tega, koliko vode uporabimo. Količino vode torej poljubno spreminjamo, količina sredstva pa ostaja vedno enaka. Po priporočilih obstajajo najvišje mejne koncentracije, ki jih ob zmanjševanju porabe vode ne smemo presegati, da ne bi prišlo do pojavov fitotoksičnosti, pojavov neustreznega delovanja naprav za nanos, ali pojavov zmanjšane učinkovitosti sredstev. Slika 20: Pršilnik z razdelilnim stolpom za zrak in s hidravlično gibljivimi usmerniki (M. Lešnik) Primer 1: Za zatiranje krompirjeve plesni na 2 hektarja veliki njivi krompirja bomo uporabili sredstvo, ki ima predpisan odmerek 2,5 kg/ha. Običajna standardna poraba vode v tem primeru je 400 l/ha. Preglednica 1 kaže razmerje med koncentracijo škropilne brozge in odmerkom sredstva pri različni porabi vode na hektar. Vidimo, da se koncentracija spreminja, hektarski odmerek pa je vedno enak. Preglednica 1: Odnos med koncentracijo škropilne brozge, odmerkom in porabo vode na hektar pri uporabi fungicida v primeru 1. Za primer 1: Poraba škropilne brozge na hektar 100 l/ha 200 l/ha 300 l/ha 400 l/ha 500 l/ha Koncentracija škropilne brozge 2,5 % 1,25 % 0,83 % 0,62 % 0,5 % Hektarski odmerek pripravka 2,5 kg/ha 2,5 kg/ha 2,5 kg/ha 2,5 kg/ha 2,5 kg/ha Poraba sredstva na parcelo 2 ha 5 kg 5 kg 5 kg 5 kg 5 kg 56

57 Pri nekaterih sredstvih se srečamo s podajanjem odmerka v obliki koncentracije škropilne brozge, brez natančne navedbe največjega dovoljenega hektarskega odmerka. Pri takšnih sredstvih se pri odmerjanju pojavljajo praktična vprašanja in tudi napake v odmerjanju. Kot posledica napak se lahko pojavijo prevelike količine ostankov aktivnih snovi v pridelkih tudi, če je pridelovalec ustrezno upošteval karenčno dobo. Pri takšnih sredstvih računsko izhodišče predstavlja poraba vode, ki naj bo sorazmerna gmoti rastlinskih delov, ki jih želimo varovati pred škodljivimi organizmi. Tudi pri nanosu teh sredstev se pridelovalec lahko odloči za poljubno porabo vode na hektar, vendar mora odmerek sredstva pri neki izbrani praktični porabi vode, preračunati glede na izhodiščno standardno porabo vode. Slika 21: Škropljenje na robnih vrstah nasadov brez ventilatorja in s prilagoditvijo orientacije šob (M.Lešnik) Pri odmerjanju te vrste sredstev v praksi navadno uporabljamo izraz normalna standardna poraba vode in normalna standardna koncentracija. Če proizvajalec pripravka ne poda specifičnih navedb glede priporočene količine vode, pridelovalec uporabnik za izračun odmerka uporabi standardno porabo vode in vanjo da toliko sredstva, da doseže koncentracijo, ki jo v navodilih predpiše proizvajalec. Informativni podatki o standardni porabi vode za različne gojene rastline so navedeni v preglednici 4 in 5. Primer 2: Imamo pripravek, ki ga lahko uporabimo za varovanje pred boleznimi v različnih gojenih rastlinah. V navodilih piše, da se pripravek uporablja v 0,15% koncentraciji. Proizvajalec pripravka ne poda natančnih navedb glede priporočene porabe vode (primer 2a). Uporabili ga bomo v dva hektarja velikem nasadu paprike na prostem in v dva hektarja velikem nasadu krompirja. Normalna poraba vode za nasad paprike znaša 200 l/ha, za nasad krompirja 400 l/ha. V preglednici 2 so podatki o pripravi škropilne brozge za obe kulturi, pri različnih praktičnih porabah vode za škropljenje. V preglednici 2 lahko vidimo, da poraba pripravka za nasad paprike ni enaka porabi pripravka v nasadu krompirja. Razlika se pojavi zaradi različnega izhodišča v normalni porabi vode. Upravičiti jo je možno s tem, da ima nasad paprike manjšo gmoto rastlinskih organov na hektar, kot nasad krompirja in, da imamo opravka z drugačnim škodljivim organizmom. Poraba pripravka na hektar za posamezno gojeno rastlino ponovno ostane enaka, ne glede na porabljeno količino vode. 57

58 Če proizvajalec pripravka ne določi porabe vode na hektar, ravnamo, kot kaže primer 2a. Če navede podatek o porabi vode, odmerek preračunamo iz podane koncentracije in podane količine vode (primer 2b). V navodilih na primer (2b) navede, da je pri papriki priporočeno nanos izvesti pri porabi vode 250 l/ha in pri krompirju pri porabi 500 l vode na hektar, ker ima sredstvo zunanje dotikalno delovanje. V preglednici 2 vidimo, kakšen vpliv na odmerek ima natančnost navodil za uporabo s strani proizvajalca pripravka. V primeru 2b je odmerek višji. V navodilih bi celo lahko našli diferenciranje glede na tip naprave za nanos. Tako bi na primer za nanos v krompirju s škropilnico z zračno podporo proizvajalec lahko podal porabo vode 300 l/ha (= 0,45 kg pripravka na ha) in za nanos s klasično škropilnico 400 l vode (= 0,60 kg pripravka na ha). V tem primeru bi bila razlika v odmerku (25 %) zaradi kakovosti naprave za nanos. Škropilnica z zračno podporo omogoča bistveno boljši nanos in zato lahko pri njeni uporabi ob enakem odmerku dosežemo višjo učinkovitost. Ker dosegamo višjo učinkovitost lahko zmanjšamo odmerek. To je prispevek k zmanjšanju porabe FFS. Preglednica 2: Odnos med koncentracijo škropilne brozge, porabo vode na hektar in odmerkom pripravka pri uporabi pripravka v poljedelstvu v primeru 2a in 2b. Za primer 2a: Poraba škropilne brozge na hektar KROMPIR * normalna poraba vode, Poraba vode ni definirana. računsko izhodišče 100 l/ha 200 l/ha 300 l/ha 400 l/ha* 500 l/ha Koncentracija škropilne brozge 0,6 % 0,3 % 0,20 % 0,15 % 0,12 % Hektarski odmerek pripravka 0,6 kg/ha 0,6 kg/ha 0,6 kg/ha 0,6 kg/ha 0,6 kg/ha Poraba pripravka na parcelo 1,2 kg 1,2 kg 1,2 kg 1,2 kg* 1,2 kg Za primer 2a: * normalna poraba vode, Poraba škropilne brozge na hektar PAPRIKA Poraba vode ni definirana. računsko izhodišče 100 l/ha 200 l/ha* 300 l/ha 400 l/ha 500 l/ha Koncentracija škropilne brozge 0,3 % 0,15 % 0,10 % 0,075 % 0,06 % Hektarski odmerek pripravka 0,3 kg/ha 0,3 kg/ha 0,3 kg/ha 0,3 kg/ha 0,3 kg/ha Poraba pripravka na parcelo 0,6 kg 0,6 kg* 0,6 kg 0,6 kg 0,6 kg Za primer 2b: ** poraba vode priporočena s Poraba škropilne brozge na hektar KROMPIR strani proizvajalca pripravka 500 l/ha** 250 l/ha** Koncentracija škropilne brozge 0,15 % 0,15 % Hektarski odmerek pripravka 0,75 kg/ha 0,375 kg/ha Poraba pripravka na parcelo 1,5 kg** 0,75 kg** Poraba škropilne brozge na hektar PAPRIKA Pri običajnih enoletnih gojenih rastlinah navadno ne prilagajamo odmerka sorazmerno spremembam zelene gmote med rastno dobo. V trajnih nasadih je to smiselno. V trajnih nasadih so se spremenili pristopi k nanosu pripravkov. V preteklosti smo jasneje ločevali med postopki škropljenja in postopki pršenja. Veliko več smo uporabljali postopke škropljenja. V osnovi danes postopke škropljenja največ uporabljamo v poljedelskih in vrtnarskih kulturah na prostem. Škropimo pri nizkih delovnih pritiskih (1 do 5 barov) in škropilni curki so sestavljeni v glavnem iz kapljic s premerom od 150 do 400 μm. Za izvedbo postopkov pršenja uporabljamo pršilnike, katerih šobe pri delovnih pritiskih od 5 do 15 barov proizvajajo kapljice velikosti od 50 do 200 μm, katerih gibanje usmerja zračni tok, ki ga proizvaja ventilator. V trajnih nasadih smo prešli iz postopkov škropljenja, kjer smo porabili velike količine vode, na postopke pršenja, kjer porabimo majhne količine vode. Posledica prehoda iz 58

59 škropljenja na pršenje je tudi delno zmanjšanje odmerkov pripravkov. Porabe vode za škropljenje, kot smo jih priporočali nekoč, pogosto služijo kot izhodišče za izračun odmerkov, dejanski nanos pripravkov pa se izvrši pri manjši porabi vode. V strokovnem izrazoslovju moramo zato jasno ločevati med izrazom normalna standardna poraba vode in izrazom priporočena poraba vode. Prvega uporabljamo v zvezi z določitvijo računskega izhodišča za odmerjanje, drugega pa kot navodilo za odločanje o dejanski praktični porabi vode. Najenostavnejše praktično priporočilo glede normalne porabe vode za potrebe izračunavanja odmerkov v trajnih nasadih je, da porabimo 500 l vode na višinski meter zelene stene trajnega nasada. Glede tega priporočila velja v Sloveniji dovolj velika enotnost, da ga lahko imamo za splošno veljavnega. Normalno porabo vode torej določimo tako, da višino zelene stene v nasadu pomnožimo s 500 l/ha. Tako je na primer višina zelene stene v sodobnem nasadu jablan z gojitveno obliko vitkega vretena pogosto okrog 2,5-2,7 m (višine od tal do prvih ogrodnih vej ne štejemo). Za takšen nasad bi normalna poraba vode znašala od 1250 do 1350 l/ha (2,5-2,7 x 500). Za izračun odmerka pripravka, ki je podan v obliki koncentracije, bi tako lahko uporabili omenjeno količino vode. V nasadih češenj na primer so drevesa višja in se povprečne višine gibljejo med 4 in 5 metrov. Po enakem načelu bi potem bila normalna poraba vode v nasadu češenj od 2000 do 2500 l/ha (4 5 x 500). Omenjeni količini vode sta navadno le računsko izhodišče, praktično škropljenje pa se izvaja z manjšo porabo vode. Pristop k odmerjanju je enak, kot v primeru 2. Ilustriramo ga na primeru 3. Primer 3: Izračunavanje odmerka pri pripravku za uporabo v sadovnjakih, kjer je odmerek podan v obliki koncentracije. Imamo nasada jablan in češenj v polni rodnosti in s polnim rodnim volumnom (primer 3a) in nasada jablan in češenj v tretjem letu starosti (30% rodnega volumna in 50 % standardne višine primer 3b). Oba nasada sta velika 2 ha. Za zatiranje glivičnih bolezni bomo v vseh primerih uporabili fungicid, ki se uporablja v 0,02% koncentraciji (= 20 g / 100 l). Odločili smo se, da bomo jablane škropili pri porabi vode 250 l/ha in nasad češenj pri porabi vode 600 l/ha. Podatki o izračunih odmerkov so prikazani v preglednici 3. Vidimo, da odmerek za oba nasada (primer 3a) ni enak in da se je normalna koncentracija škropilne brozge, priporočena od proizvajalca pripravka, povečala zaradi zmanjšanje porabe vode. Pri odstopanjih od priporočene normalne porabe vode se držimo pravila, da se koncentracija brozge poveča za tolikokrat, kolikor se je zmanjšala poraba vode; ali obratno, če porabimo več vode od normalne standardne porabe. Preglednica 3: Odnos med koncentracijo škropilne brozge, porabo vode na hektar in odmerkom pri uporabi pripravkov v sadovnjaku v primeru 3. Kot računsko izhodišče smo uporabili priporočilo 500 l vode na višinski meter zelene stene. Za primer 3: Poraba škropilne brozge na hektar JABLANA * normalna poraba vode pri Primer 3a star nasad Primer 3b mlad nasad polnem rodnem volumnu 1250 l/ha* 250 l/ha 625 l/ha 250 l/ha Koncentracija škropilne brozge 0,02 % 0,1 % 0,02 % 0,05 % Hektarski odmerek pripravka 25 g/ha 25 g/ha 12,5 g/ha 12,5 g/ha Poraba pripravka na parcelo 50 g 50 g/ha 25 g 25 g Za primer 3: Poraba škropilne brozge na hektar ČEŠNJA * normalna poraba vode pri Primer 3a star nasad Primer 3b mlad nasad polnem rodnem volumnu 2000 l/ha* 600 l/ha 1000 l/ha 600 l/ha Koncentracija škropilne brozge 0,02 % 0,066 % 0,02 % 0,033 % 59

60 Hektarski odmerek pripravka 40 g/ha 40 g/ha 20 g/ha 20 g/ha Poraba pripravka na parcelo 80 g 80 g 40 g 40 g Poznavanje priporočil glede porabe vode je pomemben del strokovnega znanja uporabnika FFS. Odloča o strokovni rabi FFS in o pravilnosti odmerjanja pripravkov. Strokovna utemeljitev neke priporočene količine vode je izredno kompleksna, ker je odvisna od velikega števila dejavnikov. Smiselno je podajaje okvirnih intervalov, ker lahko zelo podobne rezultate dosežemo pri relativno različnih porabah vode. Pomembno vlogo igra kakovost naprav za nanos, kemične in biotične lastnosti fitofarmacevtskih sredstev, ter velikostna struktura kapljic. Delno drži tudi trditev, da lahko z nekoliko večjo porabo vode nadoknadimo nekatere pomanjkljivosti naprav glede kakovosti oblikovanja razporeditve pripravkov na rastlinskih organih. Pretiravanje ob zmanjševanju porabe vode tudi ni dobro, ker se zaradi manjših kapljic poveča zanašanje. Pri visokih temperaturah in nizki zračni vlagi se zmanjša vodljivost kapljic do cilja in spremenijo se fizikalno-kemični parametri ob razporeditvi. Pri nekaterih tipih formulacij se zaradi tega zmanjša oprijemanje in bistveno upočasni vstopanje aktivnih snovi v organe rastlin, gliv in škodljivcev. Priporočila glede porabe vode pri nanosu herbicidov Pri herbicidih so odmerki vedno podani neposredno v utežnih ali prostorninskih enotah na površinsko enoto, zato pri njihovi uporabi govorimo zgolj o priporočeni praktični porabi vode. Količino vode prilagajamo zeleni gmoti plevelov, vrsti plevelov in tipu herbicida. Običajno nanesemo herbicide, ko so pleveli majhni (klični listi do nekaj pravih listov). Pri takšni uporabi nanos izvršimo z 200 do 300 l vode na ha. To je dovolj tudi za nanos talnih herbicidov pred vznikom plevelov. Če so tla slabo pripravljena in delno izsušena, lahko uporabimo 400 do 500 l vode na ha. Majhne količine vode ( l/ha) uporabimo, ko škropimo ozkolistne plevele v višjih razvojnih stadijih. Količino vode povečamo ( l/ha) tudi, ko škropimo plevele z večjo listno maso (trajni nasadi, strnišča, ) ter pri uporabi kontaktno delujočih herbicidov za širokolistne plevele v višjih razvojnih stadijih. Pri zatiranju večjih plevelov je pomembno, da omočimo čim večji delež površine plevelov. Pojavi se lahko učinek dežnika, ko večji pleveli preprečijo dostop škropilne brozge do manjših plevelov pod njimi. Priporočila glede porabe vode pri nanosu pripravkov v poljedelstvu in vrtnarstvu V poljedelstvu in vrtnarstvu se poraba vode giblje v razponu od 150 do 500 l/ha. Med osnovnimi kulturami (žita, krompir, pesa, buče, sončnice,.) so glede porabe vode manjše razlike, ki jih je v profesionalni pridelavi potrebno poznati. Običajno lahko insekticide in fungicide nanašamo pri enaki količini vode. Pri krompirju je pri večini fungicidov odmerek podan v neposredni obliki in popolno prilagajanje odmerka glede na zeleno gmoto rastlin ni možno. Prilagajamo ga lahko v okviru intervala, ki je podan (npr. 2 2,5 kg/ha). Porabo vode skozi rastno dobo lahko poljubno prilagajamo. Pomembna zahteva pri nanosu je, da imamo dober nanos pripravka na spodnji strani listja, tako v primeru krompirjeve plesni, črne pegavosti ali koloradskega hrošča. Najboljše rezultate dosežemo pri uporabi škropilnic z zračno podporo. Pri žitih lahko za prva škropljenja uporabimo manj vode kot pozneje. Pri škropljenju v klas proti boleznim klasa ni toliko pomembna poraba vode, temveč velikost kapljic in orientacija škropilnega curka, zato se za škropljenje v klas priporočajo šobe z dvojnim curkom pod naklonom. Pri poznih sortah in poznih škropljenjih je bolje porabiti nekaj več vode, da omočimo tudi organe globlje v sestoju, če so še zeleni in še prispevajo k 60

61 polnjenju zrnja. To je posebej pomembno, ker se večina fungicidov v rastlinah giblje predvsem v smeri navzgor. Pri ogrščici moramo upoštevati, da rastline zaradi voščene prevleke težko omočimo; bolje je uporabiti manj vode in dodati močila. Manjše porabe vode so smiselne tudi pri vseh drugih rastlinah, kjer imamo težave z oprijemanjem škropilne brozge (čebula, česen, mak, zelje, nageljni,.). Pri poznejših škropljenjih ogrščice porabimo več vode, če želimo temeljito omočiti tudi spodnje dele stebla. Priporočila, ki so na voljo glede porabe vode pri nanosih v vrtninah, so pri nas zelo skopa. Pri gojenju na prostem je za večino vrtnin optimalna poraba vode med 200 in 250 litri na hektar. Težave so pri odmerjanju in podajanju porabe za vrtnine, gojene v rastlinjakih in plastenjakih. Pri papriki, jajčevcih, solati, zelju in podobnih, se ravnamo kot na njivah, s preračunavanjem na kvadratne metre. Pri kumaricah, bučkah, paradižniku, fižolu in drugih gojenih vrtninah na opori (mreže, vrvice, ipd.), je potrebno upoštevati tudi rodni volumen ali višino zelene stene. Standardna normalna poraba vode znaša l na višinski meter zelene stene ali 1500 l na m 3 zelene stene. Ker imamo pri nas majhen izbor sredstev, je pomemben časovni interval ponovne uporabe istega sredstva. Posebej to velja pri škropljenih do popolnega omočenja. Ta interval je potrebno vedno preveriti. Če je interval prekratek, je učinek podoben, kot če bi povečali odmerek. Pogosta posledica tega so pojavi fitotoksičnosti in prekoračitve ostankov FFS v pridelku. 61

62 Preglednica 4: Pregled priporočil glede normalne standardne porabe vode (NPR) za potrebe izračunavanja odmerkov FFS v poljedelstvu in vrtnarstvu, kjer se odmerke podaja v obliki koncentracije škropilne brozge in praktične priporočene porabe vode (PRR). (F fungicidi, I insekticidi, A akaricidi, R rastlinjaki vzgoja na visoki opori) Rastlina: Tpo: Vegetacijsko obdobje razvojni stadiji: do zapiranja vrst od zapiranja vrst do po cvetenju BBCH cvetenja BBCH35-60 po BBCH krompir F NPR l/ha l/ha l/ha F PPR l/ha l/ha l/ha I PPR l/ha l/ha l/ha prvi nanos BBCH drugi nanos BBCH tretji nanos BBCH po 50 žita, soja F PPR l/ha l/ha l/ha I PPR l/ha l/ha l/ha prvi nanos jeseni tik pred cvetenjem po cvetenju ogrščica F PPR l/ha l/ha l/ha I PPR l/ha l/ha l/ha prvi nanos drugi nanos začetek razvoja koša sončnice F PPR l/ha l/ha l/ha I PPR l/ha l/ha l/ha m m m3 paradižnik F NPR l/ha l/ha l/ha kumare R F PPR l/ha l/ha l/ha hmelj m m m3 F, I, A NPR PRR (A) (A) (A) solatnice, korenje, peteršilj, zelena, pesa, F = I, l/ha (PPR) kapusnice z nizko rastjo (zelje, cvetača, ) F, l/ha; I, l/ha (PPR) paprika, čebulnice F, l/ha; I, l/ha (PPR) eko-pripravki l/ha paradižnik na prostem klasična opora F, l/ha; I, l/ha (PPR) eko-pripravki l/ha kumare na prostem po površini tal F, l/ha; I, l/ha (PPR) Priporočila glede porabe vode pri nanosu pripravkov v trajnih nasadih Rastline, ki jih gojimo v trajnih nasadih, se zelo razlikujejo po gojitvenih oblikah, indeksu listne površine in po rodnih volumnih. V nasadih pečkarjev in koščičarjev najpogosteje pršimo z malo porabo vode, od 250 do 800 l/ha. Priporočila glede porabe vode so prikazana v preglednic 5. Med rastno dobo zatiramo različne povzročitelje bolezni in različne škodljivce. Tako na primer za zatiranje jablanovega škrlupa s sistemičnimi sredstvi ne potrebujemo več kot 250 litrov vode na hektar. Če uporabljamo kontaktne fungicide ali pa zatiramo jablanovo pepelovko, je bolje uporabiti vsaj 100 do 200 l vode več. Tudi pri zatiranju škodljivcev so velike razlike. Pri uporabi sistemičnih insekticidov proti ušem navadno potrebujemo le 300 l vode na hektar. Pri uporabi inhibitorjev razvoja žuželk (IRI) proti zavijačem je dobro uporabiti vsaj 400 l vode na hektar. Za zatiranje pršic in listnih zavrtačev z IRI in kontaktnimi insekticid je najbolje uporabit med 400 in 500 l vode na hektar. 62

63 Največje zahteve po porabi vode so pri zatiranju kaparjev in krvave uši, kjer mora biti vsa površina lesa enakomereno pokrita s škropilno brozgo. Tudi pri zatiranju bolezni lesa (npr. rakasta obolenja skorje) potrebujemo večje količin vode, saj mora pripravek prispeti v drobne razpoke na skritih mestih vej in debla. Več vode porabimo tudi za zadnje nanose na plodove proti skladiščnim boleznim. Potrebujemo dobro omočenje plodov. Če pršimo ponoči, ali celo po delno orošenih rastlinah, porabimo manj vode, kot če pršimo podnevi pri višjih temperaturah in nizki zračni vlagi. V vinogradih porabo vode skozi rastno dobo polagoma prilagajamo povečevanju zelene gmote. Pri navadnih šparonskih in kordonskih gojitvenih oblikah imamo za škropljenja pred cvetenjem dovolj 200 l/ha, potem ob cvetenju preidemo na 300 l/ha in sredi poletja na 400 do 500 l/ha. Pri nekaterih gojitvenih oblikah trte potrebujemo bistveno več vode. Večja poraba vode je potrebna tudi za zatiranje sive plesni na grozdju. Slika 22: Prednosti in slabosti sodobno oblikovanih naprav za nanos FFS zelo dobro nanašanje na ciljne površine, preobsežno zanašanje v okolico in tla (M. Lešnik) 63

64 Preglednica 5: Pregled priporočil glede normalne standardne porabe vode (NPR) za potrebe izračunavanja odmerkov FFS v sadjarstvu in vinogradništvu, kjer se odmerke podaja v obliki koncentracije škropilne brozge in glede praktične priporočene porabe vode (PRR). (F fungicidi, Is insekticidi sistemiki, Ik insekticidi kontaktni, A akaricidi, LAI indeks listne površine). jablane, hruške, kutine, nashi, Rodni volumen NPR (l/ha) PPR (l/ha) (m 3 ) samo F F Is Ik, A breskve, slive, marelice, kaki, oljka, leska, nešplje, aronija, žižula, gr. jabolko, češnje, orehi, kostanj, skvorš, vinska trta, kivi, več kot amer. borovnice, ribez, maline, kosmulja, josta jagode 1. letnik, LAI 0,5 2, jagode 1. letnik, LAI 2,5 4, jagode 1. letnik, LAI 4,5 5, jagode 2. letnik, LAI, 5,5-8,

65 4.7. PREPREČEVANJE ZANAŠANJA FFS IZVEN OBMOČJA NANOSA Zanašanje fitofarmacevtskih sredstev (FFS) je pojav, ki nastane med in po nanosu pripravkov zaradi različnih vremenskih, atmosferskih, topografskih, tehničnih in fizikalno-kemičnih dejavnikov. Zaradi zanašanja (angleško:drift) del škropilne brozge ali drugih oblik formulacij FFS ne prispe do ciljnih površin (rastlinski organi, zemljišče, objekti, naprave, ) in ne obstane na njih. Osnovne škodljive posledice zanašanja FFS so: Onesnaževanje neciljnih površin v bližini objektov kmetijske pridelave (druge pridelovalne površine, vode, robni naravni habitati, javne in bivanjske površine), motnje v delovanju in regulaciji biotičnih procesov v robnih naravnih habitatih (porušenje naravnih ravnotežij, kvarjenje genetske strukture populacij organizmov naravnih habitatov), onesnaževanje delovnega okolja, kjer izvajamo vsakdanja kmetijska dela, pojav nedovoljenih ostankov FFS v pridelkih sosednjih gojenih rastlin in v ekološko pridelanih pridelkih. Slika 23: Neposredna ogroženost izvajalca škropljenja traktor brez kabine (M. Lešnik) 65

66 Dejavniki, ki odločajo o obsegu zanašanja Zanašanje škropilne brozge je najbolj odvisno od stanja atmosfere, velikosti kapljic, njihove smeri in kinetične energije, ko zapustijo naprave za nanašanje. Manjše kot so kapljice, lažje jih atmosferski zračni tokovi odnašajo izven želene smeri gibanja. Pri običajnih oblikah nanosa FFS uporabljamo kapljice premera od 50 do 500 μm. Mejna velikost, ki jo pogosto omenjamo kot prag zanašanja, je 100 μm. Številne raziskave so pokazale, da obseg zanašanja pri kapljicah manjših od 100 μm prične skokovito naraščati. Nanos FFS navadno izvajamo v razmerah stabilne atmosfere (majhen vertikalni temperaturni gradient) s horizontalnimi hitrostmi vetra v pritlehni plasti od 0,1 do 5 m/s, to je od 0,3 do 15 km/h. Pri hitrostih vetra nad 5 m/s FFS naj ne bi nanašali niti ob uporabi antidriftnih šob. Šobe s hidravlično razpršitvijo tekočine ne dajejo uniformnega spektra kapljic, temveč bolj ali manj ozek spekter v nekem velikostnem intervalu. Z obrabo se velikostni spekter spreminja, navadno se poveča delež zelo velikih in zelo majhnih kapljic. V zvezi z zanašanjem pri opisovanju lastnosti šob uporabljamo izraz povprečni volumski premer kapljic (angleško VMD: volume median diameter). VMD je statistični parameter v zvezi s premerom kapljic, to ni realni premer kapljice. Statistični parameter VMD50 nam pove, da je v spektru kapljic, ki jih sprosti neka šoba, 50 % sproščene tekočine v obliki kapljic, katerih premer je večji od vrednosti VMD in da je drugih 50 % sproščene tekočine v obliki kapljic s premerom manjšim od vrednosti VMD. Večja, kot je VMD vrednost, manj so kapljice izpostavljene zanašanju. Pomemben parameter šobe je tudi delež kapljic, manjših od 100 μm. V katalogih proizvajalcev šob pred izbiro šob torej poleg podatka o pretoku pregledamo tudi podatke o VMD vrednosti in deležu kapljic manjših od 100 μm. Večino podatkov lahko danes brez težav dobimo na spletnih straneh proizvajalcev šob (Albuz, Lechler, AgroTop, TeeJeet, ). Na voljo so tudi priročni programi za izračunavanje zanašanja (npr. IMAG drift calculator - Pregled nekaterih spletnih strani, kjer je ob minimalnem znanju angleškega jezika možno pridobiti informacije o lastnostih šob, tipih šob (za različne kulture in načine nanosa ter glede na lastnosti za omejevanje zanašanja). Strani vsebujejo tudi priročna orodja za izračunavanje odmerkov škropilne brozge na hektar. Šobe teh proizvajalcev so dostopne na slovenskem trgu: Vpliv stanja atmosfere in splošna mikro in makro topografija okolice objektov pridelave 66

67 Življenjska doba kapljice je odvisna od izhodiščne velikosti, zračne vlage, temperature zraka in fizikalno-kemičnih dejavnikov, ki določajo hitrost izparevanja (parni pritisk raztopine škropilne brozge, dinamična površinska napetost, ). Obstaja določeno fizikalno kemično ravnovesje razmerje med volumnom, površino in parnim pritiskom. Če so kapljice majhne (npr. pod 20 μm) in je zračna vlaga nizka, npr. pod (50 %), je življenjska doba kapljic kratka (npr. manj od sekunde). Tudi pri razmeroma močnem vetru (nad 4 m/s) jih ne odnese prav daleč, ker izhlapijo prej, preden bi sploh pričele potovati. Če je zračna vlaga visoka, lahko majhne kapljice prepotujejo velike razdalje, tudi pri majhni hitrosti vetra. Kapljice manjše od 30 μm, lahko pri zračni vlagi nad 80% ostanejo v zraku več ur. Tudi pri blagih sapicah (0,2 m/s) lahko potujejo več kilometrov daleč. Lahko se pojavi obsežno zanašanje, kljub temu, da vetrovi pihajo z majhno hitrostjo. Dolžina potovanja kapljice je odvisna tudi od višine izhodiščne točke, kjer je bila kapljica sproščena. Višja je izhodiščna točka, večja bo razdalja, ki jo bo prepotovala kapljica. V poljedelstvu to pomeni, da je zanašanje prostorsko tem obsežnejše, čim višje od tal je dvignjena škropilna armatura škropilnice, oziroma čim večja je razdalja med šobami in rastlinami, ki jih škropimo. Optimalna razdalja med šobami in ciljno površino je določena glede na širino curka in razdaljo med šobami. Pri običajnih šobah s kotom o znaša cm. V trajnih nasadih se lahko zaradi neustrezne nastavitve pršilnika pršilni oblak dvigne tudi 10 ali 20 metrov nad vrhove drevja. Večje kot je odstopanje višine škropilnega oblaka od višine drevja, večje je zanašanje. Hitrosti vetra se s povečevanjem razdalje od vrhov dreves povečujejo. Višje kot zaidejo kapljice, v hitrejši zračni tok se ujamejo. Gibanje kapljic ni odvisno zgolj od njenih lastnosti, temveč tudi od dinamičnih lastnosti zračne mase, v kateri se kapljica nahaja. Gibanje zračne mase je določeno z razlikami v atmosferskih tlakih in temperaturah ter ovirami na poti, ki jo odklanjajo in upočasnjujejo. Med mikro-topografske učinke na gibanje kapljic v oblakih zanašanja štejemo učinke zelene gmote gojenih rastlin (notranje zračno striženje - notranji filter učinek) in učinke robnega rastlinstva (zunanji filter učinek). Dolžina poti zanašanja kapljic z njive se lahko prepolovi že zaradi nepokošene trave na sosednjem travniku. Prav tako se lahko dolžina poti zanašanja kapljic zmanjša za tretjino, če imamo v bližini ob sadovnjaku naravno rastlinje visoko vsaj 2 metra. Slika 24: Temperaturna inverzija tveganje za pojav zanašanja močno poveča (M. Lešnik) 67

68 Med makro-topografske učinke štejemo učinke topografskih elementov, dolin, pobočij, rek, jezer, teras, gozdnih sistemov in drugih. Makro-topografski dejavniki usmerjajo zračne tokove v določeno smer, ki je lahko lokalno značilna. Lokalni vetrovi imajo odločilen vpliv na zanašanje. Potrebno je izkustveno poznavanje lokalnih vetrov in njihovega dnevnega ritma. Na strmih legah navadno pričakujemo, da bo zanašanje obsežnejše od vrha hriba navzdol, vendar to ni pravilo. Razmere so odvisne od obdobja dneva. Ob jutranjih urah se veter dviga po pobočjih navzgor, ker se zrak segreva, pozno zvečer se zrak giblje po pobočjih navzdol, ker pride do sesedanja ohlajenega zraka. Pred izvedbo nanosa FFS moramo preveriti stanje vetrov. Če obstajajo ciklična lokalna gibanja (npr. najmanj vetra po polnoči in največ vetra opoldan), škropljenja izvajamo v obdobju dneva, ko so vetrovi usmerjeni vstran od občutljivih območij. V brezvetrju ne škropimo, če imamo pojav temperaturne inverzije in visoko zračno vlago. Ker se vetrovi hitro spreminjajo, je tudi med delom dobro preveriti hitrost vetra. Priročne merilce hitrosti vetra je možno kupiti že za evrov. V nekaterih državah od pridelovalcev zahtevajo, da med nanosom FFS preverjajo hitrost vetra. Vetromer mora biti sestavni del opreme škropilnice. Tudi pri nas priporočamo, da si pridelovalci nabavijo priročne vetromere. V Slovenji imamo dokaj dobro razvito kratkoročno napovedovanje stanja vetrov, tako povprečne smeri kot hitrosti. Na spletnih straneh (npr. lahko dostopamo do podatkov o vetru za nekaj dni naprej. Te podatke je potrebno spremljati in jih uskladiti z načrti za nanose pripravkov. Mikro-lokalno so lahko vetrovne razmere tako različne, da je v isti vasi na ravnini optimalni čas za škropljenje povsem drugačen kot na bližnjem pobočju. Govorimo o lokalnem škropilnem oknu, ki lahko traja samo 4 do 6 ur na dan. Težave so pri pridelovalcih, ki imajo velike pridelovalne površine in naprave z majhno kapaciteto. Za škropljenje potrebujejo cel dan ali več dni in se ne morejo ustrezno prilagajati vetrovnim razmeram. V trem primeru je potrebno narediti načrt zaporedja škropljenja parcel glede na mikro-lokalna škropilna okna. Zanašanje in učinki delovnega tlaka S povečevanjem delovnega tlaka zmanjšujemo velikost kapljic in delež zelo majhnih kapljic (glej preglednico 1). Vsaka šoba ima omejeno intervalno območje optimalnega delovnega tlaka. Če neko šobo uporabljamo pri tlakih izven optimalnega območja, dobimo občutno spremenjeno strukturo kapljic, ki ne zagotavlja kakovostnega nanosa in ima neugoden vpliv tudi na različne oblike zanašanja. Razumeti je potrebno povezave med optimalnimi pretoki šob in želeno porabo vode na hektar. Če za doseganje neke želene porabe vode ne uporabimo šobe iz ustreznega pretočnega razreda, smo že ustvarili pogoje za pojave zanašanja. Zanašanje in vpliv tipa šobe V Evropi imamo za tekočinski nanos FFS v uporabi vsaj 20 tipov šob. Vsaj tretjino uvrščamo med tako imenovane antidriftne šobe (šobe z zmanjšanim zanašanjem) in z njimi lahko omejujemo obseg zanašanja. Osnovna razlika med standardno šobo (oznake LU, API, ST, TR, XR, ) in antidriftno šobo je v tem, da antidriftne šobe pri enakem delovnem tlaku dajejo večje kapljice in da je delež majhnih kapljic manjši kot pri standardnih šobah. Standardna in antidriftna šoba enakega pretočnega razreda (ista barvna koda) imata pri enakem tlaku enak pretok. Antidriftne šobe so razvrščene po stopnji zmanjšanja zanašanja (npr. 25 %, 50%, 75 %, 90%, ). Deklarirana stopnja zmanjšanja zanašanja je vezana na specifične pogoje uporabe (delovni tlak, hitrost vožnje, viskoznost tekočine, ). Izven delovnih parametrov, 68

69 podanih s strani proizvajalca, šobe ne zagotavljajo deklarirane stopnje zmanjšanja zanašanja. Preglednica 1: Vpliv delovnega tlaka na velikost kapljic treh tipov šob znamke Albuz pretočnega razreda ISO-02. Tlak v barih: Vrednost VMD v μm Delež (%) kapljic < 100 μm Pretok l/min API 02 ADI 02 AVI 02 API 02 ADI 02 AVI ,6 0, ,5 0, ,7 0, ,1 0,92 Pri nekaterih tipih šob antidriftne lastnosti pridobijo s konstrukcijskimi prilagoditvami komor pred izstopnim ustjem in s prilagoditvami ustja samega (angl. pre-orfice low drift nozzles), kar povzroči notranji padec tlaka tekočine, povečanje premera kapljic in večjo izenačenost velikosti kapljic. Te nosijo oznake kot so: AD, ADI, LD, DG, TurboTeeJeet in druge. Slika 25: Primerjava nekaterih tipov šob, dostopnih na slovenskem trgu: ST in TR običajni standardni šobi, ADI in API šobi za zmanjševanje zanašanja z vgrajeno predkomoro, ID in AVI antidriftni šobi, ki vsesavata zrak, IDK kompaktna antidriftna šoba (M. Lešnik) Poznamo še antidriftne šobe, katerih konstrukcija omogoča izrabo venturijevega učinka, zaradi katerega šobe na začetku pretočnega kanala vsesavajo zrak in ob izstopu dobimo mešanico tekočine in zračnih mehurčkov, kapljice, ki vsebujejo zračne mehurčke. Te kapljice so velike in ob trku s ciljno površino je dinamika dezintegracije tekočine drugačna kot pri običajnih kapljicah. Te šobe imenujejo venturi šobe z vsesavanjem zraka (angleško: air induction antidrift nozzles) in nosijo oznake kot so ID, IDN, ADI, AI, AIC, AVI, ITR, IDK, TD, ULD, AirMix, B-jet, TurboDrop, TT, TTI, DB in druge. Spoznamo jih po tem, da so dolge. Daljše kot so, večje kapljice dajejo. Imamo vmesni razred, ki ga navadno imenujejo antidrift kompakt. Razlika med dolgimi in kompakt tipi je, da pri dolgih zaradi čiščenja šobo lahko razstavimo, nekaterih kompakt tipov pa ne moremo razstaviti. Težave z mašenjem so pri antidriftnih šobah večje kot pri standardnih šobah, ker se mašijo v dveh točkah: na sesalnem vodu in pri izstopnem ustju. Optimalni delovni tlak antidriftnih šob je nekaj višji kot pri standardnih šobah. Pri prenizkem tlaku sprostijo preveč velikih kapljic, večjih od 600 μm, kar se lahko odrazi v občutnem zmanjšanju učinkovitosti pripravkov. 69

70 Pojave zanašanja pri nanosu FFS v poljedelskih kulturah omejujemo z: Z doslednim upoštevanjem varovalnih pasov, navedenih na etiketi pripravkov, z vgradnjo antidriftnih šob po vsej širini ali vsaj na robu škropilne armature, z izvedbo nanosov pripravkov ob bočnem vetru do največ 2 m/s, če uporabljamo standardne šobe (kapljice μm) in do največ 5 m/s, če uporabljamo antidriftne šobe (kapljice μm), z ustrezno razdaljo škropilne armature od tal in med šobami ter vrhovi gojenih rastlin, z uporabo škropilnic z zračno podporo in škropilnic z varovalnimi ščiti, z izogibanjem nanosu v času temperaturne inverzije in pri visokih temperaturah, z izogibanjem nanosu pripravkov pri hitrostih več kot 7 km/h, če so kapljice drobnejše od 300 μm in pri hitrosti več kot 10 km/h, če so kapljice drobnejše od 500 μm. Slika 26: Uporaba antidriftnih šob pri škropljenju v bližini stanovanjskih objektov (M. Lešnik) 70

71 Pojave zanašanja pri nanosu FFS v trajnih nasadih omejujemo z: Z doslednim upoštevanjem varovalnih pasov, ki so navedeni v navodilu za uporabo, z uporabo antidriftnih šob, z izvedbo nanosov pripravkov ob bočnem vetru do največ 2 m/s, če uporabljamo standardne šobe (kapljice μm) in do največ 3 m/s, če uporabljamo antidriftne šobe (kapljice μm), z ustrezno nastavitvijo vršnih usmernikov zračnega toka pri aksialnih pršilnikih in bočnih izvodov pri turbinskih in pnevmatskih pršilnikih, s prilagajanjem kapacitete ventilatorja volumnu zelene stene skozi rastno dobo, in izklopom ventilatorja ob nanosih na zadnjih 5 vrst spomladi, ko še ni polno razvite listne površine, z enostranskim nanosom pri zadnjih treh do petih vrstah dreves trt, z uskladitvijo gojitvenih oblik in tehničnih značilnosti naprav za nanos (pomembno je razmerje med višino dreves in medvrstno razdaljo), s spremembo gojitvene oblike v zadnjih treh vrstah nasadov tako, da je drevje robnih vrst višje od dreves v notranjosti in ima gostejšo krošnjo (notranja filtracija). Tam posadimo sorte, ki jih ni potrebno pogosto škropiti ali pa ne škropimo celotnega rodnega volumna, z izogibanjem nanosu v času temperaturne inverzije in pri visokih temperaturah, z zamenjavo aksialnih pršilnikov z radialnimi in tangencionalnimi, z zasajanjem varovalnih pasov rastlin, ki naj bodo zasajene na razdalji, ki je trikratnik do petkratnik višine dreves od zadnje vrste nasada. Rastline v varovalnem pasu naj bodo visoke vsaj toliko, kot drevje v nasadu (zunanja robna vegetacijska filtracija). Slika 27: Enostransko škropljenje robnih vrst (M. Lešnik) 71

72 5. SESTAVA ETIKETE Z NAVODILOM ZA UPORABO Vse informacije, opisane v dosedanjih poglavjih, so na kratko navedene na etiketi in navodilu za uporabo. Etiketa in navodilo vsebuje veliko informacij, zato si je treba pred uporabo sredstva vzeti čas in natančno prebrati navodilo za uporabo ter dosledno upoštevati vse navedene določbe in ukrepe. ETIKETA N V skladu 6. členom Pravilnika o dolžnosti uporabnikov fitofarmacevtskih sredstev (Ur.l. RS št, 62/03, 5/07, 30/09) je uporaba fitofarmacevtskih sredstev, ki so sistemiki in so razvrščeni kot nevarni za čebele v času cvetenja gojenih rastlin prepovedana! OKOLJU NEVARNO xxxx xxx Vsebuje: xxxxxxx 1-(6-klor-3-piridinilmetil)-Nnitroimidazolidin-2-ilidenamin ) g/l CAS št.: Pripravek xxxx xxx je razvrščen kot nevaren za okolje. Nevaren je za čebele in zelo strupne za vodne organizme. Označen je z znakom, ki predstavlja nevarnost za okolje ter indeksom N. Koncentrirana suspenzija SC Xxx xxx je sredstvo za varstvo rastlin - sistemični insekticid za zatiranje škodljivcev na jablanah, hruškah, breskvah, marelicah in nektarinah. Sredstvo je nevarno za čebele. Zelo strupeno za vodne organizme. Hraniti izven dosega otrok. Hraniti ločeno od hrane, pijače in krmil. Med uporabo ne jesti, ne piti in ne kaditi. Nositi primerno zaščitno obleko in zaščitne rokavice. SREDSTVO JE SISTEMIČNI INSEKTICID IN HKRATI RAZVRŠČEN KOT NEVAREN ZA ČEBELE. Oba podatka sta navedena na etiketi s katero je opremljena embalaža in na navodilu za uporabo. Ne izpuščati/odlagati v okolje. Upoštevati posebna navodila/varnostni list. Vsebina: 1 L 72

73 ETIKETA HERBICID Pripravek Flexx flexx je razvrščen kot zdravju škodljiv in nevaren za okolje. Označen je z znakoma Andrejev križ Xn ZDRAVJU ŠKODLJIVO N OKOLJU NEVARNO Xn Flexx flexx je trgovsko ime za pripravek, ki vsebuje eno aktivno snov ter varovalo. Skupna vsebnost aktivne snovi in varovala je 480 g/l. Pripravek je formuliran kot koncentrirana suspenzija (oznaka SC). FLEXX flexx 480 SC Vsebuje: Izoksaflutol je splošno ime za aktivnio snov, pripravek ga vsebuje 240 g/l. izoksaflutol (5-ciklopropil-4-(2-metil sulfonil-4- trifluoro metilbenzoil)izoksazol) g/l CAS št.: Ciprosulfamid je splošno ime za varovalo, pripravek ga vsebuje 240 g/l Varovalo: ciprosulfamid (N-[4-(ciklopropilkarbamoil) fenilsulfonil]-2-metoksibenzamid) g/l CAS št.: Koncentrirana suspenzija - SC FLEXX flexx je sredstvo za varstvo rastlin herbicid za zatiranje ozkolistnega in širokolistnega plevela v koruzi. Flexx flexx je HERBICID pomeni, da je namenjen za zatiranje plevela. (ozkolistnega in širokolistnega). Dovoljenje ima samo v koruzi. Možna nevarnost škodovanja nerojenemu otroku. Zelo strupeno za vodne organizme; lahko povzroči dolgotrajne škodljive učinke na vodno okolje. Hraniti izven dosega otrok. Hraniti ločeno od hrane, pijače in krmil. Nositi primerne zaščitne rokavice in zaščito za oči/obraz. Ob nezgodi in slabem počutju takoj poiskati zdravniško pomoč in pokazati etiketo. Ne izpuščati/odlagati v okolje. Upoštevati posebna navodila/varnostni list. Proizvaja xyz Zastopa in distribuira xyz Podrobno so opredeljene naslednje herbicidne lastnosti: mehanizem delovanja aktivne snovi na ravnii celice, način vstopa herbicida v rastlino ter znaki učinkovanja herbicida na plevele. Vsebina: 1 L 73